62. člen ZD

Razveljavitev oporoke zaradi napak volje lahko zahteva le tisti, ki ima pravni interes. To pa je zakoniti dedič, ki bi zaradi neveljavnosti oporoke prišel do koristi (zapuščine), in ne oporočni dedič, čigar pravni interes je, da oporoka ostane v veljavi kot pravni naslov, na podlagi katerega bo pridobil zapuščino.

Oporočni priči v medsebojnem razmerju mati - sin nista bili niti absolutno niti relativno nesposobni priči. Za pisno oporoko pred pričami mora v prvi vrsti obstajati pisni sestavek (listina). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni pomembno, kako je zapis nastal niti kdo je pisec. Lahko je oporočitelj sam, tisti, za katerega je določena korist v oporoki (dedič), lahko tudi oporočna priča, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru. Pravilna je presoja, da na veljavnost obravnavane oporoke ne vpliva dejstvo, da je zapis listine napravila odvetnica, ki je bila hkrati oporočna priča. ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo. Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen ne neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku).

Glede na ugotovljene okoliščine sestavljanja in podpisa sporne oporoke ter upoštevaje nadaljnji izpovedbi tožencev, ki ju potrjujejo tudi izpovedbe prič B. B., G. G., H. H. in I. I., sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo o tem, da je bila volja glede razpolaganja s premoženjem, kot izhaja iz oporoke, dejansko prava volja oporočitelja, ki pri tem v sestavo in podpis takšne oporoke ni bil v ničemer prisiljen - niti s silo niti z grožnjo, niti ni te oporoke podpisal zaradi zvijače ali zmote.

ZD sankcionira napake v obliki z izpodbojnostjo (prvi odstavek 76. člena ZD). Sodna praksa dopušča tudi ugotovitveni tožbeni zahtevek na ničnost oporoke po splošnih pravilih OZ, kadar je tožbeni zahtevek usmerjen na neobstoj oporoke, med drugim zaradi tako hudih napak v obliki, da je na prvi pogled jasno, da oporoka ni nastala (npr. če je pisna oporoka brez oporočiteljevega podpisa, kar zatrjuje tožeča stranka v tem postopku, ali če jo kot oporočna priča podpiše oporočni dedič in podobno). Gre za ponarejene ali falsificirane oporoke, ko sploh ne gre za zapustnikovo oporoko in iz take (ponarejene) listine ne morejo nastati pravne posledice, ker oporoke ni. Sodišče se je z zaslišanjem oporočnih prič prepričalo le o enem elementu testiranja - podpisovanju listine pred pričama. Nobena od oporočnih prič ni potrdila zapustnikove izjave, da podpisuje svojo oporoko. Izjava mora biti ustna in nedvoumna, konkludentna dejanja ne zadoščajo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Ob zgoraj opisani procesni ureditvi načina izvedbe dokaza z zaslišanjem priče zahteva stranke po neposrednem zaslišanju priče ne pomeni samodejne izključitve predložene pisne izjave priče kot enega od med seboj prirejenih dokazov. Sistem proste dokazne ocene iz ZPP ne pozna zaključenega kroga dokaznih sredstev, zato ni mogoče najti opore za pritožbeno stališče, da v primeru strankine zahteve za neposredno zaslišanje priče to izključuje odkazno oceno pisne izjave te priče kot ene od dveh možnih metod izvedbe tega dokaza. Omenjena zahteva stranke zgolj pomeni, da mora sodišče pričo kljub pridobljeni pisni izjavi neposredno zaslišati.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Res je izvedenec v pisnem mnenju zapisal, da glede podpisa pokojnika na oporoki ni mogoče podati objektivne presoje, ampak ga je mogoče oceniti samo z non liquet ali nedoločeno, a pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje zaključke o dejstvu, ali je podpis pod tekstom oporoke zapustnikov, ugotavljalo tudi z analizo drugih izvedenih dokazov in celotnega postopka. Edina pripomba, ki jo je imela tožnica na mnenje izvedenca, je bila, naj pojasni, ali je močan torni pritisk vedno prisoten znak pri ponarejenem podpisu. Na to vprašanje je izvedenec odgovoril, ko je bil zaslišan na naroku, in je imela tožnica možnost zastavljati mu še dodatna vprašanja glede mnenja. Nobene druge nejasnosti ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju tožnica ni uveljavljala in je poskus izpodbijanja mnenja izvedenca iz drugih razlogov skladno s 337. členom ZPP nedopustna pritožbena novota. Psihofizično stanje A. A. je bilo tako, da je bil sposoben napisati oporoko, kar pa ne pomeni, da njegovo zdravstveno stanje ni vplivalo na oblikovanje rokopisa. Razumen je tudi zaključek sodišča o verjetnosti oporočiteljevega prikrivanja slabega počutja prisotnim. Zakonskega določila, ki bi določal vrstni r

