VSL Sodba II Cp 1002/2019

I. Pritožbi 52. tožnice H. L. in 69. tožnika T. B. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v prvem odstavku XVI točke izreka znesek 16.511,04 EUR nadomesti z zneskom16.850,40 EUR,

- v prvem odstavku XVI/14 točke izreka znesek 15.346,32 EUR nadomesti z zneskom 15.685,68 EUR,

- XVI/14 točki izreka dodata novi alineji:

- A. G., rojenemu 0. 0. 1892, umrlemu 0. 0. 1958, s solastniškim deležem 12/796, odškodnina v višini 290,88 EUR,

- F. B., rojenemu 0. 0. 1910, umrlemu 0. 0. 1987, nazadnje stanujočemu ..., s solastniškim deležem 2/796, odškodnina v višini 48,48 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali plačilo odškodnine v denarju, delno pa je ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku in toženo stranko zavezalo, da je denacionalizacijskem upravičencem za podržavljeno nepremično premoženje dolžna izročiti obveznice Slovenskega državnega holdinga v nominalni vrednosti 16.511,04 EUR, izplačljive v roku treh mesecev od pravnomočnosti, v deležih, ki odpadejo na posameznega upravičenca, in sicer živečim upravičencem, navedenim v XVI/1.- 3. točki izreka sodbe neposredno, pokojnim upravičencem, navedenim v XVI/14. točki izreka sodbe, pa preko postavljenega začasnega skrbnika premoženja, odvetnika R. B. Višji tožbeni zahtevek, ki presega obračun po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije¹, je zavrnilo. Zaradi pomanjkanja aktivne stvarne legitimacije je zavrnilo tožbeni zahtevek 5. tožeče stranke M. U., 14. tožeče stranke D. D., 15. tožeče stranke M. D. M., 16. tožeče stranke A. P., 17. tožeče stranke J. O., 52. tožeče stranke H. L., 65. tožeče stranke T. L., 68. tožeče stranke M. B., 69. tožeče stranke T. B., 73. tožeče stranke J. K., 75. tožeče stranke N. Iv. P. C., 82. tožeče stranke I. K. in 83. tožeče stranke J. Z.

2Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujejo tožniki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačne uporabe materialnega prava ter nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajajo, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek ter ugodilo podrednemu zahtevku, vendar je odškodnino določilo v bistveno nižjem znesku, kot jo zahtevajo (zgolj v višini 0,51 % zahtevane odškodnine). Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo zahtevke za vračilo odškodnine upravičencem F. U., J. Z., A. G., I. Š., I. L., J. in J. M., F. B. in J. U., in sicer iz razloga, ker zahtevki v postopku denacionalizacije niso bili vloženi s strani upravičenih vlagateljev, oziroma ker na strani vlagateljev ni izkazano sorodstvo, ali pa ti niso bili člani agrarne skupnosti. Menijo, da bi moralo sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo tožnikov tolmačiti širše. Imajo jo vse osebe, za katere je verjetno, da bodo dedovale denacionalizirano premoženje. Pravico do denacionalizacijo namreč lahko uveljavlja vsakdo, ki pride v poštev kot dednopravni upravičenec po Zakonu o dedovanju (torej vse osebe iz kroga zakonitih dedičev, pravico pa lahko uveljavljajo tudi osebe, ki naj bi bile dediči ali volilojemniki po oporoki). Dovolj je torej, da je pravno nasledstvo verjetno izkazano. Sodišče prve stopnje je zgoraj navedenim upravičencem odreklo odškodnino, čeprav jim je Upravna enota C. kot denacionalizacijski organ v upravnem postopku priznala pravico do vračila odvzetih parcel. 13. člen ZPP (načelo prirejenosti postopkov) določa, da je sodišče na odločitev upravnega organa glede obstoja kakšne pravice vezano. Glede posameznih upravičencev, katerim je bila pravica do odškodnine zavrnjena, tožniki pojasnjujejo, da je 20. tožnik A. U. dedoval leta 2006 po svojem bratu F. U., kar izhaja iz priloženega sklepa D 161/2006. F. U. je bil upravičenec za vračilo zemljišč v naravi. 50. tožnica A. Š. je kot upravičenka vložila zahtevek za vračilo nacionaliziranega premoženja² zase, za mater in brata J. Z., po katerem je tudi dedovala. J. Z. je dobil parcele vrnjene v naravi. Zahtevek po upravičencu A. G. sta vložila njegova otroka D. P. ter 52. tožnica H. L. Po njem sta najprej dedovala oba, nato pa je brat z darilno pogodbo na sestro prenesel svojo polovico deleža. Upravičenec A. G. je dobil parcele vrnjene v naravi. Upravičenka I. Š. je vrnjena zemljišča prejela v naravi. Zanjo je zahtevek vložila 65. tožnica I. P. Zahtevek za upravičenko I. L. je vložila 64. tožnica Z. F. Po pokojni upravičenki sta dedovala 65. tožnik T. L. in 64. tožnica Z. F. Upravičenka I. L. je dobila vrnjene parcele v naravi. Za upravičenca J. in J. M. je zahtevek vložila njuna hči O. B., ki je po njima tudi dedovala, po O. B. pa je dedovala njena hči M. B., 68. tožnica. J. in J. M. je denacionalizacijski organ vrnil odvzete parcele. Za pokojnega upravičenca F. B. je zahtevek po očetu vložil njegov sin F. B. ml., ki je po njem tudi dedoval. Po F. B. ml. je dedoval 69. tožnik T. B. Zahtevek je po upravičencu J. U. vložila vdova po pokojnem sinu J. U., torej snaha upravičenca H. U., ki po pokojniku ni dedovala, ker se je dedovanju odpovedala v korist F. K., I. K. in J. Z. Upravičencu J. U. je bilo odvzeto premoženje v naravi vrnjeno.

