VSK Sklep Cpg 84/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru tožene stranke delno ugodi in se sklep o začasni odredbi Pg 117/2018 z 21. 1. 2018 v točki I. 2., I.3. in I.4. spremeni, tako da se predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu zavrne (I. točka izreka), da se v preostalem delu (v točki I.1. in I.5. izreka) ugovor zavrne in se citirani sklep v tem delu vzdrži v veljavi (II. točka izreka), in da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi z začasno odredbo (III. točka izreka).

2Zoper I. točko sklepa se pritožuje tožeča stranka, zoper II. točko pa tožena stranka.

3Tožeča stranka v pritožbi navaja, da tožena stranka v zvezi s stečajem družbe B. d.o.o., B. ni predlagala nobenega dokaza in torej ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, da se nad družbo vodi stečajni postopek. Nasprotno pa je tožeča stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z obstojem terjatve do te družbe v celoti zadostila. Tožena stranka v ugovoru obstoju te terjatve ni nasprotovala, torej jo priznava in je sodišče na to vezano. V dodatno potrditev obstoja le-te pa tožeča stranka k pritožbi prilaga prevod sodbe Gospodarskega sodišča v Beogradu, iz katerega izhaja, da je bilo zahtevku tožene stranke zoper stečajno maso stečajnega dolžnika B. d.o.o., B. v skupnem znesku 2.795.081,97 EUR ugodeno. Poleg tega je nelogična ugovorna navedba tožene stranke, da bi se z izdano začasno odredbo poseglo v vodenje stečajnega postopka. Med stečajna opravila in pristojnosti stečajnega upravitelja namreč ne sodi odločanje o tem, kdo lahko sprejme neko poplačilo terjatve, temveč zgolj priznanje in nepriznanje le-te. Tudi iz stečajnega zakona Republike Srbije, ki ga citira tožena stranka, izhaja, da je stečajno sodišče pristojno za vodenje stečajnega postopka in izplačila, ne pa tudi za to, kdo izplačilo prejme.

4Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo prve točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), saj objektivni pogoj ni izpolnjen vsakič, ko upniki ne prejmejo celotnega poplačila svojih terjatev, temveč zgolj v primeru, ko zaradi izpodbijanega dejanja prejmejo manj, kot bi prejeli, če dejanje ne bi bilo storjeno. Sodišče v obrazložitvi sklepa ni navedlo razlogov, iz katerih bi izhajalo, da bodo upniki prejeli manj, kot bi prejeli, če dejanje ne bi bilo opravljeno. Sklep je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka. Objektivni pogoj pa ne bi bil izpolnjen niti v primeru, če bi sodišče zakon uporabilo pravilno. Upniki namreč zaradi dejanja, ki se izpodbija, ne bodo prejeli nič manj, kot bi, če dejanje ne bi bilo opravljeno. Tožeča stranka je izpolnila obveznost, ki bi jo morala izpolniti v vsakem primeru in, ki bi, tudi če ne bi bila izpolnjena, prenehala s pobotom ob začetku stečaja na podlagi zakona samega, in sicer zaradi obstoja nasprotnih terjatev tožene stranke, ki izhajajo iz pravnomočnih sodnih odločb. Objektivni pogoj tudi ni izpolnjen v primeru istočasnosti izpolnitve, kot je bila v konkretnem primeru. Tako je tožeča stranka v zameno za odstop terjatve zoper dolžnika A. c. d.o.o. prejela terjatev do tožene stranke iz naslova odstopnine in hkrati prihranila likvidna sredstva na svojem računu, prenos terjatve in plačilo odstopnine pa sta bila izvedena istočasno, zato tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti pred stečajnim dolžnikom. Položaj tožeče stranke in posledično njenih upnikov pa bi bil popolnoma enak tudi v primeru, če dne 12. 6. 2008 ne bi bil sklenjen dogovor o pobotu. V tem primeru bi še naprej obstajala obveznost tožene stranke plačati odstopnino po pogodbi o odstopu terjatev in obveznost tožeče stranke plačati terjatve po obeh notarskih zapisih o prodaji poslovnega deleža in pogodbi o kratkoročnem posojilu. V zvezi s terjatvijo v višini 360.000 EUR, ki izhaja iz pogodbe o kratkoročnem kreditu, zahtevek na izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika tudi ni utemeljen. Ta in vse terjatve, ki temeljijo na določbah 498. in 499. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), izvirajo iz obdobja pred začetkom stečaja, zato ne gre za zahtevek, ki bi šele nastal po njegovem začetku. Posledično je potrebno ugotoviti, da je ta del terjatve prenehal s pobotom z nasprotno terjatvijo tožene stranke, ki izhaja iz pravnomočne sodbe istega sodišča Pg 448/2010 z dne 11. 6. 2013, s katero je bil ugotovljen obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini glavnice 680.636,43 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo od 14. 8. 2009 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje se do navedb tožene stranke o prenehanju terjatve tožeče stranke ni z ničemer opredelilo. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker sklep o tem nima razlogov. V tem delu je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določila 261. člena ZFPPIPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na domnevno izpolnjenost subjektivnega pogoja in izkazanega obstoja obeh domnev po 1. in 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V zvezi s tem je sodišče kršilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, saj ni upoštevalo, da revidirani računovodski izkazi družbe (ustvarjajo) domnevo o stanju družbe. Ob dejstvu, da so računovodski izkazi tožeče stranke na dan 31. 12. 2007 izkazovali, da je družba solventna, je jasno, da je s tem ustvarjena domneva o stanju družbe, to je, da je bila družba solventna. Družba je bila solventna tudi v primeru, če bi upoštevali vse pripombe, ki jih je revizorka podala k bilančnim postavkam, to je k postavki dobro ime, zaloge in terjatve. Revizorka namreč ni podala mnenja, da je potrebno te postavke slabiti. Sicer pa sta oba izvedenca v postopku potrdila, da nista opravila cenitev bilančnih postavk skladno s pravili računovodske stroke (MSOV). Zato ni mogoče govoriti, da obstajajo podlage (izvedenska mnenja), ki bi potrjevale, da je bila družba insolventna. Ob takem položaju so tudi ugotovitve sodišča o domnevno potrebnih slabitvah oziroma odpisih ter posledičnem stanju insolventnosti napačne. Tožeča stranka pa niti ni navajala (izvedenci pa ne ugotavljali) dejstev in okoliščin, ki naj bi izkazovale domnevno izpolnjenost stanja insolventnosti v obliki dolgoročne plačilne nesposobnosti. Ni namreč podala navedb o višini in zapadlosti posameznih obveznosti, kakor tudi ne navedb, iz katerih bi izhajalo, da obveznosti ni izpolnjevala. Sodišče prve stopnje zato ni moglo ugotavljati nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazala na obstoj te okoliščine. Sklep je zato obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (nima razlogov o odločilnih dejstvih) ter kršitvijo 22. in 25. člena Ustave RS. Opozoriti je tudi na sodbo istega sodišča, izdano v zadevi Pg 48/2010, v kateri je isti sodnik ugotovil ravno nasprotna dejstva o stanju družbe, kot v tej zadevi. Sodišče v postopku ni ugotavljalo višje vrednosti nepremičnin (kot so izhajale iz prevrednotenja), kakor tudi ne vrednosti blagovnih znamk, katerih imetnik je bila tožeča stranka. Tožena stranka je v postopku podala navedbe o vrednosti blagovnih znamk, ter svoje trditve podkrepila s cenitvami, a ji sodišče ni omogočilo, da dokaže resničnost njenih trditev. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so predložena mnenja tožene stranke nesprejemljiva, ker naj bi izhajala iz podatkov oziroma poročil, ki jih je pripravila tožeča stranka oziroma so bila javno objavljena. Mnenja so izdelana na podlagi vseh razpoložljivih podatkov, saj je tožena stranka izdelovalcem mnenja predala celoten sodni spis. Drugačen zapis je zato neresničen in v nasprotju z vsebino listine, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišče prve stopnje je z neizvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, kršilo pravila postopka, kar ima za posledico napačno in nezakonito sodbo ter predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Bistveno pri tem je nezaslišanje revizorke, neizročitev zgoščenke o stanju družbe izvedencem v pregled in dopolnitev mnenja, zavrnitev predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja (glede blagovnih znamk, terjatev) in nezaslišanje predlaganih prič (A. B., E. P., I. B., A. G. in M. G., S. H., M. H., A. A., I. K. in A. G.). Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede subjektivnega pogoja izpodbojnosti. Stališče, da poslovodja ne more dokazovati, da ni vedel, oziroma da ni mogel in moral vedeti za stanje družbe, namreč izhaja iz predpostavke, da je podana objektivna odgovornost poslovodstva. Tega pa ZGD-1 in ZFPPIPP ne določata. ZFPPIPP vse osebe obravnava enako, z edino izjemo, da se pri poslovodji zahteva višja stopnja skrbnosti. Tožena stranka pa je dokazala, da je ravnala z največjo stopnjo skrbnosti, in da je izpolnila vse, kar je mogla, da bi bilo knjiženje v bilancah pravilno. Računovodstvo so namreč zanjo vodile osebe, ki so bile za to usposobljene, računovodski izkazi so bili revidirani in je bilo k njim podano tudi pozitivno mnenje. Dejstev, da naj bi za pravo stanje stvari vedela glede na vse statusne aktivnosti, pa tožeča stranka nikoli ni trdila. To dejstvo je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, zaradi česar je kršilo pravila postopka. Za izdajo začasne odredbe ni izkazan niti drugi zakonski pogoj, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena. Tožeča stranka ni izkazala aktivnega ravnanja tožene stranke v smeri oteževanja uveljavitve terjatve. Tožena stranka je že v ugovoru dokazovala, da se je postopek P 79/2009, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Kopru, pravnomočno zaključil z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. S tem so prenehala tudi vsa zavarovanja (začasne odredbe). V zvezi s predznambo hipoteke in prepovedjo odtujitve in obremenitve, ki naj bi izhajale iz zadev Z 23/2016 (Okrajno sodišče v Radovljici) in II P 451/2010, je bila med pravdnima strankam sklenjena sodna poravnava, s katero so bila v celoti in dokončno urejena vsa razmerja med strankama. V zvezi z izvršilnim postopkom družbe E. P. d.o.o. ne gre za ravnanje tožene stranke, kar pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe. Ugotovitev sodišča, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke usmerjeno v premik premoženja oziroma razpolaganja na način, da ga je čim manj doma in čim več v tujini, tako ni z ničemer obrazložena. V kolikor je ta del pojasnjen z zapisom, da ima tožena stranka družbe s sedežem na M., je to res, a je bilo to še pred začetkom tega sodnega postopka. To pomeni, da pridobitev deleža v družbi na M. nima nobene zveze s tem postopkom. Tožena stranke je že v odgovoru na tožbo priložila dokument ''Memorandum of association of Best dives private limited'', iz katerega izhaja, da je bila družba B. D. P. Ltd. ustanovljena konec leta 2008, torej davno pred tem, ko se je začel ta postopek. V zvezi z ugotovitvijo, da se zoper domače družbe vodijo insolvenčni postopki, drži ugotovitev, da je zoper družbo T. n. d.o.o. začet stečajni postopek, a to ne pomeni, da je podan razlog za izdajo začasne odredbe. Poleg tega navedena družba ni imela premoženja, kar pomeni, da njen stečaj nima nikakršnega vpliva na možnost poplačila terjatve tožeče stranke. Sodišče se do vseh teh trditev ni opredelilo, zaradi česar je sklep neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Za ugotovitev, da so nepremičnine tožene stranke zaradi vseh obremenitev za tožečo stranko pravzaprav nedosegljive, bi sodišče moralo poznati podatke o vrednosti nepremičnin in višini obremenitev na nepremičninah. Šele po tem bi lahko ocenilo, ali lahko tožeča stranka pričakuje kakšno poplačilo iz tega premoženja. Sodišče tega ni ugotovilo, saj tudi tožeča stranka v tej zvezi ni podala nikakršnih navedb. Poleg tega pa bi bila izdaja začasne odredbe v primeru nepotrebna, saj se s tem ne bi zavarovala izterjava terjatve tožeče stranke. V tem delu je tako sklep v nasprotju z obrazložitvijo, oziroma niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, saj je jasno, da bodoče izterjave iz premoženja tožene stranke ni mogoče pričakovati. Ne drži niti ugotovitev sodišča, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela le neznatno škodo. Sicer je procesno breme za takšno ugotovitev na tožeči stranki, ki tega bremena ni zmogla. Tožena stranka je že izkazala, da so v teku postopki za izbris bremen, saj so vsa zavarovanja prenehala in tako v ničemer več ne obremenjujejo nepremičnin. Prav tako je končan postopek P 79/2009, začasna odredba pa je razveljavljena. Tožeča stranka v zvezi z obremenitvami z zemljiškimi dolgovi niti ni podala nobenih navedb o vrednosti nepremičnin, višini zavarovane terjatve in posledično o možnosti poplačila. Še več, sodišče celo ugotavlja, da so nepremičnine zanjo nedosegljive, kar pomeni, da ravnanje tožene stranke ne more imeti nobenega vpliva na možnost poplačila. Ob takem položaju izdaja začasne odredbe tudi ni mogoča, saj ne služi osnovnemu namenu.

