1034. člen OZ

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v okviru odločanja o ugovoru presojati navedbe dolžnika, da je hipoteka v materialnopravnem smislu ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka. Hipoteka s potekom desetih let od dospelosti zavarovane terjatve namreč ne preneha že sama zase oziroma po samem zakonu, temveč je potreben še njen izbris iz zemljiške knjige. Dolžnik sicer pravilno poudarja, da je sam v razmerju do upnika le realni in ne tudi osebni dolžnik. Upniku torej dolžnik ni dolžan plačati uveljavljane terjatve, temveč le jamči zanjo z zastavljeno nepremičnino. Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, ki ga iz navedenega dejstva izpelje dolžnik, da zato določbe 1034. člena OZ o pretrganju zastaranja terjatve, ki velja za poroka, ni mogoče uporabiti tudi za realnega dolžnika. Položaja poroka in zastavnega dolžnika (ki ni hkrati tudi glavni dolžnik) sta si namreč v bistvenem podobna. Oba odgovarjata za tuj dolg, odgovornost obeh je akcesorna, razlika je le v tem, da je odgovornost zastavnega dolžnika po višini omejena na zastavljeno nepremičnino. S pretrganjem zastaranja terjatve zoper glavnega dolžnika zato pride tudi do pretrganja zast

Najbolj značilna karakteristika poroštva je akcesornost, gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost. Bistveno za presojo je ali je z zapisom pogodbe v notarski obliki, terjatev upnika pridobila novo pravno naravo, torej, da je z njo prišlo do novacije v skladu s 323. členom OZ. Sodišče druge stopnje, upoštevaje drugi odstavek 323. člen OZ, ugotavlja, da sprememba roka izpolnitve (podaljšanje zastaralnega roka) ne predstavlja novacije, s tem pa tudi ne pride do prenehanja poroštva.

Predlog se zavrne.

Izjava o zapadlosti ni edina možna oziroma merodajna podlaga za začetek tega zastaralnega roka. Začetek teka zastaralnega roka je namreč v primeru, ko upnik ni uspel uveljaviti predčasne zapadlosti, odvisen od zapadlosti terjatve po izvršilnem naslovu (neposredno izvršljivem notarskem zapisu). Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika, to pa je tudi pravočasna priglasitev terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom. Če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, pa začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. V primeru, ko je upnik pridobil izvršilni naslov že pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom (kot v konkretnem primeru notarski zapis) in je to isto terjatev prijavil tudi v postopek osebnega stečaja, iz ZFPPIPP ne izhaja, da bi "prvi" izvršilni naslov z začetkom postopka osebnega stečaja ali s koncem le-tega izgubil pravno moč. Upnik bi torej terjatev lahko terjal na podlagi

Zoper solidarnega poroka se s prijavo terjatve v stečaju glavnega dolžnika pretrga zastaranje v skladu s povsem jasnim določilom tretjega odstavka 1034. člena OZ, pri čemer sicer drži, da bi tožnica od tožencev (solidarnih porokov) lahko terjala vračilo kredita že ob njegovi zapadlosti. Pritožbeno zatrjevana "izenačenost položaja" solidarnega poroka z glavnim dolžnikom, ki izhaja iz sodne prakse (in pravne teorije) je prav v tem, da terjatve zoper solidarne poroke zastarajo takrat, ko zastara terjatev zoper glavnega dolžnika. Ob konkretizirani tožbeni trditveni (in dokazni) podlagi je ugovorna trditvena podlaga tožencev glede višine vtoževane terjatve ostala na tako pavšalni ravni, da je dejansko stanje glede višine zahtevka postalo nesporno (neprerekano oziroma nekonkretizirano prerekano - glej prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Toženca tudi v pritožbi višine prisojenega zahtevka konkretizirano ne izpodbijata in ne pojasnita, katera dejstva glede višine terjatve in kakšna višina terjatve je sploh sporna.