Glede višine odškodnine za podržavljena zemljišča pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri njeni določitvi zmotno uporabilo metodologijo po ZDen. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po sedanjem stanju premoženja in ob upoštevanju njegove sedanje tržne vrednosti. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic³ v zvezi z določanjem odškodnine nima nobenih določb, pač pa v celoti napotuje na splošne določbe o odškodninski odgovornosti (168. člen OZ). Pri tem se pritožba sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 174/2015 ter II Ips 9/2017. Pritožba opozarja, da kljub navidezni podobnosti obstajajo med upravičenci po ZPVAS in ZDen bistvene razlike, ki jih je zakonodajalec imel v vidu, ko je vprašanje odškodnin urejal različno. Opozarjajo tudi na znaten razkorak med izkazanim obsegom škode in zakonsko omejeno denarno odškodnino ter s tem na njihovo nesorazmerno prikrajšanje.

Pritožniki izpodbijajo tudi odločitev o stroških postopka. Tožniki so s tožbenim zahtevkom po temelju v celoti uspeli, po višini pa v višini 0,51 %, zaradi česar je potrebno šteti, da so imeli tožniki več kot polovični uspeh, zato jim mora tožena stranka nerazdelno povrniti polovico vseh pravdnih stroškov celotnega postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. S pritožbo pavšalno uveljavljane procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato ovir za vsebinski preizkus odločitve ni bilo. Neobrazloženo pritožniki zatrjujejo tudi bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je potrebno, da je zatrjevana kršitev konkretizirana. Pritožba bi torej morala obrazložiti, kje je nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali zapisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi.

6Tožniki zahtevajo plačilo odškodnine po ZPVAS, ki v 10. členu določa, da člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nezmožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljavljati istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. Prvi odstavek 8. člena ZPVAS določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona: na območjih, ki so bila po 1. svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo, in so bila po 2. svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi. Po drugem odstavku 8. člena ZPVAS lahko član agrarne skupnosti po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljanju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

7ZPVAS je denacionalizacijski predpis, saj gre za plačilo odškodnine kot oblike denacionalizacije s strani zavezancev upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi. V primeru pokojnih upravičencev se zato vtoževani zahtevek pravilno glasi na plačilo odškodnine v korist pokojnih upravičencev v deležu, ki odpade na posameznega upravičenca. Ker pa je odškodnina premoženjska pravica, se vrača individualno določenim subjektom, konkretno članom bivše agrarne skupnosti, ki so hkrati člani novoustanovljene agrarne skupnosti oziroma njihovim pravnim naslednikom.

