VSRS Sklep II Ips 398/2009

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnica krije sama svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo dolžnikovemu ugovoru po izteku roka, razveljavilo sklep o izvršbi in zavrglo izvršilni predlog.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi upnice ugodilo in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je ugovor po izteku roka zavrnilo in odmerilo nadaljnje izvršilne stroške upnice na 2.743,60 EUR.

3Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ker se je postopka kot upnica udeleževala oseba, ki ne more biti stranka postopka, in bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je pritožbeno sodišče nepravilno uporabilo določilo 56. člena ZIZ, ni pa uporabilo določb prvega odstavka 76. člena, 80. člena, petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZPP in 5. člena avstrijskega zveznega Zakona o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda. Izpodbijana odločitev po mnenju državnega tožilstva nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, po kateri predstavlja v tožbi ali predlogu vsebovana opredelitev neobstoječe pravne osebe kot stranke neodpravljivo pomanjkljivost – procesno oviro, ki preprečuje začetek in tek sodnega postopka (odločbe II Ips 372/2004, III Ips 65/2002, II Ips 157/2000, II Ips 47/2001 in II Ips 186/98). Državno tožilstvo opozarja, da gre v obravnavanem primeru za spor z mednarodnim elementom; v njem kot upnica nastopa tuja pravna oseba. V predlogu za izvršbo je bila ta opredeljena s firmo zadruge iz Celovca, ki pa se je že pred tem pripojila k prevzemni zadrugi iz Borovelj, ki je v nadaljevanju postopka nastopala kot upnica. V procesu praviloma velja načelo lex fori; sodišča v Republiki Sloveniji vodijo postopke po določbah slovenskega procesnega prava. Kdo je lahko stranka pravdnega postopka, določa ZPP v prvem odstavku 76. člena, ki se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ). To je lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Kateri subjekt je pravna oseba, ki je lahko nosilka pravic in obveznosti v materialnem in procesnem razmerju, pa ne določa procesni, temveč materialni predpis. V sporih z mednarodnim elementom se sposobnost pravne osebe biti stranka postopka presoja po pravu njene pripadnosti, to je po pravu države, po katerem je bila ustanovljena (četrti odstavek 87. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 17. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju ZMZPP; oziroma četrti odstavek 79. člena v zvezi s prvim odstavkom 17. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, v nadaljevanju ZUKZ). Tako prvotna kot nova upnica sta bili ustanovljeni po pravilih avstrijskega prava. Pravni položaj, ki je nastal z njuno združitvijo (pripojitvijo prvotne upnice k novi), v Republiki Avstriji ureja zvezni Zakon o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da z vpisom združitve v register zadrug po sedežu zadruge, ki prenaša premoženje, preide to premoženje vključno z dolgovi na prevzemno zadrugo, prenosna zadruga pa ugasne. Z vpisom pripojitve 7. 12. 1996 je torej prvotna upnica izgubila svojo pravno subjektiviteto; od tedaj dalje ni več mogla biti nosilka pravic in obveznosti ne v materialnem ne v procesnem razmerju. To pomeni, da je bila v predlogu za izvršbo kot upnica navedena zadruga, ki tedaj ni več obstajala in ni imela sposobnosti biti stranka postopka, kar je ena od temeljnih procesnih predpostavk za dopustnost obravnavanja izvršilnega predloga in uvedbo izvršilnega postopka. Po določbi 80. člena ZPP mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, kar ob določbi 15. člena ZIZ velja tudi za postopek izvršbe. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotnega izhodišča spregledalo, da so v ugovoru zatrjevana dejstva kazala na preizkus obstoja osnovne procesne predpostavke – sposobnosti biti stranka in ta preizkus opustilo. Odsotnost te predpostavke predstavlja oviro za vodenje postopka, ki je po določbi 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče odpraviti in ima za posledico razveljavitev vseh opravljenih procesnih dejanj in zavrženje predloga za izvršbo. O tem vprašanju se je že oblikovala enotna in ustaljena praksa, po kateri tudi univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti neobstoja pravne subjektivitete v času vložitve izvršilnega predloga ali tožbe. Procesno in materialnopravno zmoten je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da je vse od obvestila z dne 9. 11. 2000 o spremembi upnika v postopku kot upnica nastopala obstoječa pravna oseba, ki je kot takšna navedena tudi v pravnomočnih sklepih sodišč. Vsebinsko naj bi to pomenilo, da je namesto prvotne (neobstoječe) upnice v izvršilni postopek vstopila nova upnica. V obravnavanem primeru je prevzem izvršbe po tretjem odstavku 24. člena ZIZ novi upnici preprečevalo dejstvo, da se izvršilni postopek zaradi neodpravljive pomanjkljivosti sploh še ni začel, zato ga tudi nadaljevati ni bilo mogoče.

4Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena upnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev. Opozarja, da izvršilni postopek vodi P. Borovlje Celovec. V tem postopku sta bila izdana najmanj dva samostojna sklepa o dovolitvi izvršbe z novimi (konkretnimi) izvršilnimi sredstvi, ki sta oba postala pravnomočna, v obeh pa kot upnica nastopa P. Borovlje. Ta dva sklepa po vsebini in v formalnem smislu pomenita nova sklepa o izvršbi in novo vodenje izvršilnega postopka. Upnica nadalje poudarja, da se je sedanja "ustaljena sodna praksa" začela z vodilnim primerom, v katerem je kot stranka nastopala pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, v konkretnem primeru pa gre za pravno osebo s tujega pravnega področja. Po določbi četrtega odstavka 79. člena v zvezi s 17. členom ZUKZ je za procesno sposobnost (pravilno sposobnost biti stranka) stranke treba uporabiti pravo države, v kateri je bila ta ustanovljena, konkretno torej avstrijsko pravo. Sodišča so v svojih odločbah sicer pravilno ugotovila, da v primeru združevanja zadrug pride v poštev avstrijski Zakon o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda; točna je tudi ugotovitev, da po določbah tega zakona prenosna zadruga (P. Celovec) ugasne, ko je združitev vpisana v register zadrug. Te določbe so materialnopravne, sposobnost biti stranka pa se presoja po procesnem pravu. Sodišče bi torej moralo uporabiti tudi tuje procesno pravo, to je avstrijski zakon o pravdnem postopku s pripadajočo sodno prakso. Pravo tuje države se mora uporabljati po njegovem smislu in z njegovimi pojmi (9. člen ZUKZ). Z namenom zagotoviti pravilno uporabo avstrijskega procesnega prava in pravilno presojo sposobnosti biti stranka upnice je ta že predložila sklep Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 4Ob539/87 z dne 15. 9. 1987. V njem je izraženo stališče, da prevzemna družba kot univerzalna pravna naslednica (konkretno P. Borovlje) s pripojitvijo avtomatično vstopi v pravni položaj pripojene pravne osebe (konkretno P. Celovec), zato gre za pomanjkljivost izključno pri označbi stranke, ki jo je mogoče odpraviti. Bistvo univerzalnega pravnega nasledstva je v tem, da pripojena družba skupaj z vsem svojim premoženjem obstaja še naprej v prevzemni družbi. Iz tega razloga po mnenju upnice tudi po slovenskem pravu ne gre za pomanjkljivost, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti.

5Zahteva je utemeljena.

6Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP). Polje preizkusa Vrhovnega sodišča je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje pravilne uporabe pravil o sposobnosti biti stranka (civilnega) postopka.

7Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Gre za sposobnost nastopati v vsakem, ne le konkretnem civilnem postopku; je splošna procesna predpostavka. Od njenega obstoja je torej odvisna dopustnost zahteve za pravno varstvo; je okoliščina, ki mora biti podana, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti te zahteve.

Sposobnost biti stranka v procesnem pravu ustreza pravni sposobnosti materialnega prava. Vsak, ki je po materialnem pravu pravno sposoben (je torej lahko nosilec pravic in obveznosti materialnega prava), je po procesnem pravu sposoben biti stranka. Pravdna stranka je tako lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP)(1).

Na obstoj procesnih predpostavk glede strank sodišče pazi po uradni dolžnosti, in sicer ves čas postopka (80. člen ZPP). Pri ugotovitvi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, je zelo pomembna opredelitev, ali gre za pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. V tem primeru mora sodišče stranki najprej omogočiti, da tožbo popravi oziroma ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). V nasprotnem primeru sodišče tožbo takoj zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP). Kršitev pravil o sposobnosti biti stranka predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (11. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), na katero mora (tudi) pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Navedene določbe ZPP veljajo na podlagi 15. člena ZIZ tudi za izvršilni postopek(2); stališče pritožbenega sodišča, da dolžnikovega opozarjanja na pomanjkljivosti glede upničine sposobnosti biti stranka ni mogoče upoštevati pri odločanju o ugovoru po izteku roka (56. člen ZIZ), je tako očitno napačno.