5Pravdni stranki sta na pritožbi druga druge odgovorili, nasprotovali sta pritožbenim navedbam in predlagali njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Predmet presoje v obravnavani zadevi je utemeljenost izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve¹ tožeče stranke s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin tožene stranke in s prepovedjo izterjave ter razpolaganja s terjatvijo, ki jo ima tožena stranka do svojega dolžnika, družbe B. d.o.o. iz B. ter istočasno prepovedjo slednjemu, da to terjatev izplača toženi stranki (2. in 3. točka prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Glede pritožbe tožeče stranke:

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da dejstvo o stečajnem postopku, ki se vodi na dolžnikom tožene stranke, družbo B. d.o.o. iz B., ni izkazano. Sodišče prve stopnje je namreč to dejstvo ugotovilo na podlagi listin, ki sta jih v postopku predložili obe pravdni stranki, in na katere sta se v svojih vlogah stranki tudi sklicevali. Tožeča stranka se je tako v predlogu za izdajo začasne odredbe izrecno sklicevala na vse dokaze, ki jih je predložila v tem postopku, tožena stranka pa je sklep iz priloge B433, na katerega se v obrazložitvi opira sodišče prve stopnje, k ugovoru tudi priložila. Iz uvoda tega sklepa pa je po zapisu firme razvidno, da je družba B. d.o.o. v stečaju. Nenazadnje pa to dejstvo tožeča stranka v pritožbi tudi sama priznava.

9V zvezi s tem postopkom pa je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja terjatve tožene stranke do stečajnega dolžnika, družbe B. d.o.o., pravzaprav ni izkazala. V odgovoru na ugovor namreč, razen prerekanja ugovornih navedb tožene stranke kot neizkazanih, ni podala nobenih trditev o tem, ali terjatev tožene stranke do tega dolžnika glede na uveden stečajni postopek še obstoji². V primeru neobstoja terjatve pa ni predmeta zavarovanja. S takšno začasno odredbo torej namena zavarovanja ni mogoče doseči, zato njena izdaja v tem primeru ni dopustna (271. člen ZIZ).

