VSL Sodba I Cp 250/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II, III in IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sklepom pod točko I izreka zavrglo tožbeni zahtevek tožnika za izročitev dokumentacije za zgrajeni objekt na podlagi pogodbe št. 09-07-00021/2009, sklenjene med pravdnima strankama. V točki 2 je v celoti ugodilo denarnemu zahtevku tožeče stranke in toženca obsodilo na plačilo 14.703,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2011 naprej. V točki III je odločalo o nasprotni tožbi toženca za plačilo 11.943,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2010 naprej in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo v točki IV izreka tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 2.649,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

2Tako kot sodišče prve stopnje, bo tudi pritožbeno sodišče za tožnika in toženca po nasprotni tožbi v tej odločbi uporabljalo naziv: tožeča stranka ali tožnik, za toženca in tožnika po nasprotni tožbi pa naziv: toženec ali tožena stranka.

3Sodbo izpodbija toženec v točkah II, III in IV izreka. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in ugoditvijo nasprotnemu tožbenemu zahtevku ter plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je sodba nepravilna in nezakonita. Uvodoma poudarja, da je tožnik zavajal sodišče, ker ni izpovedal, da je imel v objektu dve poplavi, a mu je sodišče vseeno verjelo; da je namenoma prezrlo trditveno podlago tožeče stranke (da je do poplave prišlo skozi vodni jašek); da je bilo izvedeniško mnenje neprepričljivo (izvedenec ni znal pojasniti, kako naj bi v objekt prišlo 3000 litrov vode), izdelano na napačnih predpostavkah (da do vdora vode ni prišlo med stoletno poplavo) in v nasprotju z drugimi dokazi (cenilec zavarovalnice). Nerazumljiva je odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka glede na ocenjeno vrednost del in dejstvo, da toženec ni bil poplačan.

Podane so bistvene kršitve določb ZPP v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem. Toženec v nobenem delu ni priznal njegovega mnenja. Podal je pripombe na pisno mnenje, zahteval njegovo zaslišanje in obrazložil, da nasprotuje dopolnitvi. Pripombe na njegovo mnenje je dal še na naroku 21. 12. 2016, tudi na za izračun manjvrednosti. Prav zaradi njegovih pripomb je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedeniškega mnenja in izvedenca ponovno vabilo na zaslišanje. Zato je napačno izhajalo, kot da toženčevih pripomb ni bilo.

V nadaljevanju obširno graja izvedeniško mnenje. Izdelano je na napačni predpostavki, da ni prišlo do poplave 17. 9. 2010, ki je bila ovržena v nadaljnjem dokaznem postopku. Mnenje o vzroku za vdor vode je v nasprotju z navedbami samega toženca, da je voda vdrla skozi jašek, kar je potrdil tudi zavarovalni cenilec in predpravdni izvedenec. Mnenje je nelogično, ker ni znal pojasniti mesta, skozi kateri del stene naj bi v objekt priteklo 3000 litrov vode. Nerealno je, da bi to lahko povzročila napaka v hidroizolaciji. Izvedenec je navajal več možnih vzrokov za vdor vode, tudi zunanjo poškodbo hidroizolacije, ki bi nastala ob izvedbi del tožnika, ali ob kasnejši poškodbi. Prihajal si je v nasprotja (glede meritev vlažnosti, glede lokacije objekta v zvezi z območjem stoletnih voda, vzrokov vdora vode, ki jih ni znal pojasniti). Toženec je na neprepričljivost in neskladja v izvedeniškem mnenju opozarjal, a sodišče ni obrazložilo zavrnitve predloga za novega izvedenca. Sodba je zato zanj sodba presenečenja. Ker se opira izključno na izvedeniško mnenje in ker ni bil imenovan novi izvedenec, je sodišče kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 254. členom ZPP in ustavno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ker sodišče tožencu ni dalo možnosti, da odpravi pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju z novim izvedencem, je sodba v točki II in IV nezakonita. Sodišče je ravnalo tudi pristransko, ker je vse tolmačilo v korist tožnika: upoštevalo je njegove prepozne navedbe, toleriralo njegovo laganje in ni postavilo novega izvedenca.

