664. člen OZ

Pravdni stranki sta z dogovorom z dne 3. 2. 2010 sklenili poravnavo z učinkom novacije (1050. člen OZ v zvezi s 323. in 324. členom OZ). Z njo sta sporazumno dokončno zaključili vsa svoja sporna razmerja iz gradbene pogodbe brez dodatnih terjatev iz tega naslova. Hkrati sta se na novo dogovorili o toženčevi obveznosti glede plačila slikopleskarskih del. Glede na zapis dogovora in njegovo vsebino je pravilna presoja sodišča, da so na ta način prejšnje obveznosti strank iz gradbene pogodbe prenehale in da so na podlagi pogodbe o poravnavi nastale zanju nove pravice in obveznosti. V določbah dogovora ni opore za pritožbeno zatrjevani zaključek v smeri dogovora tožnikove obveznosti za plačilo 11.943,00 EUR. Po ugotovitvi, da zapis dogovora take obveznosti ne vsebuje ter da toženec sočasnega ustnega dogovora o plačilu navedenega zneska niti ni zatrjeval (drugi odstavek 56. člena OZ), je sodišče sladno s prvim odstavkom 82. člena OZ pravilno uporabilo določbe pisnega dogovora tako, kot glasijo. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi oceni, da dogovora o plačilu 11.943,00 EUR ni bilo in je zato nasprotni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne sten

Izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi izven pravdnega postopka, se lahko v pravdi upošteva zgolj kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva stranke, ki ga je pridobila, torej kot strankina navedba. Gre le za gradivo, s katerim je tožeča stranka v postopku zastopala svojo dejansko tezo, ki pa v izvedenem dokaznem postopku ni bila potrjena. Tožeča stranka je pomanjkljivosti pri izvedbi del priznala, ni pa podala konkretiziranih trditev o tem, katera dela (in v kakšni količini), ki jih je izvedla, ne sodijo med pogodbena (po Pogodbi in Aneksu št. 1) ali sanacijska dela, temveč gre za nova, dodatna dela. Brez konkretnih trditev o tem, katera dela in v kakšnem obsegu naj bi predstavljala dodatna dela, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na njihovo plačilo ne more biti uspešna. Zgolj s predložitvijo svojega obračuna del (iz katerega tudi sicer ni mogoče razbrati, katera dela naj bi bila dodatna dela), tožeča stranka ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev o pravno relevantnih dejstvih. Iz istega razloga tudi vpogled v količine izvedenih del v gradbenem dnevniku ne bi mogel nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Glede na to, da je tožeča stranka priznala nekval

Višje sodišče ne sledi pritožničinemu naziranju, ki vztraja, da je odločilno, da toženka ni podpisala Pogodbe o kratkoročnem blagovnem kreditu št. 1/2010. Odločilno je, da je toženka podpisala gradbeno pogodbo in da so bila dogovorjena gradbena dela izvršena, ne pa plačana (v vtoževanem obsegu). Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da se toženka „ni zavezala“ za plačilo obveznosti. Za plačilo izvedbe gradbenih del se je namreč zavezala s podpisom Gradbene pogodbe. Kasnejši odlog plačila je bil naknadno dogovorjen (v njeno korist).

Če je vzrok za nastanek škode že saniran, še ne pomeni, da je odškodninski zahtevek za posredno, refleksno škodo neutemeljen. Arbitražna klavzula v pogodbi med investitorjem in izvajalcem kupca (tožnice) ne veže, čeprav izvaja materialnopravna upravičenja iz položaja investitorja po 661. členu OZ. Ta so prenesena izrecno s tem zakonskim določilom, medtem ko arbitražna klavzula ostaja pogodbena in veže le stranke.

V sodbi II Ips 502/2004 z dne 22. 6. 2005 je Vrhovno sodišče presojalo odškodninsko odgovornost Republike Slovenije, ki je bila utemeljevana z v bistvenem enakimi dejanskimi značilnostmi in ob enaki pravni ureditvi kot v tej zadevi. Zavzelo je stališče, da za škodo, ki nastane lastnikom zemljišč zaradi gradnje avtocest, odgovarja Republika Slovenija in ne DARS. Stališče je utemeljevalo z analizo besedila drugega in tretjega odstavka 3. člena ZDARS po noveli iz leta 2003 (Uradni list RS, št. 126/2003). Po teh zakonskih določbah DARS opravlja naloge iz prvega odstavka 3. člena v imenu Republike Slovenije, naloge iz drugega odstavka pa v svojem imenu, vendar za račun Republike Slovenije. Med prve sodijo naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor ter naloge v zvezi s pridobivanjem nepremičnin za potrebe izgradnje avtocest. Pritrditi je mogoče stališču, da v ta sklop zakonsko opredeljenih nalog sodijo skoraj vsi vzroki, zaradi katerih nastaja lastnikom okoliških zemljišč škoda ob gradnji (poškodbe zgradb, instalacij, parkirišč, hrup, estetski videz, poslabšana lokacija zaradi avtoceste ipd.). Povsem podrejen položaj DARS-a glede na državo je še podkrep

Vzrok za lom stekla ni odločilno dejstvo. Šele ob lomu se je namreč pokazala skrita napaka stekla: neustrezna fragmentacija. Prva toženka odgovarja za napake v materialu, ki so ob (drugem) lomu preprečile fragmentacijo stekla, torej za nekakovosten material. Lomljenje stekla kot tako (torej možnost loma) je sicer morda pričakovano, vendar pa to ne pomeni, da je bilo z opravljenim delom vse v redu, če steklo ni imelo pričakovanih in obljubljenih lastnosti. Dejstvo, da so dela potekala brez gradbenega dovoljenja, ima lahko posledice na drugih področjih, vendar pa izvajalca ne odveže odgovornosti za kvalitetno opravljeno delo, še zlasti, če je delal po lastnem projektu in vseskozi zatrjeval, da ima vgrajeno steklo ustrezne lastnosti.

Res je, da se sklepajo posli tudi na podlagi ustnih dogovorov. Vendar pa bi morala tožena stranka vsebino dogovora zatrjevati. Šele nato bi sodišče lahko izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja resničnosti zatrjevanega dogovora.

Izvajalec ni odgovoren za neuspeh izvedene sanacije temeljev, saj brez svoje krivde dela ni opravil v celoti, čeprav je o potrebnosti del seznanil naročnika.