VSM sodba I Cp 827/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem da se v prvi alineji I. točke njenega izreka izpusti besedilo „6.6.2006 dalje do plačila,“.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v , opr. št. z dne 9.3.2006 ostane v veljavi v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 8 dni plača upniku, sedaj tožeči stranki:

glavnico 1.885,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 451.877,32 SIT od 3.10.2004 do vključno 31.12.2006 in od zneska 1.885,65 EUR od 1.1.2007 do pačila, 6.6.2006 dalje do plačila,

sodno odmerjene stroške izvršilnega postopka v višini 159,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.300,00 SIT od 5.4.2006 do vključno 31.12.2006 in od zneska 159,82 EUR od 1.1.2007 do plačila (I. točka izreka),

nadalje navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v roku 8 dni plača upniku, sedaj tožeči stranki, zakonske zamudne obresti od stroškov izvršilnega postopka v višini 159,82 EUR za čas od 9.3.2006 do vključno 4.4.2006 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka), ter toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 926,53 EUR v roku 8 dni, po preteku tega roka pa skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) po pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo, iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in posledično nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje dejansko in pravno zmotna, saj ni upoštevalo nobenega od ugovorov materialnega prava, ki ga je podala tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Ponovno navaja, da tožeča stranka kot leasingodajalec svoje obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu št. 2309/02 ni izpolnila, ker ji predmeta leasinga, in sicer osebni avtomobil PEUGEOT 306 1,6 ROLAND GAROS, nikoli ni izročila, prav tako od tožeče stranke ni prejela kupnine oziroma denarja za plačilo predmeta leasinga, čeprav to ni bila pogodbena obveznost tožeče stranke. Ker od tožeče stranke ni prejela ničesar, ji tudi ničesar ne dolguje. Pojasni tudi, da ni prejela ničesar od drugih oseb, ki so sodelovale pri navedenem pravnem poslu. Navedeni osebni avtomobil je kupila že pred sklenitvijo navedene pogodbe drugje in ga tudi registrirala na svoje ime, lastništva na navedenem vozilu pa nikoli ni prenesla na tožečo stranko, saj tega tožeča stranka niti njeni posredniki nikdar niso zahtevali. Stališče sodišča prve stopnje, da je toženka zavedla tožečo stranko, je po njenem mnenju neutemeljeno, saj je bila pogodba sestavljena s strani tožeče stranke, ki je kot finančna institucija vešča prava in se zato ne more sklicevati, da ji okoliščine glede predmeta pogodbe niso bile znane. V kolikor je prišlo do morebitnih zlorab med tožečo stranko, dobaviteljem d.o.o. in posrednikom D. J., to ni v njeni domeni in zaradi tega ne more trpeti nobenih posledic. Tožeča stranka neutemeljeno zahteva plačilo neplačanih obrokov leasinga tudi zato, ker ima po navedeni pogodbi v primeru zamude s plačilom zapadlih obveznosti pravico razdreti pogodbo in odvzeti predmet leasinga, česar pa ni naredila, niti ni mogla narediti, saj ni bila nikoli lastnica predmeta leasinga. V nadaljevanju pritožbe ponovno navaja, da se ji je D.J. predstavil kot pooblaščenec tožeče stranke in vse v zvezi z navedeno pogodbo je urejala z njim. Ker je tožeča stranka zanikala kakršno koli pooblastilno razmerje z D. J. in njegovega zastopanja ne odobrava, se v skladu s tretjim odstavkom 73. člena OZ šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. V zvezi z odstopom od navedene pogodbe vztraja, da je s tem, ko je naslednji dan po sklenitvi pogodbe, torej dne 14.06.2002, po telefonu sporočila D. J., da odstopa od navedene pogodbe, in kljub temu, da ji je zagotovil, da bo uredil, da bo pogodba stornirana, in da ni potrebna nobena pisna odstopna izjava, pogodbo tudi pisno odpovedala dne 18.6.2002 in 24.6.2002, pravilno odstopila od pogodbe, in s tem utemeljeno štela zadevo za zaključeno, o čemer je tudi seznanila tožečo stranko v dopisu z dne 11.10.2002. Glede na navedeno meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa tudi ni oziroma je zmotno uporabilo tretji odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 101. in 102. člen OZ glede ugovora neizpolnjene pogodbe, 103. člena OZ glede prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve in 282. člena OZ glede predmeta izpolnitve oziroma vsebine pogodbene obveznosti. Nazadnje še navaja, da je bila skupaj s tožečo stranko zavedena s strani posrednikov pri sklenitvi in odpovedi pogodbe, sedaj pa neupravičeno nosi posledice. Odločitev sodišča prve stopnje je po njenem mnenju zato v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava in tudi prava o varstvu potrošnikov. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev njegovi pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev navedene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter povrnitev stroškov tega postopka s strani tožeče stranke v 15 dneh od prejema odločbe sodišča druge stopnje, po preteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da zoper izpodbijani zavrnilni del (II. točka izreka) nima pravnega interesa, zato je preizkusilo navedeno sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu (I. in III. točka izreka) in v mejah razlogov, ki jih pritožnica navaja v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti preizkusilo, ali so podani razlogi, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Pri tem je tudi upoštevalo, da gre glede na vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, za katerega veljajo določila postopka v sporih majhne vrednosti od 442. člena do 458. člena ZPP, o čemer sta bili pravdni stranki tudi pravilno poučeni (list. št. 29 in 36). V tem postopku so v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP pritožbeni razlogi omejeni, saj se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena in zmotne uporabe materialnega prava.