Nepravilno je odločeno tudi o nasprotnem tožbenem zahtevku. Ocena sporazuma z dne 3. 2. 2010 je napačna in nelogična. Toženec vztraja pri svojih navedbah, podanih na prvi stopnji, ki jih v celoti ponavlja. Navaja, da je bilo 3. 2. 2010 dogovorjeno, da tožnik tožencu plača še 11.943,00 EUR. Drugačna dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. Zmotno je ocenjena izpovedba priče M. M. Ker je sodišče kar verjelo tožniku, je tudi v tem delu povsem napačno ugotovilo dejansko stanje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, ker je pravilna. Pritožbeni očitki zoper mnenje sodnega izvedenca so neutemeljeni. Izvedeniško mnenje je bilo prepričljivo, logično in strokovno utemeljeno, pripravljeno na podlagi ogleda objekta, pri katerem sta bili navzoči obe stranki. Na pripombe toženca je izvedenec pripravil pisne dopolnitve, dvakrat ustno pojasnjeval mnenje in odgovarjal na vprašanja na naroku. Soočen je bil tudi z nadzornikom gradnje. Tožena stranka je imela dovolj možnosti, da njegovo mnenje izpodbija. Dejstva, da izvedenec njenim navedbam ni pritrdil, ni razlog za odrekanje verodostojnosti izvedenčevega dela. Tudi odločitev po nasprotni tožbi je pravilna.

5Pritožba ni utemeljena.

6Tožnik je v pravdi na podlagi sklenjene gradbene pogodbe za izgradnjo objekta, ki ga je kot izvajalec zanj izdelal toženec, vtoževal izročitev gradbene dokumentacije ter zaradi skritih napak (pomanjkljivo izvedena hidroizolacija) plačilo zneska 14.703,44 EUR (11.388,51 EUR zaradi manjvrednosti objekta in 3.315,43 EUR za škodo). Toženec je z nasprotno tožbo na podlagi iste pogodbe vtoževal še plačilo 11.930,00 EUR s pripadki. Tožbeni zahtevek za izročitev gradbene dokumentacije je sodišče zavrglo. V tem delu ni pritožb in je odločitev pravnomočna.

7V okviru trditvene in dokazne podlage obeh strank je sodišče izvedlo vse potrebne dokaze in ugotovilo relevantna dejstva v zvezi z zatrjevano skrito napako pri gradnji objekta. Ugotovilo je, da je do vdora vode v klet novozgrajenega objekta v septembru in oktobru 2010 prišlo zaradi skrite napake pri izvedbi hidroizolacije, ki je ob običajnem pregledu ob izvedbi in prevzemu del, ni bilo mogoče odkriti. Po ugotovitvi, da je bila napaka grajana pravočasno (v roku šestih mesecev po odkritju - prvi odstavek 663. člena OZ) in znotraj desetletnega roka od izročitve in prevzema del (prvi odstavek 662. člena OZ) ter toženčeve odgovornosti zanjo, katere se ni uspel razbremeniti na podlagi drugega odstavka 664. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 664. člena OZ), je na podlagi tretjega odstavka 637. člena OZ in upoštevaje že plačano odškodnino s strani zavarovalnice v mejah postavljenega zahtevka denarnemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Nasprotni tožbeni zahtevek toženca je zavrnilo po ugotovitvi, da je bila med pravdnima strankama 3. 2. 2010 sklenjena poravnava, ki vtoževanega zneska 11.943,00 EUR v korist toženca ni vsebovala. Na podlagi 1050. člena OZ in 9. člena OZ je nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo.

O pritožbi zoper denarni del tožbenega zahtevka

8Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno, odločitev in razloge sodišča o ugotovljeni stvarni napaki in toženčevi odgovornosti zanjo. Pritožnik s svojim pritožbenim vztrajanjem, da vzrok za vdor vode v tožnikov objekt ni bila napaka toženca pri izvedbi hidroizolacije, ne more z ničemer omajati pravilne nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje. Slednja ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu. Drži, da se je naslonilo zlasti na izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke. Vendar ga je celovito in skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP ocenilo v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi. Z izvedencem je obravnavalo in v točkah 27. do 69. sodbe obrazložilo vse možne vzroke vdora vode v objekt, ki sta jih navajali obe stranki: možnost vdora vode na mestu odprtin, na mestu preboja skozi zunanjo kletno steno za potrebe cevne instalacije toplotne črpalke, skozi prečrpovalni jašek v kleti objekta, zaradi poškodbe hidroizolacije pri izvedbi dranaže ter zaradi zatrjevane stvarne napake pri izvedbi hidroizolacije. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala in s predpravdnim mnenjem drugega strokovnjaka dokazovala, da je vzrok za poplavo kletnih prostorov v pomanjkljivi izvedbi hidroizolacije.² Pritožbene navedbe o sojenju mimo tožnikove trditvene podlage in o procesni kršitvi 7. člena ZPP so neutemeljene.

9Izvedenec je vse druge vzroke, na katere je opozarjala toženka, prepričljivo zavrnil kot manj verjetne. Pritožnik priznava, da je sodišče izvedencu med postopkom predočilo vsa dejstva, ki so bila v dokaznem postopku ugotovljena po izdelavi njegovega pisnega mnenja. To velja tudi za na podlagi naknadno pridobljene dokumentacije zavarovalnice ugotovljeni dejanski čas dvakratnega vdora vode v tožnikov objekt (v septembru in v oktobru 2010). Ob ustnem zaslišanju je nato izvedenec pojasnil vpliv stoletnih poplav na njegovo mnenje. Pritožbeni očitek, da je izhajal iz napačnih izhodišč, je torej neutemeljen. Pravilno in prepričljivo ga je zavrnilo že sodišče v točki 16 sodbe.

10Neutemeljeno je toženčevo oklepanje možnosti vdora vode skozi prečrpovalni jašek. Sodišče je tudi ta ugovor zavrnilo na podlagi prepričljivega in strokovno argumentiranega mnenja izvedenca (točke 35 do 41 sodbe), čeprav je to možnost omenjalo tudi predpravdno mnenje tožnika, kot trdi toženec. Vendar jo je v pravdi postavljeni izvedenec strokovno argumentirano izključil, njegovo mnenje pa je bilo po pravilni oceni sodišča skladno tudi s fotografijami v spisu in zaslišanjem cenilca zavarovalnice.

11Izvedenec je zgolj kot teoretično omenil možnost zunanje poškodbe hidroizolacije ob izvedbi drenaže. Sodišče je utemeljeno sledilo njegovi razlagi, ki je tudi to možnost izključila kot verjeten vzrok za vdor vode v objekt. Ugotovitvam in razlogom v točkam 42 do 48 sodbe pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se nanje sklicuje.

12Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču in ne pritožniku, da je bilo izvedensko mnenje jasno, popolno, notranje skladno in strokovno utemeljeno tudi glede zatrjevane in ugotovljene nepravilno izvedene hidroizolacije objekta. Na podlagi projektne dokumentacije, izvedeniškega mnenja, zaslišanja strank in priče R. P. (nadzornik tožnika) je ugotovilo, da izvedena hidroizolacija glede na vrsto in območje gradnje ni bila primerna niti pravilno izvedena. Izvedeniško mnenje o vzroku vdora vode v klet (netesen hidroizolativni ovoj kletnega dela objekta) in o mestu vdora vode oziroma zamakanja (netesni stik v območju spoja horizontalne in vertikalne hidroizolacije - točke 55 do 56 sodbe) je bilo jasno, strokovno argumentirano, notranje skladno in potrjeno z drugimi dokazi (zaslišanje priče R. P. in uslužbenca zavarovalnice, ki je opisal stanje kleti na podlagi svojega ogleda takoj po obravnavanih škodnih dogodkih). Pritožba ugotovitev sodišča, oprtih na tako izvedeni dokazni postopek, ne more z ničemer omajati. Na vse pripombe na izvedeniško mnenje, ki so ponovljene v pritožbi (vpliv stoletnih poplav, meritve vlažnosti in vlažnost na zunanjih stenah, lokacija objekta na poplavnem območju, kritične točke, ugotovljena količina vode v kleti), je namreč izvedenec prepričljivo odgovoril ob ustnem zaslišanju, ko je bil o vseh navedenih pripombah podrobno zaslišan tako s strani sodišča kot s strani toženca. Ker so bili odgovori izvedenca strokovno obrazloženi, podprti pa tudi z drugimi dokazi, jih je sodišče pravilno zavrnilo (razlogi v točkah 57 do 69). Pritožbeno sodišče se na njegove razloge v celoti sklicuje, tudi v odgovor na ponovljene pritožbene navedbe, ker jih ni treba ponavljati.

13Tako se izkaže, da je dejansko stanje o vzroku za stvarno napako v celoti pravilno in popolno ugotovljeno. Dokazovanje z izvedencem je bilo skladno z določbami 251. do 254. člena ZPP. Očitanih procesnih kršitev navedenih členov sodišče ni zagrešilo. Izvedenec je podal pisno izvedeniško mnenje in na podlagi pripomb toženca še pisno dopolnitev. Čeprav je sodišče res nepravilno v sodbi zapisalo, da so bile določene toženčeve pripombe na izvedeniško mnenje prepozne, jih je vse vsebinsko obravnavalo z izvedencem (tako glede vzrokov za vdor vode v klet, kot glede manjvrednosti objekta). Po ugotovitvi, da jih je izvedenec strokovno argumentirano zavrnil, je njegovo mnenje dokazno ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in na tej podlagi sprejelo izpodbijano odločitev. Vsebinsko pravilno je zavrnilo tako toženčeve ugovore kakor tudi njegov predlog za dokaz z novim izvedencem. Obrazložitev zavrnjenega dokaza je v točki 15 sodbe in je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih pravic ni. Nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, ki ne potrjuje ugovorov pritožnika, ne zadošča za izvajanje dokaza z novim izvedencem. Ker so bila v postopku pravilno in popolno obravnavani vsi ugovori, na katere je opozarjal toženec, pa sodba, ki jih upošteva, a obrazloženo zavrne, za pritožnika tudi ne more biti sodba presenečenja.

