VSK Sodba II Kp 8807/2017

I. Pritožbi obtoženega V. Ž. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 304,50 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega V. Ž. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko I storil kaznivo dejanje pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi s členom 38 KZ-1, z dejanjem pod točko II pa kaznivo dejanje pranja denarja po prvem v zvezi z drugim odstavkom 245. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, sklicujoč se na zakonska določila, za vsako dejanje določilo kazen devet mesecev zapora ter mu nato po prvem odstavku 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen v trajanju enega leta in štirih mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 240. člena KZ-1 in drugem odstavku 45. člena ter 47. členu KZ-1 mu je izreklo denarno kazen v višini 75 dnevnih zneskov po 40,00 EUR oz. skupaj 3.000,00 EUR, ki se izvrši. Obtoženec jo je dolžan plačati v treh obrokih po 1.000,00 EUR tako, da prvega plača v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, naslednja dva pa vsakega prvega v nadaljnjem mesecu. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je sodišče obtožencu odvzelo premoženjsko korist tako, da je dolžan plačati znesek 10.392,06 EUR. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom s tem, da mu je sodno takso za izrek pogojne obsodbe na podlagi tarifne številke 7113 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST) odmerilo na 168,00 EUR za izrek stranske kazni na podlagi tarifne številke 7119 pa v višini 35,00 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec in njegov zagovornik. Oba sodbo izpodbijata zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitev ustavnih pravic in svoboščin po 22., 25., 28. in 29. členu Ustave ter zaradi kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo obtoženega V. Ž. je odgovor podala višja državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Kopru B. M. R. in sodišču druge stopnje smiselno predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Obtoženec sam je nato na sodišče naslovil vlogo, ki jo je označil kot repliko na odgovor državnega tožilstva s predlogom, da mu sodišče druge stopnje omogoči umik priznanja krivde in vnovično podajanje izjave o krivdi na naslednjem zaslišanju. Glede na to, da je bila ta vloga podana v času pritožbenega roka, jo je sodišče druge stopnje obravnavalo kot pravočasno dopolnitev pritožbe.

5Pritožbi nista utemeljeni.

6Z obtožencem ni moč soglašati, ko meni, da bi ga predsednik senata pred priznanjem krivde na predobravnavnem naroku moral seznaniti z možnimi posledicami priznanja, torej tudi z odvzemom protipravno pridobljene premoženjske koristi. Pri tem se kot primer sklicuje na Zakon o kazenskem postopku Bosne in Hercegovine, ki izrecno določa, da mora sodišče med drugim preveriti, ali je bil obtoženec seznanjen in ali se je zavedal možnih posledic, vezanih na premoženjskopravni zahtevek oz. odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Meni, da je določbo 285. c člena ZKP, ki ne vsebuje opozorila glede odvzema premoženjske koristi, že glede na temeljno določbo 2. člena Ustave R Slovenije potrebno razlagati tako, da mora sodišče obtoženca opozoriti tudi na omenjene posledice in zato ne sprejema razlage v sodbi Vrhovnega sodišča RS, I Ips 11937/2014 z dne 7.4.2016, na katero se državna tožilka sklicuje v odgovoru na pritožbo. Ni namreč jasno, kako bo sodišče lahko dojelo, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, če pred tem ni bil poučen na obveznost odvzema premoženjske koristi in zato opustitev pravnega pouka glede posledice odvzema nasprotuje ustavni pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Dalje navaja, da je krivdo priznal zaradi hitrejšega zaključka zadeve, v izogib velikim stroškom, ki bi nastali zaradi obsežne kazenske zadeve, ki pa bi zanj pomenila tudi negativno publiciteto in stigmatizacijo. Institut priznanja krivde je po naši zakonodaji pomanjkljiv in tudi v nasprotju z načeli pravne države, saj lahko predstavlja pritisk na ostale obtožence, pri čemer se sklicuje na nekatere teoretične prispevke, podaja pa tudi primerjalno pravni pogled z očitno ameriško sodno prakso. Zato meni, da bi mu sodišče z razveljavitvijo sodbe moralo omogočiti umik priznanja krivde in unovično pogajanje o krivdi na naslednjem naroku.

