VSL Sodba I Cp 2143/2018

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. in V. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"III. 1. Tožena stranka Občina A. je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici B. R. znesek 111.194,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 1. 4. 2012 do plačila tečejo od tega zneska, zmanjšanega za davek.

2. Tožena stranka Občina A. je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici G. A. znesek 77.836,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 1. 4. 2012 do plačila tečejo od tega zneska, zmanjšanega za davek.

3. Tožena stranka Občina A. je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku P. N. znesek 33.358,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 1. 4. 2012 do plačila tečejo od tega zneska, zmanjšanega za davek.

4. Tožena stranka Občina A. je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku A. P. znesek 37.064,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od 1. 4. 2012 do plačila tečejo od tega zneska, zmanjšanega za davek.

V. 1. Tožena stranka je dolžna povrniti prvi tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.224,30 EUR, drugi do četrti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.157,37 EUR, vsem tožečim strankam pa pravdne stroške v višini 3.162,41 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 6.550,67 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila."

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjen delu, se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Prva tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), postopek prve tožeče stranke za plačilo zneska 11.969,09 EUR z zamudnimi obrestmi ustavilo (II. točka izreka), toženi stranki naložilo obveznost plačila uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 vsaki od tožečih strank v zneskih navedenih v III. točki izreka, v preostanku je zahtevek tožnikov zavrnilo (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.466,24 EUR z zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Prva tožnica sodbo izpodbija v stroškovnem delu (V. točka izreka) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da gre tožnikom zgolj ena nagrada za narok, glede na to, da je imela prva tožnica v postopku dva pooblaščenca, preostali tožniki pa pooblaščenko. Nadalje navaja, da je izračun nepravilen tudi iz razloga, ker bi moralo sodišče upoštevati uspeh tožnikov po temelju v celoti, po višini pa 28 %, kar pomeni, da je bil končni uspeh tožnikov 64 %. Sodišče bi prvi tožnici moralo priznati nagrado za postopek v višini 2.263,30 EUR z DDV, nagrado za narok v znesku 2.089,20 EUR in predujem za izvedenca v znesku 428,58 EUR. Ob upoštevanju načela uspeha v pravdi je prva tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 3.378,56 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem stroškovnem delu razveljavi in toženki naloži v plačilo pravdne stroške prve tožnice ter priglaša pritožbene stroške.

3Toženka sodbo izpodbija v I., III. in V. točki izreka iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija jo zaradi napačno ugotovljene višine uporabnine in sicer glede kvadratur stanovanja, trditvenega in dokaznega bremena, neprofitnih in profitnih najemnin, neveredostojnosti izvedenskega mnenja, višine tržne najemnine za poslovne prostore in stanovanja, izračuna višine zneskov najemnin, plačila davščin od prisojenih zneskov, plačila zamudnih obresti in stroškov postopka. Zaradi obsežnosti pritožbe² je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzelo, do relevantnih pritožbenih ugovorov pa se bo opredelilo v nadaljevanju. Toženka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglaša pritožbene stroške.

4V odgovoru na toženkino pritožbo prva tožnica pritožbene navedbe zavrača in predlaga potrditev sodbe.

5V odgovoru na pritožbo prve tožnice toženka navaja, da je pritožba prepozna, zato jo je treba zavreči, poleg tega je neutemeljena in jo je treba zavrniti, saj je sodišče pravilno presodilo, da gredo tožnikom potrebni stroški zastopanja za enega pooblaščenca.

6Pritožba prve tožnice je delno utemeljena v stroškovnem delu, pritožba toženke je prav tako delno utemeljena v obrestnem in stroškovnem delu, v preostalem delu pritožbi nista utemeljeni.

7Kot izhaja iz podatkov spisa in iz izpodbijane sodbe so tožniki kot dediči pokojne upravičenke I. V. zahtevali plačilo nadomestila za izgubljeno korist iz naslova nezmožnosti upravljanja nepremičnine, to je šestnajstih stanovanj in treh poslovnih prostorov, v višini 961.902 EUR. Sodišče je zahtevek pravilno presojalo na podlagi določbe 145. c člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS). Pravilno je obrazložilo, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso takšen zahtevek vsebinsko enak zahtevku, ki ga ima denacionalizacijski upravičenec po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), pravilno pa je tudi opredelilo relevantno obdobje nadomestila izgubljene koristi in sicer od pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi kazenske sodbe 10. 3. 1995 do pravnomočnosti sklepa o vrnitvi nepremičnin 24. 9. 2008.³ Takšne uporabe materialnega prava in opredelitve spornega obdobja toženka s pritožbo ne izpodbija.

8Sodišče je po metodologiji delno neprofitne in delno profitne najemnine s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da znaša izgubljena korist 962.008,59 EUR.⁴ Ta znesek je znižalo za stroške vzdrževanja v višini 58.910,60 EUR, stroške upravljanja v višini 35.164,06 EUR, za odbitek zaradi neizkoriščenosti v višini 41.129,34 EUR, za odbitek zaradi tveganj z likvidnostjo v višini 16.451,74 EUR in za znesek 47.876,34 EUR, katerega je tožena stranka tožnikom iz naslova izgubljene koristi že izplačala.⁵ Obveznost toženke iz naslova plačila izgubljene koristi oziroma uporabnine je sodišče izračunalo na 762.476,51 EUR, in ob ugotovitvi, da znaša skupni dedni delež vseh tožnikov 7/12 ugotovilo, da so tožniki upravičeni do zneska 444.777,96 EUR. V nadaljevanju je iz nerazumljivih razlogov prvi tožnici priznalo izgubljeno korist v višini 111.194,49 EUR, čeprav bi ji glede na njen dedni delež 1/4 šlo 190.619,12 EUR. Drugi tožnici je priznalo izgubljeno korist v višini 77.836,14 EUR, čeprav bi ji glede na njen dedni delež 7/40 šlo 133.433,39 EUR. Tretjemu tožniku je priznalo izgubljeno korist v višini 33.358,35 EUR, čeprav bi mu glede na njegov dedni delež 3/40 šlo 57.185,47 EUR. Četrtemu tožniku je priznalo izgubljeno korist v višini 37.064,83 EUR, čeprav bi mu glede na njegov dedni delež 1/12 šlo 63.539,71 EUR. Sodišče je tožnikom v izreku priznalo izgubljeno korist v višini 271.422,90 EUR,⁶ kar je v nasprotju z ugotovitvijo, da jim gre nadomestilo v višini 444.777,96 EUR.⁷ Ker se tožniki na takšen izračun niso pritožili, je postala sodba v zavrnilnem zahtevku (IV. točka izreka) pravnomočna, poleg tega 359. člen ZPP uzakonja načelo prepovedi reformatio in peius za stranko, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.⁸ Zato pritožbeno sodišče v pravnomočni zavrnilni del izpodbijane sodbe ni moglo posegati.

