VSL Sklep I Ip 1081/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I) delno ugodilo ugovoru dolžnikov, sklep o izvršbi razveljavilo za zakonske zamudne obresti od glavnice 232.752,17 EUR za čas od 15. 3. 2016 do 14. 3. 2018 in stroške opominjanja v višini 105,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve izvršbe dalje ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo; v preostalem delu je ugovor zavrnilo; II in III) odločilo, da dolžniki krijejo sami svoje stroške ugovornega postopka, morajo pa upniku povrniti njegove stroške v znesku 218,38 EUR s pripadki.

2Zoper sklep so se pritožili dolžniki (v nadaljevanju: pritožnik) iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvo pritožbe je, da bi moralo izvršilno sodišče samo ugotoviti ničnost notarskega zapisa, ničnost kreditne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in izvršbo ustaviti. Pritožnik predlaga, da višje sodišče sklep v izpodbijanem delu (zavrnilni del sklepa o ugovoru in odločitev o stroških) spremeni in ugovoru ugodi še v tem delu, sklep o izvršbi v celoti razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev temeljito in pravilno obrazložilo. Ker se z razlogi sodišča prve stopnje strinja, jih po nepotrebnem ne ponavlja, v nadaljevanju pa odgovarja na bistvene sklope pritožbenih navedb sicer obširne pritožbe.

6Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi izdalo na podlagi izvršilnega naslova, tj. neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja iz Radovljice, SV 86/16 z dne 11. 2. 2016 (2. točka 17. člena ZIZ). Ta vsebuje poleg pogodbe o ustanovitvi hipoteke še Pogodbo o dolgoročnem kreditu št. LJ01 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba), s katero se je pritožnik zavezal, da bo upniku vrnil kredit pod tam določenimi pogoji. Kreditna pogodba glasi na terjatev v domači valuti (EUR) z rokom zapadlosti posameznih obrokov, kot je določeno v Kreditni pogodbi (7. člen). Upnik je zaradi nerednega plačila odstopil od pogodbe in zahteval plačilo celotne obveznosti.

O ugovoru zapadlosti terjatve

7Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno 26. člen ZIZ. Ta člen ureja dopustnost izvršbe, ki je odvisna od nastopa kakšnega pogoja, kar pa ni primer v tej zadevi. Ni sporno, da je upnik uresničil odstopno upravičenje zaradi neplačila kreditnih obrokov v rokih, določenih v 7. členu Kreditne pogodbe, kot to določa 20. člen notarskega zapisa, ki je skladen z Zakonom o potrošniških kreditih – ZPotK-1 (gl. razloge sodišča prve stopnje na 8 strani). Zapadlost take terjatve se v izvršbi dokazuje na način iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ in ne 26. člena ZIZ. Pritožnik se sicer ne strinja, da bi obveznost po notarskem zapisu zapadla, vendar nestrinjanje ni povezano s trditvijo, da predpostavke odstopnega upravičenja (odpoklic) niso nastopile, ker bi pritožnik obveznost iz Kreditne pogodbe redno in pravilno izpolnjeval, pač pa je nasprotovanje povezano s pritožnikovim stališčem, da je pogodba nična, ker vsebuje nedovoljene pogodbene pogoje in je oderuška (kar bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju), zato je njegova obveznost nižja. S tem pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne more izpodbiti.

8Sodišče prve stopnje je 20. člen Kreditne pogodbe pravilno razlagalo. V tem členu sta stranki določili pravno pomembna dejstva, ki morajo nastopiti, da lahko upnik uresniči odstopno upravičenje (t.i. predpostavke odstopnega upravičenja) in s tem povzroči predčasno zapadlost celotne terjatve. Pritožbeno izvajanje, da je v tej določbi vsebovan dogovor strank o pavšalni škodi, višjemu sodišču ni razumljiv. Ko pa pritožnik meni, da je z uresničitvijo odstopnega upravičenja bila pogodba razdrta in naj bi bil zato dolžnik prost obveznosti ter upravičen do povrnitve škode, sklicujoč se na 86. in 111. člen Obligacijskega zakonika – OZ, je tako materialnopravno stališče zmotno zaradi zgoraj povedanega.