14Pritožnik posplošeno graja še pristranskost sodišča do tožnika, češ da je slednji sodišče zavajal o času vdora vode. Ugotovitev sodišča, da je do vdora vode prišlo dvakrat (septembra 2010 in oktobra 2010), temelji na kritični in celoviti oceni tožnikovih navedb, izpovedbe ter ostalega dokaznega gradiva (izpovedba uslužbenca zavarovalnice, dokumentacije zavarovalnice o dveh škodnih primerih, podatkih ARSO). Dokazna ocena je tudi v tem delu pravilna in ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Pritožbeni ugovor o nepravilnem upoštevanju prepoznih trditev tožnika, pa ne terja podrobnejšega odgovora, ker ni določen in jasen. Zato ga ni mogoče preizkusiti, pritožbeno sodišče pa na procesne kršitve relativnega značaja samo ne pazi po uradni dolžnosti.

15Pritožnik konkretizirano ne ugovarja ostalim ugotovitvam in odločitvam sodišča prve stopnje (o obstoju stvarne napake, ugotovljeni toženčevi odgovornosti zanjo, o višini tožbenega zahtevka). Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba tudi v tem delu pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je sodbo v izpodbijanem delu (točka II) potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. člena ZPP).

O nasprotnem tožbenem zahtevku

16Odločitev sodišča o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka temelji na dejanski ugotovitvi, da sta pravdni stranki po zaključku in prevzemu del (prevzemni zapisnik 14. 12. 2009) in medsebojnih zahtevkih (tožeče stranke: za plačilo pogodbene kazni, izročitev dokumentacije o gradnji, za izvedbo slikopleskarskih del; tožene stranke: za plačilo razlike med plačanim avansom in vrednostjo izvedenih del) in tožnikovi zavrnitvi toženčevega računa z dne 31. 12. 2009 za plačilo 19.943,00 EUR, dne 3. 2. 2010 sklenili pisni dogovor, s katerim sta se dogovorili, da zaključita medsebojne pogodbene obveznosti brez dodatnih terjatev s katerekoli strani.

17Dokazna ocena o medsebojnem popuščanju pravdnih strank glede njunih zahtevkov iz gradbene pogodbe ima oporo v pravilno ocenjenih izpovedbah obeh strank in prič ter listinskih dokazih (razlogi v točki 126 do 141 sodbe). Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da sta pravdni stranki z dogovorom z dne 3. 2. 2010 sklenili poravnavo z učinkom novacije (1050. člen OZ v zvezi s 323. in 324. členom OZ). Z njo sta sporazumno dokončno zaključili vsa svoja sporna razmerja iz gradbene pogodbe brez dodatnih terjatev iz tega naslova. Hkrati sta se na novo dogovorili o toženčevi obveznosti glede plačila slikopleskarskih del. Glede na zapis dogovora in njegovo vsebino je pravilna tudi presoja, da so na ta način prejšnje obveznosti strank iz gradbene pogodbe prenehale in da so na podlagi pogodbe o poravnavi nastale zanju nove pravice in obveznosti. V določbah dogovora ni opore za pritožbeno zatrjevani zaključek v smeri dogovora tožnikove obveznosti za plačilo 11.943,00 EUR. Po ugotovitvi, da zapis dogovora take obveznosti ne vsebuje ter da toženec sočasnega ustnega dogovora o plačilu navedenega zneska niti ni zatrjeval (drugi odstavek 56. člena OZ), je sodišče sladno s prvim odstavkom 82. člena OZ pravilno uporabilo določbe pisnega dogovora tako, kot glasijo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi oceni in ugotovitvi, da dogovora o plačilu 11.943,00 EUR ni bilo in je zato nasprotni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Nasprotno pritožbeno vztrajanje nima opore niti v izpovedbah prič. Sodišče jih je povsem pravilno povzelo in ocenilo. Priče, ki so dogovor zapisale oziroma sodelovale pri njegovem sklepanju, so namreč prepričljivo povedale, da je bilo dogovorjeno tisto, kar je zapisano v listini. Izrecno tako izpovedbo je podala tudi priča Merlak. Zato toženec s sklicevanjem nanjo sprejete dokazne ocene ne more omajati.

18Dejansko stanje o vsebini sklenjenega dogovora z dne 3. 2. 2010 je torej ugotovljeno pravilno in popolno. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo in pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

19Pritožnik konkretizirano ne izpodbija stroškovne odločitve. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta odločitev pravilna in ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Torej je tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

20O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je toženec s pritožbo propadel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni. Zato naj na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama nosi stroške z odgovorom na pritožbo.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Primerjaj točka IV na list. št. 3