9Tožena stranka ugovarja višini priznanega zahtevka ter navaja, da se je sodišče prve stopnje nepravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke R. G. Njegovo mnenje je notranje neskladno, nepravilno in pomanjkljivo, nepopolno in neprepričljivo, zato je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po imenovanju novega izvedenca. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče izreklo do relevantnih pritožbenih ugovorov po vsebinskih sklopih kot so navedeni v toženkini pritožbi.

Glede kvadratur stanovanj

10Najprej gre ugotoviti, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožniki niso zatrjevali, da bi oddajali stanovanja po dejanskih kvadraturah, saj so v IV. točki tožbe navedli, da uveljavljajo zahtevek za plačilo nadomestila za izgubljeno korist, ki bi jo lahko dosegli, če bi nepremičnine v vtoževanem obdobju sami upravljali, v drugem odstavku te točke pa, da je izvedenec ocenil izgubljeni dobiček iz naslova neprejetih neto tržnih najemnin. V tretjem odstavku te točke so navedli, da je korist od uporabe tisti znesek, ki bi ga upravičenec lahko ob normalnem teku stvari iztržil kot tržno najemnino za podobne poslovne prostore. Tožniki tako niso zatrjevali le, da bi stanovanja in poslovne prostore lahko oddajali, ampak so zatrjevali, da bi jih lahko v vtoževanem obdobju oddajali po tržni ceni.

11Drži pritožbena navedba, da v obdobju izračuna nadomestila od 10. 3. 1995 do 24. 9. 2008 še niso obstajali podatki iz katastra stavb po elaboratu etažne lastnine, ki je bil izveden v letu 2015. A navedeno dejstvo ne pomeni, da je izvedenec nepravilno povzel podatke o nepremičninah iz baze Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). Sodišče je pravilno obrazložilo,⁹ da bi lahko tožniki nepremičnine uporabljali s površino, kakršno so stanovanja dejansko imela. Izvedenec je pojasnil, da se objekt kot takšen ni nič spreminjal v smislu, da bi prišlo do spremembe kvadratur. Toženka zato z očitki, da bi bilo edino pravilno upoštevati metodologijo neprofitne najemnine skladno s korekcijskimi faktorji in točkovnimi zapisniki, ne more uspeti. Ker je bila ob vzpostavitvi etažne lastnine ugotovljena dejanska kvadratura stanovanj in poslovnih prostorov ter povzeta v bazo GURS, navedeno (lahko) pomeni, da so bile v točkovnih zapisnikih, na podlagi katerih je toženka izračunavala najemnikom neprofitno najemnino, storjene napake oziroma ni bilo prikazano realno stanje. Tega bremena pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso dolžno nositi tožniki. Ker bi tožniki nepremičnine, če bi jih v vtoževanem obdobju imeli možnost upravljati, lahko oddajali za profitno ali neprofitno najemnino v dejanskem obsegu, izvedensko mnenje ne temelji na napačnih in nezakonitih vhodnih podatkih.

Glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede profitnih in neprofitnih najemnin

12Tožniki so zahtevali izgubljeno korist v obliki tržne najemnine. Sodišče prve stopnje jim je izgubljeno korist priznalo po metodologiji neprofitne in profitne - tržne najemnine, kar je obrazložilo v 21. točki in pritožbeno sodišče s takšnim stališčem soglaša. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, to je, da je neprofitno najemnino lahko uveljavljal le imetnik stanovanjske pravice in njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner, medtem ko njegovi družinski člani, ki so vstopili v najemno razmerje, pravice do neprofitne najemnine niso imeli oziroma je nimajo. Sodišče je zato pravilno ugotavljalo status najemnika za vsako posamezno stanovanje in je pravilno ugotovilo, da je treba pri petih od šestnajstih stanovanj upoštevati profitni najem in sicer pri dveh v celoti, pri treh pa delno. Za preostala stanovanja je za celotno obdobje priznalo le neprofitno najemnino.

13Preden se bo pritožbeno sodišče posebej izreklo o vsakem od petih, s pritožbo izpodbijanih stanovanj, se je treba opredeliti tudi do pritožbenega ugovora, da tožniki niso uspeli dokazati, kdaj naj bi posamezni najemniki, imetniki stanovanjske pravice umrli. Tožniki so v tožbi zahtevali profitno najemnino za vsa stanovanja in poslovne prostore. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da bi tožniki lahko v vtoževanem obdobju dosegli le korist v višini neprofitnih najemnin, zmanjšanih za stroške upravljanja, vzdrževanja, rezervnega sklada in dajatev. V drugi pripravljalni vlogi je v 9. točki povzela pogodbe, sklenjene z imetniki stanovanjske pravice, tožniki pa so v dveh naslednjih pripravljalnih vlogah glede šestih stanovanj¹⁰ navajali, kdaj je prišlo do smrti najemnikov oziroma imetnikov stanovanjske pravice. Toženka v nadaljevanju do pričetka dokaznega postopka z izvedencem zatrjevanih datumov smrti imetnikov stanovanjske pravice ni prerekala, zato je njeno prerekanje v nadaljevanju postopka zapadlo pod določila prekluzije. Glede nepravočasno prerekanih dejstev pa sodišče ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka.