8V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom; v njem kot upnica nastopa tuja – avstrijska pravna oseba. V procesu je uporaba lex fori pravilo, zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo. Takšna izjema je (kot pravilno opozarja upnica) določena (tudi oziroma prav) v zvezi s presojo s posobnosti biti stranka tuje osebe; ta se presoja po pravu njene države (lex patriae; četrti odstavek 87. člena v zvezi s 17. členom ZMZPP oziroma četrti odstavek 79. člena v zvezi s 17. členom ZUKZ). Za pravne osebe je tako odločilno pravo, po katerem je bila ta ustanovljena, konkretno torej avstrijsko pravo. Sposobnost biti stranka v avstrijskem (procesnem) pravu sicer ni izrecno urejena, vendar jo tako kot pri nas uvrščajo med splošne procesne predpostavke in enačijo s pravno sposobnostjo materialnega prava(3). Združitev zadrug je v Republiki Avstriji urejena v Zakonu o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda, ki v prvem odstavku 5. člena glede združitve s pripojitvijo določa, da z vpisom združitve v register zadrug po sedežu zadruge, ki prenaša premoženje, preide to premoženje vključno z dolgovi na prevzemno zadrugo, prenosna zadruga pa ugasne. Posebej je treba poudariti, da tudi po avstrijskem (procesnem) pravu neobstoječa (pravna) oseba nima sposobnosti biti stranka, pomanjkanje te sposobnosti prav tako pomeni procesno oviro; sodba, ki se glasi na ime neobstoječe osebe (tožnika ali toženca), je absolutno nična(4).

9V konkretni zadevi je bil predlog za izvršbo vložen 19. 12. 1996; v njem je bila kot upnica navedena P. Celovec, Republika Avstrija (prvotna upnica), ki se je na podlagi Pogodbe o združitvi z dne 26. 9. 1996 in sklepa generalne skupščine z istega dne kot prenosna zadruga pripojila k P. Borovlje, Republika Avstrija (novi upnici), kot prevzemni zadrugi. Pripojitev je bila v register firm(5) vpisana – s čimer je po zgoraj navedeni določbi avstrijskega Zakona o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda prvotna upnica izgubila svojo pravno osebnost – 7. 12. 1996, torej pred vložitvijo obravnavanega izvršilnega predloga. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje in državnega tožilstva, da je (bila) v tem predlogu kot upnica navedena pravna oseba, ki ob njegovi vložitvi ni (več) obstajala in torej ni (več) imela sposobnosti biti stranka. Takšen predlog je nedopusten; podana je namreč procesna ovira za njegovo vsebinsko obravnavanje, in sicer tako po slovenskem kot – kar je ključno – po avstrijskem pravu. Po ustaljeni sodni praksi tega sodišča pomanjkanja procesne predpostavke sposobnosti biti stranka v primeru, ko oseba, ki je navedena kot stranka, že v trenutku vložitve zahteve za pravno varstvo ni (več) obstajala,

ni mogoče odpraviti. Ni si namreč moč zamisliti takšnega popravka te zahteve ali kakšnega drugega ukrepa stranke (prvi odstavek 81. člena ZPP), s katerim bi tisti, ki je v izvršilni zadevi glede na navedbo v predlogu za izvršbo nastopal kot upnik, pa že v času vložitve tega predloga ni (več) obstajal, pridobil lastnost, da bi se postopek lahko nadaljeval z njim(6). Iz tega razloga je treba takšno zahtevo, konkretno predlog za izvršbo, zavreči (prvi in peti odstavek 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ oziroma prvi in peti odstavek 83. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

