136. člen OZ

Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ. OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

Pri tožniku je alkotest pokazal vrednost kar 1,43 mg alkohola v litru izdihanega zraka, kot pomožni komunalni delavec pa se je veliko gibal in svoje zadolžitve opravljal po celotnem območju centra za ravnanje z odpadki, kjer vozijo težki, veliki delovni stroji in tovornjaki, ki odvažajo odpadke, zaradi česar je moral biti pri delu še posebej pazljiv in pozoren, zato je njegovo alkoholizirano stanje predstavljalo potencialno ogrožanje oziroma nevarnost tako zase kot za druge zaposlene ter za premoženje toženke.

Manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. To velja ne glede na toženkino trditev, da se sama poteka nesreče ne spomni. Za pretrganje zastaranja je pomembna upnikova aktivnost, ne pa dejstvo, kdaj je dolžniku vročena tožba. Za tek obresti je pomemben trenutek vložitve tožbe (predloga za izvršbo) in ne trenutek njene vročitve toženki.

Pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga tožeče stranke, po pritegnitvi novega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, je prepozna.

V skladu s 5. točko prvega odstavka 28. člena navedene Najemne pogodbe lahko lastnik stanovanja (tožnik) iz krivdnih razlogov odpove Najemno pogodbo, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja pogosto grobo kršijo temeljna pravila sosedskega sožitja določena s hišnim redom ali če z načinom uporabe huje motijo druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja, kot to enako določa 5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1.

Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka zaradi žalitev in groženj dolžna plačati odškodnino v znesku 8.000 EUR za duševne bolečine in za strah. Vzporedno je toženka zoper tožnico, ki je bila njena delodajalka, začela postopek pred delovnim in socialnim sodiščem zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi. Vprašanje toženkine razsodnosti in posledično njene kazenske in odškodninske odgovornosti, je bilo predhodno vprašanje pri odločitvi obeh sodišč. V delovnem sporu je sodišče na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica v prvi fazi ravnanja še razsodna, odločilo, da so bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja razžalitve in so bili zato po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjeni pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja. V pravdnem postopku pa je sodišče ugotovilo, da je bila toženka ob celotnem škodnem dogodku prehodno nerazsodna brez lastne krivde. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi drugega odstavka 136. člena OZ. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog

Sodišče je glede na navedbe tožnice, kaj naj bi povzročilo afekt oziroma njeno neprištevnost (izzivanje A. A. in neprimerne besede C. C. na sestanku v povezavi z njenim zdravstvenim stanjem), na podlagi listin (zdravstvene dokumentacije) in izpovedb prič pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine (izzivanje in neprimerne besede), ki bi lahko kazale na to, da je šlo pri tožnici za hipno reakcijo in njeno bistveno zmanjšano kontrolo nad svojimi ravnanji, zato je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnice za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke.

Rezultat dokazovanja v tem postopku je drugačen od tistega v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, vendar pa to ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnica s pritožbenimi trditvami neutemeljeno terja, da se pravnomočnost odločitve delovnega sodišča razteza tudi na njegove razloge o ugotovitvi toženkine razsodnosti, ki izhaja iz dokazne ocene izvedenega dokaza s sodnim izvedencem. Ugotovitev dejanskega stanja s pomočjo sodnega izvedenca sodi v dejansko podlago sodne odločitve. Na to sodišče v drugem sodnem postopku ni vezano. Tožničino stališče, da bi se morala pravnomočnost odločitve delovnega sodišča raztezati tudi na njegove razloge, je tudi v nasprotju s temeljnim pravilom procesnega prava, da postane pravnomočna le odločitev o zahtevku (torej izrek), ne pa tudi obrazložitev sodne odločbe. To pomeni, da se pozitivni vidik pravnomočnosti ne razteza na ugotovitve o pravnorelevantnem dejanskem stanju niti ne na stališče sodišča o pravnih vprašanjih, ki so v obrazložitvi sodbe (pravna naziranja sodišča). Delovno in socialno sodišče ter redno sodišče v obeh postopkih nista odločali o istem razmerju. Za to bi šlo, če bi sodišče v delovnopravnem sporu ugotovilo

Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je bila pri tožniku zmožnost razsojanja ohranjena (zmanjšana, vendar ne bistveno). Njegova ravnanja so bila zavestna in hotena, kar kaže na namen. Kršitve so bile torej storjene namenoma, pri čemer niti ni bistveno, ali se je tožnik zavedal, da gre za kršitve obvezn0sti iz delovnega razmerja. Tožnik bi se tega vsekakor moral zavedati, sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je podpisal izjavo o varovanju podatkov in se udeležil več izobraževanj s področja varovanja podatkov, kar je potrdil tudi sam.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Ni dvoma, to ni predmet izpodbijanja, da je obdolženec protipravna dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v času, ko je bil neprišteven in kot tak ni bil kriv, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 13. točki izpodbijanega sklepa. Oškodovanka je uveljavljala povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi obravnavanih protipravnih dejanj. Podlaga za tovrstno odgovornost je tudi krivda. Ta je na podlagi 135. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec dejanja opisana v izreku izpodbijanega sklepa storil v neprištevnem stanju, zato gre za dejanje neodgovorne osebe po prvem odstavku 136. člena OZ in zato za škodo, ki jo je povzročil oškodovanki, ne odgovarja.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri sporočilu, ki ga je poslal tožnik B. fakulteti in uporabil zmerljivke (prasica in umobolno osebje) nedvomno za žaljivo sporočilo, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, saj je B. fakulteta ena izmed večjih odjemalcev tožene stranke.

Tožnik v pritožbi glede obeh očitkov v odpovedi, ki se nanašata na neprimerno komunikacijo, neutemeljeno poudarja vsebino sporočil, ki sta mu jih poslala B.B. in C.C.. S tem se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Sporočila, ki jih je sam poslal, so popolnoma nesprejemljiva in neprimerna, ne le za delovno okolje, ampak nasploh, kot je povsem pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Z njimi je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ne gre za milejše kršitve, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Upoštevaje predhodno pisno opozorilo gre nedvomno za kršitve, ki predstavljajo utemeljen krivdni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka istega člena ZDR-1.

Višina prisojene odškodnine za strah je izkazana z visoko stopnjo intenzivnosti strahu in z dolgotrajnimi posegi toženca v duševno sfero tožnika.

Tožnica je v tem konkretnem primeru zahtevala le odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, ne pa (tudi) za katero koli drugo pravno priznano obliko nepremoženjske škode iz 179. člena OZ, npr. za prestani strah. Tudi sodišče prve stopnje ji je prisodilo zgolj odškodnino za to obliko nepremoženjske škode kot posebno pravno priznano obliko nepremoženjske škode, ki obsega različne vidike in posledice, ki se zaradi posega v osebnostno pravico manifestirajo na različnih področjih in na različne načine v duševni sferi oškodovanca, zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki toženke, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko od prisojene odškodnine odpade na domnevno ogroženost, koliko na negotovost, strah, vznemirjenje. Navedbe toženke o tem, da je tožnica k ravnanjem toženke (so)prispevala s tem, da je vložila tožbe, posledično so k toženki prihajali izvršitelji, da jo je zasledovala in poskusila vplivati nanjo, ne predstavljajo pravno odločilnega soprispevka k ravnanju toženke, za katero je bila na škodo tožnice obsojena. Ustrezno ravnanje toženke bi bilo prijava takšnih ravnanj tožnice pris

Tožnik utemeljuje kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s kritiko dokazne ocene izdelanih izvedeniških mnenj v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Takšna kritika lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve. Sodišče prve stopnje s tem, ko je dvom v mnenje izvedenke dr. A. A. odpravilo z mnenjem dr. S. S., ni kršilo določbe 254. člena ZPP. V konkretnem primeru niti ni šlo za nejasnost, nepolnost oziroma nasprotja v mnenju dr. A. A., ampak je sodišče v mnenje podvomilo zaradi ravnanja toženkinih bližnjih v postopku. Tudi izvedeniška mnenja, tako kot vsak drug dokaz, so podvržena prosti oceni dokazov in sodišča ne obvezujejo. Ob upoštevanju 8. člena ZPP je zato naloga sodišča, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. In v konkretnem primeru je sodišče prve stopnje to tudi storilo. Skrbno in natančno ni ocenilo le mnenja dr. A. A. in dr. S. S., ampak je ocenilo tudi (drugačno) mnenje dr. K. K. in obrazložilo, zakaj mu ne sledi. Pri vprašanju, ali je bila toženka ob poskusu vročitve v marc

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec v stanje akutne psihoze spravil z jemanjem marihuane, se ne more ekskulpirati po drugem odstavku 136. člena OZ. Da je jemanje marihuane lahko zdravju nevarno in je zato prepovedano, je splošno znano dejstvo.

