VSL Sodba in sklep II Cp 1697/2018

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in VI. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Toženec mora tožniku v 15 dneh plačati 8.191,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila, preostali del zahtevka, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 6.000 EUR od 7. 6. 2012 do 8. 9. 2015 ter od zneska 2.191,75 EUR od 5. 7. 2012 do 8. 9. 2015, se zavrne.

VI. Toženec mora v 15 dneh tožniku plačati 2.407,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 537,17 EUR pritožbenih stroškov.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik veljavno razdrl s tožencem sklenjeno podjemno pogodbo z dne 7. 6. 2012 in aneks z dne 3. 7. 2012 (I. točka izreka), tožencu je naložilo, da mora tožniku povrniti 6.580,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015, v preostanku do zahtevanega zneska 11.299,77 EUR je zahtevek s pripadki zavrnilo (II. in IV. točka izreka). Tožnikovemu zahtevku za vzpostavitev v prejšnje stanje je delno ugodilo (III. točka izreka), delno pa je njegov nedenarni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka), ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 1.473,63 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (VI. točka izreka).

2Tožnik tožbo izpodbija v zavrnilnem delu (delno II. in VI. točka ter v celoti IV. in V. točka), iz vseh treh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov zaradi napačnega odštevanja amortizacije, nepravilne zavrnitve zahtevka za vzpostavitev v prejšnje stanje, zavrnitve zahtevka v zvezi z vračilom stroškov za ponovni priklop na ogrevanje, v delu zamudnih obresti in v stroškovnem delu. Predlaga spremembo sodbe s priznanjem njegovih zahtevkov, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške za pritožbo in odgovor na pritožbo.

3Toženec izpodbija sodbo in sklep v ugodilnem delu (delno II. točka ter v celoti I., III. in VI. točka). Pritožuje se iz vseh treh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Najprej podaja predlog za predložitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) in ga obširno obrazloži. Sklep in sodbo izpodbija zaradi neustrezne obrazložitve zavrnitve toženčevih dokaznih predlogov, napačne ugotovitve o obstoju napake, napačne ugotovitve o utemeljenosti odstopa od pogodbe, v zvezi z obvestilom o napaki, upoštevanim stanjem toplotne črpalke, nezmožnostjo odpraviti napako, glede napačnega izračuna amortizacije, nepravilnega priznanja zahtevka za vzpostavitev v prejšnje stanje in v stroškovnem delu. Navaja, da je bilo ravnanje sodišča prve stopnje tudi v nasprotju s 14., 22. in 23. členom Ustave RS, saj je s svojim postopanjem toženca postavilo v izrazito podrejen oziroma neenak položaj v razmerju do tožnika. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške za pritožbo.

4V odgovoru na pritožbo tožnik pritožbene navedbe prereka in predlaga njeno zavrnitev.

5Zaradi obsežnosti obeh pritožb in odgovora na pritožbo¹ jih pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti ne povzema. Do relevantnih pritožbenih predlogov in ugovorov se bo opredelilo v nadaljevanju.