10Tožeča stranka sicer v pritožbi navaja, da je bila terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika ugotovljena s sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu, ki jo prilaga k pritožbi, vendar te trditve in dokaz predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožeča stranka namreč ni izkazala opravičljivega razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, upoštevaje ob tem tudi dejstvo, da je (glede na datum izdelanega prevoda) s predloženo sodbo Gospodarskega sodišča v Beogradu predhodno očitno že razpolagala³, na kar v odgovoru na pritožbo opozarja tudi tožena stranka.

11Glede na vse navedeno tožeča stranka s predlaganim predmetom zavarovanja (terjatvijo do stečajnega dolžnika) izdaje začasne odredbe ne more doseči. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga v tem delu je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker jo je že iz tega razloga potrebno zavrniti, pa se pritožbeno sodišču do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

Glede pritožbe tožene stranke:

12Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je pri odločitvi o utemeljenosti predlagane začasne odredbe tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sklep tudi vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

13270. člen ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se uveljavljala v državi članici Evropske unije (četrti odstavek 270. člena ZIZ).

14V obravnavani zadevi je odločilnega pomena dejstvo, da je bila začasna odredba zoper toženo stranko predlagana in izdana med pravdnim postopkom, ko je sodišče prve stopnje o utemeljenosti izpodbojnega in dajatvenega zahtevka tožeče stranke že odločilo s sodbo z dne 10. 7. 2015, takšno odločitev pa je potrdilo pritožbeno sodišče (odločba Cpg 349/2015) in v večinskem delu tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba III Ips 80/2016)⁴. Iz tega razloga pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je s tem (in ob upoštevanju izvedenskih mnenj sodnih izvedencev ekonomske stroke dr. J. I. in dr. B. M.) verjetnost terjatve, kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ, že izkazana⁵. K takšnemu zaključku pa še dodatno pritrjuje tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem sojenju že izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo⁶. O obstoju verjetnosti terjatve je bilo torej meritorno odločeno s sodno odločbo, kar mora pritožbeno sodišče v okviru konkretnega pritožbenega postopka zavarovanja te terjatve upoštevati kot pravno učinkovito okoliščino.

15Upoštevaje navedeno pritožba z izpodbijanjem zaključkov sodišča prve stopnje o verjetnem obstoju terjatve oziroma objektivnem in subjektivnem pogoju izpodbojnosti po 1. in 2. točki prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ne more uspeti. Pritožba tudi sicer v tem delu večinoma napada ugotovitve in zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v predhodno že izdani sodbi (glede sočasnosti izpolnitve pravdnih strank, pobota vzajemnih terjatev ob začetku stečaja in uporabe določbe 261. člena ZFPPIPP, računovodskih izkazov tožeče stranke, nasprotnih ugotovitev v pravdni zadevi Pg 48/2010, cenitev posameznih bilančnih postavk ter s tem povezanih slabitev terjatev, zalog in dobrega imena oziroma vrednosti nepremičnin in blagovnih znamk tožeče stranke) in v zvezi s tem graja tudi procesne kršitve zaradi neizvedbe predlaganih dokazov (zaslišanje revizorke in drugih prič, dopolnitev izvedenskih mnenj, itd.), kar pa ni predmet obravnave pri odločanju o izdaji začasne odredbe in pritožba s tem ne more uspeti. Sodišče prve stopnje namreč v postopku izdaje začasne odredbe o izpolnjenosti pogojev za začasno odredbo odloča na temelju verjetnosti, zato morata biti tudi objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti izkazana zgolj s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti, za kar se očitno zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je temu v konkretnem primeru pravilno sledilo, saj je o izpolnjenosti pogojev za začasno odredbo odločilo na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki v okviru tega postopka podali v svojih vlogah, pri čemer je kot bistvene upoštevalo ugotovitve dveh sodno imenovanih izvedencev ter dejstvo, da je bil obstoj terjatve tožeče stranke predhodno v postopku z gotovostjo (na podlagi izdanih sodb) že ugotovljen.