14Da je stanovanje ID X-322-6 uporabljala imetnica stanovanjske pravice M. P., je neupoštevna pritožbena novota, saj je kljub temu, da je toženka pogodbo s to stranko pod točko 9.6 druge pripravljalne vloge opredelila (a brez oznake stanovanja), je ostalo v postopku neprerekano dejstvo, da je to stanovanje uporabljala A. A., kot so navedli tožniki in toženka v svojih pripravljalnih vlogah.¹¹ Zato tega dejstva ni bilo treba dokazovati. Zgoraj je navedeno, da je toženka prepozno prerekala navedene datume smrti najemnikov, zato je sodišče pravilno upoštevalo tudi, da je A. A. umrla 31. 12. 1996 ter je od 1. 1. 1997 pravilno upoštevalo profitni najem.

15V zvezi s stanovanjem ID znak X-322-7 je toženka v tretji pripravljalni vlogi res prerekala dejstvo, zatrjevano s strani tožnikov, da je to stanovanje po smrti najemnice B. B., to je od 31. 7. 2005 dalje, oddajala B. K. za profitno najemnino. A se pritožba neutemeljeno zavzema za dokazno breme, ki naj bi ga v zvezi s tem dejstvom nosili tožniki. Tožniki so s tožbo zahtevali izplačilo izgubljene koristi v višini tržne najemnine za vse vrnjene nepremičnine. Toženka je bila tista, ki je ugovarjala, da je bila skladno z obstoječo zakonodajo nepremičnine dolžna oddajati le po neprofitni najemnini. Zato je bilo dokazno breme o tem, da je bila dolžna tudi navedeno stanovanje oddajati po neprofitni najemnini, na njej. To pa še toliko bolj, ker so bili tožniki glede tega dejstva v dokazni stiski, saj s podatki niso razpolagali, nasprotno pa je toženka razpolagala z vsemi podatki, saj je bila ona tista, ki je z najemniki sklepala pogodbe. Ker toženka ni dokazala, da je bila dolžna navedeno stanovanje po smrti najemnice B. B. oddajati po neprofitni najemnini, je sodišče za to stanovanje pravilno upoštevalo profitni nejem. Pri tem je datum smrti najemnice B. B. 31. 7. 2005 toženka smiselno potrdila v tretji pripravljalni vlogi.

16Da je najemnica stanovanja ID X-322-13 C. C. umrla leta 1994, je potrdila toženka v tretji pripravljalni vlogi, zato je sodišče za to stanovanje za celotno obdobje pravilno upoštevalo profitni najem.

17Prav tako je profitni najem pravilno upoštevalo za stanovanje ID znak X-332-12. Iz listine v prilogi B 41 izhaja, da je sodišče 18. 2. 1992 sprejelo sklep, da je imetnik stanovanjske pravice D. D. ter da sklep nadomešča stanovanjsko pogodbo, dokler ta ne bo sklenjena. Skladno s 147. členom Stanovanjskega zakona (SZ) so lastniki sklenili najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Navedeni sklep je torej lahko veljal le do poteka roka, to je bilo do 19. 4. 1992. Ker toženka ni dokazala, da je bila skladno s 150. členom SZ sklenjena najemna pogodba za neprofitno najemnino, ni dokazala, da je bila to stanovanje v vtoževanem obdobju dolžna oddajati za neprofitno najemnino. Zatrjevano dejstvo s strani toženke, da je bilo stanovanje od leta 2004 do 2009 prazno, ne more iti v škodo tožnikov, saj bi ga v tem obdobju, če bi s stanovanjem upravljali, lahko oddajali po tržni najemnini.

18Sodišče je pravilno odločilo tudi glede stanovanja ID X-322-16. Po smrti imetnice stanovanjske pravice E. E. je bila pogodba z njeno hčerko F. F. sklenjena 25. 5. 2005, kar s strani toženke ni bilo prerekano. Glede na obrazložitev sodišča prve stopnje v 21. točki je pravica do neprofitne najemnine prešla le na zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, ne pa tudi na ostale ožje družinske člane, saj je bil prvi odstavek 56. člena SZ, v kolikor se je nanašal na ožje družinske člane, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-128/08 v neskladju z Ustavo RS. Tudi za to stanovanje je sodišče prve s stopnje tožnikom od smrti najemnice, ki je imela stanovanjsko pravico, to je od 25. 5. 2005, pravilno priznalo profitno najemnino.

Glede (ne)verodostojnosti izvedenskega mnenja v zvezi z višino tržne najemnine za poslovne prostore in stanovanja.

19Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da so tožniki glede hipotetičnega trženja spornih nepremičnin podali ustrezne navedbe v 4. točki tožbe. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Sodišče je pravilno povzelo pojasnila izvedenca, da je treba tržno najemnino za poslovne prostore ocenjevati skozi kriterij njihove najboljše rabe. Ni res, da izvedenec tega kriterija ni pojasnil, saj je v drugi dopolnitvi cenilnega poročila na strani 37 spodaj opredelil namen najboljše rabe, za kar ocenjevalca zavezujeta dva standarda ocenjevanja, to so Mednarodni standard vrednosti (MSOV) in Slovenski računovodski standardi (2016). Glede na to, da je sodišče pravilno zavzelo stališče, da se izgubljena korist za obdobje za nazaj ugotavlja kot izgubljen dobiček, ki bi ga tožniki zaslužili ob normalnem teku stvari,¹² je neutemeljena pritožbena navedba, da izvedenec ni pravilno opredelil izgubljene koristi za poslovni prostor ID-X-322-26 (K.), saj bi, kot je ugotovilo sodišče, tožniki lahko z njim upravljali, ga vzdrževali in ga oddajali po trži ceni. Navedeno velja tudi za lokal ID-X-322-24 (G.), ne glede na to, da niso bili tožniki tisti, ki so poslovni lokal opremili tako, da je njegova po izvedenčevih ugotovitvah končna obdelava boljša. Pritožba ima prav, da je sodna praksa zavzela stališče, da ugotovitve izvedenca o opravljenih vlaganjih ne morejo nadomestiti trditev strank, vendar spregleda, da gre za ugotavljanje hipotetičnega dobička za nazaj, zato je bilo pravilno izhodišče izvedenca, da je vse tri poslovne lokale ocenjeval po stanju v času izdelave izvedenskega mnenja. Tudi sicer je razlika med tržno najemnino za nekoliko bolje opremljen lokal (G.) in tržno najemnino za nekoliko slabše opremljen lokal (K.) po izračunih izvedenca minimalna. Za prvega znaša 14,40 EUR/m2, za drugega pa 13,20 EUR/m2. V pritožbi citirana odločba VSL sodba I Cp 4481/2008 v obravnavanem primeru ni uporabljiva, saj je v tu obravnavani zadevi izvedenec opravil izračun izgubljene koristi za nazaj, v tam obravnavani zadevi pa je sodišče ugotavljalo dejansko vrednost izvedenih vlaganj.

20Glede poslovnega lokala ID X-322-3 (B.) pavšalne pritožbene navedbe, da si je izvedenec izmislil, da gre za lokal in ne za stanovanje, ne morejo izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje. Najprej zato, ker so prepozne, saj toženka pravočasno, do dokazovanja z izvedencem, ni prerekala, da je navedena nepremičnina poslovni prostor. V odgovoru na tožbo ga je opredelila kot poslovni prostor, prav tako je o treh poslovnih prostorih govorila v tretji pripravljalni vlogi. Izvedenec je v drugem dopolnilnem cenilnem poročilu tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno pojasnil, da gre delno za stanovanje, v katerem se lahko izvaja tudi mirna pisarniška dejavnost, zato je sodišče prve stopnje takšno ugotovitev utemeljeno sprejelo. Izvedenec je navedeni poslovni prostor ocenil z 8,90 EUR/m2, kar je le nekoliko višje kot je ocenil tržno najemnino za stanovanje 8,34 EUR/m2. To pomeni, da je za navedeni poslovni prostor praktično upošteval tržno najemnino kot za stanovanje.

21Pritožbena navedba, da je izvedenec upošteval kot primerljive novo adaptirane objekte, pri čemer pri višini odbitkov ni upošteval, da so poslovni prostori v slabem stanju, so neutemeljene, saj navedeno ne izhaja iz podatkov o primerljivih nepremičninah, ki jih je navedel v cenilnem poročilu od strani 36 do 40. Tudi ni res, da je izvedenec za primerljive nepremičnine upošteval dobro vzdrževana stanovanja v novejših zgradbah, saj iz cenilnega poročila na straneh od 31 do 35 izhaja, da je upošteval primerljive objekte. V pritožbi toženka zatrjuje, da je objekt T., v katerem se nahajajo stanovanja in poslovni prostori, star 110 let, iz cenilnega poročila izhaja, da je izvedenec kot primerljive vzel podobne zgradbe, ki so bile zgrajene v letih 1906 (dvakrat), 1898, 1905 in 1970 za stanovanja, 1922, 1858, 1861, 1902 in 1968 za poslovne prostore in 1849, 1936, 1963, 1894 in 1938 za pisarne (poslovni prostor B.). Prav tako toženka s pavšalnimi navedbami ne more izpodbiti ugotovitev izvedenca, da starost nepremičnin nima bistvenega pomena pri višini najemnine, ampak da je bistvena lokacija, saj je izvedenec to utemeljil skladno s pravili stroke.

22Po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec ustrezno obrazložil tudi zakaj je upošteval 0,5 % faktor vzdrževanja, čeprav je ta faktor praviloma med 1 in 2 %. Tako je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je navedeni faktor posledica okoliščine, da je nepremičnina slabo vzdrževana oziroma je vzdrževanje na minimalni stopnji, kar je obrazložil izvedenec tudi ob zaslišanju in kar izkazujejo fotografije, priložene izvedenskemu mnenju. Zato ni res, da izvedenec ob zaslišanju ni znal pojasniti, zakaj je vzel navedeni faktor vzdrževanja, saj je pojasnil, da se je v praksi pokazalo, da takšna stopnja vzdrževanja, kakor je bila na tem objektu, ne presega 0,5 % od vrednosti nepremičnine. Gre za strokovno obrazložitev in nesprejemanje te obrazložitve s strani toženke ne pomeni, da je mnenje nestrokovno in neverodostojno.

23Pritožbeni trditvi, da bi sodišče od izgubljene koristi moralo odšteti stroške rezervnega sklada v višini 27.331,01 EUR, gre pritrditi in je obrazložitev sodišča v 44. točki v zvezi s tem nepravilna in tudi nejasna. Stroške rezervnega sklada kot z zakonom določeno obveznost bi imeli tudi tožniki, če bi bili lastniki v času, ko so ti stroški nastali. A navedeno dejstvo ne vpliva na znesek izgubljene koristi, ki ga je sodišče tožnikom priznalo v izreku izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zgoraj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo znesek prikrajšanja v skupni višini 444.777,96 EUR, ob tem pa tožnikom priznalo 271.422,90 EUR. Tudi če se sredstva rezervnega sklada v višini 27.331,01 EUR odštejejo od zneska 444.777,96 EUR, je bil tožnikom še vedno priznan nižji znesek. Stroškov požarnega zidu v višini 10.648,06 EUR pa sodišče pravilno ni upoštevalo, saj ni dokazano, da bi jih ob normalnem teku dogodkov imeli tudi tožniki. A če pritožbeno sodišče upošteva tudi te stroške in jih odšteje od zgoraj ugotovljenega zneska izgubljene koristi, je bil tožnikom priznan nižji znesek. Zato neupoštevanje (neodštevanje) stroškov rezervnega sklada in izgradnje požarnega zidu na izrek izpodbijane sodbe ne moreta vplivati, posledično pa so pritožbene trditve v tem delu neutemeljene.

