1025. člen OZ

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravne

Po prvem odstavku 13. člena ZPotK ima kreditodajalec pravico, da zahteva plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi začetnega ali dveh zaporednih obrokov. Pred izjavo, da razdira pogodbo, pa mora dajalec kredita potrošniku s pisnim obvestilom določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek 13. člena ZPotK). V skladu s citirano določbo mora upnik za uresničitev odpoklicne pravice ter posledično zapadlosti celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja. Kot prvo mora dokazati, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj 15 dnevni dodatni rok za plačilo obveznosti. Šele, če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik ponovno s pisnim obvestilom odpove kreditno pogodbo.

Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.

Omejitev pritožbenih razlogov v postopku v sporu majhne vrednosti.

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je prišlo do pretrganja teka zastaranja proti toženki kot porokinji z vložitvijo predloga za izvršbo proti glavnemu dolžniku, torej z dnem 30. 6. 2000. Ker specialne določbe ZOR o razmerju med porokom in dolžnikom niso posebej določale, kdaj ob pretrganju zastaranja začne zastaralni rok znova teči, je potrebno uporabiti določbe splošnega dela ZOR, ki so celovito urejale institut zastaranja. Po določbi 392. člena ZOR začne v primeru, če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali z zahtevo za prisilno izvršbo ali zavarovanje, znova teči od dneva, ko je postopek končan. Zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika, ki po določbi četrtega odstavka 1019. člena ZOR ni imelo učinka nasproti poroku, nima povezave z določbo tretjega odstavka istega člena, ki ureja pretrganje zastaranja. Zadržanje zastaranja je uzakonjeno zaradi posebnih odnosov med upnikom in dolžnikom, varstva pravic določenih oseb in zaradi objektivnih ovir pri uveljavljanju pravic. Zato se prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o ugovoru zastaranja na to določbo ne bi smelo sklicevati in jo razumeti tako, da je po pretrganju zastaranja že naslednji dan, torej 1. 7. 20

Po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, sodišče v pravdnem postopku presoja, ali obstoji terjatev oziroma upniško-dolžniško razmerje med tožnikom in tožencem in ne, ali verodostojna listina, na podlagi katere je bil vložen predlog za izvršbo, izpolnjuje pogoje oziroma ima značilnosti verodostojne listine. Pritožbeno stališče, ki gre v smeri, da je potrebno v konkretnem primeru iz razloga, ker se je postopek začel na podlagi verodostojne listine oziroma menice, tožnikov zahtevek presojati (zgolj) z vidika upravičenosti (glede na določbe ZIZ) vložitve takšnega izvršilnega predloga, je napačno. Neenakost oziroma (pravilno) različna dolžina podpisov na pooblastilu odvetnici oziroma v notarskem zapisu ne zadošča za sklep, da krajši podpis ob imenu in priimku toženke v navedeni listini ni njen. Podobno velja za (tudi sicer nekonkretizirano) pritožbeno zatrjevanje o ne-podobnosti (neprimerljivosti) podpisa (parafe) v notarskem zapisu in toženkinega podpisa na menici. Ta vprašanja sodijo prvenstveno v strokovno domeno izvedenca grafologa, ki pa ga toženka ni predlagala (oziroma je postavljeni predlog umaknila). Brezpredmetno je pritožbeno

Stroški dobave plina in stroški oglasne deske so obratovalni stroški. Ker gre za obratovalne stroške, je toženka (lastnica stanovanja) za njihovo plačilo subsidiarno odgovorna na podlagi določbe petega odstavka 24. člena SZ-1 in ima takšna njena odgovornost naravo zakonitega poroštva.

Garancija predstavlja samostojno obligacijsko zavezo tožene stranke tožeči, da bo sama in skupaj s kreditojemalcem odgovorna za vse obveznosti v zvezi z zadevnim kreditom, zato ni nobenega razloga, da tožena stranka v njej ne bi mogla določiti daljšega časa veljavnosti te svoje zaveze, kot je bil predviden v aneksu (katerega stranka toženka niti ni bila). Prav tako je določilo 8. točke omenjene garancije jasno in nedvoumno - ostaja veljavna vse do datuma, do katerega bodo vse terjatve kreditodajalca na podlagi temeljne obveznosti poravnane v celoti, zato se uporablja tako, kot se glasi in izvajanje dokaznega postopka v tej smeri ni bilo potrebno (in claris non fit interpretatio, prvi odstavek 82. člena OZ). Povsem jasne in nedvoumne pa so tudi ostale določbe garancije, še zlasti 1., 2. in 5. točke, iz katerih nedvomno izhaja solidarno poroštvo tožene stranke za obveznosti kreditojemalca po zadevni kreditni pogodbi in aneksu. Ker gre za solidarno poroštvo, se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 1019. člena OZ, po kateri bi morala tožeča stranka zadevni dolg najprej terjati od kreditojemalca. Odgovornost solidarnega poroka je namreč primarna;

Nekateri pravni redi poznajo posebno vrsto ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim ima porok pravico zahtevati, naj upnik najprej uveljavlja svojo pravico iz stvarne varščine oziroma zastavne pravice (beneficium excussionis realis). Pravilo iz 1027. člena OZ ni primer tovrstnega ugovora. Že v zadevi II Ips 183/2012 je bilo sklicujoč se na pravno literaturo pojasnjeno, da je porok dolg dolžan poravnati, nanj pa skladno z določbo 1018. člena OZ preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnem položaju bi bilo ravnanje upnika nepošteno, če bi se tem garancijam odrekel ali če bi z njimi ravnal tako neskrbno, da bi jih izgubil. Glede zavarovanj ne sme storiti ničesar, kar bi porokov položaj poslabšalo, torej da bi zavarovanje prenehalo ali se zmanjšalo in bi bil zato onemogočen prehod zavarovanja na poroka. Če to obveznost krši, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem zavarovanj.

V predlogu za izvršbo je upnik prehod terjatve nanj zatrjeval s sklicevanjem na pogodbo o oddelitvi s prevzemom, z dne 11.8.2014, sklenjeno pri notarki N. K. SV 1389/2014, predlagal je tudi vpogled v AJPES in v zbirko listin sodnega registra. Tak predlog ustreza pogojem iz 24. člena ZIZ. Ko sta dolžnika ugovarjala in se je prehod terjatve šele takrat izkazal za spornega, je v odgovoru na ugovor upnik predložil še dodatne listine, ki oddelitev s prevzemom nedvoumno dokazujejo. Glede na to, da se v izvršilnem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo zahteva le označbo listin, so bile vse listine v spis vložene pravočasno.

Pisna izjava o zapadlosti terjatve ne dokazuje tudi same višine terjatve, kajti slednja izhaja iz vsebine notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Dokazno breme v zvezi z višino terjatve in (ne)pravilnostjo njenega izračuna se je po upnikovih povsem zadostnih trditvah in predloženih listinskih dokazih prevalilo na dolžnika, ki pa tega bremena ni zmogel, saj ni ponudil konkretnih, preverljivih navedb in pojasnil o tem, kakšno naj bi bilo pravo stanje glavnice ter pogodbenih in zamudnih obresti.

Dolžnik se je za obveznost glavnega dolžnika zavezal kot solidarni porok in plačnik. To pomeni, da ga lahko upnik terja za celo obveznost vse dotlej, dokler je bodisi glavni dolžnik bodisi on popolnoma ne poravnata oziroma dokler se v celoti ne poplača iz zastavljene nepremičnine. Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku. V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika odškodninski zahtevek. Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ki so ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, sicer ni posebej urejeno z nobenim pravnim predpisom, vendar je sodna praksa to prikrito pravno praznino zapolnila z zakonsko analogijo z določbo prvega odstavka 356. člena OZ. Sodišče lahko ugovor zastaranja tako upošteva le, če se dolžnik nanj obrazloženo sklicuje.