7Z navedenimi očitki se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz zapisnika predobravnavnega naroka izhaja, da je obtoženec po tistem, ko je bil seznanjen s pravicami po tretjem odstavku 285. a člena ZKP sodišču predložil sporazum o priznanju krivde, katerega je sodišče prve stopnje sprejelo. O tem, da je bil obtoženec seznanjen s svojimi pravicami po citirani določbi tudi s strani pritožnika, ni dvoma, temveč slednji meni, da bi moral med tem še posebej biti seznanjen z možnostjo odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi. Take dolžnosti pa naš postopek, z razliko od ZKP BIH, ne določa in tudi z razlago določbe 1. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP (ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja) ni mogoče priti do zaključka, ki ga pritožnik zasleduje. Ta pravni pouk namreč zajema posledice priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, ki je zlasti v tem, da se obtoženec odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi in da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki se nanašajo na izrek kazenske sankcije, in še posebej, da je izjava o priznanju krivde nepreklicna. Seznanitev s posledicami priznanja krivde torej pomeni, da obtoženec ve, da v postopku ne bo mogel uveljavljati tistih postopkovnih pravic, ki bi mu sicer šle v rednem postopku oz., da se odpoveduje postopku na glavni obravnavi, ne pa tudi, da bi ga moralo sodišče posebej seznaniti z vsemi pravnimi posledicami obsodilne sodbe. Glede na to, da sklenitev pisnega sporazuma o priznanju krivde ni stvar ad hoc odločitve temveč gre vnaprej dogovorjen in premišljen konsenz obeh strank, z obvezno navzočnostjo zagovornika na strani obtoženca, pa je razumljivo, da je toliko manj možnosti, da se obtoženec ne bi zavedal posledic sklenjenega priznanja, ali pa, da bi bil pri tem morebiti celo zaveden. Ker je v prvem odstavku 450. b člena ZKP tudi izrecno določeno, o čem se stranki v sporazumu lahko dogovorita in tudi izrecno kaj ne more biti predmet dogovora (drugi odstavek 450. b člena ZKP) je postopek sklenitve sporazuma o priznanju krivde ne le točno določen temveč tudi pravno korekten. Nihče namreč ne more prisiliti obtoženca, da krivdo prizna in tudi možnost, da bi bil ob tem zaveden je manjša glede na obvezno pravno pomoč s strani odvetnika. Ker motiv za sklenitev sporazuma ni razlog, ki bi kakorkoli vplival na danost sklenjenega sporazuma, je jasno, da pritožbeni očitki v tej smeri niso upoštevni, kakor tudi ne želja pritožnika, da izjavo o krivdi umakne.

8Iz obrazloženega tako izhaja, da sodišče obtoženca ni bilo dolžno podučevati o tem, kar mu zakon izrecno ne nalaga, zaradi česar je razumljivo, da zakona tudi ni moglo prekršiti. Zato tudi pritožbeno sodišče vztraja pri stališču, kot je zapisano v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 11937/2014 z dne 7.4.2016, da sodišče obtoženca ni dolžno podučevati o obveznosti odvzema prejete premoženjske koristi. Pa tudi sicer bi bil tak pravni pouk tudi povsem nepotreben. Kadar si namreč storilec s kaznivim dejanjem pridobi premoženjsko korist, je ne glede na določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, ki tako dolžnost izrecno pripisuje, že obče človeško jasno in samo po sebi razumljivo, da storilec tako pridobljene koristi ne more obdržati. Tudi dejstvo, da krivdo prizna, ga ne odvezuje dolžnosti, da s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist vrne. Gre torej za obvezo, ki je poleg tega, da je predpisana z zakonom že z moralno etičnega vidika tako sama po sebi umevna, da storilca v kazenskem postopka o navedeni dolžnosti ni potrebno posebej opozarjati. Kadar je storilec spoznan za krivega in je s sodbo ugotovljeno, da si je s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist, mu je potrebno takšno korist odvzeti ne glede na to, ali je bil postopek izveden na podlagi priznanja krivde oz. sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ali po rednem postopku. Zato se tudi s tega vidika pravni pouk o odvzemu premoženjske koristi izkaže kot nepotreben. Na drugi strani pa ne gre prezreti, da tako iz opisa dejanja pod točko II sodbe kakor iz obrazložitve obtožnice izhaja, da si je obtoženec pridobil gotovino v znesku 10.392,06 EUR zase, zaradi česar odvzem premoženjske koristi v tej višini za obtoženca tudi ne more predstavljati element presenečenja. Spričo obrazloženega se tako izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa preizkus opravljen po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal.

9Iz istih razlogov je potrebno zavrniti tudi pritožbo obtoženčevega zagovornika, ki zgolj navaja, da bi moralo sodišče na podlagi primerjave s podobnimi sistemi, pri čemer ima očitno v mislih določbe ZKP BIH preveriti tudi, ali je bil obtoženec seznanjen z možnostjo odvzema premoženjske koristi. Ker je bilo na te navedbe že zgoraj odgovorjeno, k pritožbenim navedbam zagovornika ni potrebno nič kaj novega dodati. Glede na vse povedano je sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Glede na to, da obtoženec s pritožbama ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela postopka, ki so nastali v obliki sodne takse. Slednjo je sodišče druge stopnje odmerilo v višini 304,50 EUR upoštevajoč pri tem količnik 1,5 glede na sodno takso, ki je bila izrečena na prvi stopnji (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah).