464. člen OZ

Rok, v katerem mora kupec prodajalca obvestiti o napaki, ima značilnost prekluzivnega roka. Kupec mora v obvestilu o napaki stvari natančneje opisati napako. Zadošča, da prodajalca obvesti o končni posledici napake, ni pa dolžan navesti vzroka napake.

Ni sporno, da je bil gozdarski stroj prodan po določilu videno - kupljeno. Če kupec pristane na takšno določilo, je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb o tem, kdaj so zatrjevane skrite napake nastale oziroma je za njih izvedela. Zgolj trditve, da je za skrite napake izvedela, ko jih je reklamiral novi kupec, in takoj ustno grajala, časovno ni mogoče umestiti in na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, niti kdaj so bile napake odkrite niti kdaj so bile grajane.

Šele če so izpolnjene vse predpostavke odgovornosti za stvarne napake, med katere sodi tudi pravočasno obvestilo o napaki, pridobi naročnik jamčevalne zahtevke in pravico zahtevati povrnitev druge škode, ki mu je nastala zaradi napake.

Tožnici sodišče ni odvzelo pravice do dokazovanja s postopanjem po tretjem odstavku 302. člena ZPP, ki je bilo pravilno. Razloge je pojasnilo v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno izpostavljena „nuja zaslišanja prič, zaradi morebitnih pomot v predhodnih opredelitvah“, ne izkazuje potrebe po ponovnem (neposrednem) zaslišanju prič s strani sodišča prve stopnje in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je načelu ekonomičnosti in pospešitve postopka v skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP dalo prednost pred načelom neposrednosti. Celo sama tožnica v pritožbi izpostavlja dolgo trajanje postopka, medtem ko je iz spisa razvidno, da je bila zadeva predodeljena novi razpravljajoči sodnici v fazi že zaključene in nato (zaradi pridobljenih potrdil dobaviteljev) ponovno otvorjene glavne obravnave. Izpodbijana sodba vsebuje številne prepričljive razloge o tem, da je bilo stanje kupljenih nepremičnin tožnici izjemno dobro znano in da ji ni moglo biti neznano. Tožnica po zatrjevanem zamakanju ni pristala na skupen ogled strehe s toženko, kar ji je ta predlagala v omenjenem odgovoru, iz katerega tudi ne izhaja, da priznava napake na strehi in dru

Kadar v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, je v skladu s sodno prakso dopusten tudi dvočlenski izrek, ki ga sestavljata odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati določen znesek, ter ugotovitev, da terjatev tožene stranke ne obstoji. V konkretnem primeru gre za mešano pogodbo, saj je tožnik dobavil toplotno črpalko, nato pa jo tudi montiral na obstoječ sistem ogrevanja, pri čemer toplotna črpalka ne predstavlja (zgolj) uporabljenega materiala. Toženka je v razmerju do tožnika potrošnik, zaradi česar je roke za grajanje napak presojalo v skladu z določili ZVPot, ki je lex specialis nasproti OZ ter predvideva daljše roke.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da vozilo ob sklenitvi pogodbe ni imelo stvarne napake. Izvedensko mnenje daje zanesljivo podlago za sklepanje, da ni šlo le za glasnejši motor, značilen za "športno" vozilo, ampak za okvaro motorja, s katero bi bilo mogoče prevoziti le še nekaj tisoč kilometrov, in da je ta pomanjkljivost obstajala že ob sklenitvi pogodbe. Nepomembno je tudi dejstvo, da motor še ni bil okvarjen v taki meri, da bi bilo vozilo nevozno. V sodbi je prepričljivo ugotovljeno, da bi najkasneje po nekaj tisoč prevoženih kilometrih do tega zagotovo prišlo. Ob takem stanju vozila je bil tožnik upravičen odstopiti od pogodbe, ne da bi čakal na trenutek, ko vozila ne bi več mogel spraviti v pogon. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zaradi spremembe stanja vozila ob podaji odstopne izjave (ponovna sestava motorja brez tesnil) tožnik ni izgubil odstopnega upravičenja. Razstavitev motorja je bila potrebna zaradi ugotovitve, ali je vozilo ob sklenitvi pogodbe imelo napako, in če da, kakšno. Četudi je toženec menil, da tožnik nima podlage za uveljavitev odstopnega upravičenja, je bil dolžan sodelovati, kolikor je bilo treba za razjasnitev položaja.</

