UPRS Sodba in sklep I U 242/2018-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da pri izvajalcu lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki A. d.o.o., ..., Ljubljana, na lokaciji, ..., v roku 60 dni prevzame 328 ton mešane embalaže za leto 2016 (1. točka izreka) in o tem obvesti inšpektorja (2. točka). V obrazložitvi navaja, da je pravna podlaga za odločitev Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ki v 20. členu določa pravila ravnanja z odpadki in na tej podlagi sprejeti Uredba o odpadkih in Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uredba). Na podlagi 25. 4. 2017 opravljenega inšpekcijskega pregleda pri izvajalcu lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ugotavlja, da je tožnik za leto 2016 prevzel 217,32 ton mešane odpadne embalaže, v skladu s Sklepom o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za leto 2016 (v nadaljevanju Sklep za leto 2016) pa bi je moral prevzeti 545,5 ton, kar ustreza deležu 10,38%. Ker je tožnik s tem kršil določbo 39. člena Uredbe, mu je na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1 izrekel izpodbijani ukrep.

2Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo tožnika zavrnilo.

3Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijani ukrep nima pravne podlage, saj je naložitev obveznosti prevzemanja dodatnih količin mešane komunalne odpadne embalaže na podlagi Uredbe in Sklepa za leto 2016 neutemeljena in nezakonita. Meni, da določanje deležev predstavlja upravno stvar, o kateri se v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko odloča le z upravno odločbo. V zvezi s tem se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1665/2013 z dne 10. 12. 2013 in sodbe tukajšnjega sodišča v zadevah I U 1748/2012, I U 1749/2012, I U 1750/2012, I U 956/2010 in I U 777/2013. Sklep za leto 2016 ni upravna odločba. Toženki očita, da se do teh vprašanj v izpodbijani odločbi ni opredelila, zato se je ne da preizkusiti, kršene pa so tudi njegove pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Navaja še, da ga inšpektorica ni seznanila z opravljenim ogledom in mu ni omogočila prisostvovanja, niti mu ni bil omogočen vpogled v evidenco, ki jo vodi B. d.o.o. in v tehtalne liste zbranih količin odpadne komunalne embalaže, s čimer je bila kršena njegova pravica do udeležbe v postopku. Navaja še, da je v letu 2016 prevzel več mešane odpadne embalaže, kot so je njegovi zavezanci dali na trg in za katero je prejel plačano embalažnino, torej več kot je zavezan z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožnik postavlja tudi zahtevek za povrnitev škode v znesku 27.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2017 dalje do plačila. Utemeljuje, da pravno podlago za odškodninsko odgovornost države predstavlja 26. člen Ustave RS v zvezi s 148. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odškodninsko odgovornost pravne osebe (države) za škodo, ki jo povzročijo njeni organi. Posebej odškodninsko odgovornost države za protipravno ravnanje inšpekcije določa in ureja tudi 37. člen ZIN. Povračilo škode, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega pravnega akta pa lahko tožnik zahteva na temelju določbe drugega odstavka 7. člena ZUS-1. V konkretnem primeru gre za kvalificirano protipravnost ravnanja upravnega organa, za katero toženka odškodninsko odgovarja. Organ je prekoračil okvir zakonitega delovanja. Kako, je podrobneje pojasnil v točkah 1 do 5 tožbe. V konkretnem primeru je protipravnost in tudi krivda toženke podana s tem, da je organ odločal arbitrarno in pristransko, s pravnim sklepanjem, ki je zunaj vsakega razumnega okvira pravno dopustnega sklepanja ter z nekritičnim sledenjem izjavam A., ki jih ni v ničemer preizkusil in v tej zvezi odločilnih dejstev sploh ni ugotavljal z izvedbo objektivnih in empirično preverljivih dokazov. Bistveno je še, da je tudi škoda, ki je s tem v zvezi tožniku nastala, predvidljiva posledica opisanega ravnanja upravnega organa. Med škodo tožnika in protipravnostjo ravnanja toženke obstaja vzročna zveza. Škoda se odraža v tem, da je tožnik zaradi nesuspenzivnega učinka pritožbe in kasnejše tožbe v upravnem sporu bil primoran izpodbijano odločbo izvršiti v celoti v skladu z njenim izrekom. To pomeni, da je pri A. prevzel 328 ton embalaže in zagotovil ustrezno ravnanje z navedeno količino. To je storil, ker bi bil sicer izpostavljen prisilni izvršitvi izpodbijane odločbe v izvršbi. Ob izvršitvi si je izrecno pridržal pravico, da zahteva povračilo stroškov in druge škode, ki bi mu nastala s prevzemom in zagotovitvijo ustreznega ravnanja s 328 tonami embalaže. V dokaz predlaga obvestilo o izvršitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je prevzem sporne količine zagotovil s prevzemom celotne tako naložene količine, kar dokazuje evidenčni čist št. 17/39308/603 z dne 7. 8. 2017. V posledici je tožniku zato nastala škoda v obliki stroškov za navedeni prevzem, ki jih je v tej zvezi A. zaračunal tožniku v znesku 27.880,00 EUR (neto znesek brez DDV), kot je to razvidno iz računa 11700205/17 z dne 7. 8. 2017. Stroški vključujejo storitev prevzema in zagotovitve ustreznega ravnanja s prevzeto količino 328 ton po enotni ceni 85 EUR/tono. Poleg tega prilaga tudi naročilo tožnika z dne 3. 8. 2017 (e-mail A.A.) in sprejem naročila s strani A. (e-mail B.B. z dne 7. 8. 2017). Škoda in vzročna zveza sta v celoti izkazani s priloženimi dokaznimi listinami. Naslovno sodišče v okviru presoje protipravnosti in odgovornosti toženke presoja in ugotavlja iste dejanske okoliščine in dejstva, ki so pomembna z vidika ugotavljanja nezakonitosti in nepravilnosti izpodbijane odločbe po osnovnem tožbenem zahtevku v predmetnem upravnem sporu, zahtevku za odpravo izpodbijane odločbe. Odločanje o odškodninskem zahtevku ne bo pomenilo podaljševanje postopka v upravnem sporu, z vsemi zgoraj navedenimi in predloženimi dokazili pa je izkazana tudi izvršitev izpodbijane odločbe.

K točki I izreka:

5Tožba je utemeljena.

6V zadevi ni sporno, da ima tožnik položaj družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Sporno pa je, ali je tožnik dolžan prevzemati odpadno embalažo od izvajalcev javne službe neposredno na podlagi Uredbe in Sklepa za leto 2016.

7Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je vodilno načelo v ZVO-1, kot tudi na evropski in mednarodni ravni, da plača povzročitelj obremenitve. ZVO-1 tako v prvem odstavku 20. člena določa, da mora povzročitelj onesnaževanja upoštevati vsa pravila ravnanja z odpadki, ki so potrebna za preprečevanje odpadkov in zagotavljanje predelave odpadkov ali njihovo odstranjevanje, če predelava ni mogoča.

8To izhaja tudi iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv, ki med drugim določa, da bi moral biti prvi cilj vsake politike ravnanja z odpadki zmanjšanje škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na zdravje ljudi in okolje. Ravnanje z embalažo in odpadno embalažo je podrobneje urejeno z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 96/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži, ki v 7. členu določa, da morajo države članice storiti vse potrebno, da se vzpostavijo sistemi, ki zagotavljajo vračanje in/ali zbiranje rabljene embalaže in/ali odpadne embalaže od potrošnika, drugega končnega uporabnika ali iz sicer zbranih odpadkov, zato da se jo usmeri v drugačne oblike najprimernejšega ravnanja z odpadki in ponovno uporabo ali predelavo, vključno z recikliranjem zbrane embalaže in/ali odpadne embalaže, da se izpolnijo cilji, določeni v tej direktivi. Pri tem še določa, da so ti sistemi odprti za sodelovanje vseh gospodarskih subjektov iz zadevnih sektorjev in pristojnih javnih oblasti.

9Iz navedene ureditve jasno izhaja, da je odgovornost za ravnanje z odpadki na povzročitelju odpadkov (kar tožnik kot družba za ravnanje z odpadlo embalažo ni). Prav tako iz navedene ureditve izhaja, da vključitev drugih gospodarskih subjektov v sistem ravnanja z odpadki samo po sebi ne pomeni, da to postane javnopravno razmerje.

10Vključevanje v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo Uredba ureja v 26. členu, ki določa, da morajo, kolikor sami ne zagotavljajo, embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže iz prvega odstavka 25. člena in trgovci iz tretjega odstavka 25. člena (tj. zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo) v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ravnanja z odpadno embalažo skleniti pogodbo z družbo za ravnanje z odpadno embalažo, ki kot gospodarska družba v skladu s predpisi zagotavlja ravnanje z odpadno embalažo (prvi odstavek 26. člena v povezavi s prvim odstavkom 27. člena). V skladu z drugim odstavkom 26. člena družba za ravnanje z odpadno embalažo zagotavlja: 1. redno prevzemanje odpadne embalaže od izvajalcev javne službe v zbirnih centrih in centrih za obdelavo komunalnih odpadkov, 2. redno prevzemanje odpadne embalaže v zbiralnicah ločenih frakcij, kadar se tako dogovori z izvajalcem javne službe v skladu s petim odstavkom 19. člena te uredbe, 3. redno prevzemanje odpadne embalaže od distributerjev, 4. redno prevzemanje odpadne embalaže od končnih uporabnikov, 5. redno prevzemanje odpadne embalaže od končnih uporabnikov brez predhodnega dobavitelja, s katerimi je sklenila pogodbo iz 1. točke prvega odstavka 34. člena te uredbe, 6. nadaljnje ravnanje v skladu s petim odstavkom 39. člena te uredbe in 7. ravnanje z embalažo nevarnega blaga v skladu s predpisi, ki urejajo ravnanje z nevarnimi odpadki. V skladu s tretjim odstavkom 39. člena mora družba za ravnanje z odpadno embalažo od izvajalcev javne službe redno prevzemati odpadno embalažo v zbirnih centrih in centrih za obdelavo komunalnih odpadkov v skladu z deleži določenih s sklepom Vlade.

11Tukajšnje sodišče je v več sodbah, na katere se sklicuje tožnik, zavzelo stališče, da določanje deležev, v katerih mora posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo to prevzemati od izvajalcev javne službe, pomeni odločanje o obveznosti na področju upravnega prava, v konkretnem primeru v skladu z Uredbo.

12Vendar je Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 12/2015 z dne 9. 12. 2016 zavzelo drugačno stališče, in sicer je v 27. točki obrazložitve tega sklepa navedlo, da odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar. Pojasnilo je, da gre pri urejanju obveznosti prevzemanja odpadne embalaže v Uredbi za splošno in abstraktno ureditev obveznosti v predpisu in ne za odločitev o tej obveznosti v konkretnem primeru (21. točka obrazložitve). Da bi obveznost tožnika prevzemanja odpadne embalaže lahko postala upravna zadeva, bi moral ZVO-1 v skladu z načelom zakonitosti delovanja uprave iz 120. in 153. člena Ustave RS določiti, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti, na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost družbi naloži z upravno odločbo (22. točka obrazložitve). Objava deležev prevzemanja odpadne embalaže take vsebine nima, niti ji takšne vsebine ni mogoče pripisati v konkretnem primeru, saj o tem niti po ZVO-1 niti po Uredbi ministrstvo (ali drug pristojni organ) ne more odločiti (23. točka obrazložitve). V nadaljevanju je Vrhovno sodišče navedlo še, da med tožnikom kot družbo za ravnanje z odpadno embalažo in izvajalcem javne službe ne gre za javnopravno razmerje, temveč za razmerje med dvema neoblastnima subjektoma, ki ga urejata z zasebnopravno pogodbo (25. točka obrazložitve).

13Glede na navedeno se o obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, ne odloča z upravno odločbo. Na to odločitev ne vpliva okoliščina, da je bila po tej odločitvi Uredba spremenjena, tako da zdaj deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe določi Vlada s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS (šesti odstavek 19. člena Uredbe). Vrhovno sodišče RS je namreč v omenjeni zadevi ugotovilo, da določitev obveznosti tožnika (kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo) za prevzemanje odpadne embalaže nima podlage v ZVO-1, saj ta ne določa, da o tej obveznosti (po uradni dolžnosti, na vlogo stranke) odloči pristojni organ in tako obveznost družbi naloži z upravno odločbo. Tudi naslovno sodišče je v sodbi I U 777/2013 z dne 5. 9. 2013 pojasnilo, zakaj taka obveznost ne izhaja iz določb petega odstavka 20. člena ZVO-1, enako pa velja tudi za sedmi odstavek 20. člena ZVO-1, ki ureja odgovornost proizvajalcev izdelkov. Možnost, da lahko proizvajalci izdelkov svoje obveznosti glede ravnanja z odpadno embalažo izpolnjujejo s sodelovanjem gospodarskih družb, ki v okviru skupnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo, pomeni zgolj način izpolnjevanja obveznosti proizvajalcev izdelkov, ni pa s tem določena tudi podlaga za določanje obveznosti gospodarskim družbam, ki se vključujejo v ta sistem ravnanja z odpadki.

14Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) v drugem odstavku 2. člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku.

15Sklep za leto 2016 torej po svoji naravi ni posamični akt, temveč je to akt sui generis, s katerim Vlada (enako kot prej ministrstvo) na podlagi podatkov o družbah za ravnanje z odpadno embalažo, ki v okviru skupnih sistemov ravnanja z odpadno embalažo zagotavljajo ravnanje z odpadno embalažo, in podatkov iz evidenc o masi embalaže, ki so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (embalerji, pridobitelji blaga, proizvajalci embalaže ali pridobitelji embalaže, trgovci in končni uporabniki, ki so vključeni v skupni sistem ravnanja z odpadno embalažo), dali v promet, določi deleže prevzemanja odpadne embalaže od izvajalcev javne službe za tekoče koledarsko leto. Glede na prej navedeno stališče Vrhovnega sodišča država s tem ne določi obveznosti posameznih subjektov, temveč le zagotovi podatke za nadaljnji postopek, ki temelji na sklenjenih pogodbah med tožnikom in omenjenimi zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo (26. in 34. člen Uredbe) ter med tožnikom in izvajalci javne službe (18. člen Uredbe). Zato je ta postopek izključno stvar pogodbenih razmerij med temi subjekti, ki jim je ustrezno sodno varstvo zagotovljeno v gospodarskem sporu.

16Glede na navedeno tožnikova obveznost prevzemanja odpadne embalaže ne izhaja iz ZVO-1, niti iz Uredbe ali Sklepa za leto 2016, zato je izpodbijana odločba, ki mu nalaga prevzem odpadne embalaže na tej materialnopravni podlagi, nezakonita.

17Oblastveni posamični akt, ki tožniku nalaga obveznost prevzemanja odpadne embalaže, je namreč okoljevarstveno dovoljenje št. 35473-10/2012-9 z dne 28. 12. 2012, ki je bilo tožniku izdano za ravnanje z odpadno embalažo. V skladu s tem okoljevarstvenim dovoljenjem mora tožnik zagotavljati redno prevzemanje in zbiranje vse odpadne embalaže, za katero mu je embaler, pridobitelj blaga, proizvajalec oziroma pridobitelj embalaže, trgovec ali končni uporabnik brez predhodnega dobavitelja s pogodbo prepustil svoje obveznosti ravnanja z odpadno embalažo (2. točka izreka). V 4. točki izreka so določeni pogoji, pod katerimi mora tožnik zagotoviti predpisano ravnanje z odpadno embalažo iz druge točke izreka, in sicer mora med drugim prevzemati odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, od izvajalca javne službe po deležih, ki jih objavi (ministrstvo) na svojih spletnih straneh. To pomeni, da je tožnik dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zgoraj navedeni zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.

18Ker je inšpektor za okolje v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZVO-1 pristojen za nadzor nad tožnikovim delovanjem v okviru okoljevarstvenega dovoljenja, bi toženka morebitne kršitve pri ravnanju z odpadno embalažo lahko utemeljila na obveznostih, ki izhajajo iz okoljevarstvenega dovoljenja. Toženka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navaja vsebino obveznosti iz izdanega okoljevarstvenega dovoljenja in svoje odločitve ne opre na ugotovljene nepravilnosti pri tožnikovem delovanju v okviru tega dovoljenja, temveč izključno na podlagi obveznosti, ki naj bi izhajale neposredno iz Uredbe in Sklepa za leto 2016. Kot že rečeno, je odločitev na tej materialnopravni podlagi nepravilna, dejansko stanje o tem, ali je tožnik izpolnil obveznost prevzemanja odpadne embalaže iz okoljevarstvenega dovoljenja št. 35473-10/2012-9 z dne 28. 12. 2012, pa je nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče tožbi ugodilo (1. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

19V ponovljenem postopku se bo prvostopenjski upravni organ moral opredeliti do vsebine in obsega tožnikove obveznosti prevzemanja odpadne komunalne embalaže, kot je določena v okoljevarstvenem dovoljenju. V primeru ugotovljenih nepravilnosti bo tožniku moral omogočiti, da se seznani z vsemi dokumenti, na katerih bo utemeljeval svoje ugotovitve, tožnik pa bo imel v tem postopku tudi možnost izpodbijati podatke, na katerih temelji določitev njegovega deleža v Sklepu za leto 2016 (9. člen ZUP).

20Sodišče dodaja, da tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).

21Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, da izpodbijano odločbo le odpravi, kar bi pomenilo odločanje o sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, ker meni, da narava stvari tega ne dopušča in podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage. Namreč z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da prevzame določeno količino odpadne embalaže, kot naj bi izhajalo iz Sklepa iz leta 2016, za katerega je sodišče ugotovilo, da ni prava podlaga za ugotovitev obsega obveznosti tožnika, pač pa bi moral organ glede obsega odpadne embalaže, ki jo je tožnik dolžan prevzeti, izhajati iz okoljevarstvenega dovoljenja. Obseg dolžnega prevzema na tej podlagi bo torej predmet ugotavljanja v ponovnem postopku zato sodišče, ker podatki ne dajejo za to zanesljive podlage, s sodbo ne more odločiti v sporu polne jurisdikcije.

K točki II izreka:

22Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.

23V upravnem sporu sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda (tudi zaradi izvršitve, kot določa 7. člen ZUS-1), vendar v primeru, če samo odloča o stvari (prvi odstavek 67. člena ZUS-1). Take odločitve pa sodišče v tem primeru ni sprejelo, ker za to niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 (podatki postopka tega ne omogočajo, tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari ne dopušča), temveč je toženki naložilo, da ponovno odloči o tožnikovi obveznosti na drugi podlagi - na podlagi okoljevarstvenega dovoljenja. Tožnikova obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo, ima lahko v nekem nedoločenem obsegu podlago v okoljevarstvenem dovoljenju. Vprašanje obsega obveznosti, ki ni imela podlage, da bi jo tožnik moral izvršiti, je vprašanje temelja tožnikovega odškodninskega zahtevka. Podatki spisa torej ne omogočajo odločanje že o temelju odškodninskega zahtevka, posledično pa tudi ne o njegovi višini. Prav tako ni šlo v obravnavani zadevi za odločanje na podlagi 66. člena ZUS-1 (to je o tožbi iz 4. člena ZUS-1), da bi lahko tožnik v upravnem sporu zahteval povrnitev škode.

24Ker procesne predpostavke za odločanje o odškodninskem zahtevku v upravnem sporu niso izpolnjene, je sodišče moralo v tem delu tožbo zavreči.

K točki III izreka:

25Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).