24Pritožbene navedbe, da toženka izvedencu ne verjame, saj slednji ni predložil nikakršnih listinskih dokazil, so protispisne. Izvedenec je v cenilnem poročilu predložil priloge na straneh od 27 do 45. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izvedenec izračunal visoko najemnino za stanovanja, pri čemer si jih ni nikoli ogledal, temveč je na notranjost sklepal iz nekih informacij. Izvedenec si je nepremičnino ogledal 22. 1. 2016. Na ogled so bili vabljeni stranke in zastopniki. Na ogledu se je preverjalo stanje nepremičnine, lastnosti, način gradnje in zunanjost objekta, kar vse izhaja iz cenilnega poročila (četrta stran). Ogled se je opravil na nepremičnini v skladu z možnostjo vstopa. Vstop v posamezna stanovanja pa ni bil izveden. Vstop je bil opravljen v dva manjša poslovna prostora, v skupne dele objekta ter v kletne prostore. Ob tem je izvedenec pridobil, kot je navedel v poročilu (druga stran) in kot je obrazložil ob zaslišanju, podatke tudi iz baz GURS, zemljiške knjige, SLO-NET in drugih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je imel izvedenec zadostno podlago, da je mnenje strokovno izdelal in prepričljivo ter argumentirano obrazložil. Nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene.

25Pavšalna pritožbena navedba o nerealnosti ocene faktorjev neizterljivosti v višini 2 % in nezasedenosti v višini 5 % ugotovitev izvedenca ne more izpodbiti. Sodišče se je do teh ugotovitev izreklo v drugem delu 41. točke obrazložitve in pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju navedeni obrazložitvi pritrjuje. Še posebej, ker je sodišče razumsko obrazložilo, da daljše nezasedenosti prostorov glede na namen spornih nepremičnin in njihovo atraktivno lokacijo v spornem obdobju ni bilo mogoče pričakovati. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da tožena stranka poslovnega lokala B. ni oddajala od leta 1991, ne more ovreči ugotovitev izvedenca o 5 % nezasedenosti in 2 % neizterljivosti, saj gre za izračun hipotetične najemnine za preteklo obdobje ter so tožniki dokazali, da bi ob normalnem teku stvari tudi ta poslovni prostor lahko oddajali. Pritožba ne izpodbija zavzetega stališča sodišča prve stopnje, da je zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) neposredni uporabnik stavbe ali dela stavbe, torej najemnik. Ob ugotovitvi izvedenca o 5 % nezasedenosti stanovanj in poslovnih prostorov, pa pritožba uveljavlja, da bi sodišče moralo za čas nezasedenosti, ki ga toženka opredeli na dobo sedmih mesecev, NUZS odšteti od izgubljene koristi, saj bi bili za čas nezasedenosti tožniki kot lastniki tisti, ki bi ga morali plačati. Takšnemu stališču pritožbe gre pritrditi. A tudi če pritožbeno sodišče ob uporabi podatka, ki ga je izračunal izvedenec, ko je za sporno obdobje za sedem stanovanj in en poslovni prostor izračunal NUZS v višini 5.641,08 EUR,¹³ navedeni znesek potroji, kar znese 16.923,24 EUR,¹⁴ deli s številom mesecev vtoževanega obdobja, to je 162,5,¹⁵ mesečni znesek znese 104,14 EUR, za sedem mesecev pa 729 EUR. Približno takšen znesek, ki je izračunan na 24 in ne na 19 enot, kot v obravnavanem primeru, bi sodišče moralo odšteti od priznane izgubljene koristi. Ker ta znaša 444.777,96 EUR, tudi ob upoštevanju že zgoraj odštetega zneska 27.331,01 EUR iz naslova rezervnega sklada in 10.648,06 EUR iz naslova gradnje požarnega zidu, tudi navedeni znesek, če bi ga sodišče odštelo, ne more spremeniti izreka sodbe, v katerem je sodišče tožnikom priznalo 271.422,90 EUR.

26Pritožbena navedba, da je strošek upravljanja, ki ga je izvedenec ugotovil v višini 7,5 EUR na enoto, prenizek, je neutemeljena. Navedba, da bi ga moral upoštevati v višini 5 EUR na enoto, pa je pavšalna. V tem delu se sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 41. točki obrazložitve in jo sprejema. Izvedenec je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložil, da je podatke pridobil pri F, glede na to, da ima v upravljanju objekt Y., ter so mu konkretno za ta objekt povedali, da je strošek 7,5 EUR na enoto. Izvedenec je ob zaslišanju izpovedal, da je objekt primerljiv s tu obravnavanim, saj je 100 m stran, podvržen konkurenci ostalih upravnikov in v njem ni več kot 20 stanovanj. Zato je te podatke utemeljeno obravnaval kot zanesljivo informacijo in ni utemeljena pritožbena navedba, da je navedeni strošek izračunal ob upoštevanju povsem neprimerljivih objektov in nedokazanih navedb tretjih oseb. Izvedenec listin res ni predložil. Navedel pa je njihov vir, kar pomeni, da so ga stranke lahko preverile.

Glede izračunane višine zneskov najemnin

27Pritožbena navedba, da sodišče ni ustrezno obrazložilo, kako je prišlo do zneskov navedenih v 33. in 38. točki obrazložitve, ter da posledično izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljena. Zneski, ki jih je sodišče izračunalo, so v celoti preverljivi, kar pritožbeno sodišče pojasnjuje v nadaljevanju. V 33. točki je v prvi koloni označenih šestnajst stanovanj, v drugi koloni je označena površina stanovanj v m2, kot jo je opredelil izvedenec (strani 7 in 14 v drugi dopolnitvi cenilnega poročila), v tretji koloni je navedeno sporno obdobje in sicer na način kot ga je izračunal izvedenec (stran 9 v drugi dopolnitvi cenilnega poročila). V letu 1995 gre tožnikom uporabnina za polnih devet mesecev, poleg tega še od 10. 3. do 31. 3. 1995. Izvedenec je za mesec marec vzel 1/3 ter ocenil obdobje na 9,67 meseca, po izračunih pritožbenega sodišča po posameznih dnevih znaša obdobje v letu 1995 9,71 meseca, torej gre izračun v korist toženke. Tožnikom gre dalje uporabnina za naslednjih 12 let, to je 144 mesecev ter za leto 2008 do 24. 9. 2008, kar je izvedenec ocenil 8,8 meseca. Seštevek da znesek 162,47 meseca oziroma 162,48 meseca, kot je zaokrožilo sodišče prve stopnje. Razlika med 162,47 meseca in 162,48 meseca je zanemarljiva. Poleg tega je sodišče, ko je računalo izgubljeno korist v mesecih, uporabilo zneske 9,67, 12 in 8,8, torej skupaj 162,47 meseca, kar je razvidno iz 38. točke obrazložitve. V zadnji koloni je sodišče opredelilo neprofitno ali profitno najemnino. Neprofitno najemnino je izračunal izvedenec (stran 8 v drugi dopolnitvi cenilnega poročila). Tako je npr. za stanovanje z oznako X-322-1, izračunal neprofitno najemnino na 73,87 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je kombinacijo neprofitne in profitne najemnine v razpredelnici zavedlo tako, da je npr. pri stanovanju št. 12 število m/2 73,64 pomnožilo z zneskom profitne najemnine za stanovanja 8,34 EUR, kot jo je izračunal izvedenec, ter dobilo znesek 615 EUR. Tako je storilo pri dveh v celoti upoštevanih profitnih najemih (stanovanji 12 in 13) in pri treh stanovanjih, kjer je upoštevalo delno neprofitni in delno profitni najem (stanovanje 6, 7 in 16). Sodišče je zneske profitne mesečne najemnine zaokroževalo, a po izračunih pritožbenega sodišča za 1,017 EUR v korist tožene stranke. Tako npr. za stanovanje 6 izračun profitne najemnine znaša 961,27 EUR, sodišče je znesek zaokrožilo na 960 EUR.¹⁶ Sodišče je na koncu navedene razpredelnice seštelo neprofitne in profitne najemnine ter dobilo znesek 1.951,74 neprofitnih in 4.000 EUR profitnih najemnin na mesec za vseh šestnajst stanovanj.

28V 35. točki obrazložitve je podobno prikazalo višino profitne najemnine za poslovne prostore, ki jo je izračunal izvedenec (stran 21 drugega dopolnilnega cenitvenega poročila). Tako znaša za poslovni prostor št. 24 mesečna profitna najemnina 600 EUR, za poslovni prostor št. 26 je izvedenec izračunal 465 EUR, sodišče pa upoštevalo 463 EUR, in za poslovni prostor št. 3 najemnino 615 EUR na mesec. Izvedenec je do te najemnine prišel tako, da je površino m2 pomnožil z najemnino za posamezni poslovni prostor, ki jo je izračunal. Za poslovni prostor št. 24, pritožbeno sodišče primeroma navaja izračun, to je 41,67 m2 x 14,40 EUR na m2, znaša 600,048, zaokroženo na 600 EUR. Seštevek profitnih najemnin za vse tri poslovne prostore na mesec znaša 1.678 EUR.

29Ko je sodišče prve stopnje izračunalo mesečno profitno in neprofitno najemnino za vsa stanovanja in poslovne prostore, je moralo opraviti še izračun za celotno priznano obdobje. To je storilo z izračuni v razpredelnici v 38. točki obrazložitve in v opombah od št. 15 do št. 29. Kot rečeno je sodišče za leto 1995 vzelo obdobje 9,67 meseca, za leto 2008 8,8 meseca, v preostalih obdobjih pa dvanajst mesecev za vsako posamezno leto. Tako je v prvi koloni navedeno posamezno leto, v drugi koloni pa število mesecev v tem letu, ki je prišlo v poštev za izračun. Tretja kolona prikazuje profitno najemnino za stanovanja in poslovne prostore. Pritožba se sprašuje zakaj je sodišče prištevalo znesek 1.240 EUR. Ker je za celotno obdobje upoštevalo profitni najem za stanovanji 12 in 13, je seštevek zneskov 615 EUR in 625 EUR 1.240 EUR. To je sodišče pomnožilo z 9,67 meseci za leto 1995 in dobilo znesek 11.990,80 EUR (znesek naveden v prvi vrstici v tretji koloni za leto 1995). Poleg tega je izračunalo profitno najemnino za poslovne prostore tako, da je znesek 1.678 EUR pomnožilo z obdobjem 9,67 ter prišlo do zneska 16.226,26 EUR, ki je naveden v drugi vrstici tretje kolone za leto 1995. V četrti koloni je sodišče izračunalo neprofitno najemnino za stanovanja na način, da je mesečni znesek neprofitne najemnine v višini 1.951,74 EUR pomnožilo z obdobjem 9,67 mesecev in dobilo znesek 18.873,33 EUR. Skupaj vsi trije zneski dajo končni znesek najemnine za stanovanja in poslovne prostore za leto 1995 v višini 47.090,39 EUR. Na takšen način je sodišče obračunalo najemnino za vsa leta in jo lahko stranke po navedenem ključu preverijo tudi same. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče v letu 1997 pri profitni najemnini za stanovanja znesek 1.240 EUR zamenjalo z zneskom 2.200 EUR, saj je od tedaj dalje, to je od 1. 1. 1997, upoštevalo profitni najem v višini 960 EUR za stanovanje 6, torej je upoštevalo od tega datuma že tri stanovanja, dve s celotnim profitnim in eno z delnim profitnim najemom. Kot je razvidno iz izračuna za leto 2005 in iz opombe št. 26 je v tem obdobju moralo upoštevati še preostali dve stanovanji in sicer stanovanje 7, za katerega je od 31. 7. 2005 (za 5 mesecev) upoštevalo profitni najem v višini 605 EUR, in za stanovanje 16, za katerega je od 25. 5. 2005 dalje upoštevalo profitni najem v višini 1.195 EUR (za 7,2 meseca). Od leta 2006 je sodišče upoštevalo profitni najem za vseh pet stanovanj, zato je od tedaj dalje uporabilo znesek 4.000 EUR. Uporabnina v višini 962.008,59 EUR je tako pravilno izračunana.