10V primerljivih procesnih situacijah je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da tudi univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete stranke v času vložitve zahteve za pravno varstvo; tudi v tem primeru gre namreč s stališča pravne identitete za drugo (pravno) osebo in ne zgolj za drugačno (napačno ali pomanjkljivo) označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka (odločbe II Ips 47/2001 z dne 22. 8. 2001, III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 372/2004 z dne 17. 3. 2005, II Ips 671/2005 z dne 8. 3. 2007). Popolnoma zgrešeno je stališče upnice, da je bistvo univerzalnega pravnega nasledstva v tem, da pripojena družba skupaj z vsem svojim premoženjem obstaja še naprej v prevzemni družbi. Pravna oseba ni naraven subjekt, zato pri njej ne govorimo o smrti, vendar pa pravna oseba (prav tako) lahko preneha obstajati, torej izgubi pravno osebnost, in zakoni določajo, v katerih primerih. Takšen zakon je tudi (avstrijski) Zakon o združitvi zadrug in o spremembi obrtnega reda, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da z vpisom združitve v register zadrug (sedaj register firm) prenosna zadruga ugasne. Pritrditi je sicer treba upnici, da je sodna praksa v Republiki Avstriji manj stroga in v določenih primerih univerzalnega pravnega nasledstva dopušča popravo tožbe, (zmotno) vložene v imenu ne(več)obstoječe osebe(7). Ključno pa je, da pri tem ne gre več za presojo sposobnosti biti stranka (76. člen ZPP oziroma 77. člen ZPP/77), ki jo je treba v konkretnem primeru opraviti po avstrijskem pravu, ampak za presojo (ne)odpravljivosti pomanjkanja te sposobnosti (81. člen ZPP oziroma 83. člen ZPP/77), torej procesne ovire – ki je to tudi po avstrijskem pravu – , glede česar pa je treba uporabiti naše pravo (lex fori). Sklep Vrhovnega sodišča Republike Avstrije 4Ob539/87 z dne 15. 9. 1987 je zato za rešitev v tej zadevi odločilnega vprašanja nepomemben.

11Prav tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča druge stopnje in upnice na sklepe o nadaljevanju izvršbe, ki se glasijo na ime P. Borovlje (nove upnice), oziroma njihovo pravnomočnost. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma z drugimi predmeti. Bistveno je, da se izvršilni postopek v takšnem primeru (zgolj) nadaljuje in da gre ne glede na število izvršilnih sredstev oziroma predmetov za en postopek.

12Glede na obrazloženo je jasno, da je sodišče druge stopnje z ugoditvijo upničini pritožbi in spremembi (pravilne) odločitve sodišča prve stopnje storilo absolutno bistveno procesno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo, kakor izhaja iz izreka tega sklepa.

13Odločitev o upničinih stroških za odgovor na zahtevo temelji na določbah drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

---.---

Op. št. (1): Dodati velja, da je sposobnost biti stranka vendarle širša od pravne sposobnosti, saj se ob določenih predpostavkah priznava tudi subjektom, ki nimajo pravne sposobnosti - primerjaj drugi in tretji odstavek 76. člena ZPP.

Op. št. (2): Enaka je bila ureditev po v času vložitve obravnavanega izvršilnega predloga veljavnih Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP/77, in Zakonu o izvršilnem postopku, v nadaljevanju ZIP (primerjaj 77. člen, 82. člen, 83. člen, 10. točko drugega odstavka 354. člena in drugi odstavek 365. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP).

Op. št. (3): Rechberger – Simotta, Grundriss des österreichischen Zivilprozessrechts, Erkenntnisverfahren, Manz, Dunaj 2003, str. 114.

Op. št. (4): Ibidem, str. 116.

Op. št. (5): V letu 1991 sta se na podlagi sprememb Trgovinskega zakona in Zakona o registrih dotedanja posebna trgovinski in zadružni register združila v enotesn register firm.

Op. št. (6): Tega ni mogoče popraviti na takšen način, kot je sicer poskusila upnica, namreč z navedbo druge pravne osebe kot upnika. P. Borovlje je pravni naslednik prvotne upnice in tako druga pravna oseba. Nov upnik lahko vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika ob pogojih, ki jih določa tretji odstavek 24. člena ZIZ. Ti pogoji v konkretnem primeru niso (bili) izpolnjeni, saj je do spremembe upnice prišlo pred vložitvijo predloga za izvršbo. Bistveno je torej, da je bila v predlogu za izvršbo označena stranka, ki je nekoč imela pravno osebnost, pa jo je pred vložitvijo tega predloga izgubila.

Op. št. (7): Rechberger, Zivilprozessordnung, Kommentar, Springer, Dunaj, New York 2006, str. 1099.