8Za utemeljenost tožbenega zahtevka morajo tako tožniki zatrjevati in izkazati: - da so bili tožniki oziroma, da so bili tožnikovi pravni predniki pred podržavljanjem člani agrarne skupnosti ki jim je bilo premoženje odvzeto po predpisih iz 1. člena ZPVAS; - da so tožniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti; - da so denacionalizacijski upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki pravočasno (do 30. 6. 2001) vložili zahtevek za povrnitev premoženjskih pravic, tako v naravi, kar je bilo predmet odločanja v upravnem postopku, kot v obliki odškodnine, kar je predmet odločanja v tem postopku (primerjaj 9. člena ZPVAS) ; - ter da denacionalizacijskim upravičencem premoženja zaradi stvarnih ali pravnih ovir ni bilo mogoče vrniti v naravi. 4. člen ZPAVS v prvem odstavku za člane agrarne skupnosti določa še pogoj državljanstva RS. Trditveno in dokazno breme o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do odškodnine je na tožnikih.

9Ker odškodnina predstavlja naknadno najdeno premoženje in se bo zanjo moralo izvesti dedovanje po ZD, tako kot to velja za nepremičnine, pravdno sodišče le s stopnjo verjetnosti ugotavlja, kdo sodi v krog pravnih naslednikov pokojnega denacionalizacijskega upravičenca.

10Pritožba zmotno meni, da je vprašanje upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja že bilo pravnomočno rešeno v upravnem postopku. V 17. točki obrazložitve je prvo sodišče pravilno pojasnilo, da zaradi načela prirejenosti postopkov sodišče v pravdnem postopku ne sme presojati vprašanja, ali je bilo v upravnem postopku vprašanje aktivne legitimacije rešeno pravilno. Sodni postopek za uveljavljanje odškodninskega zahtevka po 10. členu ZPVAS je namreč samostojen postopek, v katerem presoja sodišče utemeljenost zahtevka neodvisno od zaključkov upravnega organa.⁴

Glede v pritožbenem postopku še sporne stvarne legitimacije posameznih tožnikov:

11Na pritožbeni stopnji je sporna še stvarna legitimacija 20. tožnika A. U., 50. tožnice A. Š., 52. tožnice H. L., 56. tožnice M. Š., 65. tožnika T. L., 68. tožnice M. B., 69. tožnika T. B. in 82. tožnice I. K.

12Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo odškodnine upravičencu F. U., rojenemu 0. 0. 1940, s solastniškim deležem 3/8 od skupnega deleža 6/796 (torej s solastninskim deležem 9/3184), kar je v predmetnem postopku vtoževala 20. tožeča stranka A. U. Iz pravočasne trditvene podlage in listine (sklep Dn. št. 1831/2006z dne 23.3. 2007, priloga A455) namreč izhaja, da je bil ob vložitvi zahteve F. U. še živ, tožeča stranka pa ni pojasnila in dokazala razmerja med vložnikom zahteve A. U. in denacionalizacijskim upravičencem F. U.

13Sodišče prve stopnje za podržavljene nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, ni priznalo odškodnine upravičencu J. Z., rojenemu leta 1940 in umrlemu leta 1986, in sicer za solastniški delež 1/5 od skupnega deleža 8/796, za katerega so tožeče stranke zahtevale odškodnino v višini 6.484,76 EUR, ker tožeče stranke niso izkazale, kdo je pravni naslednik po njem in kdo v predmetnem postopku sploh vtožuje predhodno navedeno odškodnino za tega upravičenca. Kot je v postopku pravilno opozorila tožena stranka, gre pri zahtevkih za vračilo premoženja članom agrarnih skupnosti za navadno kumulacijo zahtevkov, zaradi česar mora biti povsem jasno kdo (kateri tožnik) uveljavlja plačilo za posameznega upravičenca. Stvarna legitimacija posameznega člana agrarne skupnosti je namreč odvisna tudi od okoliščine, ali in v kolikšni meri je uveljavljal vračanje lastninske pravice (peti in šesti odstavek 8. člena ZPVAS). Sicer pa je tudi pritožbena navedba, da je 50. tožnica A. Š. vložila zahtevek za brata J. Z., po katerem je tudi dedovala, v nasprotju s tožbeno trditveneno podlaga, da je za upravičenca J. Z. vložil zahtevo F. Z.