Glede plačila davščin

30Pritožba ima prav, da sodišče napačno ni upoštevalo davka, ker naj bi šlo za obveznost, ki jo imajo odškodninski upravičenci do države.¹⁷ Sodišče prve stopnje je za takšno svojo odločitev v izpodbijani sodbi¹⁸ navedlo obstoječo sodno prakso, a gre ugotoviti, da se je praksa na tem področju s sodbo VS RS II Ips 264/2017 z dne 24. 5. 2018 spremenila. S to odločbo je revizijsko sodišče jasno obrazložilo, da dotedanje stališče sodne prakse, da gre pri plačilu dohodnine od nadomestila iz drugega odstavka 62. člena ZDen (ki se uporabi v tu obravnavanem primeru tudi za pravno podlago 145. c člena ZIKS) za razmerje med denacionalizacijskim upravičencem in državo, ni povsem pravilno. Namreč davek je dolžan denacionalizacijski zavezanec za denacionalizacijskega upravičenca izračunati odtegniti in plačati. Gre za samostojno obveznost plačnika davka do države, ki je bila nanj prenesena s kogentnimi zakonskimi določbami.¹⁹ Pravilno bi torej bilo, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tožnikom priznalo neto nadomestilo²⁰ vključno z obračunanim davkom, tožena stranka kot zavezanka bi ta davek morala plačati državi, neto znesek pa nakazati tožnikom. Zgoraj je pojasnjeno, da je zavrnilni del (IV. točka izreka sodbe) postal pravnomočen, zato pritožbeno sodišče v njega ne more posegati, zavezuje pa ga tudi določilo 359. člen ZPP. To pomeni, da bo toženka kot zavezanka za plačilo davka morala davek odtegniti od prisojenega zneska ter preostanek plačati tožnikom.

31V zvezi s tem ima pritožba prav, da tožniki niso upravičeni do zamudnih obresti na davčne obveznosti, ki jih bo toženka za njih plačala, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo v točkah III/1-4 v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da te tečejo od dne 1. 4. 2012 do plačila in sicer od prisojenega zneska, zmanjšanega za davek.

Glede zamudnih obresti

32Pritožba se neutemeljeno zavzema za tek obresti od dneva, ko je sodišče prve stopnje prejelo popolno izvedensko mnenje, na podlagi katerega je bila ugotovljena višina izgubljene koristi. Neutemeljeno se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 114/2010 z dne 7. 11. 2013, saj v citirani odločbi revizijsko sodišče ni odločalo o začetku teka zamudnih obresti, temveč je ob tem, ko je zavrnilo revizijo, poudarilo, da tečejo obresti najmanj od izdelave izvedenskega mnenja. O začetku teka zamudnih obresti je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na odločbo VS RS II Ips 98/2015, to je, da zamudne obresti tečejo po preteku roka, ko so tožniki na toženko naslovili zahtevo za izpolnitev obveznosti. Taka je tudi novejša sodna praksa.²¹ Sodišče je torej pravilno odločilo, da zamudne obresti tečejo od 1. 4. 2012, to je dan po tem, ko je potekel izpolnitveni rok.

Glede stroškov

33Prva tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje iz dveh razlogov. Najprej navaja, da je imela (dva) pooblaščenca, zato je upravičena do povrnitve samostojne nagrade za narok, sodišče pa je nepravilno prisodilo eno nagrado za vse štiri tožnike. Nadalje uveljavlja spornost temelja in bi sodišče moralo ugotoviti uspeh prve tožnice ob upoštevanju 100 % uspeha pri temelju v višini 64 %. Ugovor glede spornosti temelja ni utemeljen. Temelj odmene izgubljene koristi je podan že v obstoječi zakonodaji, celoten postopek je bil izveden v zvezi z višino, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je uspeh tožeče stranke v postopku 28 %. Drugi pritožbeni ugovor je utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja, da so vsi štirje tožniki tožbo vložili po skupni pooblaščenki, nato pa je zastopanje prve tožnice prevzel najprej odvetnik M. M., poleg njega pa tekom postopka še odvetnik P. M. Skladno z v času vložitve tožbe veljavnim 7. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) gredo prvi tožnici za zastopanje samostojni stroški. Sodišče prve stopnje se je pri izračunu potrebnih stroškov neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso VSL sklep I Cpg 236/2011, saj je bilo tam dejansko stanje glede zastopanja drugačno, šlo je namreč za zastopanje večih gospodarskih družb, ki so nastale iz prvotno tožene stranke. Vse so poslovale na istem naslovu in jih je tudi zastopal isti direktor. V obravnavani zadevi pa so štirje tožniki fizične osebe vložili skupno tožbo, a imajo pravico do vsak do svojih pooblaščencev. Glede na vrednost spornega predmeta, in sicer do 500.000 EUR je nagrada 1.975 EUR, za vsakih nadaljnjih 50.000 EUR pa še 100 EUR (v obravnavanem primeru dodatnih 1.000 EUR), znaša osnovna nagrada 2.975 EUR, nagrada za postopek znaša 3.867,50 EUR, nagrada za narok pa 3.570,00 EUR. Ker prva tožnica uveljavlja nagrado za postopek v višini 2.263,30 EUR, nagrado za narok v znesku 2.089,20 EUR ter 20 EUR materialnih stroškov, ji je sodišče navedeno v znesku 4.372,50 EUR priznalo, davka na dodano vrednost pa ne, saj je odvetnik P. M. na naroku izrecno navedel, da ni zavezanec za plačilo DDV. Stroški izvedenca, ki jih je v pritožbi priglasil v višini 428,58 EUR, bodo priznani vsem tožnikom skupaj, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Skladno z 28 % uspehom prve tožnice ji gredo stroški v višini 1.224,30 EUR.