S pravnomočnostjo sodne odločbe o terjatvi upnika do glavnega dolžnika ni pravnomočno odločeno tudi o upnikovi terjatvi zoper solidarnega poroka, zato upnikova terjatev zoper solidarnega poroka ne dobi značaja judikatne terjatve. Upnik na podlagi sodne odločbe o njegovi terjatvi do glavnega dolžnika ne more začeti izvršilnega postopka zoper solidarnega poroka, ampak mora pred tem vložiti tožbo zoper solidarnega poroka. Zato se 10-letni zastaralni rok za judikatne terjatve, ki se nanaša na možnost izvršitve odločitve pristojnega organa, ne nanaša tudi na terjatev do solidarnega poroka. Prijava terjatve v postopek prisilne poravnave je pretrgala zastaranje kljub temu, da je upravitelj terjatev prerekal. Specifične okoliščine obravnavanega primera zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir, zato v času do poteka v pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi določenega novega roka zapadlosti zastaranje tožničine terjatve do tožene stranke ni teklo.

Pri solidarnem poroštvu in v primeru, ko je za zastaranje obveznosti glavnega dolžnika določen daljši zastaralni rok, poroštvo zastara takrat kot obveznost glavnega dolžnika. Stališče akcesornosti se namreč razteza (tudi) na vprašanje zastaranja, (da imata glavni dolžnik in porok različne zastaralne roke) velja za subsidiarne, ne pa tudi za solidarne poroke.

Celotne dikcije zapisa v zemljiški knjigi, ki se sklicuje na neposredno izvršljiv notarski zapis po 142. členu SPZ in vsebuje zaznambo izvršljivosti terjatve, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za zaznambo neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ. Ugasnitev hipoteke zaradi poteka časa po 5. alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ daje le pravico zahtevati izbris, formalno pa hipoteka do trenutka izbrisa še vedno obstaja in veže, da je sodišče vezano na hipoteko ter da v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta pridržana zemljiškoknjižnemu oziroma pravdnemu sodišču. Izhajati je potrebno iz analogne uporabe določbe 1034. člena OZ, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku (tu: zastavitelju), če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. S tem je namreč tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva in tudi zastave za tuj dolg, ki utrjujeta obveznost in povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, če dolžnik svoje obveznosti ne

Ker je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da subsidiarno poroštvo tožene stranke za obveznosti podnajemnika s Pogodbo z dne 18. 11. 2009 ni bilo dogovorjeno, pritožbeno sodišče zavrača tudi nadaljnji sklep tožeče stranke iz obravnavane pritožbe, in sicer da je bilo z vložitvijo predloga za prisilno izvršbo s strani tožeče stranke v postopku VL 129178/2015 in nato vnovič še v postopku I 3005/2017 pred izvršilnim sodiščem zoper podnajemnika, pretrgano zastaranje tudi zoper toženo stranko. Tožena stranka v razmerju do podnajemnika ni porok in zato določba prvega odstavka 1034. člena OZ v tem primeru ni uporabljiva.

V obravnavani zadevi upnik ne uveljavlja izterjave terjatve iz naslova odškodnine zaradi uresničitve odstopnega upravičenja, ampak izterjavo terjatve iz naslova izpolnitve pogodbe (tj. izterjavo v pogodbi o lizingu dogovorjenih in že zapadlih obrokov lizinga ter stroškov, ki naj bi jih bil po pogodbi dolžan nositi lizingojemalec, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), nastanek oziroma zapadlost teh terjatev pa ni vezana na izkaz pogojev za uresničitev odstopnega upravičenja. Zavrnitev predloga za izvršbo za izterjavo terjatve iz naslova odškodnine zaradi odstopa od pogodbe (v zvezi s katerim je sodišče v tisti zadevi presodilo, da do njega sploh ni prišlo) zato ne pomeni odločitve o (ne)dovolitvi izvršbe za izterjavo terjatev iz naslova plačila po pogodbi o lizingu dolgovanih pa neplačanih zneskov, ki jih upnik zahteva v obravnavanem postopku, in ne vpliva na pravico upnika, da vloži nov predlog za izvršbo za izterjavo teh terjatev in da sodišče o njegovem predlogu vsebinsko odloči. Četudi je upnik za obračun obrokov lizinga v višji višini na podlagi na novo izdelanega anuitetnega načrta imel podlago v določbah 15. člena pogodbe o lizingu, glede na zgoraj povzeto vs

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.

