VSL Sodba I Cp 339/2019

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

"I. Toženec je dolžan tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati znesek 1.260,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 256,66 EUR od dne 13. 9. 2017 dalje, od zneska 4 EUR od dne 12. 8. 2017 dalje in od zneska 1.000 EUR od dne 12. 3. 2018 dalje.

II. Toženec je dolžan tožnici v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 361,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

III. V presežku do višine vtoževanega zneska (za znesek 800 EUR) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 200 EUR od dne 12. 8. 2017 dalje in od zneska 600 EUR od dne 12. 3. 2018 dalje) in za zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodbe, se zahtevek zavrne."

II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti 197,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 1.208,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 205,33 EUR od dne 13. 9. 2017 dalje, od zneska 3,20 EUR od dne 12. 8. 2017 dalje in od zneska 1.000 EUR od dne 12. 3. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 319,26 EUR, prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter tožencu naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj odgovornosti toženca za povzročeno škodo, da pa o kakršnikoli soodgovornosti tožnice glede nastale premoženjske škode ne bi smelo odločati, saj toženec v tej zvezi ni podal nikakršnega, sploh pa ne obrazloženega ugovora. Po uradni dolžnosti sodišče deljene odgovornosti ne sme ugotavljati. Za zaključek, da je bil toženec vinjen in da je natakarica kot izpolnitvena pomočnica tožnice tožencu postregla s pivom in mu s tem dala prosto pot, da mu odpadejo zadnji miselni zadržki k razgrajanju in razbijanju, sodišče ni imelo nikakršne podlage v trditvah strank. Poleg tega pa takšen zaključek nasprotuje predhodnim ugotovitvam sodišča, da toženčeva zavest ni bila okrnjena in se je vsega zavedal. Sodišče je celo samo ugotovilo, da natakarica toženčeve opitosti ni mogla prepoznati, zato tudi na podlagi ZOPA¹ soodgovornosti tožnice ne more biti. Razlogi v tem delu so nejasni in med seboj v nasprotju, sodbe pa zato ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer pa vinjenost, v katero se je toženec sam spravil, nikakor ne zmanjšuje njegove odgovornosti, kar je izrecno določeno v drugem odstavku 136. člena OZ². Da je odločitev sodišča glede deljene odgovornosti nepravilna, izhaja tudi iz dejstva, da je bilo tudi za toženca nesporno, da je nastalo in z računi izkazano škodo dolžan plačati v celoti. Navaja, da je imelo sodišče dovolj podlage, da bi ob pravilni uporabi 216. člena ZPP³ odločilo o obstoju izgubljenega zaslužka, še zlasti ob tem, ko toženec trditev tožnice v tej smeri ni obrazloženo prerekal. Odločitev sodišča, da za konkretni primer uporaba prostega preudarka za izračun izgubljenega zaslužka naj ne bi bila mogoča, je za tožnico še toliko bolj presenetljiva ob upoštevanju dejstva, da pa sodišče ni imelo pomisleka, da brez postavitve izvedenca s področja klinične psihologije odloči o višini (obsegu) škode zaradi razžalitve. Pritožuje se tudi zoper samo višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in navaja, da njen zahtevek iz tega naslova nikakor ni pretiran. Izpodbija odločitev o stroških postopka, ki naj bi bili odmerjeni napačno.

3Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe glede dosojene odškodnine, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da tožnici ni uspelo dokazati, da so ji bile naslednji dan po dogodku po telefonu in ob obisku toženca v lokalu izrečene zatrjevane žaljivke. Če bi do žaljivk prišlo, bi jih tožnica vsekakor izpostavila v podani kazenski ovadbi z dne 17. 8. 2017, pa jih ni. Žaljivk ob priliki obiska lokala tožnica ne omenja niti v tožbi, te navedbe je namreč podala šele na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica bi katerega izmed gostov, ki naj bi bili takrat prisotni v lokalu, lahko predlagala za pričo, pa ga prav tako ni. Sodišču očita, da nekritično verjame natakarici K. K., ki je takrat v lokalu ni bilo ter je vedela povedati le to, kar je slišala od tožnice. Ker je bila pri tožnici pred in po dogodku zaposlena, gre tudi za neverodostojno pričo. Tudi če bi bile žaljivke dejansko izrečene, bi sodišče moralo imenovati izvedenca medicinske stroke. Z zavrnitvijo izvedbe tega ključnega dokaza, ki ga je predlagala tožnica, je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju toženca namreč zgolj subjektivne navedbe tožnice ne zadostujejo, da bi lahko sodišče na podlagi izkustvenih pravil odločilo o višini odškodnine za tovrstno nepremoženjsko škodo. Odškodnino v višini 1.000 EUR za to obliko škode tudi sicer graja kot absolutno previsoko. Poudarja, da žaljivke, izrečene po telefonu, ne morejo imeti takšnega učinka, kot izrečene v živo. Dokaznega bremena v zvezi z žaljivkami v lokalu, ki naj bi jih slišalo več gostov, pa kot že rečeno, tožnica ni zmogla. Izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede ponudbe toženca za odpravo škode in vztraja, da je tožnica s tem, ko je škodo neupravičeno odpravila po tretjih osebah, izgubila pravico od njega terjati povračilo plačanega zneska.

4Pravdni stranki sta na pritožbi druga druge odgovorili in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

Glede deljene odgovornosti

6Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje o njenem soprispevku k nastali premoženjski škodi odločilo brez oziroma mimo ustrezne trditvene podlage. Trditev v smeri, da bi tožnica kakorkoli prispevala k nastanku škode oziroma, kot to konkretno navede sodišče, da je bila za toženčevo razgrajanje in povzročanje premoženjske škode odgovorna tudi sama (preko pri njej zaposlene natakarice kot njene izpolnitvene pomočnice), ker je že vinjenemu tožencu stregla z alkoholom, česar po zakonu ne bi smela, toženec namreč ni podal. Sodišče dejstva ugotavlja na podlagi trditev pravdnih strank, ki predstavljajo okvir spora. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno oziroma niti upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da bi samo mimo podanih trditev toženca sklepalo o obstoju deljene odgovornosti in prispevku tožnice. Povedano še drugače: z deljeno odgovornostjo se delno razbremeni odgovorna oseba, zato je trditveno in dokazno breme o okoliščinah razbremenitve odgovornosti na njeni strani, v konkretnem primeru na tožencu (prvi odstavek 171. člena OZ).⁴

7Pritožbeno sodišče je tako ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je povzročil in iz tega razloga že dosojeno odškodnino iz naslova premoženjske škode zvišalo do 100 %. Tožnici na tej podlagi pripada še preostalih 20 % stroškov popravila točilnega pulta in neplačanega računa za odprto steklenico piva ter po tleh politega tekočega piva, torej skupno 260,66 EUR (namesto z izpodbijano sodbo priznanega zneska 208,53 EUR). Zato je pritožbeno sodišče poseglo v del zavrnilnega dela izpodbijane sodbe tako, da je tožnici (ob že dosojeni odškodnini v znesku 1.208,53 EUR) dodatno prisodilo še znesek 52,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (katerih tek od posameznih zneskov sicer ni predmet pritožbe), kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.⁵

Glede premoženjske škode

8Toženec neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede ugoditve zahtevku za plačilo denarne odškodnine (za stroške, ki jih je tožnica imela z odpravo škode). Dokaznega bremena v zvezi z navedbo, da je tožnici ponudil, da škodo sam odpravi, kar naj bi tožnica odklanjala, ki je bilo na njem, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zmogel. Pritožbeno vztrajanje pri navedenih trditvah zaključka sodišča v ničemer ne omaje. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi katerakoli priča toženčeve navedbe potrdila, kaj takega ne izhaja niti iz pritožbe, iz izpovedbe priče D. D. pa je razbrati le, da je toženec tožnici ponudil plačilo škode oziroma popravilo. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo nobenega razloga, da bi sledilo toženčevim navedbam, ki so ostale na ravni pavšalnih zatrjevanj.

9Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da bi bila odprava škode (popravilo točilnega pulta) s strani toženca v smislu vzpostavitve prejšnjega stanja v okoliščinah konkretnega primera tudi sicer skrajno neživljenjska. Ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah, da je toženec (skupaj z M. M.) na dan škodnega dogodka, tj. 12. 8. 2017, v lokalu razgrajal in razbijal ter poškodoval točilni pult, obenem pa natakarici izrekel nekaj neprimernih besed oziroma jo žalil, ter upoštevajoč žaljivke, ki so bile kasneje ob priliki telefonskega pogovora in obiska toženca v lokalu izrečene sami tožnici (kar bo obrazloženo v nadaljevanju), bi bilo tožnici kot oškodovanki težko naložiti oziroma očitati, da bi tožencu morala omogočiti, da sam popravi točilni pult. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da četrtega odstavka 164. člena OZ⁶ ni mogoče razumeti v tem smislu. Obveznost vzpostaviti prejšnje stanje v takšnem primeru nima (nujno) prednosti pred obveznostjo plačila denarne odškodnine.

10Pravilno je zavrnjen tudi tožničin zahtevek za povračilo izgubljenega zaslužka. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica odhodkov lokala sploh ni navedla, navedbe o dohodkih pa so bile pomanjkljive in nepreverjene. Pavšalne navedbe o tem, da je v kritičnem obdobju po dogodku utrpela izpad dohodka v višini najmanj 200 EUR in podatki o prometu lokala z dne škodnega dogodka, tj. 12. 8. 2017 ter naslednjega dne za ugotovitev obsega izgubljenega dobička ne zadostujejo. Ta se po ustaljeni sodni praksi⁷ ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju, pri čemer pritožbeno sodišče (ne glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago) poudarja, da je za oceno izgubljenega zaslužka treba upoštevati določeno (daljše) obdobje pred škodnim dogodkom. Kot navedeno, pa tožnica svojega zahtevka ni podkrepila s podatki o preteklem poslovanju, saj ni (pravočasno) navedla konkretnih podatkov o dohodkih lokala v obdobju pred tem, kot tudi ni ničesar navedla o odhodkih lokala oziroma o tem, kakšen dobiček je ustvarila v preteklosti. Da je škoda, katere povračilo uveljavlja, res nastala v zatrjevani višini, tako ni bilo mogoče ugotoviti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za uporabo prostega preudarka pri izračunu izgubljenega zaslužka, saj takšno odločanje, kot izhaja že iz izpodbijane sodbe, ob tem ko so bile tožničine navedbe pavšalne in nekonkretizirane, ne pride v poštev. Njen tožbeni zahtevek v tem delu je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo zaradi nesklepčnosti pravilno zavrnilo, z nasprotnimi pritožbenimi navedbami pa tožnica ne more uspeti.

Glede nepremoženjske škode

11Neutemeljene so pritožbene navedbe toženca, da tožnica dokaznega bremena v zvezi z izrečenimi žaljivkami po telefonu in v lokalu ni zmogla. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnice, ki je s svojo izpovedjo, ko je bila zaslišana, potrdila, da so ji bile s strani toženca v telefonskem pogovoru dan po škodnem dogodku in ob obisku toženca v lokalu izrečene žaljive besede. O resničnosti njene izpovedi se je sodišče prepričalo tudi z zaslišanjem priče K. K., ki ji je tožnica zaupala, kaj ji je toženec izrekel. V tej zvezi je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče navedeni priči nekritično verjelo, saj dejstvo zaposlitve pri tožnici samo po sebi še ne pomeni, da je samo zato izpoved takšne priče neverodostojna oziroma pristranska. Toženec pa drugih okoliščin, ki bi zbujale utemeljen dvom v njeno verodostojnost, ni navedel. Pravilnost odločitve sodišča dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je bil kritičnega večera toženec žaljiv tudi do natakarice (kar priznava tudi v pritožbi). Pritožba z izpostavljanjem izpovedi prič M. M. in D. D., da izrečenih neprimernih besed nista slišala, pritožbenemu sodišču ne vzbuja nobenega dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje in v zaključek, da so bile zatrjevane žaljivke dejansko izrečene.