O ugovoru ničnosti

9Bistvo pritožbe, ki želi prikazati pogodbo in (kot navaja pritožba tudi) notarski zapis za nična, je: 1) najprej pritožnik zatrjuje, da sta bili pred Kreditno pogodbo sklenjeni dve kreditni pogodbi v švicarskih frankih. Na to dejstvo pritožnik navezuje obširna izvajanja, ki se nanašajo na nezadostno skrbnost upnika za varstvo pritožnika kot potrošnika (kršitev pojasnilne dolžnosti o valutnem tveganju, trditve o toksičnosti kredita...) in posledično nedovoljene pogodbene pogoje v smislu Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih – v nadaljevanju: Direktiva 93/13 (ki se kažejo v tem, da morajo dolžniki za plačanih 87.928,72 EUR vrniti 429.473,75 EUR). Ta napaka pri sklepanju pogodbe se je, tako pritožba, logično prenesla na tretjo kreditno pogodbo, tj. Kreditno pogodbo, sklenjeno v domači valuti; ki pa je bila poleg vsega; 2) izsiljena s strani banke (upnika) oziroma je upnik izkoristil pritožnikovo stisko s tem, ko je grozil, da bo za poplačilo predhodnih dveh posojilnih pogodb (sklenjenih v švicarskih frankih) prodal pritožnikovi stanovanji.

10Višje sodišče na izčrpna pritožbena izvajanja, da je treba tudi v izvršilnem postopku presojati ničnost notarskega zapisa in ničnost kreditne pogodbe, vsebovane v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, odgovarja, da za ugotavljanje ničnosti Kreditne pogodbe v izvršilnem postopku ni podlage v 55. členu ZIZ. O tem vprašanju je sodna praksa ustaljena.¹ Odločba VSRS, II Ips 201/2017, na katero se sklicuje pritožnik, ni bila sprejeta v izvršilnem postopku ali v postopku po tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, temveč v pravdnem postopku po tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma (podredno) za razveljavitev pogodbe, zato tam zavzeti razlogi v tej zadevi niso niti posredno uporabljivi.

11Pritožnik enkrat zatrjuje ničnost notarskega zapisa, drugič ničnost Kreditne pogodbe. Treba je razlikovati med obliko listine in pravnim poslom. V postopku izvršbe na podlagi izvršilnega naslova je pomembno vprašanje lahko le vprašanje obstoja neposredno izvršljivega notarskega zapisa (prim. ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ). Notarski zapis je javna listina, torej listina, ki jo je sestavila za to pristojna oseba (notar) v zakonsko določeni obliki, če ima klavzulo o neposredni izvršljivosti, je tudi izvršilni naslov (4. in 43. člen Zakona o notariatu – ZN). Pomanjkljivosti v obliki (prim. 45. člen ZN) pritožnik ne zatrjuje. Notarski zapis ni pogodba, zato je vprašanje ničnosti notarskega zapisa kot ugovornega razloga že pojmovno izključeno (prim. 86. člen OZ). Glede ugotavljanja ničnosti (Kreditne) pogodbe pa je višje sodišče svoje pravno stališče obrazložilo.

12V ugovor ničnosti spadajo tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oderuškost pogodbe (119. člen OZ). Pritožnik namreč zatrjuje, da je upnik (banka) izkoristil pritožnikovo osebno in finančno stisko zaradi sinove bolezni, mu postavil pogoje kreditiranja, od katerih ni odstopal, mu dal ultimat prekreditiranja, če ga ne sprejme, pa mu je zagrozil s prodajo obeh stanovanj. Pritožnik je bil zato v brezizhodnem položaju in je sklenil še tretjo pogodbo (Kreditno pogodbo) pod pogoji, ki jih je upnik določil enostransko, kar vse pomeni tudi neenakost dajatev (gl. zgoraj). Do teh pritožbenih navedb se višje sodišče zaradi zgoraj povedanega ne bo posebej opredeljevalo, razen v končnem delu obrazložitve.

13Pritožnik v pritožbi obširno povzema prakso Sodišča Evropske unije (npr. C- 618/10, C- 49-14, C-26/13, C-186/16). Višje sodišče pri odločitvi upošteva zadnjo odločitev SEU, tj. pravkar sprejeto sodbo C- 407/18, v kateri je SEU dalo razlago Direktive 93/13 na slovensko pravo. Iz te izhaja, da so morebitni nepošteni pogodbeni pogoji, ki so vsebovani v kreditnih pogodbah, ki so sestavljene v obliki neposredno izvršljivih notarskih zapisov, sicer v izvršbi upoštevni, nanje mora izvršilno sodišče paziti na predlog ali po uradni dolžnosti tako da odloži izvršbo, če presodi, da potrošniška pogodba, vsebovana v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, vsebuje nedovoljene pogodbene pogoje.