Alkoholiziranost na delovnem mestu je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti delavca, kar je že večkrat potrdila ustaljena sodna praksa. V konkretnem primeru tožniku ni mogoče očitati ne naklepa in ne hude malomarnosti v zvezi z očitano kršitvijo. Sodišče prve stopnje se je pravilno pri tem oprlo na 136. člen OZ, ki določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega razloga ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči drugemu.

V sodbi VIII Ips 201/2006 je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pravnomočna odločitev v socialnem sporu, da v določenem obdobju ni zdravstveno utemeljenih razlogov za odsotnost z dela, pomeni (le), da je sprejeta pravnomočna odločitev o stanju (razmerju), ki je v delovnem sporu predhodno glede uveljavljanih zdravstvenih razlogov in možnosti priznavanja pravic iz tega naslova, še vedno pa lahko delavec navaja kakšne druge razloge, zaradi katerih ga v spornem obdobju ni bilo na delo. Enako stališče izhaja iz sodb VIII Ips 192/2005 in VIII Ips 220/2009. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz (pravnomočno) rešenega predhodnega vprašanja, da tožnik od 22. 12. 2018 (24. 12. 2018) ni bil v bolniškem staležu, da je bil zmožen za delo. To dejstvo pa še ne pomeni, da je s tem, ko je z dela izostal in obvestilne dolžnosti ni izpolnil do 3. 1. 2019, naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je razlog za odpovedi iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je odvisno od tega, ali je tožnik ravnal z zahtevano stopnjo krivde (naklep ali huda malomarnost), pa tudi, ali gre za hujšo kršitev.

Ob podpisu sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s strani tožnice ni bila podana prava volja za njegovo sklenitev. Ni bistveno, da so bile pri tožnici v času podpisa sporazuma njene voljne sposobnosti (le) bistveno zmanjšane zaradi njene osebnostne strukture - nevrotične motnje, in ne v celoti odsotne, saj je na voljo vplivalo tudi njeno dojemanje obtožbe kot krivične, prav to pa je v povezavi s presenečenjem pomenilo, da so bile voljne sposobnosti tožnice v smislu obvladovanja takšne, da so tožnici onemogočile presojo situacije ter pravilno odločanje. Tožnica je podpisala sporazum zaradi strahu pred avtoriteto, na odločitev pa je vplivalo tudi težko življenjsko obdobje, kar je še dodatno povzročilo, da se je osebnostna nevrotična struktura tožnice v tistem obdobju razvila v depresivno klinično sliko oz. intenzivnejšo obliko. Zato je pravilen nadaljnji zaključek, da tožnica v takšnem stanju ni bila dovolj pozorna niti asertivna, da bi vztrajala pri razčiščevanju obtožbe in se poglobila in razumela to, kaj je podpisala.

Razsodnost oziroma prištevnost delavca pri opravljanju pogodbenih obveznosti se sicer domneva, se pa ta domneva lahko izpodbije, če obstojijo okoliščine iz prvega odstavka 136. člena OZ. Pri tem je nerazsodnost oziroma neprištevnost treba razlagati ozko, saj vsakršna osebnostna motnja ali duševna bolezen še ne pomeni nujno izključitve krivdne odgovornosti za sporna ravnanja. Sodišče ugotavlja sporna dejstva, o katerih nima zadostnega znanja, s pomočjo izvedenca (243. člen ZPP). Vendar je pravna razlaga dejstev, kljub temu, da so ugotovljena s pomočjo strokovnjaka, še vedno pridržana sodišču. Šibka osebnostna struktura in manjša zmožnost obvladovanja ne dokazujeta nerazsodnosti in ne utemeljujeta izključitve odgovornosti.