6Tožnikova pritožba je delno utemeljena (za znesek 1.611,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila in v stroškovnem delu), v preostalem delu pa ni utemeljena. Toženčeva predlog in pritožba nista utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožbi ne izpodbijata, da sta pravdni stranki 7. 6. 2012 sklenili podjemno pogodbo za kompletno dobavo in montažo toplotne črpalke (priloga A 2), 3. 7. 2012 pa sta sklenili aneks k tej pogodbi (priloga A 3). V 5. točki podjemne pogodbe sta se dogovorili, da znaša garancijski rok za opravljeno delo pet let od izvršene primopredaje, za materiale veljajo garancijski roki, kot jih zagotavljata proizvajalec oziroma dobavitelj, vendar ne manj kot dve leti od primopredaje, z aneksom pa sta garancijo za vgrajene materiale podaljšali na pet let po opravljeni primopredaji. S podjemno pogodbo se je toženec zavezal, da bo morebitne skrite napake, ki bi se pojavile v roku petih let po opravljeni primopredaji, odpravil v osmih dneh od dneva, ko ga je tožnik z napakami seznanil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kar med pravdnima strankama ni bilo prerekano, da je toženec v tožnikovo stanovanjsko hišo toplotno črpalko, ki je obsegala notranji in zunanji del, vgradil v letu 2012. Nadalje je ugotovilo, da je tožnik 31. 5. 2015 ugotovil, da iz notranjega dela črpalke teče (kaplja) voda. Sporno v postopku prve stopnje je bilo, ali je toplotna črpalka v času, na katerega se razteza garancijsko jamstvo, zaradi puščanja vode nehala brezhibno delovati in ali je tožnik veljavno odstopil od pogodbe.² Sodišče je takšnemu tožnikovemu razlogovanju z izpodbijanima sklepom in sodbo pritrdilo.

Predhodno vprašanje in pravilna uporaba materialnega prava

8V obširnem predlogu toženec predlaga predložitev predhodnega vprašanja SEU v zvezi s pravilno uporabo 21. b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Predlaga več vprašanj, v bistvenem pa, ali potrošniško blago po veljavni zakonodaji Evropske unije zajema tudi stvar, ki se imenuje toplotna črpalka, kot je bila pojmovno ugotovljena v predmetnem sodnem postopku. Toženčev predlog ni utemeljen iz treh razlogov. 267. člen Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o delovanju Evropske unije³ (PDEU) določa, da je SEU pristojno za predhodno odločanje glede razlage same pogodbe kot tudi veljavnosti in razlage aktov inštitucij, organov, uradov ali agencij Unije. Kadar se takšno predhodno vprašanje postavi kateremu koli sodišču države članice in če to sodišče meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočala izreči sodbo, lahko to vprašanje predloži v odločanje SEU. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče dolžno predložiti zadevo SEU. 113. a člen Zakona o sodiščih (ZS) v prvem odstavku določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, lahko sodišče izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje SEU. Drugi odstavek določa, da kadar je odločba vrhovnega sodišča ali odločba drugega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede veljavnosti ali razlage prava Evropske skupnosti, je vrhovno sodišče oziroma drugo sodišče to vprašanje dolžno predložiti v odločanje SEU. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, zoper katero sta stranki imeli redno pravno sredstvo, ki sta ga izkoristili. Zoper odločitev pritožbenega sodišča pa je v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vključno z novelo ZPP-D (ki je veljala v času vložitve tožbe) in z novelo ZPP-E (ki velja v času odločanja pritožbenega sodišča), dopustno vložiti predlog za odločanje v revizijskem postopku (dopuščena revizija). Navedeno predstavlja prvi razlog neutemeljenosti toženčevega predloga, saj zoper odločitev pritožbenega sodišča obstaja izredno pravno sredstvo, na kar pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. 267. člen PDEU ne razlikuje med izrednimi in rednimi pravnimi sredstvi, medtem ko 113. a člen ZS izrecno določa, da je obveznost predložitve SEU takrat, kadar stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva.

9Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na 21. b člen ZVPot, po katerem je izdaja garancije obvezna najmanj za eno leto, če gre za blago, določeno v Pravilniku o blagu, za katero se izda garancija za brezhibno delovanje (Ur. l. RS, št. 14/2012). Sklicevalo se je na obveznost izdaje garancije za električne aparate za ogrevanje, klimatizacijo in ventilacijo prostorov po drugi alineji 1. točke tega člena. Toženec se v svojem predlogu sklicuje na dve direktivi Evropskega parlamenta in Sveta, in sicer na Direktivo 2011/83/EU⁴ in na Direktivo 1999/44 ES.⁵ Drugi razlog, zaradi katerega se pritožbeno sodišče ni odločilo zadeve predložiti SEU, je vključenost obeh direktiv, katerih določbe bi bilo po toženčevem prepričanju potrebno uporabiti v tem postopku, v ZVPot, kar izhaja iz 1. a člena tega zakona in na kar prav tako pravilno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo. Republika Slovenija je torej navedeni direktivi neposredno implementirala v svojo zakonodajo, ki določa varstvo potrošnikov, torej sta bili direktivi tudi v konkretnem primeru posredno uporabljeni.