Če pisne oporoke pred pričami zapustnik ne podpiše, če jo ne podpišeta priči ali če zapustnik ne izjavi, da je to njegova oporoka, takšna oporoka pred pričami sploh veljavno ne nastane oziroma je nična. Tožnika bi v takšnem primeru lahko postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti oporoke. V primeru suma na ponarejenost zapustničinega podpisa bi lahko postavila zahtevek za ugotovitev nepristnosti listine (oporoke) po prvem odstavku 181. člena ZPP. Postavila pa sta oblikovalni, razveljavitveni zahtevek, zato je treba vse njune navedbe presojati skozi to prizmo. Razveljavitev oporoke se lahko zahteva zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje ali zaradi tega, ker oporočitelj še ni bil star 15 let, ali zaradi grožnje oziroma sile, zvijače ali zmote (prvi odstavek 61. člena ZD). Tožnika dejstva, da oporoka ni veljavno nastala oziroma da je v resnici zapustnica ni podpisala, nista uspela dokazati. Imela sta možnost dokazovanja z izvedencem grafologom, pa sta ta dokazni predlog opustila. Prav tako nista dokaz(ov)ala, da zapustnica ni bila razsodna, saj sta opustila tudi dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične oziroma medicinske stroke. Nazadnje

Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon.

Toženec ni uspel dokazati, da je pokojna znala pisati in brati. V postopku ni predložil niti enega samega dokumenta, ki bi ga pokojna lastnoročno napisala, čeprav je skupaj z njo v stanovanju živel pet let. Zakon res ne sili oporočitelja, da oporoko pred podpisom tudi glasno prebere. Od njegove volje je odvisno, ali jo bo prebral ali ne. Mora pa imeti sposobnost oziroma znanje, da jo prebere.

Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je na oporoki zapustnice njen podpis, da je oporoko zapustnica podpisala v navzočnosti oporočnih prič po tem, ko ji je bila le-ta prebrana in se je z njeno vsebino strinjala, je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila oporoka sestavljena v skladu s členoma 62. in 64. ZD, zato je tožbeni zahtevek, s katerim bi sodišče ugotovilo, da oporoka zapustnice A. A. ni pristna, oziroma ugotovilo, da je omenjena oporoka nična, zavrnilo kot neutemeljenega. Ob dejanskih ugotovitvah in zaključkih, da je bila v času podpisa oporoke zapustnica umsko v redu, bistra in orientirana, da nobena od zaslišanih prič ni podvomila o tem, da A. A. ne bi bila sposobna izražati svoje prave volje in ob zaključku, da tožnici nista dokazali, da bi toženca zapustnico - mamo pravdnih strank, glede podpisa oporoke spravila v zmoto, oziroma s silo, grožnjo in zvijačo mamo pripravila do tega, da je oporoko podpisala, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 59. in 60. člena ZD, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev zgoraj navedene oporoke zapustnice. Ker je že iz odgo

V primeru spora o veljavnosti oporoke gre namreč za konkurenco verjetnosti pravic tistih, ki oporoko priznavajo, in tistih, ki je ne. Pri tem se šteje, da je bolj verjetna pravica tistih, ki se sklicujejo na pravno formalno ustrezno oporoko, kot tistih, ki zatrjujejo neveljavnost take oporoke, saj takšna oporoka kljub morebitnim napakam, v kolikor ni izpodbita/razglašena za neveljavno, velja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju sestavljena v obliki notarskega zapisa, kot to določa 558. člen Obligacijskega zakonika (OZ) ter da denarnih sredstev v višini 450.889,89 EUR v trenutku smrti na zapustnikovem osebnem računu več ni bilo. Ker zapustnik v trenutku smrti tega premoženja ni več imel, mora tisti, ki trdi da to kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna.