Lizingodajalčev odstop od (lizing) pogodbe ima za posledico zapadlost vseh obrokov (torej tudi tistih bodočih, še ne-zapadlih), s čimer je slednjemu tudi znan obseg škode, nastal zaradi neizpolnitve (kršitve) pogodbe s strani nasprotne pogodbene stranke (lizingojemalca). Posledično pa prične teči tudi zastaranje njegove terjatve.

Besedilo sodne poravnave v tem pogledu ni nejasno, saj pomeni konkretizacijo subsidiarnosti, ki je v tem, da bo upnik najprej zahteval prisilno sodno izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika na določen način, šele če bo neuspešen, pa terjal obveznost od dolžnikov tega postopka. Besedilo ne določa, kot se zmotno zavzemata dolžnika, da bi moral upnik neomejeno vztrajati pri unovčevanju premoženja in je upravičen zahtevati plačilo od dolžnikov le po (delnem) plačilu v izvršilnem postopku. Iz besedila jasno izhaja, da mora upnik le uveljaviti možnosti sodnega varstva znotraj izvršilnega postopka. Navedena sklepa nedvomno potrjujeta, da je bila ta možnost uporabljena.

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve. Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.

V skladu s teorijo in sodno prakso ustavitev izvršbe ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, izvršilni postopek ni končan, če upnik pravočasno (pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe) predlaga novo izvršilno sredstvo. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v nasprotju z zgoraj citiranimi zakonskimi določbami določilo kot trenutek začetka teka zastaralnega roka ustavitev izvršbe na dolžnikove premičnine, čeprav je izvršba na dolžnikovo plačo še tekla in izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika ni bil končan, ko je bil 7. 6. 2018 vložen predlog za izvršbo (torej tožba) zoper toženko.

S priglasitvijo terjatve v stečajni postopek zoper dolžnika se je zastaranje pretrgalo in začelo teči znova, ko je bil stečajni postopek končan (388. člen ZOR, 365. člen OZ; četrti odstavek 392. člena ZOR, četrti odstavek 369. člena OZ). Ker je terjatev zapadla v plačilo 25. 4. 2002, stečajni postopek pa je bil začet 23. 7. 2004, končan pa 10. 2. 2016, predlog za izvršbo vložen 9. 2. 2017, upoštevaje, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih (374. člen ZOR, 349. člen OZ), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da do zastaranja terjatve ni prišlo, tudi ne nasproti prvemu tožencu kot poroku (tretji in prvi odstavek 1019. člena ZOR, tretji in prvi odstavek 1034. člena OZ). Poroštvo dano za terjatev iz gospodarske pogodbe se presoja skladno s kriteriji gospodarske pogodbe, čeprav je porok fizična oseba.

Odstop od pogodbe o lizingu ima za posledico zapadlost vseh obrokov (tako že zapadlih neplačanih kot tudi bodočih, še ne zapadlih), s tem pa tudi začne teči zastaranje. V trenutku, ko je lizingodajalec zaradi kršitev pogodbe od nje odstopil, je lahko že vedel za obseg škode zaradi neizpolnitve pogodbe, saj so kriteriji določeni v pogodbi in splošnih pogojih. Odstop (razveza, prenehanje) pogodbe je nepreklicen in lizingodajalec ne more v nadaljevanju pogodbe spet samovoljno "oživiti" s tem, da po zahtevi za vrnitev predmeta lizinga (kar smiselno vsebuje tudi izjavo o odstopu od pogodbe) začne lizingojemalcu pošiljati "opomine" za plačilo obrokov, kot da bi pogodba še bila veljavna.

Sodišče izvede dokaz z izvedencem zgolj, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Za obračun zamudnih obresti pa ima sodišče na voljo ustrezne programe, s katerimi lahko izračun naredi samo, zato za ugotovitev višine zamudnih obresti izvedenec ni potreben. Enako velja tudi za obračun pogodbenih obresti, ki so bile določene s fiksno obrestno mero, saj toženka dvoma v pravilnost obračuna tožnice, ki bi ga bilo treba preveriti z izvedencem, ni vzpostavila. Zato z zavrnitvijo tega dokaznega predloga v njeno pravico do izvedbe dokaza ni bilo poseženo.