462. člen OZ

Predlog se zavrne.

Nepomembni so pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica graja ugotovitve o njeni (ne)skrbnosti ob nakupu vozila. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zato, ker bi napako ocenilo za očitno in s tem takšno, da bi jo tožeča stranka morala opaziti pri pregledu vozila in poizkusni vožnji. Skrbnost je omenilo le v zvezi z ugotovitvijo, da bi tožeča stranka, ki se poklicno ukvarja z dejavnostjo prodaje avtomobilov, na servisnih listkih morala opaziti zapis o morebitnem popravilu motorja. To lahko velja le za primer, če bi tak zapis obstajal, kar pa po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni.

Rok, v katerem mora kupec prodajalca obvestiti o napaki, ima značilnost prekluzivnega roka. Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako. Zadošča, da prodajalca obvesti o končni posledici napake, ni pa dolžan navesti vzroka napake.

Predlog se zavrne.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZVKSES. Obširne pritožbene navedbe o namenu zakona (zakonodajalca) in o zakonskih možnostih kupca v razmerju do prodajalca (investitorja) so pravilne, niso pa podlaga za neuporabo določb ZVKSES. Skladno s 4. členom ZVKSES se določbe 2. poglavja ZVKSES, ki vključujejo določbe o odgovornosti prodajalca za skrite napake, uporabljajo za prodajne pogodbe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: 1. njihov predmet je enostanovanjska stavba, 2. kot prodajalec jih sklepa investitor (tj. oseba, ki je oziroma bo naročila ali izvajala gradnjo enostanovanjske stavbe na zemljiški parceli, katere lastnik je, z namenom, da jo proda kupcem; prvi odstavek 3. člena ZVKSES), in 3. kupec ima položaj končnega kupca in potrošnika. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel kot prodajalec položaj investitorja. Toženec ni le izražal pripravljenosti za odpravo napak, o katerih sta ga tožnika obvestila, začel jih je tudi odpravljati. S svojim ravnanjem je tožnika pustil v prepričanju, da bo napake tudi odpravil. V takšni situaciji bi bilo sklicevanje prodajalca na potek enoletnega prekluziv

Namen pravočasnega obvestila o stvarni napaki na stvari je v tem, da prodajalcu omogoči, da se z napako seznani in ugotovi vzrok zanjo. Pravočasno obvestilo je namenjeno zaščiti prodajalčevega interesa, ki se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi vzrok zanjo. Ko je tožnica toženko in ostale dobavitelje obvestila o napakah na končnih proizvodih, je zadostila temu namenu, čeprav takrat še ni bilo znano, v katerem delu je vzrok za napako. Toženki je bilo omogočeno sodelovanje pri testiranjih, s katerimi se je odkril vzrok napake. Ko pa se je tekom testiranj razjasnilo, da je vzrok puščanja pijač v toženkinih pokrovčkih, saj niso tesnili v kombinaciji s katerokoli plastenko, toženki ni moglo ostati neznano, da so njeni pokrovčki neustrezni in imajo napako. Ker je bila toženka prisotna ob testiranjih in o rezultatih tudi sproti obveščena, na pravice kupca ne vpliva dejstvo, da je bil toženki uradni reklamacijski zapisnik poslan šele 20 dni po njegovi sestavi.

Ni sporno, da je bil gozdarski stroj prodan po določilu videno - kupljeno. Če kupec pristane na takšno določilo, je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb o tem, kdaj so zatrjevane skrite napake nastale oziroma je za njih izvedela. Zgolj trditve, da je za skrite napake izvedela, ko jih je reklamiral novi kupec, in takoj ustno grajala, časovno ni mogoče umestiti in na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, niti kdaj so bile napake odkrite niti kdaj so bile grajane.

