403. člen OZ

Pravno nerelevantno je dejstvo, če se je z okoliščinami/listinami, "ki so bile bistvena pravna podlaga za uspešne odškodninske tožbe drugih podizvajalcev," dejansko seznanila šele v letu 2020. Tožbeni zahtevek bi morala namreč postaviti v okviru zastaralnih rokov in, kar ji je pravilno očitalo sodišče prve stopnje, v tem času bi morala izkazati določeno stopnjo skrbnosti, ki vsebuje poizvedovalno dolžnost. Sodišče prve stopnje ji je v tej smeri tudi utemeljeno očitalo, da so nekateri drugi podizvajalci tožbe vložili pravočasno. Slednje kaže na to, da ni bilo podanih nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka in da je bila tožnica neskrbna. Pravno nerelevantno oziroma nemogoče je zato slediti trditvam, da naj bi se tožnica šele v letu 2020 prvič seznanila z okoliščinami, ki so ji omogočale vložitev (utemeljenega) odškodninskega zahtevka. Tožnica je vedela za škodo in za povzročitelja, čeprav ji po lastnih trditvah dejansko niso bila znana vsa njegova protipravna ravnanja, oziroma bi v tej smeri morala izkazati določeno skrbnost. Zaradi njene neskrbnosti je pretekel subjektivni zastaralni rok, prav tako pa je pretekel tudi objektivni zastaralni rok, ki ni odvisen od poteka subj

258. člen ZFPPIPP določa le, da se zastaranje terjatve „do stečajnega dolžnika“ pretrga s prijavo v stečajnem postopku. Toženka ni bila stečajni dolžnik, v čigar stečaju je upnica priglasila terjatev, in tudi ni porok (glej od 1012. do 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), saj je poroštvo povsem drug institut, zato zanjo ne velja določba o pretrganju zastaranja iz tretjega odstavka 1034. člena OZ. Toženka je pristopnica k dolgu po 432. členu OZ in kot takšna ima status solidarne (so)dolžnice. Solidarnost dolžnikov OZ ureja v določilih od 395. do 405. člena. Prvi odstavek 403. člena OZ med drugim izrecno določa naslednje: „če zastaranje ne teče ali je pretrgano nasproti enemu dolžniku, teče naprej za druge solidarne dolžnike in se lahko konča.“ Skladno z zgoraj pojasnjeno nesamostojnostjo posamičnih obročnih plačil sicer enotnega dolga namreč ni mogoče uporabiti pravila o zastaranju občasnih terjatev iz 347. člena OZ. Po uveljavitvi novel ZIZ-L in ZPP-E obstojijo drugačna procesna dejstva, ki so v tem, da je bil prvotno izdani sklep o izvršbi s strani izvršilnega sodišča v celoti razveljavljen, da so izvršilni stroški postali del pravdnih stroškov in da je bilo o

Stroški dobave plina in stroški oglasne deske so obratovalni stroški. Ker gre za obratovalne stroške, je toženka (lastnica stanovanja) za njihovo plačilo subsidiarno odgovorna na podlagi določbe petega odstavka 24. člena SZ-1 in ima takšna njena odgovornost naravo zakonitega poroštva.

V konkretnem primeru je ostalo nerazčiščeno, ali gre za situacijo, kot jo predvideva 85(a). člen Uredbe ES št. 883/2004 (cesijo), ali pa 85(b). člen Uredbe ES št. 883/2004 (direktni zahtevek). Iz trditev tožeče stranke sicer izhaja, da se je slednja sicer bolj sklicevala na subrogacijo oz. cesijo, vendar pa je tudi omenjala direktne zahtevke. Če gre za cesijo oz. subrogacijo po 85(a). členu Uredbe (ES) št. 883/2004, torej za situacijo, ko na nosilca socialnega zavarovanja (v zameno za plačane vdovske rente) preidejo pravice, ki jih ima vdovec nasproti povzročitelju prometne nesreče (116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika), tožnica utemeljuje zahtevek na cedirani terjatvi, v zvezi s katero pa je treba zatrjevati (in ugotoviti), ali ima vdovec sploh kakršnekoli zahtevke do toženke, torej ali sploh obstaja terjatev, ki je bila na podlagi 116. člena X. knjige nemškega Socialnega zakonika cedirana na tožnico (in ali jo tožnica sploh dovolj konkretizirano zatrjuje - list. št. 27). Če te terjatve ni, potem tudi do cesije ni moglo priti, zaradi česar je obstoj cedirane terjatve pravno odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo oz. se z njim ni ukvarjal

Brez porokovega sodelovanja glavna dolžnica, niti kdo drug, porokove obveznosti ne more spreminjati. Porok neodplačno jamči za tujo obveznost, zato je njegova obveznost lahko le taka, kot je opredeljena v poroštveni izjavi, in je ni dopustno širiti; tudi s podaljševanjem roka njene iztožljivosti ne. Obveznost glavnega dolžnika lahko zastara v drugačnem času kot porokova obveznost. Terjatve do solidarnih dolžnikov lahko zastarajo različno.

V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt. Zakon za poroštva h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019. člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ). Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Tudi to je bila v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ). Ugovor zastaranja

Eden od več (so)dolžnikov lahko nastopa v različnih pravnih položajih; bodisi kot solidarni dolžnik (na primer s pogodbo, s katero je dogovorjena solidarna obveznost dolžnikov, razen če se ta po določbi 394. členu OZ že domneva, ali s pogodbo o pristopu k dolgu po 432. členu OZ) bodisi kot subsidiarni ali solidarni porok (določbe 1019. člena OZ). Za presojo učinkov pripoznave dolga enega od sodolžnikov v takšnih obligacijskih razmerjih sta pomembni določba tretjega odstavka 1034. člena OZ, ki ureja učinke pretrganja zastaranja med glavnim dolžnikom in porokom, ter določba prvega odstavka 403. člena OZ, ko gre za učinke pretrganja zastaranja v razmerju med solidarnimi dolžniki. V obeh primerih, ne glede na to, ali ima revident položaj poroka ali enega od solidarnih dolžnikov, pripoznava dolga s strani družbe T., d. o. o., ne more pretrgati zastaranja v razmerju do revidenta. Z nasprotnim stališčem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede pretrganja zastaranja (drugi odstavek 369. člena OZ).