34Glede na to, da je sodišče prve stopnje napačno za vse štiri tožnike skupaj odmerilo skupno nagrado in je zgoraj odmerjena nagrada za zastopanje prve tožnice, je bilo treba spremeniti oz. ponovno izračunati tudi stroške postopka za drugo do četrto toženo stranko, stroški so bili namreč s strani prve tožnice in toženke v celoti izpodbijani. Stroški zastopanja druge do četrte tožeče stranke predstavljajo osnovno nagrado v višini 2.975 EUR, nagrada za postopek znaša ob upoštevanju dveh dodatnih strank po faktorju 0,3 za eno stranko (torej skupaj faktor 1,9) 5.652,50 EUR, nagrada za narok znaša 3.570 EUR, materialni stroški 20 EUR, skupaj 9.242,90 EUR, 22 % DDV na to znaša 2.033,44 EUR, skupaj stroški 11.276,34 EUR, ob 28 % uspehu gre drugi do četrti toženi stranki za zastopanje po skupni pooblaščenki 3.157,37 EUR stroškov postopka.

35Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in stroške izračunalo posebej za prvo tožnico in preostale tožnike, in glede na to, da iz podatkov spisa ne izhaja, kako so si tožniki razdelili plačilo sodne takse in izvedenske stroške, je sodišče toženki naložilo, da vsem tožnikom plača sorazmerni del stroškov sodne takse v višini 9.825 EUR in izvedenskih stroškov v višini 1.469,33 EUR, kar skupaj znaša skupaj 11.294,33 EUR, 28 % pa 3.162,41 EUR. Toženkin ugovor, da zaradi previsoko postavljenega zahtevka tožnikom ni dolžna povrniti sodne takse, ni utemeljen glede na uzakonjeno načelo uspeha v pravdi (154. člen ZPP).

36Pritožbeno sodišče pojasnjuje toženki, da pritožba prve tožnice ni bila prepozna, saj za pritožbeni postopek, ki je postopek na drugi stopnji, veljajo določila ZPP-E o 30-dnevnem pritožbenem roku.²² Prav tako ni utemeljen ugovor, da je pritožbo treba zavrniti, ker je bila prva tožnica zastopana po dveh pooblaščencih, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj. Poleg tega so ji bili stroški priznani le za enega pooblaščenca.

37Je pa utemeljena toženkina pritožba v zvezi z izračunom njenih stroškov (50. točka obrazložitve). Pravilen izračun je toženka podala v pritožbi in ga je pritožbeno sodišče preizkusilo. Toženki gre nagrada za postopek v višini 3.867,50 EUR, nagrada za narok v višini 3.570 EUR, vse ob upoštevanju zgoraj navedene osnovne vrednosti nagrade v višini 2.975 EUR, gredo ji materialni stroški v višin 20 EUR, kar znaša 7.457,50 EUR, DDV 1.640,65 EUR, skupaj 9.098,15 EUR, 72 % teh stroškov znaša 6.550,67 EUR in ji jih morajo povrniti tožniki. Ob vsem zgoraj navedenem je sodišče sodbo spremenilo tudi v stroškovnem delu.

38Pritožbi prve tožnice in toženke sta torej delno utemeljeni v obrestnem in stroškovnem delu, zato je sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi 351. člena ZPP, v preostalem delu je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

39Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Prva tožnica je s pritožbo zoper stroškovni del uspela le delno, zato mora kriti svoje stroške, z odgovorom na pritožbo toženke pa ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora kriti tudi te stroške. Toženka je s pritožbo uspela v sorazmernem majhnem obrestnem in stroškovnem delu, čeprav je sodbo v priznanem delu izpodbijala v celoti, zato mora kriti svoje pritožbene stroške, z odgovorom na pritožbo prve tožnice glede stroškovnega dela pa ni posebej pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krije tudi te stroške sama.

¹ Pritožba tožene stranke obsega 20 strani.
² 13. točka obrazložitve.
³ 33. do 38. točka obrazložitve.
⁴ 43. in 44. točka obrazložitve.
⁵ 51. točka obrazložitve.
⁶ 45. točka obrazložitve.
⁷ Prva tožnica je pritožbo vložila le zoper stroškovno odločitev.
⁸ 28. točka obrazložitve.
⁹ Poleg v pritožbi spornih stanovanj št. 6, 7, 12, 13 in 16, še za stanovanje št. 9.
¹⁰ V tretji pripravljalni vlogi toženka na 6. strani potrjuje, da je bila najemnica tega stanovanja A. A.
¹¹ Kot so zatrjevali v IV. točki tožbe.
¹² 21. stran cenilnega poročila.
¹³ Kar pomeni za 24 stanovanjskih in poslovnih enot.
¹⁴ 6,67 v letu 1995, 8,8 v letu 2008 in 144 za preostala leta – prim. obrazložitev v 27. točki spodaj.
¹⁵ Za ostala štiri stanovanja izračune skladno z navedenim ključem stranke lahko preverijo same.
¹⁶ Primerjaj 39. točka obrazložitve.
¹⁷ V opombi 30.
¹⁸ Več o tej tematiki je navedeno v zgoraj navedeni revizijski odločbi.
¹⁹ Brez stroškov vzdrževanja in upravljanja, ki so bili v obravnavanem primeru odšteti.
²⁰ VSL sodba I Cp 586/2017.
²¹ Primerjaj VSL sodba in sklep II Cp 1470/2018 in sodba II Cp 1309/2018.