10Tretji razlog, zaradi katerega pritožbeno sodišče zavrača toženčev predlog, pa je dejstvo, da je sodišče prve stopnje določila ZVPot in zgoraj navedenega pravilnika pravilno tolmačilo. Obveznost nacionalnega sodišča predložiti vprašanje SEU je podana takrat, kadar se sodišču postavi vprašanje glede razlage prava Unije, kar se pa v obravnavanem primeru pritožbenemu sodišču ni postavilo.⁶ Iz 2. člena direktive 2011/83/EU izhaja, da blago pomeni vse premične in otipljive predmete, razen predmetov, prodanih v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov. Identično določa direktiva 1999/44/ES in sicer, da potrošniško blago pomeni premične materialne predmete, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov, vode, plina in elektrike. Direktivi torej naprave, kot je toplotna črpalka, ne izključujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni videti prepričljivega razloga, da dejstvo, da toplotna črpalka ni aparat, ki ga potrošnik sam vklopi v električno napeljavo, temveč kompleksen sistem, ki terja strokovno vgradnjo, ni argument zoper umestitev toplotne črpalke v domet zgoraj navedenega pravilnika in ni videti prepričljivega razloga, iz katerega bi bila obvezna garancija izključena za naprave z večjo stopnjo tehnične kompleksnosti. Kot navedeno sta direktivi EU, na kateri se sklicuje toženec, implementirani v slovensko zakonodajo in ju je sodišče prve stopnje posredno pravilno uporabilo v okviru ZVPot in navedenega pravilnika. Tudi če bi ju bilo treba uporabiti neposredno, je po oceni pritožbenega sodišča toplotna črpalka v obeh direktivah zajeta. Ob navedenem pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za prekinitev postopka in predložitev vprašanj, kot jih predlaga toženec, SEU.

11Zgoraj je sodišče delno že odgovorilo na toženčeve očitke o pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je materialno pravo ZVPot in zgoraj navedeni pravilnik glede izdaje obvezne garancije pravilno uporabilo in so pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni. V zvezi s tem tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je dolžnost izdaje obvezne garancije po 19. členu ZVPot najmanj eno leto, ter ker je očitno od montaže toplotne črpalke do notifikacije napake v letu 2015 preteklo več kot eno leto, ni mogoče uporabiti odstopa po določilih ZVPot. Obdobje izdaje obvezne garancije je določeno na najmanj eno leto, to pa ne izključuje daljšega obdobja, ki sta ga pravdni stranki dogovorili s pogodbo. Tudi če bi šlo pritrditi toženčevi pritožbi, da bi sodišče moralo uporabiti splošna določila Obligacijskega zakonika (OZ) in ne določil ZVPot in navedenega pravilnika, bi po ugotovitvah pritožbenega sodišča prišlo do identične odločitve. Glede na to, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, na podlagi katere je bila izdana petletna pogodbena garancija za storitev in za vgrajene materiale, je bil tožnik napako dolžan notificirati, kar je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, storil. Po določilih 481., 482. in 484. člena OZ⁷ in po določilih 458., 462., 464., 468. in 470. člena OZ⁸ je bil toženec dolžan napako v primernem roku odpraviti. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ni odpravil od začetka junija do začetka septembra 2015, zato je imel tožnik ob veljavni pogodbeni garanciji pravico od pogodbe odstopiti. Potrošniška zakonodaja lahko v določenih segmentih potrošniku daje večje varstvo, a so že splošna določila OZ v obravnavanem primeru zadostovala za odstop od pogodbe, kot bo natančno obrazloženo v nadaljevanju. Vsi očitki o napačni uporabi materialnega prava so zato neutemeljeni.