16Pri odločitvi o obstoju verjetnosti terjatve je zato sodišče prve stopnje materialno pravo v celoti pravilno uporabilo, izpodbijani sklep pa v zvezi s tem vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v tem delu tudi ustrezno in v zadostni meri opredelilo glede ugovornih navedb tožene stranke. Odgovorilo je namreč na vse ugovorne navedbe, ki so glede obstoja objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti odločilne, o nebistvenih pa se sodišču ni potrebno izrekati. Za izkaz verjetnega obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti tako zadostuje zaključek sodišča prve stopnje, da le-ta, ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-370/17, ni sporen. Glede izkaza subjektivnega pogoja pa je sodišče prepričljivo obrazložilo, da na verjeten obstoj insolventnosti tožeče stranke nakazujejo s strani sodno imenovanih izvedencev ugotovljene vrednosti posameznih bilančnih postavk tožeče stranke (10. - 14. točka izpodbijanega sklepa), na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj zakonskih domnev iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V zvezi z vsem tem pa se tožena stranka, ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju edini družbenik in direktor tožeče stranke, svoje dolžnosti vedenja za insolventnost družbe ne more razbremeniti⁷. Glede na to in ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke tudi že ponovno odločilo, pa se pritožbeno sodišče o verjetnem obstoju terjatve (in s tem objektivnega in subjektivnega pogoja izpodbojnosti) tudi ni dodatno opredeljevalo.

17Jedro pritožbenega preizkusa v tej zadevi je tako predvsem verjetno izkazan obstoj nevarnosti, kot drugi pogoj za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pojasnilo, da na verjeten obstoj nevarnosti kaže ravnanje tožene stranke, ki je usmerjeno v premik njenega premoženja v tujino, pri čemer premoženje, ki se še nahaja v Republiki Sloveniji (nepremičnine in deleži v družbah), zaradi obremenitev najverjetneje ne bo zadostovalo za poplačilo terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je sicer takšen zaključek nekoliko nespretno obrazložilo z navedbami, da so nepremičnine tožene stranke zaradi vseh obremenitev za tožečo stranko pravzaprav nedosegljive, vendar iz konteksta celotne obrazložitve sklepa o izdaji začasne odredbe izhaja, da je bistvo poudarka obremenitev premoženja tožene stranke v Sloveniji v tem, da bo zaradi tega tožeča stranka prisiljena svojo terjatev uveljavljati tudi v tujini, izven EU. K takšnemu zaključku pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz izjave o premoženjskem stanju tožene stranke (priloga A59 spisa) namreč izhaja, da ima slednja na M. odprt transakcijski račun in je imetnica vrednostnih papirjev oziroma poslovnih deležev v večih družbah na M., do katerih ima tudi odprte terjatve iz naslova poslovodenja. Tožena stranka teh ugotovitev sodišča niti v ugovoru niti v pritožbi ne izpodbija, temveč se v postopku brani zgolj z obširnim pojasnjevanjem, zakaj naj kljub obstoju tega premoženja ne bi bilo izkazano njeno aktivno ravnanje v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Vendar pa izkaz takšnega ravnanja niti ni potreben, saj je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da bo zaradi obremenjenega premoženja tožene stranke v Sloveniji potrebna tudi prisilna uveljavitev terjatve tožeče stranke v tujini⁸, česar pa tožena stranka v postopku ni prerekala. To pa predstavlja podlago za zakonsko domnevo o obstoju nevarnosti po četrtem odstavku 270. člena ZIZ.

18Glede na navedeno pritožba ne more uspeti s trditvami, da izpodbijani sklep glede verjetno izkazane nevarnosti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovorne navedbe tožene stranke glede prenehanja ustanovljenih zavarovanj na njenih nepremičninah (zemljiški dolg, prepoved odtujitve in obremenitve v pravdnem postopku P 79/2009, Z 23/2016, II P 451/2010). Sodišče prve stopnje je namreč na te navedbe v celoti in pravilno odgovorilo (22. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar pa glede na že pojasnjeno za odločitev o verjetnem obstoju nevarnosti niti ni pravno pomembno.

19Ni mogoče slediti niti pritožbenim trditvam, da izdana začasna odredba ne bo služila osnovnemu namenu. Kot namreč smiselno navaja tudi sama pritožba, v fazi odločanja o izdaji začasne odredbe sodišče zaradi neznanih vrednosti nepremičnin tožene stranke in vseh njihovih bremenitev možnosti poplačila terjatve tožeče stranke iz tega premoženja ni moglo z gotovostjo ugotoviti. Ob tem je upoštevati tudi, da tožena stranka ves čas vztraja, da zaradi prenehanja zavarovanj (kar je delno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), njene nepremičnine (razen v delu obstoječih zemljiških dolgov) niso več obremenjene. V takšnih okoliščinah pa tožeči stranki predlaganega zavarovanja ni mogoče odreči, upoštevaje ob tem dejstvo, da so nepremičnine tožene stranke zaradi delne ustavitve zavarovanj po izdani začasni odredbi (prepoved razpolaganja s terjatvami tožene stranke do njenih dolžnikov) praktično edini še razpoložljiv predmet zavarovanja njene terjatve v Sloveniji.

20Upoštevaje vse navedeno sta pritožbi neutemeljeni. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo (druga točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

21Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

--------------------------------------------------------------

¹ Tožeča stranka poleg izpodbojnega zahtevka (razveljavitev učinkov pravnih dejanj v razmerju med tožečo in toženo stranko po sklenjeni Pogodbi o odstopu terjatve in Pogodbi o medsebojnem pobotu obveznosti z dne 12. 6.2008) uveljavlja tudi dajatveni zahtevek v skladu z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP, zaradi česar je predmet zavarovanja pravzaprav denarna terjatev tožeče stranke za plačilo 2.206.723,54 EUR s pp.

² V primeru neprijave terjatve oziroma nevložene tožbe na ugotovitev prerekane terjatve ta terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in izplačilo iz stečajne mase stečajnega dolžnika ni (več) mogoče (prvi in peti odstavek 111. in drugi odstavek 117. člena Zakona o stečaju Republike Srbije).

³ Kot izhaja iz overjenega prevoda sodbe, je bila sodba izdana 21. 5. 2010, izvršljiva je postala 6. 6. 2017, overjen prevod pa je bil izdelan 15. 6. 2018, kar je pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe.

⁴ Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo zgolj v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov poravnave obveznosti tožeče stranke po Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 01-2008/EP z dne 13. 5. 2008 v višini 360.000,000 EUR, saj ima tožeča stranka na podlagi določbe 498. in 499. člena ZGD-1 zoper toženo stranko samostojno podlago za uveljavitev dajatvenega zahtevka za nadomestitev vrnjenega posojila. Utemeljenost slednjega pa je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo.

⁵ Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-370/17 sicer citirane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, vendar je odločitev o razveljavitvi temeljila predvsem na ugotovljenih procesnih kršitvah v zvezi z ugotavljanjem obstoja domnev iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, s čimer pa verjetnost obstoja terjatve ni omajana.

⁶ Delna zavrnitev zahtevka se nanaša zgolj na razveljavitev učinkov pravnih dejanj, ki se tičejo Pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 01-2008/EP z dne 13.5.2008, saj je v tem delu sodišče sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS, da za zahtevek na vračilo posojila obstoja samostojna pravna podlaga v določbi 498. in 499. člena ZGD-1.

⁷ Kot je to v tej pravdni zadevi obširno pojasnilo tudi Vrhovno sodišče RS.

⁸ Sodišče prve stopnje se je o tem obširneje izreklo v sklepu o izdani začasni odredbi z dne 21. 1. 2018, česar tožena stranka v ugovoru ni prerekala. Glede na to se sodišču prve stopnje o tem v izpodbijanemu sklepu ni bilo potrebno ponovno opredeljevati.