56. člen ZVPot-UPB2

Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da posamezne anuitete niso zastarale. Res je da anuiteta ne predstavljajo občasne terjatve skladno s prvim odstavkom 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za katere velja, da te zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Vendar pa drugi odstavek 347. člena OZ določa, da enako (torej da zastarajo v treh letih) velja za anuitete, za katere se v enakih vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, kot je to v konkretnem primeru.

V primeru, ko pogodba o finančnem leasingu vsebuje bodisi klavzulo, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, bodisi klavzulo, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa, prevzame (tudi) značilnosti prodajne pogodbe. Upoštevaje določbe konkretne leasing pogodbe je bilo pričakovanje leasingojemalca, ki ima stvar na podlagi obligacijskopravne izročitve že v posesti in ki obroke leasinga redno plačuje, nedvomno v fazi predstopnje k polni pravici, saj mu nastanka lastninske pravice leasingodajalec ni več mogel preprečiti. Pri rednem obročnem plačevanju je pričakovalna pravica kupca varovana vse do plačila zadnjega obroka in se s plačevanjem obrokov le še povečuje. Ta pravno varovan pridobitni položaj upnikom leasingodajalca preprečuje izvršbo na predmetu leasinga.

Pogodbe, ki vsebujejo le možnost leasingojemalca, da, če želi, lahko odkupi predmet leasinga, pa čeprav na takšno možnost leasingodajalec vnaprej obvezujoče pristane, ni mogoče označiti kot zakupne pogodbe z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino, torej prodaje na obroke. Pogodbeno določilo, ki določa leasingojemalčevo obveznost plačila v višini 6 obrokov ne glede na čas razdrtja pogodbe, ob predpostavki, da leasingodajalcu škoda zaradi razdrtja pogodbe v tej višini ni nastala, nasprotuje vestnosti in poštenju ter lahko predstavlja le določilo o pogodbeni kazni, kar zakon v primeru potrošniških pogodbe izrecno prepoveduje.

Revizija je bila dopuščena glede pravnih vprašanj, ali za pogodbo o finančnem leasingu z opcijo odkupa predmeta leasinga, kot je opredeljena v konkretnem primeru, veljajo (tudi) določbe ZOR in ZVPot o prodaji na obroke in pravne narave dogovora o vnaprej pogodbeno fiksno določeni odškodnini v znesku šestih obrokov leasinga ter njegove dopustnosti.

(Že) zahtevek za vrnitev predmeta leasinga ali zakupa (najema) vsebuje tudi odpoved takšne pogodbe, to pa še toliko bolj velja za primer, ko leasingodajalec predmet leasinga zaseže. Leasingodajalec ne more pred rednim zaključkom pogodbenega razmerja predmeta leasinga odvzeti leasingojemalcu in hkrati od njega zahtevati izpolnitve njegove (glavne) pogodbene obveznosti, to je plačila (vseh) dogovorjenih leasing obrokov, razen če je izrecno dogovorjeno drugače (dogovorjeni način izračuna pozitivnega pogodbenega interesa).

V obravnavani zadevi sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu, ki po vsebini predstavlja pogodbo o indirektnem finančnem leasingu, katera je inominatna (z zakonom neurejena) pogodba. Z njo sta pravdni stranki svobodno uredili svoje obligacijsko razmerje (3. člen OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedena pogodba veljavna, kar tudi pomeni, da ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). To je potrebno poudariti zato, ker je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati in uporabiti tudi kogentne določbe Zakona o varstvu potrošnikov – ZVPot, ki je v razmerju do OZ specialni predpis, in se uporablja le za osebe, ki jih lahko v skladu s tem zakonom štejemo za potrošnike, in to le v njihovih razmerjih s ponudniki blaga in storitev (podjetji). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZVPot določbe tega zakona o prodaji na obroke (49. člen do 55. člen) veljajo tudi za leasing pogodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena pogodba v skladu tudi z navedenimi določili ZVPot.

Narava navadnega sosporništva omogoča tek in dokončanje ločenih pravd zoper posamezne navadne sospornike, kjer so le-ti toženi za celotno obveznost, vsak kot samostojni dolžnik. V primeru, ko upnik zoper enega izmed solidarnih dolžnikov doseže izvršilni naslov za celotno in samostojno izpolnitev obveznosti, s tem njegova terjatev do drugih navadnih sospornikov, glede katerih pravda še teče, ne preneha. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka v kasnejši pravdi. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno). Odstop od pogodbe z zaporednimi obveznostmi lahko učinkuje bodisi glede bodočih obveznosti (ex nunc) bodisi tudi glede že izpolnjenih obveznosti (ex tunc; 2. odst. 108. čl. OZ). Pr

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Določilo Splošnih pogojev pogodbe o finančnem leasingu, ki določa, da nosi riziko dobave leasingojemalec, je nepošteno (24. čl. ZVPot), saj leasingojemalcu jemlje ugovore v primeru neizpolnitve pogodbe leasingodajalca. Sodišče je zaradi ničnosti določbe (2. odst. 121. čl. OZ) utemeljeno zavrnilo njeno uporabo.