Toženčeva pritožba

12Pritožbena navedba o pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznih predlogov je najprej nedopustna, saj toženec ob zaključku postopka zavrnitve dokazov skladno z 286. b členom ZPP ni grajal. Toženec obrazložitev izpodbija v delu, ko je sodišče navedlo, da izvedba posameznega dokaza glede na pravno stališče sodišča ni pomembna. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri vsakem zavrnjenem dokazu navedlo razloge, zakaj ga ni izvedlo, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, kakšno pravno podlago je uporabilo ter so razvidna tudi stališča sodišča pri odločanju o posameznih zahtevkih.

13Toženec v pritožbi na dveh mestih izpostavlja napačne ugotovitve sodišča o obstoju napake, ki ni neznatna in ovira brezhibno delovanje. Sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo presoje, kaj brezhibno delovanje pomeni. Navedene trditve niso utemeljene. Pritrditi gre tožencu, da pomeni pojem brezhibnega delovanja pravni standard, ki ga je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je navedeno storilo⁹ ter je s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, ki je toplotno črpalko pregledal ter opravil tlačni in tesnostni preizkus, ugotovilo, da bojler notranje enote toplotne črpalke v zgornji četrtini ne tesni, temveč pušča vodo, kar se ob normalnem delovanju ne bi smelo dogajati. Izvedenec je navedeno ocenil za nepredvidljivo tovarniško napako. Sodišče je presojo, kaj pomeni brezhibno delovanje, opravilo in pravilno ugotovilo, da nekontrolirano in nehoteno puščanje, kapljanje vode na tla stanovanjskega objekta, ki ga ob običajnem delovanju naprave ne bi smelo biti, ni brezhibno delovanje. Poleg tega je izvedenec ugotovil, da puščanje vode pomeni tudi delno jalovo porabo vode in energije. Pravilno je torej ugotovljeno, da ima notranja enota toplotne črpalke takšno hibo, ki onemogoča brezhibno delovanje. Ob navedenem se za neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da napaka sploh ni bila ugotovljena, ter da je voda na tleh lahko le posledica kondenza in ne napake v notranji enoti toplotne črpalke. Nenazadnje je toženec ob svojem zaslišanju potrdil, da je notranjo enoto toplotne črpalke odmontiral in jo odpeljal dobavitelju, podjetju O., d. o. o., v popravilo. Predstavnica tega podjetja je izpovedala, da so ob pregledu ugotovili napako pri notranji enoti. Neutemeljeno je ponovno sklicevanje toženca na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1001/2008, saj je šlo tam za bistveno drugačen položaj (pokanje avtomobilske stopalke, ki je sicer delovala brezhibno), kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

14Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu zatrjevanj, da toženec ni bil pravilno obveščen o napaki. Glede na izveden dokazni postopek in ugotovitve sodišča prve stopnje sta tožnik in njegova žena 31. 5. 2015 ugotovila puščanje vode, po njunih, tudi za pritožbeno sodišče prepričljivih izpovedih, sta o tem po telefonu že 1. 6. 2015 obvestila toženca. Toženec ni zanikal, da se je pri njiju oglasil in z zavijačenjem poskusil odpraviti odtekanje vode. Tudi pritožbeno sodišče njegovi izpovedi, da je to storil, ko se je slučajno zglasil na obisku pri tožniku in njegovi ženi, ne verjame. Navedeno kaže, da je bil toženec o napaki obveščen naslednji dan po tem, ko jo je tožnik odkril, kar pomeni, da je bil pravilno v osmih dneh obveščen tudi glede na določilo 462. člena OZ. Nadalje na obveščenost o napaki kaže časovno sosledje dogodkov od prvega obiska toženca dalje. Ker odtekanje vode ni prenehalo, se je toženec v juniju pri tožniku ponovno oglasil ter odmontiral notranji del toplotne črpalke, 7. 7. 2015 pa naročil in izvedel odvoz dobavitelju. Pritožbeno sodišče poudarja, da ne določila ZVPot in ne OZ ne predvidevajo pisne obvestitve, ampak obvestitev na primeren način (464. člen OZ). Predvsem pa gre poudariti, da obvestilo o skriti napaki ni samo sebi namen, ampak je namen tega določila večja skrbnost in s tem zagotovilo, da bo tisti, ki je dolžan napako odpraviti, o njej dejansko obveščen. V obravnavanem primeru je dokazano, da je bil toženec o napaki obveščen po telefonu in po SMS sporočilih s strani tožnika, saj je pristopil k odpravi napake, zato se na materialnopravno pravilno obvestitev o napaki ne more sklicevati.¹⁰ Pritožbene trditve, da je bil o napaki prvič pravilno obveščen šele pri odstopu od pogodbe 8. 9. 2015, so neutemeljene. Glede na ugotovljeno dejstvo skrite napake, ki se je po treh letih pojavila na notranji enoti toplotne črpalke, ustrezne notifikacije napake ter ugotovljenega dejstva, da toženec te napake ni odpravil vse do odstopa od pogodbe 8. 9. 2015, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da se je v tistem času začelo jesensko obdobje ter da si je moral zagotoviti gretje stanovanjske hiše, je tožnik utemeljeno odstopil od pogodbe, tako po določilih ZVPot, kot po določilih OZ.

15Prav tako ni utemeljena pritožba glede 16. točke obrazložitve. Tožnik je toženca po odvozu notranje enote toplotne črpalke pozval, da odmontira tudi zunanji del črpalke, česar ta ni storil. Obvestil ga je o strokovno ustrezni odmontaži in hrambi. Toženec je imel možnost zunanji del črpalke pregledati in ugotoviti, ali je bil (ne)strokovno odmontiran tudi ob ogledu izvedenca, pa se te možnosti ni poslužil. Njegove splošne in hipotetične trditve v zvezi s tem pa ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Toženec v postopku ni opredeljeno zatrjeval, da demontirana toplotna črpalka ni v enakem stanju, kot jo je tožnik prejel ob montaži, zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bil njegov dokaz z izvedencem informativne narave in ga sodišče ni bilo dolžno izvesti.

16Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da toženec dejansko ni imel možnosti odpraviti napake. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da je imel to možnost od 1. 6. 2015 do 8. 9. 2015, pa napake ni odpravil.¹¹ Zato tožniku neutemeljeno očita, da si je vzpostavil drugo oziroma prejšnjo obliko ogrevanja. Ali je res, da je tožnik izkoristil nastalo situacijo, ker zaradi slabe izolacije toplotna črpalka hiše naj ne bi zadostno ogrevala, pa je neupoštevno dejstvo glede na ugotovitev napake, ki je onemogočala brezhibno delovanje naprave.

17Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je za pravilen izračun amortizacije potrebno upoštevati toplotno črpalko in ne njenih posameznih delov, namreč tožnik je kupil črpalko kot celoto, toženec mu je celo vgradil. Ker je tožnik odstopil od pogodbe za celotno napravo, je glede amortizacije ni mogoče deliti po segmentih, kot se zavzema pritožba. Da je bila črpalka odklopljena sredi junija 2015, je z izpovedmi tožnika in toženca dokazano. Nasprotni toženčevi izpovedi, glede na to, da je priznal, da je ob prvem obisku notranjo enoto toplotno črpalke zavijačil, ob drugem obisku odklopil, potem pa jo 7. 7. 2015 odpeljal dobavitelju, ni mogoče verjeti. Sicer pa glede na utemeljenost tožnikove pritožbe v zvezi z amortizacijo toženčeve pritožbene navedbe o napačnem izračunu niso bistvene.