12Toženec tudi ne more biti uspešen s pritožbenim navajanjem, da trditve tožnice o izrečenih žaljivkah niso resnične zato, ker jih tožnica ni izpostavila v podani kazenski ovadbi zoper toženca. Ker te navedbe toženec prvič podaja šele v pritožbi, obenem pa ne pojasni, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa je pritrditi stališču tožnice iz odgovora na pritožbo, da je bila predmetna kazenska ovadba podana v zvezi s premoženjskim kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari zaradi poškodovanja inventarja lokala, zato dejstvo, da tožnica žalitev toženca tam ni omenjala, na dokazne zaključke v izpodbijani sodbi ne vpliva.

13Kar se tiče žaljivk, izrečenih tožnici ob obisku lokala, ki so jih slišali tudi drugi gostje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh navedb, ki jih je tožnica pravočasno podala na prvem naroku za glavno obravnavo, toženec sploh ni prerekal oziroma jim vsebinsko ugovarjal. Toženec namreč s svojim pavšalnim zanikanjem trditev tožnice ni zadostil standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja, temveč so njegove navedbe glede na navedbe tožnice ostale zgolj pavšalne in nekonkretizirane. Neobrazloženo prerekanje pa je v procesni teoriji in sodni praksi izenačeno z neprerekanjem nasprotnikovih navedb.⁸ Ker neprerekana dejstva štejejo za priznana, je toženčevo pritožbeno prizadevanje za drugačno dokazno oceno neutemeljeno.

14Končno se obe stranki, vsaka v svojo smer, neutemeljeno zavzemata za spremembo višine prisojene odškodnine zaradi posega v tožničino čast in dobro ime. Pri določitvi odškodnine v postopku pred sodiščem prve stopnje so bila pravilno upoštevana merila, ki jih OZ določa v 179. členu. Tožnica ne ponudi nobenega primera iz sodne prakse, kjer bi bila za enak oziroma primerljiv obseg škode prisojena odškodnina v višini, kot jo sama predlaga, toženec pa svojega zavzemanja za znižanje prisojene odškodnine prav tako ne podkrepi s sklicevanjem na primere, iz katerih bi izhajalo, da je v konkretnem primeru določena višina previsoka. Ob izrečenih besedah toženca tožnici po telefonu (da je "prasica debela, da nihče noče delati zanjo") in pred gosti lokala (da "naj jo poseksajo že enkrat, da jo nobeden noče, ker jo poznajo" ter da je "prasica zavaljena"), ki jih je torej slišalo več ljudi in kar je povzročilo reakcijo vaške okolice, kjer se je o tem po dogodku govorilo, ter posledicah, ki jih je v zvezi s tem trpela tožnica, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina v višini 1.000 EUR primerna in se umešča v okvir odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih.⁹

15Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek strank, da bi za ugotovitev obsega škode, tj. intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, sodišče prve stopnje moralo imenovati izvedenca medicinske stroke. Tožnica je zaslišana kot stranka potrdila svoje navedbe, da se je zaradi izrečenih žaljivih in ponižujočih besed počutila osramočeno, zlasti zaradi posmehovanja in govoric, ki so se po tem, najhuje je bilo prvi mesec po dogodku, raznašale po vasi. Navedeno ter živčnost in slabo spanje tožnice je potrdila tudi priča K. K., pritožbeno sodišče pa ne vidi razloga, da ji ne bi sledilo. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri in zanesljivo ugotovilo obseg duševnih bolečin, ki jih je tožnica trpela, za to pa ni bilo potrebno izvajanje dokaza z izvedencem, saj ima sodišče dovolj strokovnega znanja in izkušenj, da obseg te škode oceni samo, kot je pravilno obrazloženo že v izpodbijani sodbi. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca ni bila storjena kršitev določb pravdnega postopka.

Glede stroškov postopka

16Posledica odločitve, da ne gre za deljeno odgovornost tožnice oziroma njen soprispevek k nastanku škode in na tej podlagi dodatno zvišanje odškodnine, je tudi višji uspeh tožnice v sporu in manjši uspeh toženca (uspeh tožnice znaša približno 61 %, uspeh toženca pa 39 %). To je zahtevalo spremembo odločitve o stroških postopka, ki jo tožnica tudi sicer graja kot napačno in opozarja, da ji sodišče ni priznalo stroška za sestavo tožbe v višini 300 točk kot tudi ne materialnih stroškov v ustrezni višini. Pritožbeno sodišče po pregledu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer opisno navedlo, katere stroške je tožnici priznalo (pri čemer stroškov za sestavo tožbe v obrazložitvi res ni zajelo), vendar pa se seštevek teh stroškov ne ujema z zneskom, do katerega je prišlo (581,58 EUR), zato je bilo že iz tega razloga odločitev o stroških treba spremeniti oziroma na novo odmeriti. Pritožbeno sodišče je tako tožnici upoštevajoč (tedaj veljavno) OT¹⁰ priznalo strošek za vloženo tožbo v višini 300 točk po tar. št. 18/1, za prvi narok za glavno obravnavo v višini 300 točk po tar. št. 20/1, za trajanje tega naroka v višini 100 točk po prvem odstavku 6. člena OT, za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk po četrtem odstavku 6. člena OT, za dva nadaljnja naroka v višini skupno 300 točk in za njuno trajanje v skupni višini 200 točk ter za odsotnost iz pisarne za vsakega od njiju v višini 40 točk in za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT skupaj 23,2 točke (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), kar skupaj znaša 1.343,2 točke. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) ter potnih stroškov za prihod na sodišče v znesku 48,84 EUR (3 x 16,28 EUR), z upoštevanjem 22 % DDV-ja in plačane sodne takse za tožbo (180 EUR) stroški tožnice skupaj znašajo 991,75 EUR. Ker pa je po spremembi uspeh tožnice 61 %, je upravičena do povračila 604,97 EUR, toženec pa glede na njegov uspeh do povračila 243,58 EUR (odmere stroškov toženca pritožbi ne izpodbijata, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo le zmanjšan uspeh na njegovi strani). Po medsebojnem pobotanju je dolžan toženec tožnici plačati 361,39 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno plačilo.

17Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice tudi v stroškovnem delu ugodilo tako, da je toženec dolžan tožnici plačati pravdne stroške v višini 361,39 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu (ki se ne nanaša na odločitev o deljeni odgovornosti) pa pritožba tožnice in v celoti pritožba toženca nista utemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP.

19Tožnica je s svojo pritožbo delno (6 %) uspela¹¹, zato ji mora toženec povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče skladno z veljavno OT¹² priznalo v višini 186,66 EUR (za pritožbo po tar. št. 21/1 OT in za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, skupaj z 22 % DDV-jem), kar glede na njen pritožbeni uspeh znaša 11,20 EUR. Ta znesek ji je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Stroški za odgovor na pritožbo, ki ga je vložil toženec, po oceni pritožbenega sodišča niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato jih toženec nosi sam.

20Toženec pa s svojo pritožbo ni uspel, zato sam nosi tudi stroške svoje pritožbe. Tožnici pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na njegovo pritožbo in prav tako znašajo 186,66 EUR. Skupno je torej toženec tožnici dolžan povrniti 197,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v istem roku in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve te sodbe.

¹ Zakon o omejevanju porabe alkohola, Uradni list RS, št. 15/2003 s spremembami, v nadaljevanju ZOPA.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Plavšak N. v Plavšak, Juhart, Jadek Pensa in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 964. Prim. tudi sodbi VS RS II Ips 260/2012 in VIII Ips 76/2014.
⁵ Višje sodišče pojasnjuje, da je zaradi jasnosti in razumljivosti izreka na novo oblikovalo celoten izrek.
⁶ Ta določa, da oškodovanec izjemoma ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, če okoliščine primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja.
⁷ Glej sodbo VS RS II Ips 107/2011 in tam navedene odločbe.
⁸ Prim. Zobec J. v Ude in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 363 in 364. Glej tudi sodbo VS RS II Ips 554/2009 in sklep VS RS II Ips 222/2011.
⁹ Glej npr. sodbo VSL II Cp 2849/2014.
¹⁰ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.
¹¹ Vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe znaša 852,13 EUR.
¹² S sklepom o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS, št. 22/2019, se je vrednost odvetniške točke spremenila in znaša 0,60 EUR.