ZD ne določa, da bi moral oporočitelj pri pisni oporoki pred pričami to v celoti in naenkrat sam oz. samostojno prebrati.

Pisno oporoka pred dvema pričama lahko napravi zapustnik, ki zna brati, sicer je oporoka neveljavna.

Po 64. členu ZD lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka, priči pa se podpišeta na sami oporoki, s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. V obravnavanem primeru je bilo tem pogojem zadoščeno. Zapustnik je pred pričama prebral oporoko in povedal, da gre za njegovo poslednjo voljo, se nato podpisal na oporoko, temu pa sta sledila še podpisa oporočnih prič. Oporoka je torej veljavna, saj je napravljena v obliki, kot jo določa zakon in ob predpisanih zakonskih pogojih (62. člen ZD).

Podlage, po kateri bi moralo sodišče zapuščinsko obravnavo prekiniti in preložiti, da bi se imel pritožnik možnost posvetovati z odvetnikom, v določilih ZPP in ZD ni najti, niti navedeno ni običajna praksa v zapuščinskih postopkih. Dedni dogovor je sporazum med dediči z učinkom sodne poravnave, katerega razveljavitev je mogoča le z izrednim pravnim sredstvom, to je s tožbo za razveljavitev sodne poravnave po 392. členu ZPP.

Zahtevki dednopravne narave se prvenstveno uveljavljajo v zapuščinskem postopku. Kdor trdi, da je oporočni dedič, mora že v zapuščinskem postopku podati trditve, na osnovi katerih je ugotovljivo, v kateri od z zakonom predvidenih vrst oporok je zapustnik izrazil svojo poslednjo voljo. Le če v zapuščinskem postopku poda tudi te trditve, se oporočnega dediča lahko napoti, da zatrjevano dokaže v pravdnem postopku.

Zaradi napak v obliki je oporoka neveljavna (76. člen ZD), vendar sodišče takšne neveljavnosti ne upošteva po uradni dolžnosti, ampak mora tisti, ki ima pravni interes, oporoko izpodbijati. Splošni pomisleki o veljavnosti oporoke zato niso dovolj, pač pa mora stranka že v zapuščinskem postopku navesti konkretna dejstva, ki bi lahko, če bi se izkazala za resnična, povzročila neveljavnost oporoke. Dokler stranka takšnih dejstev ne navede, niti ni mogoče presoditi, ali so ta dejstva sploh sporna, od česar je odvisna odločitev o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi na pravdo.

Ker sta tožnika na mnenje sodnega izvedenca za preiskavo pisav podala pripombe, ki jih sodišče prve stopnje izvedencu ni vročalo v odgovor, prav tako ga ni zaslišalo, jima je s tem odvzelo možnost polnega preizkusa izvedeniškega mnenja in kršilo njuno pravico do izjave. Da bi odpravilo to procesno kršitev in dopolnilo ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče samo razpisalo glavno obravnavo in na njej izvedlo dokaz z zaslišanjem izvedenca na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP. S tem je v celoti odpravilo dvom v pravilnost s strani sodišča prve stopnje sprejete dokazne ocene, ki glede na zaključke sodnega izvedenca temelji predvsem na izpovedi obeh oporočnih prič, torej A. Č. in M. Š., o tem, da so bile izpolnjene vse zakonske predpostavke za veljavnost izpodbijane oporoke. Tožnika neveljavnosti izpodbijane oporoke zaradi pomanjkljivosti v njeni obliki nista uspela dokazati.