18Utemeljena ni niti pritožbena navedba glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi z vzpostavitvijo v prejšnje stanje. Sodišče je pravilno uporabilo 239. člen OZ glede na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. Tudi če gre slediti pritožbi, da je treba uporabiti 111. člen OZ ter splošna obligacijska pravila o povrnitvi škode, so navedena določila podlaga za odškodninsko odgovornost, kot jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ugovor, da tožnik ni ponudil zadostne trditvene in dokazne podlage za tovrsten odškodninski zahtevek, je neutemeljen, saj je tožnik to storil v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, kjer je tudi postavil vrnitveni zahtevek. Da zahtevek ni izvršljiv in da je premalo določen oziroma določljiv, prav tako ne drži. Glede na to, da je toženec na tožnikovem naslovu opravil vgradnjo toplotne črpalke, je s stanjem nepremičnine seznanjen, zahtevek, kot je priznan pod III. točko izreka, pa je ne samo določljiv, ampak dovolj določen s tožnikovim naslovom, opisom hiše in s posameznimi opravili, ki jih je dolžan toženec storiti. Da tožnik v zahtevku ni navedel, s kakšnim betonom je treba zabetonirati, kakšne keramične ploščice uporabiti - tip, dimenzije, oblike, poslikave, proizvajalec, pa gre lahko le v toženčevo korist. Navedene odločitve so namreč v domeni tistega, ki mora vrnitev v prejšnje stanje vzpostaviti.

Tožnikova pritožba

19Ne glede na to, ali bi šlo v zvezi z amortizacijo, ki je bila upoštevana v toženčevo korist, pritrditi tožniku, da bi sodišče moralo določila ZVPot in 95. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pravilno uporabiti in s tem amortizacije ne priznati, je pritožba v tem delu utemeljena iz razloga, ker toženec za uveljavljanje koristi iz naslova amortizacije, to je triletnega brezhibnega delovanja toplotne črpalke v tožnikovi hiši, ni postavil nasprotnega zahtevka ali pobotnega ugovora, kar bi skladno z obstoječo sodno prakso, kot pravilno navaja tožnik v pritožbi, moral storiti.¹² Zato je pritožbeno sodišče II. točko izreka sodbe spremenilo tako, da mora toženec tožniku povrniti celoten plačani znesek po pogodbi, to je 8.191,75 EUR z obrestmi od 9. 9. 2015.

20Pritožbeni ugovor glede delnega zavrženja vzpostavitvenega zahtevka (V. točka izreka) ni utemeljen in pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zahtevek v tem delu ni bil določno postavljen. Glede na to, da je tožnik od toženca zahteval, da po plačilu stroškov hrambe J. Č. prevzame zunanjo enoto toplotne črpalke v njegovem (J. Č.) gospodarskem poslopju, pri čemer obsega stroškov hrambe ni določno opredelil, je sodišče navedeni del tožbe pravilno zavrglo. Zahtevek ni niti določljiv, kot zatrjuje pritožba. Takšen bi bil, če bi tožnik v zahtevku podal npr. način izračuna za vsak dan hrambe oziroma mesečni izračun (kot navaja v pritožbi 1,5 EUR dnevno oziroma 45 EUR mesečno) in bi opredelil časovno obdobje do prevzema zunanje enote toplotne črpalke. Ker je sodišče ta del tožbe pravilno zavrglo, se pritožbenemu sodišču v nadaljevanju ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih trditev glede (ne)utemeljenosti zahtevka v tem delu, kar je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo. Glede na povedano sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovne kršitve s tem, ko ogleda mesta hrambe ni opravilo.