14Glede stvarne legitimacije 52. tožeče stranke H. L. sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imel upravičenec A. G., ki je umrl v letu 1958, dva pravna naslednika, ugotovljena s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D 191/99 z dne 7. 11. 2000, in sicer H. L. (52. tožnica) in D. P. D. P. je bil vložnik zahteve za vračilo podržavljenih nepremičnin za upravičenca A. G. Zmotno je stališče prvega sodišča, da je v tem postopku stvarno legitimiran le tisti pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca, ki je podal zahtevo za vrnitev. Po pravočasni vložitvi zahteve kateregakoli izmed pravnih naslednikov upravičenca, je po mnenju pritožbenega sodišča vsak izmed njegovih pravnih naslednikov aktivno legitimiran za vtoževano odškodnino po upravičencu. Glede na solastniški delež upravičenca 12/796 je zato utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine v višini 290,88 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v tem obsegu upravičencu A. G. priznalo odškodnino.

15Sodišče prve stopnje odškodnine za podržavljene nepremičnine, ki jih ni bilo mogoče vrniti v naravi, pravilno ni priznalo upravičenki I. Š., rojeni leta 1913, za solastninski delež ¼ od skupnega deleža 12/796, za katero so tožeče stranke zahtevale odškodnino v višini 12.158,92 EUR, ker tožeče stranke glede navedene upravičenke niso podale zadostne trditvene podlage, čeprav jih je na pomanjkljivo trditveno podlago tekom postopka opozorila že tožena stranka. Iz trditvene podlage izhaja le zatrjevano dejstvo, da je I. Š. vložila zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja za upravičenko I. P., nikjer pa ni pojasnjeno razmerje med njima.

16Čeprav je 65. tožnik T. L. pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke I. L., ni podana njegova stvarna legitimacija v tem postopku, ker ni član agrarne skupnosti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Premoženjske pravice se namreč vračajo izključno članom agrarnih skupnosti, ki so organizirane po ZPVAS.

17Glede stvarne legitimacije 68. tožeče stranke M. B. prvo sodišče ugotavlja, da sta upravičenca J. M., rojen leta 1906, umrl leta 1979, in J. M., rojena 1905 in umrla 1971, imela pravno naslednico 68. tožnico M. B. Zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin je vložila O. B., ki ni bila pravna naslednica upravičencev. Po 8. členu ZPVAS lahko vlogo oziroma prošnjo za vračilo premoženja članom nekdanje agrarne skupnosti vložijo le člani (prejšnji člani ali njihovi pravni nasledniki) ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Pritožba šele v pritožbi prvič navaja, da je po upravičencih pravna naslednica tudi vlagateljica zahtevka za vračilo O. B., po kateri naj bi dedovala 68. tožnica M. B., kar pa je prepozno (337. člen ZPP).

18Glede stvarne legitimacije 69. tožeče stranke T. B. prvo sodišče ugotavlja, da je upravičenec F. B., rojen leta 1910, umrl leta 1987, imel le enega pravnega naslednika, in sicer svojega vnuka 69. tožnika T. B., kot je bilo ugotovljeno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D14/2002 z dne 15. 4. 2002. Zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin je vložil F. B. (rojen leta 1939, sicer sin upravičenca in oče 69. tožnika). F. B. se je v zapuščinskem postopku po upravičencu odpovedal dedovanju v korist 69. tožeče stranke. Ker izjava o odpovedi dedovanja v korist sodediča predstavlja dedno izjavo o sprejemu dediščine (drugi odstavek 136. člena ZD), je bil tudi F. B. stvarno legitimiran za vložitev zahtevka po denacionalizacijskem upravičencu. Glede na solastniški delež upravičenca 2/796 je zato utemeljen zahtevek za plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine v višini 48,48 EUR. zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v tem obsegu upravičencu F. B. priznalo odškodnino.