V primeru solidarnega poroštva ima upnik pravico do sodnega uveljavljanja terjatve zoper dolžnika in (ali) poroka takrat, ko neuspešno poteče čas, v katerem mora dolžnik izpolniti svojo terjatev (zapadlost). Zapadlost obveznosti glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe, torej pogojuje tudi zapadlost poroštvene obveznosti, zato tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem, da bi jo morala za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeča stranka posebej in izrecno pozvati k plačilu.

Če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje obveznosti, mora upnik o tem obvestiti poroka, ker sicer odgovarja za škodo, ki nastane zaradi tega poroku (1025. člen OZ). V takšnem primeru porokova poroštvena obveznost v razmerju do upnika ne preneha, temveč je porokov pravni položaj zavarovan s tem, da ima porok zoper upnika zgolj odškodninski zahtevek.

Ker sta za povračilo kredita pri navedenih bankah kot solidarna poroka jamčila tudi oba toženca, za povračilo obveznosti po leasing pogodbi družbi N. L. d.o.o. pa zgolj drugi toženec, sta tožniku v skladu s 1033. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžna povrniti ustrezen del plačanega dolga. Ko gre za solidarno obveznost, je namreč upnik oziroma porok, ki je vstopil na mesto upnika, tisti, ki odloča, katerega od dolžnikov bo terjal, vsak dolžnik pa mu odgovarja za celo obveznost, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

S prenehanjem družbe kot glavnega dolžnika zaradi stečaja ne prenehajo tudi njene obveznosti (pač pa te obstajajo še naprej, v posledici pa obstajajo tudi akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov). Upnikova opustitev prijave (oziroma prepozna prijava) terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika na obstoj akcesornih obveznosti (kamor sodi tudi poroštvo) ne vpliva.

Solidarni porok mora izpolniti svojo zavezo, če dolžnik kredita ne plača. V konkretni zadevi je tožeča stranka dokazala, da je bila toženka kot direktorica podjetja seznanjena s tem, da podjetje kredita ne plačuje. Kot solidarna zavezanka pa tudi ne uveljavlja ugovorov, da bi ji nastala zaradi eventualne opustitve notifikacijske dolžnosti škoda.

Če bi tožeča stranka kot cedent med pravdo cedirala svojo terjatev nasproti toženi stranki D. d. d. kot cesionarju po 417. členu OZ, bi vtoževana terjatev sicer prešla v premoženje cesionarja. Toda procesni predpis ne določa, da bi morala tožeča stranka pritegniti v pravdo cesionarja kot tožečo stranko, ampak tako procesno situacijo ureja prvi odstavek 190. člena ZPP. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožeče stranke, da lahko tudi v teku pravde neovirano razpolaga s stvarjo ali pravico, na katero se nanaša pravda, hkrati pa ne obstoji nevarnost, da bo v pravdi njen zahtevek zaradi prenehanja stvarne legitimacije zavrnjen. Po prevladujoči sodni praksi je pri odstopu vtoževane terjatve med pravdo uveljavljena relevančna teorija, po kateri mora tožeča stranka v vsakem primeru spremeniti tožbeni zahtevek tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. S tem, ko bi tožeča stranka prilagodila tožbeni zahtevek pravnemu dejstvu, da je med pravdo odstopila terjatve novemu upniku, ne bi prišlo do subjektivne spremembe tožbe, ker bi pravdni stranki ostali isti, prav tako pa bi ostal nespremenjen tožbeni zahtevek, saj bi njegova dopolnitev (da se izpolni novemu upniku) me

Če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstoja še naprej in sme upnik ne glede na to terjati poroka. Upnik pa odgovarja poroku za škodo, ki jo je zaradi opustitve obvestila trpel.