21Tudi naslednji pritožbeni ugovor zoper zavrnilni del vzpostavitvenega zahtevka za plačilo ponovnega priklopa na toplovod oziroma vročevod v višini 1.299,77 EUR s pripadki ni utemeljen. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi podal enotni vzpostavitveni zahtevek po opravi določenih del pri njegovi hiši (kar je sodišče priznalo v III. točki izreka) ter po plačilu stroškov hrambe in odvozu iz gospodarskega poslopja J. Č. (kar je sodišče zavrglo v V. točki izreka). Pri odškodninskem zahtevku naturalne restitucije se vedno postavi vprašanje, do kam sega vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem, v konkretnem primeru toženca, ki napake ni odpravil, in škodo, ki jo oškodovanec utrpi, v konkretnem primeru na tožnikovi nepremičnini zaradi montaže, demontaže ter hrambe toplotne črpalke. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vzročno zvezo pravilno omejilo. Namreč do tožnikove odločitve, da zamenja obstoječi sistem ogrevanja (vročevod) s toplotno črpalko, je očitno prišlo, preden je s tožencem sklenil podjemno pogodbo. Ta odločitev je nastala izven toženčeve sfere. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za takšno tožnikovo izbiro toženec ne more nositi stroškov, za razliko od priznanega restitucijskega zahtevka, to je glede del, ki jih je toženec za namestitev toplotne črpalke po pogodbi opravil. Sodišče je tožnikov zahtevek po plačilu stroškov ponovnega priklopa na vročevod pravilno zavrnilo.

22Tožnikova pritožba pa je neutemeljena tudi glede zamudnih obresti. Tolmačenje 11. člena OZ je sicer pravilno, neutemeljeno pa je sklicevanje na sodno prakso VSL I Cpg 1095/2016. Glede na določilo petega odstavka 111. člena OZ je treba kazensko funkcijo zamudnih obresti ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. V tu obravnavanem primeru je bilo dejansko stanje takšno, da je toženec v tožnikovo nepremičnino vgradil toplotno črpalko, ki je brezhibno delovala tri leta in toženec o napaki v tem času ni bil obveščen, torej je bil dobroveren o tem, da je s toplotno črpalko vse v redu. Nepravično bi bilo in v nasprotju s kazensko funkcijo zamudnih obresti, da bi moral za navedena tri leta plačati zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno postavilo na stališče, da je toženec dolžan plačati zamudne obresti od poziva, to je prvi dan po odstopu od pogodbe.

Stroški postopka

23V stroškovnem delu se pritožujeta obe stranki. Sodišče je tožniku priznalo 8.191,75 EUR iz naslova denarnega zahtevka ter polovico nedenarnega zahtevka, to je 904,12 EUR, skupaj 9.095,87 EUR, kar glede na tožbeni zahtevek v višini 11.299,77 EUR predstavlja 80,5 % uspeh zaokroženo na 80 %. Toženčev uspeh je torej 20 %. Toženčeva pritožba, da mu gredo izvedenski stroški v višini 141,00 EUR je neutemeljena, saj teh stroškov do konca glavne obravnave v stroškovniku, niti predhodno v postopku ni priglasil. Glede na nov uspeh v pravdi mu tudi ne bi šli, kot je obrazloženo v nadaljevanju. Tožnikova pritožba, da mu gre za zahtevek, naslovljen na toženca pred vložitvijo tožbe, 500 točk, prav tako ni utemeljena. Tožnik skladno s tarifno št. 38 ni dokazal, da gre za zahtevek, na podlagi katerega poteka postopek za določanje odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah ali drugih osebah. Iz tega naslova gre tožniku nagrada po 4. točki tarifne št. 38 za obrazložen opomin pred tožbo. Glede na vrednost spornega predmeta 500 točk mu gre 25 %, to je 125 točk. V tem delu je njegova pritožba utemeljena, v preostanku pa ne. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznanemu znesku nagrade s strani sodišča prve stopnje, izračun katerega ni izpodbijan, to je 5117 točk, dodalo še 125 točk, torej mu gre 5242 točk (v katerih so že upoštevani materialni stroški za stranko), kar znaša 2.406,08 EUR, kilometrina 156,88 EUR, skupaj 2.562,96 EUR, 22 % davek na dodano vrednost znaša 563,85 EUR in sodna taksa 405,00 EUR, skupaj 3.531,81 EUR. Sodišče je preverilo tudi stroške izvedenca glede na nov uspeh v pravdi. Skupni izvedenski stroški so znašali 1.513,34 EUR, glede na 80 % uspeh v pravdi jih mora tožnik nositi v višini 302,67 EUR, toženec pa v višini 1.210,67 EUR. Ker je tožnik za izvedenske stroške založil predujem v višini 369,90 EUR, mu mora toženec iz tega naslova povrniti še 67,23 EUR, kar je sodišče prištelo k že izračunanim stroškom, tako da končni izračun tožnikovih stroškov znaša 3.599,04 EUR, 80 % pa 2.879,23 EUR. Toženčevi stroški glede izračuna niso bili izpodbijani in znašajo 2.359,64 EUR, 20 % znaša 471,23 EUR, razlika v korist tožnika pa 2.407,30 EUR.