O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna. Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz elektronskega sporočila A. A. (naslovljenega na tožečo stranko) izhaja, da je ta ocenil, da so napetostne razpoke posledica napetosti, ki izhajajo iz podlage ometa in so torej konstrukcijske narave in se jih armira z armirnim slojem na površju ometa, v primeru razpok v pozidavi pa še zid statično stabilizira. Za nič od tega ni tožena stranka niti trdila, da bi bila naloga tožeče stranke, ki je ne bi opravila. Pritožbene trditve, da je tožena stranka v postopku substancirano trdila, da je o napakah sproti obveščala tožečo stranko, so torej neutemeljene, nasprotno sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožnici ni uspelo izpodbiti, da vzrok za razpoke (ki jih tožena stranka v postopku ni uspela niti specificirati v smislu časa in kraja nastanka, mesta in njihovega obsega), ne prihaja iz vplivnega območja tožeče stranke. Povedano drugače, tudi če bi toženi stranki uspelo izkazati, da je tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah, pravice do znižanja plačila ne more uveljaviti zoper tožečo stranko, saj razpoke na ometu niso bile posledica (slabo) opravljenega dela tožeče stranke, ampak so bile posledica napak na konstrukcijskih Omnia ploščah.

Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

Pritožbeno sodišče poudarja, da ne določila ZVPot in ne OZ ne predvidevajo pisne obvestitve o stvarni napaki, ampak obvestitev na primeren način (464. člen OZ). Obveznost nacionalnega sodišča predložiti vprašanje SEU je podana takrat, kadar se sodišču postavi vprašanje glede razlage prava Unije, kar se pa v obravnavanem primeru pritožbenemu sodišču ni postavilo. Iz 2. člena direktive 2011/83/EU izhaja, da blago pomeni vse premične in otipljive predmete, razen predmetov, prodanih v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov. Identično določa direktiva 1999/44/ES in sicer, da potrošniško blago pomeni premične materialne predmete, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov, vode, plina in elektrike. Direktivi torej naprave, kot je toplotna črpalka, ne izključujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni videti prepričljivega razloga, da dejstvo, da toplotna črpalka ni aparat, ki ga potrošnik sam vklopi v električno napeljavo, temveč kompleksen sistem, ki terja strokovno vgradnjo, ni argument zoper umestitev toplotne črpalke v domet zgoraj navedenega pravilnika in ni videti prepričljivega razloga, iz katerega bi bila obvezna garancija izključena

Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo obvestilo, ki je bilo pred iztekom zakonskega roka poslano priporočeno na toženčev naslov, naveden v pogodbi, pravočasno. Ne glede na to, kdo je napisal naslov v pogodbi, je toženec opustil potrebno skrbnost, ko pred podpisom pogodbe svojega naslova v zapisu pogodbe ni popravil. Položaj izvedenca, ki pred podajo mnenja ugotavlja dejstva z ogledom, je podoben položaju zaprošenega sodnika in je zato prav, da v takih primerih k ogledu povabi stranke. Izostanek povabila in posledični ogled predmeta izvedenskega dela v odsotnosti strank lahko v določenih okoliščinah pomeni kršitev strankine pravice do dokazovanja, sankcionirane v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova zadržanih kupnin s strani končnih kupcev, preuranjen. Zgolj dejstvo, da končni kupci, na katere se nanaša tožnikov zahtevek, utemeljeno zadržujejo kupnine, ni dovolj. Tožnik nima prav, da že samo zadržanje kupnin s strani kupcev predstavlja znižanje kupnine v izvensodnem postopku, saj gre za dve različni stvari. Ker tožnik v obravnavani zadevi ni trdil in ni dokazal, da so ti končni kupci bodisi že s tožbo dosegli odpravo napak ali znižanje kupnine, bodisi se je tožnik o tem z njimi sam dogovoril, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je njegov tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da je tožnik zamudil enoletni prekluzivni rok po 480. členu OZ. Sodišči sta za začetek teka roka namreč zmotno šteli dan, ko sta končna kupca v letu 2007 vložila tožbo, saj tožnik takrat še ni mogel vedeti, ali je bil njun odklon prevzema stanovanja upravičen in mu posledično še ni bila znana škoda. Zato je enoletni prekluzivni rok začel teči šele, ko je sodišče druge stopnje s sodbo z dne 23. 3. 2011 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje oziroma ko je bila t

Za obvestilo o napaki zadostuje tudi opozorilo po telefonu. Toženec napake ni odpravil, v dodatnem roku torej ni (pravilno) izpolnil pogodbe, zato je bila ta razvezana po samem zakonu.

Zgolj z navedbo, da ji pripravljalna vloga in poziv za odgovor nanjo nista bila vročena, brez trditev o tem, kaj naj bi bila vsebina pisma, ki ga je prejela s podpisom navedene vročilnice, ne more uspešno izpodbiti vročitve pisma z vsebino, kot izhaja iz vročilnice. Enako kot velja za tožbo, da mora biti sklepčna, se tudi tožena stranka lahko uspešno upre zahtevku samo s sklepčnim ugovorom. Ker tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni podala trditev o tem kdaj in na kakšen način je zatrjevano stvarno napako grajala (464. člen v zvezi s 468. členom Obligacijskega zakonika), kasneje v postopku pa ni vložila več nobene vloge, je bil dokaz z zaslišanjem stranke utemeljeno zavrnjen.

Ker ima naročnik v razmerju do izvajalca položaj laika, zadošča, da ga obvesti le o končni posledici napake (na primer zamakanje strehe) in ni dolžan navesti vzroka oziroma izvora napake. Posledično se tožnik neuspešno sklicuje na to, da je bil šele leta 2014 natančno seznanjen z napako in je lahko šele takrat ocenil, da napake na objektu izvirajo iz sfere toženke. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak na nepremičninah, zaradi tega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe OZ.

Glede na pravilno ugotovitev sodišča, da je vzrok okvare vozila, ki je povzročil nevozno stanje - nestrokovno popravilo glave motorja, obstajal že ob izročitvi vozila tožniku 2. 8. 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 475. člena OZ.

Če prodajalec (tožena stranka) v primernem dodatnem roku ne opravi pravilne izpolnitve (torej ne popravi stvari oziroma je ne zamenja z drugo stvarjo brez napake), lahko kupec ponovno (alternativno) izbira med vsemi tremi jamčevalnimi zahtevki iz 1. odstavka 468. člena OZ (pri tem se sicer po 471. členu OZ domneva, da je izbral pravico odstopiti od pogodbe). Kršitev pogodbene obveznosti, ki pomeni neizpolnitev, lahko nastopi tudi, če pogodbi zvesta stranka uveljavi pravico odstopiti od pogodbe zaradi napak izpolnitve. Zato je upnik upravičen do pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena za primer neizpolnitve, tudi če od pogodbe odstopi zaradi izpolnitve z napako. Zamuda v zvezi s pogodbeno kaznijo je nastopila takrat, ko je tožeča stranka odstopila od pogodbe in poleg vračila kupnine zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni.

Kadar je bistvo pogodbe izročitev določene stvari, gre za prodajno pogodbo razen, če bi material (ali njegov bistven del) za izdelavo stvari priskrbela tožena stranka, tožeča stranka pa bi se iz tega materialna zavezala izdelati določeno premično stvar, oziroma kadar sta imeli pogodbeni stranki v mislih zlasti podjemnikovo delo. V konkretnem primeru je tožena stranka pri tožeči stranki naročila beton, ker ga je potrebovala za delo na objektu. Osrednji interes tožene stranke ni bil v delu tožeče stranke (v smislu izdelave ali dobave stvari), temveč, da ji tožeča stranka zagotovi in izroči stvar – beton, kar je značilnost prodajne in ne podjemne pogodbe, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Zgolj navedba tožene stranke, da je tožečo stranko obvestila o pokanju sten in plošče po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza kriteriju natančnega opisa napake.

Na podlagi pravilne ugotovitve, da je bila registracija motorja izrecno dogovorjena lastnost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je klavzula videno – kupljeno, ki je bila vsebovana v kupoprodajni pogodbi, glede navedene izrecno dogovorjene lastnosti, nična, saj je nemoralno, da si prodajalec v pogodbo vgradi možnost, da izigra kupca prav pri lastnosti, ki je pomembna za kupca in zato izrecno dogovorjena.