VSRS Sodba in sklep II Ips 221/2010

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi glede odločitve o odškodnini v višini 4.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je neposredno utrpel prvi in 2.700,00 EUR za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel neposredno drugi tožnik, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1V predmetni zadevi tožniki vtožujejo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli v zvezi s prometno nesrečo dne 1. 11. 1991. Tožnika A. in M. V. sta bila v prometni nesreči telesno poškodovana, zaradi česar uveljavljata plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsi trije tožniki pa uveljavljajo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, in sicer pokojne žene prvega tožnika oziroma mame drugega in tretjega tožnika, ki si je zaradi posledic poškodb, utrpelih v prometni nesreči, vzela življenje.

2Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku 22.000,00 EUR, drugemu tožniku 17.700,00 EUR in tretjemu tožniku 15.000,00 EUR, vse skupaj z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini 13,5 %, od 28.6.2003 do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti. V presežku do vtoževanih 70.000,00 EUR in obrestnem delu od 13. 5. 1994 do 31. 12. 2001 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

4Tožniki so vložili predlog za dopustitev revizije, kateremu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 108/2010 z dne 25. 3. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanj:

Ali lahko pritožbeno sodišče, potem ko je prvostopenjsko sodišče trditve tožnikov o obstoju in obsegu nepremoženjske škode štelo za zadostne, le-te opredeli kot pomanjkljive in tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrne, ne da bi tožnikom omogočilo, da pomanjkljive navedbe dopolnijo?

Ali lahko materialnoprocesno vodstvo sodišče izvede tudi po prvem naroku, tako da lahko stranke tudi po njem v skladu z zahtevami sodišča brez sankcije prekluzije navajajo trditve in predlagajo dokaze?

Ali in kako sme pritožbeno sodišče sankcionirati ravnanje prvostopenjskega sodišča, ki je upoštevalo procesno ravnanje stranke (plačilo predujma za izvedenca, predložitev prevodov dokumentacije), katerega je opravila po izteku roka, ki ga je za to določilo sodišče, podaljšanje tega roka pa stranka ni predlagala?

Ali je dopustno sankcionirati ravnanje stranke, ki je opravila procesno dejanje po izteku roka, ki ga je za to določilo sodišče in katerega podaljšanja ni predlagala, vendar je sodišče na sankcije zaradi zamude roka ni opozorilo?

Ali ima pravico zahtevati, da se v slovenski jezik prevedejo hrvaške listine v spisu stranka, ki je hrvaška (pravna) oseba (ima pa slovenskega odvetnika)?

Navedbe revidentov

5Revizijo so vložili tožniki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Za vsako od vprašanj, dopuščenih s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 108/2010 z dne 25. 3. 2010, navajajo pravne argumente in predlagajo, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

6Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7Revizija je delno utemeljena.

8Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 25. 3. 2009, se v konkretnem primeru glede na določbo drugega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS št. 45/08), uporablja noveliran zakon o pravdnem postopku, ki je razširil pristojnosti pritožbenega sodišča. Po novem namreč pritožbeno sodišče nima samo kontrolne funkcije, pač pa ima tudi dolžnost dopolniti prvostopenjski postopek in dolžnost ta postopek korigirati (odpravljati bistvene kršitve postopka brez vračanja zadeve na prvo stopnjo).(1)

10V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Iz pritožbe tožene stranke je razvidno, da je le-ta uveljavljala kršitev pravil pravdnega postopka tako v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, kot tudi v zvezi z nepredložitvijo listinske dokumentacije tožnikov v overjenem prevodu. Zatrjevala je nesubstanciranost dokaznega predloga ter opozarjala na nesklepčnost tožbe.