19Glede 82. tožeče stranke I. K. sodišče prve stopnje ugotavlja, da je upravičenec J. U., rojen 1878, umrl 1959, imel več pravnih naslednikov, ugotovljenih s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D 133/2002 z dne 27. 6. 2003, v zvezi s popravnim sklepom istega sodišča z dne 15. 12. 2003, in sicer F. K., 82. tožnico I. K. in J. Z. Zahtevek za vračilo podržavljenih nepremičnin je vložila H. U., snaha upravičenca. H. U. ni bila pravna naslednica upravičenca, zaradi česar ni bila upravičena vložiti zahtevka za vračilo podržavljenih nepremičnin. Vsak namreč ne more biti upravičen do vračila premoženjskih pravic, ki so bile odvzete bivšim članom agrarnim skupnostim, pač pa so do tega upravičeni le člani agrarnih skupnosti, ki so jim bile pravice odvzete oziroma njihovim pravnim prednikom, ki so pravočasno vložili zahtevo za vrnitev teh pravic. Ker tožnica oziroma drugi pravni predniki upravičenca niso v upravnem postopku uveljavljali zahtevka za vračilo podržavljenih nepremičnin po J. U., kot to predvideva 9. člen ZPVAS, tožnica ni upravičena zahtevati odškodnine v predmetnem postopku po 10. členu ZPVAS. Pritožniki šele v pritožbi prvič navajajo, da je bila H. U. dedinja po pokojnem upravičencu, kar pa je prepozno (337. člen ZPP).

Glede višine odškodnine

20Pritožba ponavlja večkrat med postopkom izraženo stališče, da je potrebno odškodnino odmeriti po splošnih odškodninskih predpisih. Pritožbeno sodišče glede višine odškodnine v celoti pritrjuje stališču in argumentom sodišča prve stopnje, ki jih je prvo sodišče sistematično in skladno s teorijo in sodno prakso navedlo v 58. do 62. točki obrazložitve sodbe.

21Temeljno pravilo za določanje vrednosti podržavljenega premoženja je postavljeno v prvem odstavku 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, ki pa je ugotovljena na podlagi podzakonskih aktov iz 44. člena ZDen. V pravni literaturi in praksi je zastopano enotno stališče, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, na podlagi metodologije podzakonskih aktov, kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje omiliti, saj bi bil cilj vzpostaviti prejšnje stanje (torej plačati polno vrednost) nedosegljiv, zaradi česar lahko nastane tudi izrazit razkorak med odškodnino, določeno na podlagi metodologije podzakonskih aktov in med tržno vrednostjo podržavljenih zemljišč, in da odškodnina po ZDen ni pravična denarna odškodnina po splošnih pravilih civilnega prava.⁵ Stališče tožnikov o uporabi splošnih odškodninskih predpisov tudi ne izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ips 174/2015, na katero se pritožba sklicuje. Celo nasprotno, iz navedene odločbe jasno izhaja, da je določilo 10. člena ZPVAS, ki napotuje na odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih, potrebno razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne pomeni odškodnine v klasičnem civilnopravnem smislu.

22Res po določbah ZPVAS ni možna odškodnina v obliki nadomestnih zemljišč na podlagi sporazuma, sklenjenega s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov, kot to navaja pritožba, vendar pa vračilo premoženja v obliki nadomestnih zemljišč po ZDen ni pravica in je možna le ob soglasju zavezanca za vračilo.

23Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem delu pritožbi ugodilo in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka

24Sodišče prve stopnje je glede na to, da je bil uspeh tožnikov manj kot 1 % pri odločitvi o stroških postopka pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP. Po tej določbi lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njeni intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tudi po odločitvi višjega sodišča se tožbeni uspeh tožnikov bistveno ni spremenil.

25Višina stroškov postopka se ugotavlja le glede na končni uspeh stranke v pravdi, ne glede na uspeh v posamezni fazi postopka (154. člen ZPP), zato spreminjanje uspeha pravdnih strank med postopkom v konkretni zadevi pri odmeri stroškov ni moč upoštevati, kot to zmotno meni pritožba.

26V konkretnem primeru tudi razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini ni. Sicer sodna praksa navedeno izjemoma dopušča v odškodninskih sporih v primeru, ko se zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški, na primer postavitev izvedenca, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

27Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožniki so uspeli s pritožbo v neznatnem delu, zato krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ V nadaljevanju Odlok.
² V nadaljevanju zahtevek.
³ V nadaljevanju ZPVAS.
⁴ Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 180/2013
⁵ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: II Ips 20672009, II Ips 11472013, II Ips 42/2015 in odločbe višjih sodišč: VSL II Cp 762/2012, VSL II Cp 2541/2015, VSL II Cp 3395/2015.