VSL Sodba I Cp 70/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 168653/2015 z dne 15.1.2016, v celoti razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, postopek pa se nadaljuje kot s tožbo. V točki II. izreka je razsodilo, da je upoštevaje pravnomočne sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 209332/2013 z dne 23.12.2013, VL 98258/2014 z dne 18.7.2014, VL 175502/2014 z dne 19.12.2014 in VL 53390/2015 z dne 8.5.2015, tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.512,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 723,93 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka 15 dni dalje do plačila (točka III. izreka).

2Zoper sodbo (točki II. in III. izreka) se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Navaja, da so zgolj stroški obratovanja podlaga za uporabo določil o subsidiarnem poroštvu najemodajalca. Sodišče prve stopnje je pavšalno zavrnilo navedbe tožene stranke o tem, da oglasna deska, stroški dobave plina - plin za kuhanje, stroški opomina najemniku, sodne takse, stroški izvršbe za izterjavo proti najemniku, predstavljajo obratovalne stroške. 24. člen SZ-1 velja zgolj za obratovalne stroške. Ker v omenjenih primerih ne gre za obratovalne stroške, lahko najemodajalec eventualno odgovarja zgolj solidarno. Treba bi bilo uporabiti 403. člen OZ in ne 3. odstavek 1034. člena OZ. To pomeni, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo zoper najemnika, kjer so bili zajeti „obratovalni“ stroški, pretrgano samo zastaranje terjatev nasproti najemniku, medtem ko je zastaranje proti lastniku teklo naprej in se je izteklo s potekom enoletnega zastaralnega roka. Za dokaz merilnikov, ki merijo toplo in mrzlo vodo in porabo toplote na radiatorjih, tožena stranka težko priloži kakršenkoli listinski dokaz. Bi pa sodišče take navedbe tožene stranke moralo šteti za verodostojne in dokazane, saj jih tožeča stranka ni zanikala v nobeni od svojih vlog, zaradi česar se taka dejstva štejejo za resnična skladno z 214. členom ZPP. Tožeča stranka ni tožene stranke nikoli do 20.11.2015 pozvala na plačilo obveznosti na njeno stalno bivališče v L., kljub temu, da je vedela, da tožena stranka ne živi v M. Tožeči stranki je bilo znano, da je najemno razmerje med toženo stranko in najemnico poteklo 15.12.2013, pa tožeča stranka kljub temu ni tožene stranke obveščala o odprtih obveznostih na njen stalni naslov v L. Tožeča stranka tako nikakor ni ustrezno obvestila tožene stranke o obstoju dolga najemnice (1025. člen OZ).

3Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Ulica 20, M., tožena stranka pa lastnica stanovanja na istem naslovu. V tem stanovanju je od 15.12.2012 do 11.12.2014 na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s toženo stranko dne 15.12.2012, bivala najemnica T. Z. Da je bila T. Z. najemnica v tem obdobju, je navedla tudi toženka sama v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 24.1.2016, zato toženka sedaj neutemeljeno in na novo ter s tem neupoštevno (1. odst. 337. člena ZPP) trdi, da je najemno razmerje poteklo 15.12.2013. V zvezi z uporabo spornega stanovanja so nastali sporni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot obratovalne stroške. Strošek dobave plina in strošek oglasne deske sta tudi po oceni pritožbenega sodišča obratovalna stroška, saj tudi glede na določbo 21.a člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb² (na katerega se sklicuje pritožnica) gre za stroška v zvezi z dobavami in storitvami, potrebnimi za zagotovitev pogojev za bivanje v posameznem delu (individualni obratovalni stroški) in v stavbi kot celoti (skupni obratovalni stroški). Na podlagi dejstva, da gre za obratovalne stroške, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka za njihovo plačilo subsidiarno odgovorna na podlagi določbe petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1³) in da ima takšna odgovornost naravo zakonitega poroštva. Tudi zamudne obresti in stroške izvršilnih postopkov proti najemnici pa lahko tožeča stranka terja od tožene stranke na podlagi določbe 1017. člena OZ, ki v tretjem odstavku določa, da mora porok povrniti vse potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika in v četrtem odstavku, da porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja tudi pravilno ugotovilo, da na podlagi določbe drugega odstavka 1034. člena OZ velja zastaralni rok dveh let, ki se še ni iztekel do vložitve konkretnega predloga za izvršbo, saj je bilo zastaranje pretrgano s pravočasno sprožitvijo postopkov zoper najemnico za izterjavo zapadlih in neporavnanih obveznosti, znova pa je začelo teči po pravnomočnih zaključkih izvršilnih postopkov. Toženka torej neutemeljeno navaja, da je treba uporabiti določbo 403. člena OZ o solidarnih obveznostih ter da je bilo pretrgano samo zastaranje terjatev nasproti najemniku, proti lastniku pa je teklo naprej in se je izteklo s potekom enoletnega zastaralnega roka.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno kot nedokazane zavrnilo navedbe tožene stranke, da so v spornem stanovanju merilniki tople in hladne vode, na radiatorjih pa merilne naprave porabe toplote, ki naj bi omogočale individualni odjem in obračun dobav in storitev za posamezne dele (3. odst. 25. člena SZ-1). Tožeča stranka je te navedbe tožene stranke prerekala v vlogi z dne 15.7.2016 (na strani 3), zato teh trditev tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot priznane na podlagi določbe 2. odst. 214. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvami pritožnice, da teh dejstev ni mogoče dokazati, saj bi tožena stranka lahko predložila dokaze o zatrjevanem individualnem odjemu vode in toplote, pa tega ni storila.

8Sodišče prve stopnje je tudi pravilo pojasnilo, da obvestitev poroka o neplačanih obratovalnih stroških s strani najemnika ne predstavlja procesne predpostavke za vložitev tožbe. Morebitna upnikova opustitev notifikacijske obveznosti bi lahko imela za posledico le njegovo odškodninsko odgovornost, če bi tožena stranka izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, nikakor pa se tožena stranka iz tega razloga ne bi mogla izogniti svoji obveznosti iz naslova subsidiarnega poroštva (1025. člen OZ).

9Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 60/2009 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami