499. člen ZGD-1

Dejstva, katere terjatve tožeče stranke bi morale biti oslabljene, v kolikšni višini in kdaj, sodijo v okvir ugotavljanja dejstev z izvedencem in ne v trditveno podlago tožeče stranke. Relevantno je finančno stanje tožeče stranke po tem, ko ji je bila izrečena prepoved nadaljnjega sprejemanja depozitov in relevantni izkazi njenega nadaljnjega poslovanja pod predpostavko, da bi tožeča stranka to prepoved spoštovala.

O obstoju verjetnosti terjatve je bilo torej meritorno odločeno s sodno odločbo, kar mora pritožbeno sodišče v okviru konkretnega pritožbenega postopka zavarovanja te terjatve upoštevati kot pravno učinkovito okoliščino.

Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da je ob verjetno izkazani terjatvi pred pravnomočnostjo sodbe v postopku zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnik v zamudi v trenutku, ko je bil pozvan, da zadevno terjatev prostovoljno plača. Po izrecni določbi prvega odstavka 278. člena ZFPPIPP pravne posledice izpodbitega pravnega dejanja (to je povračilni zahtevek) nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja. Zapadlost povračilnega zahtevka je torej vezana na pravnomočnost sodbe o razveljavitvi pravnih učinkov izpodbitega pravnega dejanja, ne pa na poziv k njegovemu prostovoljnemu plačilu.

Gospodarski subjekt ni v slabem gospodarskem položaju oziroma v stanju krize šele takrat, ko zaide v stanje insolventnosti, saj je takšno stanje skrajna stopnja finančne krize z grozečim stečajem. Gospodarsko krizo družbe nakazujejo motnje v njenem poslovanju, ki lahko pomembno vplivajo na normalno funkcioniranje gospodarskega subjekta, zato krizne razmere (običajno) nastopijo že daljše obdobje pred dejanskim nastopom insolventnosti in od družbenikov kot dobrih gospodarstvenikov terjajo ravnanja, ki bodo družbo popeljala iz takšne krize. Res je, da družbeniki/delničarji niso zavezani k tovrstnim ravnanjem in k nobenim dodatnim denarnim dajatvam za/v družbo delničarja ni mogoče siliti. Če pa se družbenik/delničar odloči za financiranje družbe, je sicer izbira vira financiranja stvar njegove avtonomne odločitve, vendar pa to velja samo dotlej, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki/delničarji odločiti ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.

Iz tožbenega predloga je bilo jasno razvidno, da tožeča stranka terja izpolnitev v denarju, ni pa opredelila zneska, ki ga mora tožena stranka plačati. Odprava takšne pomanjkljivosti na poziv sodišča v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe, temveč zgolj omogoča obravnavo same tožbe. Tožeča stranka ob odpravi te pomanjkljivosti ni spreminjala dejanske podlage, ki bi vplivala na identiteto tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je bil s tem tudi omogočen preizkus, ali gre v razmerju med primarnima in podrejeno uveljavljanima zahtevkoma le za navidezno kumulacijo. Toženec v pritožbi ni izpodbijal ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju domnevne baze domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožbenih očitkov neizvedbe zaslišanja izvedenca ni mogoče razumeti kot konkretiziranega izpodbijanja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je šlo pri tožeči stranki za splošno prezadolženost, iz katere je sklepati na njeno dolgoročno plačilno nesposobnost. Ker gre za pritožbeno neizpodbijano dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katero je Vrhovno sodišče vezano, se izkažejo kot neodločilni revizijski očitki v delu, ki se nanašajo na

Povsem napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženi stranki povedati, da bo brez novega izvedenca zahtevku ugodilo, saj takšna obveznost sodišča ne izhaja, ne iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03, na katero se pritožba sklicuje, pa tudi ne iz nobene druge, tudi materialno procesnemu vodstvu najbolj naklonjene odločbe sodišča. S takšnim opozarjanjem, kot ga zagovarja pritožba, bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča že poseženo v načelo neodvisnosti sodišča. V skladu s prvim odstavkom 515. člena ZGD-1 vodi poslovodja družbo na lastno odgovornost, kar pomeni, da odgovarja za vse svoje delo. Da lahko to obveznost izpolnjuje, da lahko uspešno in odgovorno vodi njene posle, mora seveda dobro poznati tudi finančno stanje družbe. Ta njegova obveznost je še natančneje določena v 28. členu ZFPPIPP, iz katere jasno izhaja njegova obveznost, da mora biti vsaka poslovna odločitev sprejeta glede na finančno stanje družbe. In ker ima vsaka poslovna odločitev, ki jo sprejme poslovodja, tudi finančne posledice, je edini možen zaključek, da mora poslovodja, ne glede na to, ali ima za računovodenje in vodenje financ svoje pomočnike, ali ne, poznati pravila financ in ravnati

Če je gospodarska družba insolventna, je gotovo v gospodarski krizi v smislu, kot ga terja določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1. Ni pa mogoče potegniti enačaja med insolventnostjo in tako razumljeno „gospodarsko krizo“. Insolventna gospodarska družba je nedvomno v gospodarski krizi, so pa lahko v gospodarski krizi tudi gospodarske družbe, ki (še) niso insolventne. Revident ne more uspeti z zatrjevanjem, da ni vedel za stanje tožeče stranke, ki je terjalo zagotovitev lastnega kapitala. Določba prvega odstavka 499. člena ZGD-1 takega vedenja ne zahteva. Tudi sicer si ni mogoče predstavljati, da kot edini družbenik in posojilodajalec ne bi poznal ekonomsko finančnega položaja svoje družbe.

Angažiranje lastnih sredstev družbenika za poplačilo obveznosti družbe ima vsekakor ekonomski učinek posojila sami družbi, saj je na ta način na samega družbenika prešla terjatev do same družbe. Tožena stranka je zatrjevala, da so ji sukcesivno nastajali stroški, katerih povrnitev bi lahko uveljavljala od tožeče stranke. Ker pa tožena stranka teh terjatev od tožeče stranke ni uveljavljala takrat, ko so nastale, pa to pomeni, da je na tak način prav tako kreditirala tožečo stranko v obdobju, ko tožeča stranka zaradi nelikvidnosti ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti. Podlaga za vrnitveni zahtevek tožeče stranke je nastopila šele z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko.

Ker sta bila že uvodoma s tožbo postavljena dva tožbena predloga – izpodbojni, podrejeno pa dajatveni (t. i. eventualna kumulacija) – za katera je tožeča stranka ponudila tudi ustrezno trditveno in dokazno podlago, o spremembi istovetnosti ne moremo govoriti. Ali je tožena stranka (družbenik) dala tožnici posojila v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lasten kapital, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo s pomočjo meril, ki kažejo na gospodarsko krizo podjetja – to so merila, ki jih v svojem 14. členu določa ZFPPIPP.