Ali sta pravdni stranki sklenili sporno pogodbo, je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi, ne le z izvedencem grafologom. V skladu s pogodbeno avtonomijo se lahko kupec in prodajalec dogovorita tudi o garanciji za staro vozilo. Z garancijo se prevzame odgovornost za pravilno delovanje stvari v garancijskem roku. Predpostavka odgovornosti iz garancije je nepravilno delovanje stvari, oziroma obstoj okvare (za katero se domneva, da izvira iz prodajalčeve sfere, prodajalec pa lahko domnevo ovrže). Pogoj za imenovanje novega izvedenca je ocena, da je mnenje protislovno, pomanjkljivo ali nepravilno, in se pomanjkljivosti/nepravilnosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (prim. tretji odstavek 254. člena ZPP). Nestrinjanje stranke s podanim izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca iste stroke. Pritožnik izvedencu očita nestrokovnost zgolj glede ugotovitev, ki ne potrjujejo njegovih navedb. Ne nasprotuje pa mnenju kot celoti. Glede ugotovitev, ki potrjujejo njegove navedbe, ne dvomi o strokovnosti izvedenca. Izraženi dvom o izvedenčevi strokovnosti že zaradi takšne parcialnosti (selektivnosti) ne more biti utemeljen.

Noben izmed obeh laboratorijev, na katerih rezultate se je sklicevala tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje, ni bil postavljen v obravnavanem postopku, temveč gre za strokovni mnenji, pridobljeni pred pravdo. Tovrstna strokovna mnenja imajo po ustaljeni sodni praksi položaj strokovno argumentiranega dela strankinih navedb. To pomeni, da ima nasprotna stranka pravico izpodbijati ugotovitve predpravdnega izvida s pomočjo v postopku postavljenega izvedenca; nasprotno, zavrnitev takega dokaznega predloga z argumentom, da se je sodišče o nasprotnem dejstvu že prepričalo na podlagi predpravdnih strokovnih mnenj, pomeni kršitev strankine pravice do izvajanja dokazov v svojo korist.

Pravilno je sodišče ugotovilo, da je prvo tožena stranka prodajalec vozila, tožeča stranka pa kupec, ter da je glede na določbo 468. člena OZ, ki daje kupcu pravico, da jamčevalni zahtevek uveljavlja od prodajalca, prvo tožena stranka kot prodajalec pasivno legitimirana v tem postopku. Prvo toženi stranki je bila skrita napaka na vozilu tožeče stranke znana še preden je do okvare vozila prišlo in je podana njena odgovornost za škodo, ki je posledica te skrite stvarne napake. Obligacijski zakon za uporabo 465. člena ne določa pogoja, da bi morala biti prodajalcu napaka znana že ob prodaji oziroma izročitvi stvari, kot to skuša v pritožbi prikazati prvo tožena stranka.

Če gumijast čoln pušča zrak do te mere, da v nekaj dneh ni več primeren za vožnjo po vodi, nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo običajno uporabo. Prodajalec, ki je bil pravočasno obveščen o napaki, se lahko odgovornosti zanjo razbremeni le, če dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere.

Višje sodišče ugotavlja, da toženec napačne izdelave hrbtišč niti ne more uveljavljati kot stvarno napako, saj ni dokazal, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da bodo hrbtišča kuhinjskih omaric debela 8 mm in da bi torej izdelava odstopala od dogovorjene (prim. 3. točko 459. člena OZ). Pritožnik namreč ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki na podlagi vzorca dogovorili za ceno kuhinj, toženec pa je šele kasneje rekel, naj bo hrbtišče debelo 8 mm; ker pa je tožnica pojasnila, da bo potem cena višja, se je toženec strinjal, naj ostane lesomal in okrog tega kasneje ni bilo reklamacij.

