VSL Sklep II Cp 425/2019

Pritožbama se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

1Zapuščinsko sodišče je prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. Š. napotilo na pravdo zoper sodedinjo S. S. zaradi ugotovitve, da je zapustnica dne 20. 3. 2016 veljavno izrazila oporočno voljo v obliki, ki jo predvideva Zakonom o dedovanju in v okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike določa ta zakon. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od pravnomočnosti napotitvenega sklepa; postopek je prekinjen do zaključka pravdnega postopka, če bo le-ta v danem roku sprožen.

2Pritožujeta se oba dediča.

3A. Š. (v nadaljevanju pritožnik) uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Vztraja, da je oporoka veljavna. Zapustnica je bila v času, ko je poslednjo voljo podajala, sposobna za razsojanje in je dopolnila petnajst let starosti. Izražena je prava in resnična zapustničina volja. Za zapustnico je namreč v pretežni meri skrbel oporočni dedič, ki se je zaradi skrbi zanjo celo preselil k svoji mami. Za zapustnico je skrbno in vzorno skrbel do njene smrti. V oporoki je zapustnica jasno opredelila tudi želje pokojnega vnuka B. F., katerega premoženje je podedovala. Tudi B. F. je želel, da njegovo premoženje dobi A. Š. Zapustnica je želela svojo voljo zapisati tudi v notarski obliki in je v ta namen že imela termin pri notarki, vendar do tega žal ni prišlo. Morebitne pomanjkljivosti oporoke zaradi napak odličnosti je mogoče presojati zgolj v pravdnem postopku, saj o teh okoliščinah obstaja spor. Zaradi pomanjkanja obličnosti je oporoka zgolj izpodbojna. Izpodbijati jo mora tisti, ki zatrjuje njeno neveljavnost. Na pravdo bi zato morala biti napotena sodedinja. Tudi vsebinsko je sklep neustrezen. Če bi dedič uspel z zahtevkom, s katerim je napoten na pravdo, sodišče zapuščinskega postopka ne bi moglo zaključiti. Vsebina izpodbijanega sklepa bi morala biti drugačna.

4Dedinja S. S. (v nadaljevanju pritožnica) uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa, zapuščinsko sodišče pa naj nadaljuje s postopkom. Opozarja na 62. čl. Zakona o dedovanju, ki določa, da je veljavna oporoka v obliki, ki jo določa zakon. Obravnavana oporoka ni veljavna, ker sta bili priči oporoke zapustničina potomca M. Š. in D. Š. Ne izpolnjuje obličnostnih zahtev za oporoko pred pričami, kar je že potrjeno s sklepom pritožbenega sodišča II Cp 587/2018. Na zapuščinski obravnavi 18. 10. 2018 je A. Š. na zapisnik pojasnil, da je zapustnica narekovala oporoko, zapisal pa jo je on sam. To dejstvo ni sporno. Ne gre za lastnoročno oporoko, ker je zapustnica ni pisala (63. čl. Zakona o dedovanju). Ne gre niti za ustno oporoko, ki je v skladu z 72. čl. Zakona o dedovanju veljavna tedaj, ko oporočitelj zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke. Dedič A. Š. je na isti zapuščinski obravnavi izjavil, da je zapustnica v času sestave oporoke lahko sama pisala in brala. Niso bile torej podane izredne zamere, ki so zakonski pogoj za veljavnost ustne izjave poslednje volje. Izrednih razmer A. Š. ni navajal. Ker med strankama niso sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost oporoke, razlogov za prekinjanje zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo ni. Zaradi relativne nesposobnosti oporočnih prič ne gre za pisno oporoko pred pričami. Ker oporoke ni napisala oporočiteljica, ne gre za lastnoročno oporoko. Ker niso obstajale izredne razmere (niso zatrjevane), ni izpolnjen zakonski pogoj za ustno oporoko.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Zapuščinskemu sodišču je bila predložena listina, datirana z datumom 20. 3. 2016 (fotokopija te listine je na list. št. 17 in 18), glede katere dedič A. Š. trdi:

- da jo je zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič, ki sta njena potomca (vnuka).

- da je zapustnica ni lastnoročno napisala, jo je pa lastnoročno podpisala.

Sodedinja z zatrjevanimi dejstvi soglaša.

7Ker je dejstvo, da je bila listina z dne 20. 3. 2016 podpisana v navzočnosti prič, ki zaradi relativne nesposobnosti biti priča, ne moreta biti priči pri testiranju (67. čl. Zakona o dedovanju), zapuščinsko sodišče tej listini ne priznava lastnosti in učinka oporoke pred pričami (64. čl. Zakona o dedovanju).

8Ker je nesporno dejstvo, da zapustnica listine z dne 20. 3. 2016 ni lastnoročno napisala, zapuščinsko sodišče tej listini ne priznava lastnosti in učinka lastnoročne oporoke (63. čl. Zakona o dedovanju).

9S tretjim odstavkom (v zvezi s 1. točko drugega odstavka) 210. čl. Zakona o dedovanju je določeno, da se o pravnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo in vsebino oporoke odloči v zapuščinskem postopku. Zato je zapuščinsko sodišče na osnovi zgoraj navedenih nespornih dejstev lahko ugotovilo, da listina z dne 20. 3. 2016 ni oporoka. Materialno pravo je pravilno uporabljeno: veljavna je namreč le tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon (62. čl. Zakona o dedovanju). Zapuščinsko sodišče dedinje S. S., ki – enako kot sodišče – tej listini zaradi pomanjkljive obličnosti odreka lastnost in učinek oporoke pred pričami ter lastnost in učinek lastnoročne oporoke, ni napotilo na pravdo. Ravnalo je pravilno, saj pogojev za uporabo 76. čl. Zakona o dedovanju ni.

10Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni trije pogoji: 1) da oporočitelj izjavi voljo z vsebino, ki jo je mogoče šteti za oporočno razpolaganje s premoženjem; 2) da je pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi); 3) da je izjava podana v eni izmed oblik, ki jih določa Zakon o dedovanju, in v okoliščinah, določenih z Zakonom o dedovanju. Pritožnik A. Š. trdi, da so ti pogoji izpolnjeni, ne pojasni pa izpolnitve tretje navedenega pogoja. Ne navaja dejstev, iz katerih bi izhajala izpolnitev tretje navedenega pogoja. Vprašanje izpolnitve tretje navedenega pogoja je dejansko vprašanje: v kateri od z Zakonom o dedovanju predvidenih vrst oporok je zapustnica svoj namen testirati uresničila oz. izrazila svojo poslednjo voljo. Temu vprašanju pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni posvetil pozornosti, izognil pa se mu je tudi v pritožbi. Izpostavlja le izpolnitev prvih dveh pogojev.

11Vsakdo – v za to predvidenih rokih – lahko uveljavlja zapuščino kot zapustnikov dedič (141. čl. Zakona o dedovanju). Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Pritožnik, ki v zapuščinskem postopku sodeluje, je pravico dedne narave, kar oporočno dedovanje je, dolžan uveljavljati v tem postopku. V zapuščinskem postopku je torej dolžan podati (tudi) trditev o podlagi za oporočno dedovanje. Ker trdi, da je oporočni dedič, bi moral že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnica izrazila svojo poslednjo voljo. Le če bi v zapuščinskem postopku podal tudi to trditev, bi bil lahko napoten, da zatrjevano dokaže oz. svojo pravico do dedovanja zapuščine kot oporočni dedič uveljavi v pravdnem postopku. Ker pritožnik ne navaja, v kateri od z Zakonom o dedovanju predvidenih oblik oporok je zapustnica testirala¹, ga ni potrebno napotiti na pot pravde in zapuščinskega postopka ni potrebno prekinjati.

12Ker ni spornih dejstev, ki bi jih bilo treba razčiščevati v pravdnem postopku, je izpodbijani sklep razveljavljen. V nadaljevanju postopka bo zapuščinsko sodišče – na osnovi nespornih dejstev – odločilo o dedovanju zapustničinega premoženja.

13Zavrnitev pritožbe A. Š. vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka, ker vsaka stranka krije svoje stroške zapuščinskega postopka (prvi odstavek 174. čl. Zakona o dedovanju).

¹ Listina z dne 20.3.2016 ni niti oporoka pred pričami niti lastnoročna oporoka.