Čeprav pritožnica izrecno navaja, da izpodbija navedeno sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo njenih ugovorov materialnega prava, in sicer: ugovora neizpolnjene pogodbe, ugovora nesklenjene pogodbe in ugovora ugasle pravice, zaradi tega pa bi naj tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da glede na vsebino pritožbenih navedb tožena stranka želi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje oziroma uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato njenih pritožbenih navedb v tej smeri ni upoštevalo.

Dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo v podlago izpodbijane odločitve, in na katere je pritožbeno sodišče glede na obrazloženo vezano, so:

da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 2309/02 z dne 13.06.2002, s pomočjo posrednika D. J.,

da je tožeča stranka še istega dne, kot je bila sklenjena navedenega pogodba, skupaj s prevzemnim zapisnikom izročila toženi stranki v uporabo predmet leasinga, in sicer: osebni avtomobil PEUGEOT 306 1,6 ROLAND GAROS, za katerega je tožeča stranka kot leasingodajalec plačala dobavitelju d.o.o. kupnino v znesku 1,650.000,00 SIT,

da po navedeni pogodbi ni bila obveznost tožeče stranke, da toženi stranki nakaže kakršenkoli denarni znesek,

da je bil v imenu tožene stranke na podlagi te pogodbe tožeči stranki plačan polog v znesku 471.364,00 SIT, znesek 50.000,00 SIT in znesek 1,000.000,00 SIT, skupaj torej 1.521,364,00 SIT (sedaj: 6.348,54 EUR),

da tožena stranka od navedene pogodbe ni odstopila v skladu z njenim 13. členom, torej na način, določen v pogodbi.

Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki veljavno sklenili navedeno pogodbo o finančnem leasingu, tožena stranka pa od navedene pogodbe ni odstopila, niti ni zahtevala njene razveljavitve. Prav tako je nadalje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila v celoti, tožena stranka pa ne, saj tožeči stranki ni plačala vseh dogovorjenih leasing obrokov, zaradi česar tožeči stranki dolguje še neplačane obroke v skupnem znesku 1.752,40 EUR, stroške dveh opominov v znesku 20,85 EUR in stroškov izterjave v znesku 112,39 EUR.

Do takšnih zaključkov je sodišče prišlo na podlagi pravilne uporabile materialnega prava, in sicer tudi določil, na katere se sklicuje toženka v svoji pritožbi (tretji odstavek 73. člena, 101. člen, 102. člen, 103. člen in 282. člen OZ), njegove materialnopravne zaključke pa pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema. Glede na navedeno pritožbena izvajanja glede zmotne uporabe materialnega prava niso utemeljena. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja:

V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu št. 2309/02 z dne 13.06.2002, ki po vsebini predstavlja pogodbo o indirektnem finančnem leasingu, ki je sicer inominatna (z zakonom neurejena) pogodba. Z njo sta pravdni stranki svobodno uredili svoje obligacijsko razmerje (3. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedena pogodba veljavna, kar tudi pomeni, da ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). To je potrebno poudariti tudi zato, ker je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati in uporabiti tudi kogentne določbe Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialni predpis, in se uporablja le za osebe, ki jih lahko v skladu s tem zakonom štejemo za potrošnike, in to le v njihovih razmerjih s ponudniki blaga in storitev (podjetji). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZVPot določbe tega zakona o prodaji na obroke (49. člen do 55. člen) veljajo tudi za leasing pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena pogodba v skladu tudi z navedenimi določili ZVPot.

Ker pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo (absolutnih) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Pri tem je bilo potrebno še po uradni dolžnosti odpraviti očitno pisno pomoto, ki se je pripetila sodišču prve stopnje v prvi alineji I. točke izreka izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da tožeči stranki pripadajo zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 1.885,65 EUR tudi od dne 6.6.2006 dalje do plačila, pred tem pa je tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska za obdobje od dne 3.10.2004 dalje do plačila, v katerem je zajeto tudi obdobje od dne 6.6.2006 dalje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).