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V drugem odstavku 378. člena OZ je določena obrestna mera zamudnih obresti, zato govorimo o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki. Glede prisojenih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo petega odstavka 111. člena OZ, ker ta ne govori o zamudnih obrestih, pač pa o obrestih, ki so urejene v 374. členu OZ in ki niso odvisne od zamude. Glede teh obresti OZ nima določb o višini njihove obrestne mere. Zato jo mora zatrjevati stranka, ki takšne obresti uveljavlja. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za platneno streho, po kateri hoja ni možna in da čiščenje take strehe zahteva poseben postopek, da pa tožena stranka tožeči stranki ni dala natančnejših navodil, na kakšen način naj čisti sneg s strehe. Teh dejstev tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato se s trditvami o neustrezni uporabi ne more razbremeniti odgovornosti za konstrukcijsko napako, ker le ta zaradi večje količine od 10 cm zadržanega snega na strehi, teže ni zdržala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaj

Ker so imele plastenke napako, je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine zaradi škode za plačilo plastenk, reklamacij kupcev, predelave polnilnice in skladiščenja (škoda zaradi zaupanja). Za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi zaupanja morajo biti izpolnjene enake predpostavke kot za prodajalčevo odgovornost za stvarne napake. Roki za uveljavljanje skritih napak in pravne posledice prepoznega uveljavljanja pravic pri podjemni (633., 634. in 635. člen OZ) in prodajni pogodbi (462. člen in 480. člen OZ) niso različne in tako sama opredelitev do narave pravnega posla niti ni bistvena za odločitev sodišča, saj je tožnica sama v tožbi navedla, da je za skrito napako zvedela novembra 2017 oz. 14. 12. 2017, 18. 1. 2018 je o njej obvestila toženo stranko, tožbo pa je vložila 25. 2. 2019, kar je več kot eno leto po tem, ko je sporočila napako in je torej prepozno (635. in 480. člen OZ). Tako ni bistven očitek pritožnika glede drugega odstavka 634. člena OZ, da se po dveh letih od prevzema opravljenega posla naročnik ne more več sklicevati na (skrite) napake, saj bi bilo treba v tem primeru, če bi bila sklenjena podjemna pogodba, uporabiti 635. člen OZ, ker je prito

Toženka ni podala nobenih konkretnih trditev glede narave napak na prejetem blagu in kako ter kdaj jih je grajala. Zato njenih ugovorov ni mogoče upoštevati. Stranka mora kršitev določb postopka, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, uveljavljati takoj ko je to mogoče, sicer se nanje ne more sklicevati v pritožbi.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb OZ o neupravičeni obogatitvi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za neupravičeno obogatitev takrat, kadar je nekdo obogaten brez pravnega temelja. V konkretnem primeru pa je pravni temelj za plačilo kupnine obstajal, saj je bila kupnina plačana na podlagi prodajne pogodbe. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da gre v primeru manjše površine nepremičnine, kot je navedena v pogodbi, za izpolnitev s stvarno napako.

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna. Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane odločitve pravilno izpustilo del, v katerem je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe zahtevala, da naj sodišče prve stopnje „v naložitvenem delu vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87963/2019-2 z dne 3. 10. 2019“. Sklep o izvršbi je bil namreč s sklepom z dne 15. 11. 2019 v celoti razveljavljen in zato zahteva, naj se vzdrži v veljavi v delu, v katerem je dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska, naveden v predlogu za izvršbo, ter stroške upnika, 'tehnično' ni bila več primerna. Izreka sodbe na tak način ni bilo mogoče oblikovati. Ker tožena stranka ni navedla dejstev, na podlagi katerih bi sploh lahko utemeljila odstop (468. člen OZ), temveč je v ugovoru zoper sklep o izvršbi (ki je edina vloga, ki jo je tožena stranka podala v postopku pred sodiščem prve stopnje) pavšalno navedla le, da dobavljena računalnika, ki jih je prevzela s strani tožeče stranke, nista imela lastnosti, ki so potrebne za njuno običajno rabo in da je – potem, ko upnik kljub obvestilu skritih napak ni odpravil - z dopisom z dn

Kljub upoštevanju pričakovane mere dotrajanosti kot posledice običajne rabe mora tudi rabljena stvar imeti take lastnosti, da jo je mogoče uporabiti za namen, za katerega se stvar sicer uporablja. Toženec ni uspel izkazati svojih trditev, da je prodal (izročil) vozilo, ki je bilo brezhibno oziroma brez ugotovljenih napak, ter da naj bi bile te posledica tožnikove neprimerne vožnje.