VSRS Sodba I Ips 80/98

Zahteva obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.11.1997 obsojenega J.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo eno leto.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24.2.1998 zavrnilo obsojenčevo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obsojenec je zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem njegove žene, ki ga je v svojem pisnem zagovoru izrecno predlagal. Ženino zdravstveno stanje se je pozneje namreč izboljšalo in bi bila sposobna pričati. Iz njegove pritožbe je razvidno, da bi sodišče poleg njegove žene moralo zaslišati tudi policista D.H., in sicer po uradni dolžnosti. Navaja, da ga ta policist sploh ni zaslišal. Na obravnavi je bil zaradi svojega zdravstvenega stanja prizadet in dogajanja ni mogel normalno dojemati, poleg tega je prava nevešč, zato bi sodišče moralo navedene dokaze izvesti po uradni dolžnosti. Oporeka navedbam sodišča druge stopnje, da poškodovanje oškodovančeve matere ni bilo predmet obtožbe in da obvestilo o njeni poškodbi ni bilo pomembno za odločitev v tem kazenskem postopku. Sklicuje se tudi na stališče višjega državnega tožilca, da bi bilo potrebno izdati zavrnilno sodbo, ker ni podan predlog oškodovanca za pregon.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podala mnenje, da je zahteva utemeljena. Meni da iz spisa ni razvidno, da bi oškodovanec v predpisanem roku podal predlog za kazenski pregon, saj zgolj zabeležba na formularju ovadbe KD-1, da se je izvedelo za kaznivo dejanje "po prijavi oškodovane fizične osebe", takšnega predloga ne more nadomestiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 145. člena KZ se skladno z 2. odstavkom istega člena preganja na predlog. Po določbi 1. odstavka 52. člena ZKP je treba predlog za pregon storilca zaradi kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja na predlog, podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Ovadba predstavlja naznanitev kaznivega dejanja, ki je podana v kakršnikoli obliki, po vsebini pa predstavlja prvo informacijo o kaznivem dejanju. Organ pregona pa na podlagi takšne informacije odloča, ali bo v danem primeru tudi sprožen kazenski postopek.

Ovadba je lahko ustna ali pisna. Listina, ki jo organ pregona po prejemu ustne ovadbe ali predloga za pregon sestavi, ne nadomesti kazenske ovadbe, saj predstavlja le zunanji izkaz okoliščine iz notranje sfere ovaditelja ali oškodovanca. Enako velja tudi glede predloga za pregon storilca. V primeru, če oškodovanec svoj predlog za pregon do konca glavne obravnave umakne (57. člen ZKP), listina o prej podanem predlogu pa še vedno obstoji, sodišče šteje, da predlog za pregon ni več podan in kazenski postopek ustavi, torej ne glede na vsebino listine upošteva oškodovančevo voljo. Za obstoj kazenske ovadbe ali predloga za pregon obstoj listine, ki bi to izkazovala, ni nujno potreben, če je dejstvo, da je bila kazenska ovadba ali predlog za pregon podan, mogoče z gotovostjo izkazati tudi drugače.

Učinek nepravilne izločitve listine iz kazenskega spisa je enak, kot če bi bila listina uničena. Tega ni moč enačiti s primerom, ko je listina iz spisa utemeljeno izločena (83. člen ZKP). V slednjem primeru se namreč vzpostavi fikcija, da te listine v spisu nikoli ni bilo, saj se sodna odločba nanjo ne more opirati. Sodišče zato ne more upoštevati niti drugih dokazov, ki izhajajo iz vsebine izločene listine, saj je bistvo izločitve v tem, da se vsebina takšne listine ne sme upoštevati pri odločanju. Če je listina iz spisa izločena brez ustrezne pravne podlage, pa je sodišče po pravnomočnosti sklepa o izločitvi vezano le na formalne učinke izločitve in velja navedena prepoved le glede te listine. Zato ni razloga, da sodišče ob nepravilni izločitvi ne bi moglo upoštevati drugih dokazov o vsebini takšne listine. Enako velja za primer, ko bi bila listina, ki bi izkazovala obstoj predloga za pregon, uničena. Če bi bilo mogoče vsebino takšne listine ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, uničenje le-te ne bi imelo vpliva na učinke, ki bi izhajali iz njene vsebine. Če je bila listina, ki izkazuje obstoj predloga za pregon, nepravilno izločena iz kazenskega spisa, izkazano pa je, da je oškodovančev interes po pregonu storilca obstajal in še obstaja, je zato potrebno šteti, da je predlog za pregon navkljub izločitvi listine podan. V obravnavanem primeru bi bilo morda mogoče celo pribaviti drug izvod izločene listine, če se še hrani v arhivu PP L.