14Višje sodišče je že zgoraj povedalo, da se ne strinja s stališči, povzetimi v pritožbi, da mora izvršilno sodišče samo odločati o vprašanju ničnosti pogodbe. Drži pritožbeno stališče, da neposredno izvršljiv notarski zapis ni rezultat sodnega postopka, zato je treba zagotoviti možnost presoje nedovoljenih pogodbenih pogojev, vendar višje sodišče meni, da zato še ni pravilno stališče, da bo o ničnosti pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev odločalo izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju, ko odloča o ugovoru zoper sklep o izvršbi, in posledično izvršbo pravnomočno ustavilo. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova, ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, ali celo ugotavljanju morebitnega neobstoja pogodbe. Povedano drugače: izvršilno sodišče po slovenskem pravu ni pristojno presojati materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova, četudi je to neposredno izvršljiv notarski zapis, in upniku z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravico do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. To pa ne pomeni, da je dolžnik brez učinkovitega pravnega varstva. In prav tega se je pritožnik že poslužil, ko je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe, pritožbeno pa vztraja, da o tem razpravljata dve sodišči: izvršilno sodišče v okviru odločanja o ugovoru proti sklepu o izvršbi (o ugovoru ničnosti kreditne pogodbe, skritem pod plašč predhodnega vprašanja – prim. v opombi citirano odločbo VSRS) in pravdno sodišče po tožbi za ugotovitev ničnosti pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tako pričakovanje nima podlage niti v zakonu niti v omenjeni odločbi SEU. Višje sodišče opozarja tudi na sodno prakso v stečajnih postopkih, ko se v postopkih, uvedenih na upnikov predlog, odloča o obstoju procesne predpostavka obstoja terjatve (231. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Tako so bila glede podobnega pravnega vprašanja že zavzeta stališča, da se pravila ZPP v stečajnem postopku uporabljajo smiselno,² zato zadošča da je pravno varstvo pritožnika zagotovljeno že v tekočem pravdnem postopku (prim. sklep VSL, Cst 179/2018, glede ugovora neveljavnosti (ničnosti) neposredno izvršljivega notarskega zapisa, in sklep VSL, Cst 217/2019, glede ugotavljanja procesne predpostavke obstoja terjatve, zlasti razloge v 10. točki obrazložitve).

15Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank (dolžnikov), s katerimi naj bi ugotovilo elemente oderuške oziroma nične pogodbe. Sodišče je dolžno izvesti dokaze, ki so v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi (prvi odstavek 213. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče za odločanje o ugovoru razpiše narok glede ne okoliščine primera ali pa izda sklep brez naroka (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Narok ni obligatoren, zato zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Da ni bil potreben, pa izhaja iz izčrpne obrazložitve obeh sodišč.

16Višje sodišče je zgoraj že nakazalo nadaljnji potek postopka.³ Sodišče naj v nadaljevanju upošteva citirano odločbo SEU. V tem okviru je pomembno, da so dolžniki že vložili tožbo za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Sodišče naj presodi, ali so podani pogoji za odlog izvršbe ob upoštevanju razlage Direktive 93/13 na nacionalno pravo, kot jo je dalo SEU. Čeprav so dolžniki zastopani po pooblaščencu, predloga za odlog izvršbe niso podali, kar pa, upoštevajoč vse zgoraj navedeno, ne odvezuje sodišča prve stopnje, da presodi vprašanje obstoja morebitnega nepoštenega pogodbenega pogoja skozi odlog izvršbe kot izhaja iz citirane sodbe. Če je potrebno, naj predhodno z ustreznim materialno procesnim vodstvom (285. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) poskrbi za ustrezno dopolnitev tako trditvene, dokazne podlage kot tudi morebitnih stvarnih predlogov. Če bo ob sodelovanju obeh strank ugotovilo, da obstojijo pogoji za odlog izvršbe, naj le-to odloži do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi.

17Višje sodišče je iz obširne pritožbe odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani pritožbeni razlogi, na katere je pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.

¹ Prim. sodbo VSRS, II Ips 1109/2008, glede zatrjevane ničnosti sodne poravnave kot predhodnega vprašanja, in sklep VSRS, II Ips 858/2006, glede stičnih točk med sodno poravnavo in neposredno izvršljivim notarskim zapisom; od odločb višjih sodišče npr. sklep VSL, II Ips 2629/2017, sklep VSL, I Ip 1561/2018, sklep VSK, I Ip 20/2018.
² Prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP in 15. člen ZIZ.
³ V času odločanja višjega sodišča še ni nobene sodne prakse po citirani odločbi SEU.