11Novela ZPP-D je pritožbenemu sodišču naložila, da mora tiste postopkovne kršitve, katerih narava to dopušča, kar samo odpraviti (354. člen ZPP). V konkretnem primeru je tožena stranka s pritožbo kot sporno izpostavila izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, čeprav so tožniki predujem za izvedenca plačali šele po izteku s strani sodišča določenega roka. Roki, ki jih določi sodišče (prvi odstavek 153. člena v zvezi s ZPP 110. člen ZPP), so prekluzivni(2). Sankcija za nespoštovanje plačila predujma v določenem roku je opustitev izvedbe dokaza. Glede na drugi odstavek 110. člena ZPP pa se lahko rok, ki ga določi sodišče, na predlog prizadete stranke podaljša, če so za to opravičljivi razlogi. Tožniki podaljšanja roka niso predlagali, zato je neutemeljeno njihovo zavzemanje v reviziji, da je sodišče z izvedbo dokaza rok podaljšalo konkludentno. Ker je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje predlagani dokaz izvedlo, čeprav je bil predujem za izvedbo dokaza plačan po izteku s strani sodišča določenega roka, se zastavlja vprašanje ali je takšno postopanje sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (ali je podana relativna bistvena kršitev postopka). Odgovor na zastavljeno vprašanje pa je odvisen od tega, ali bi bila sodba brez kršitve drugačna(3). Ker je bila v konkretnem primeru izvedba dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ključna za presojo utemeljenosti vtoževane odškodnine za nematerialno škodo zaradi smrti bližnjega, je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v zvezi s izvedbo predlaganega dokaza po izteku roka za založitev predujma podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranke imajo namreč obveznost, da pripomorejo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Tudi izostanek opozorila na sankcije zaradi zamude roka za obravnavani primer ni ključen, saj je tožnike ves čas postopka zastopal pooblaščenec, ki je razpolagal z ustreznim pravnim znanjem (odvetnik) in se je oziroma bi se moral zavedati posledic prepoznega plačila predujma za postavitev izvedenca.

12Prav tako so tožniki več mesecev prepozno predložili prevod medicinske dokumentacije. Glede na smisel določb o prekluzijah ni pretirano od stranke pričakovati, da bo listine, na katere se je predhodno sklicevala, predložila sodišču. Iz spisa je namreč razvidno, da sta tako tožena stranka kot sodišče večkrat tožnike pozivala na predložitev medicinske dokumentacije, na katero so se sklicevali. Glede na drugi odstavek 226. člena ZPP je tožena stranka upravičeno zahtevala prevod listin iz hrvaškega v slovenski jezik in dejstvo, da je toženka hrvaška pravna oseba, te dolžnosti tožnikov v ničemer ne spremeni. ZPP namreč v 6. členu določa, da pravdni postopek poteka v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi. Pravica do uporabe svojega jezika pred sodiščem (102. člen ZPP) velja le za ustna dejanja, ne pa tudi za pisne vloge, ki morajo biti sestavljene v slovenskem (uradnem) jeziku.

13Glede na v pritožbi uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka (dopustitev izvedbe dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ter upoštevanje prevedene medicinske dokumentacije), lahko pritožbeno sodišče potem, ko samo odpravi obstoj relativne kršitve določbe pravdnega postopka in sicer tako, da ne upošteva dokaza z izvedencem psihiatrične stroke ter prepozno prevedene medicinske dokumentacije, odloči na podlagi trditvenega bremena (215. člen ZPP).

14Utemeljena pa je revizija v zvezi z odločitvijo glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo neposredno utrpela prvi in drugi tožnik zaradi posledic škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je namreč njunemu tožbenemu zahtevku v tem delu delno ugodilo, sodišče druge stopnje pa je njun tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) v celoti zavrnilo, ker naj tožnika ne bi zmogla trditvenega bremena. Presodilo je, da sta tožnika v tožbi navedla le vrsto poškodb, ki sta jih utrpela ter postavila zahtevke za posamezne vrste nepremoženjske škode (telesne bolečine, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti), nista pa navedla odločilnih dejstev, ki morajo biti za posamezne oblike nepremoženjske škode zatrjevana. Ugotovljene pomanjkljivosti pa po naziranju pritožbenega sodišča, prvostopenjsko sodišče ne bi smelo nadomestiti z izvedbo „informativnega dokaza“ (s postavitvijo predlaganega izvedenca medicinske stroke).

15Glede prvega dopuščenega vprašanja - Ali lahko pritožbeno sodišče, potem ko je prvostopenjsko sodišče trditve tožnikov o obstoju in obsegu nepremoženjske škode štelo za zadostne, le-te opredeli kot pomanjkljive in tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrne, ne da bi tožnikom omogočilo, da pomanjkljive navedbe dopolnijo? - je revizija utemeljena, saj je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek (neposrednih oškodovancev) nesklepčen.

16Nesklepčnost tožbe pomeni, da je podano pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in zahtevkom. Ker sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme(4), se postavlja vprašanje ali sta tožnika navedla pravno odločilna dejstva v zvezi z njunim zahtevkom za odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki sta jo utrpela kot posledico škodnega dogodka. V formalnem pogledu je trditveno breme dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek (člen 180/1 ZPP), v vsebinskem pogledu pa trditveno breme pomeni dolžnost tožnika, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek (člen 180/3 ZPP). Medtem ko je formalno trditveno breme procesna predpostavka, je vsebinsko trditveno breme pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru sta tožnika v tožbi navedla telesne poškodbe, ki sta jih utrpela v škodnem dogodku (prometni nesreči), iz točke II. pa je tudi razbrati „da so vsi tožniki trpeli hude fizične bolečine v skladu s težo zadobljenih poškodb, tožnica in tretji tožnik sta trpela tudi strah za življenje oziroma za izid zdravljenja, končno je tudi njuna življenjska aktivnost trajno zmanjšana.“ Pritožbeno sodišče je takšne navedbe, ki jih tožnika v nadaljnjem teku postopka nista podrobneje dopolnila, štelo za pomanjkljive in je tožbo opredelilo za nesklepčno. Čeprav je nesklepčnost v svojem bistvu materialnopravni pojem, je hkrati tudi pojem procesnega prava. Tožba, ki je premalo ali nejasno substancirana, ker je opis življenjskega primera premalo individualiziran ali konkretiziran, ne bo izpolnjevala pogojev formalne popolnosti(5). Ker se s tožbo zahteva le pravno varstvo konkretne vsebine, je jasno, da je njen bistven element določen (ali vsaj določljiv) zahtevek (1. odstavek 180. člena ZPP). Tak pa je le tedaj, ko je konkreten in vsestransko določen (ali vsaj določljiv), torej določen tudi v pogledu dejstvenega kompleksa, na katerega podlagi zahteva tožeča stranka s tožbenim predlogom izraženo pravno posledico, in ki je odločilen za identifikacijo vsebine tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je torej lahko nedoločen tudi zaradi pomanjkljivega ali nejasnega dejstvenega substrata. To pa pomeni, da je zaradi neizpolnjevanja obvezne vsebine taka tožba nesposobna za obravnavanje, da potemtakem ni podana procesna predpostavka formalne razumljivosti in popolnosti tožbe. Prav pojmovanje substanciranja pa je odločilno za dovoljenost informativnega dokaza (v konkretnem primeru za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke). Obseg bremena substanciranja je odvisen predvsem od tega, ali dogajanje, ki ga mora stranka zatrjevati, sodi v njeno zaznavno območje, pa tudi, ali navedbe nasprotne stranke zahtevajo nadaljnjo členitev, dopolnitev ali konkretizacijo že podanih navedb.(6) V konkretnem primeru so bila dejstva sicer zatrjevana, pomanjkljiva pa je bila morda kvečjemu njihova konkretizacija. Če gre torej za „nesklepčnost“ zaradi premalo ali nejasno substancirane tožbe, bi moralo sodišče z njo postopati kot z nepopolno tožbo in izvesti postopek, kot ga določa 108. člen ZPP, v kolikor ne oceni, da sta tožnika svojemu trditvenemu bremenu v okviru podanih navedb zadostila.

17Ker je pritožbeno sodišče tožbo štelo za nesklepčno, je zmotno uporabilo materialno pravo in je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka. Sodišče bo moralo v ponovnem postopku upoštevati zgoraj izraženo pravno naziranje.

18Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Komentar Zakona o pravdnem postopku, 3. knjiga, str. 464, GV Založba 2009.

Op. št. (2): Komentar Zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, str. 454, GV Založba 2005.

Op. št. (3): Glej tudi Komentar ZPP, 2 knjiga, kjer Galič na str. 604 meni „da je sprejemljivejše stališče, da ravnanje sodišča, ki brez upravičenega razloga upošteva prepozno navedbo stranke, pomeni bistveno kršitev postopka, ki jo pritožbeno sodišče lahko sankcionira“.

Op. št. (4): Glej Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 127, GV 2009.

Op. št. (5): Ibidem str. 133.

Op. št. (6): Dolenc, Mile, Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa 32/2010, str.8.