Sodnik Okrajnega sodišča v Celju je poleg izjave obsojenca, dane organom za notranje zadeve, ki jo je izločil iz spisa na podlagi 83. člena ZKP, nepravilno izločil tudi izjavi oškodovanca in njegovega očeta, obdolženčevega bratranca. Po določbi 3. odstavka 83. člena ZKP se po končani preiskavi (ob uporabi 431. člena ZKP smiselno tudi preiskovalnih dejanjih) izloči obvestila, ki so jih po 148. členu ZKP organom za notranje zadeve dale osebe iz 236. člena ZKP, ki so se odrekle pričevanju. Do pravne dobrote so po 2. točki 1. odstavka 236. člena ZKP upravičeni tudi obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do tretjega kolena in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena. V nasprotju z 235. členom, ki uvaja absolutno prepoved pričanja, 236. člen ZKP navedenim osebam daje zgolj možnost, da se pričanju odrečejo. Obsojenčev bratranec in bratrančev sin ne izpolnjujeta že prvega kriterija iz 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP, saj sta obsojenčeva krvna sorodnika v 4. in 5. kolenu stranske vrste, poleg tega pa se pričanju nista odrekla. Ne glede na to so bile navedene izjave s pravnomočnostjo sklepa o izločitvi dokončno izločene iz kazenskega spisa.

Kljub temu po oceni Vrhovnega sodišča ni dvoma v dejstvo, da je bil predlog za pregon s strani oškodovanca v predmetni zadevi podan. Na obrazcu KD-1, s katerim so organi za notranje zadeve podali kazensko ovadbo zoper obsojenca, je v rubriki "kako se je zvedelo za KD", izpolnjeno "prijava oškodovane fizične osebe", na zadnji strani obrazca pa je v prilogi naveden tudi zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon. Poleg tega sta dejstvo, da je po konfliktu z obsojencem oškodovanec poklical policijo, potrdila oškodovanec in priča J.V., zaslišana na glavni obravnavi.

Oškodovanec je s tem, ko je poklical policijo, ki je prišla na kraj dejanja, sam podal ustno kazensko ovadbo zoper obdolženca, kar izhaja tudi iz zapisa v kazenski ovadbi, ki jo je na državno tožilstvo vložila policija. Iz določbe 2. odstavka 147. člena ZKP izhaja, da se lahko ovadba poda ustno, lahko pa tudi po telefonu, posebna obličnost glede kazenske ovadbe torej ni zahtevana. S tem, ko je oškodovanec poklical policijo, je jasno in pravočasno izrazil svojo voljo glede pregona storilca. Skladno z določbo 2. odstavka 53. člena ZKP se v primeru, da je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon. Iz oškodovančevega ravnanja v kazenskem postopku je razvidno, da je njegov interes po pregonu obsojenca obstajal in tudi med nadaljnjim postopkom ni prenehal. Ne glede na dejstvo, da je bilo obvestilo, ki ga je oškodovanec dal organom za notranje zadeve, iz kazenskega spisa brez razloga izločeno, iz drugih dejstev zanesljivo izhaja, da je bil predlog oškodovanca za pregon podan.

Obsojenčevi očitki, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo njegove žene in policista D.H., niso utemeljeni. Obsojenec namreč izvedbe teh dokazov ni predlagal, glede svoje žene je celo navedel, da ni sposobna pričanja. Sodišče izvede dokaz po uradni dolžnosti, če dokazi, ki jih predlagajo stranke postopka, za popolno ugotovitev dejanskega stanja ne zadoščajo. Ker je sodišče dejansko stanje popolno ugotovilo na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni, potrebe po izvajanju dokazov po uradni dolžnosti ni bilo.

Obsojenčeve navedbe v zahtevi merijo tudi na njegovo morebitno zmanjšano prištevnost na glavni obravnavi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec tega ni izrazil ne v času postopka na prvi stopnji niti v pritožbi. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Z zatrjevanjem, da je bilo njegovo psihično stanje drugačno, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obsojenec izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno na glavni obravnavi, Vrhovno sodišče zato tega ugovora ni upoštevalo.

Z navedbami glede poškodbe oškodovančeve matere obsojenec smiselno izpodbija verodostojnost obvestila o njeni telesni poškodbi. Ne glede na to, da gre tudi tu za vprašanje dejanskega stanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da poškodba oškodovančeve matere nima nikakršne zveze s kaznivim dejanjem, za katero je obsojen obsojenec, in so njegova zatrjevanja v zvezi s tem brezpredmetna.

Ker niso podane kršitve, ki jih navaja obsojenec, v delu zahteve pa se izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).