24Glede na to, da toženec s pritožbo ni uspel, mora nositi svoje pritožbene stroške. Pritožbeni uspeh tožnika sodišče ocenjuje na 1/3, saj se je pritožil proti zavrnilnemu delu in zavrženju v II. IV. in V. točki izreka, uspel pa je s spremembo II. točke izreka. Vrednost izpodbijanega dela znaša 10.490 EUR, to je 400 točk. Nagrada za sestavo pritožbe znaša 500 točk, kar znaša 229,50 EUR, sodna taksa za pritožbo znaša 255 EUR, izdatki za stranko 4,59 EUR ter DDV v višini 51,50 EUR, skupaj 540,59 EUR, 1/3 pa 180,20 EUR. Stroški tožnikovega odgovora na pritožbo predstavljajo nagrado za sestavo odgovora v višini 625 točk, kar znaša 286,87 EUR, materialni stroški znašajo 5,73 EUR in DDV 64,37 EUR, skupaj 356,97 EUR. Skupni tožnikovi pritožbeni stroški tako znašajo 537,17 EUR.

25Ob povedanem je tožnikova pritožba delno utemeljena, zato je sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo na podlagi 351. člena ZPP. V preostalem je pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženca kot neutemeljeni zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo sodbo in sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu.

¹ Tožnikova pritožba obsega 8 strani, odgovor na pritožbo pa 6 strani. Toženčev predlog za predložitev predhodnega vprašanja sodišču SEU in pritožba obsegata 18 strani.
² Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Prečiščeni različici, Ur. list Evropske unije 2016/C 202/01 z dne 7. 6. 2016.
⁴ Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta; L 304/64, 22. 11. 2011.
⁵ Direktiva 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij, L 171/12, 7. 7. 1999.
⁶ Primerjaj zadevi SEU C-426/17 in C-3/16 EU, Aquino, sodba z dne 15. marca 2017.
⁷ Garancija za brezhibno delovanje prodane stvari.
⁸ Odgovornost za stvarne napake.
⁹ 8. in 9. točka obrazložitve.
¹⁰ Navedeni pravni položaj je primerljiv s pravnim položajem fikcijske vročitve, kjer obstaja obširna sodna praksa o tem, da se na nepravilno vročitev naslovnik ne more sklicevati, če je pisanje prejel.
¹¹ Glede na ugotovitve izvedenca in dobavitelja podjetja O., d. o. o., se postavlja vprašanje ali je bila napaka odpravljiva. A navedeno dejstvo za odločitev sodišča ni bilo bistveno.
¹² VSRS II Ips 591/2002, VSL I Cpg 1095/2016 in I Cp 698/2014.