VSL Sodba in sklep II Cpg 947/2018

I. Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) proti sklepu o izvršbi VL 55715/2017 z dne 20. 6. 2017 (v nadaljevanju: sklep o izvršbi) se je nadaljeval v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o zavarovanju in izvršbi).

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka v veljavi za 2.187,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016, v 3. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 44,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo v 3. odstavku, in sicer za izvršilne stroške v višini 30,00 EUR (II. točka izreka). V III. točki izreka je tožeči stranki naložilo, da mora priči B. G. povrniti potne stroške. V IV. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 768,50 EUR, pod pretnjo, da bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Pritožba in odgovor na pritožbo

3Proti I., II. in IV. točki izreka je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar po poteku osem dnevnega roka. Pritožbeno sodišče zato odgovora na pritožbo ni upoštevalo (drugi odstavek 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)).

K odločitvi o pritožbi

5Pritožba proti II. točki izreka ni dovoljena, proti I. in IV. točki izreka pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve iz I. točke izreka (zavrženje pritožbe proti II. točki izreka izpodbijane sodbe)

6Predpostavka za dovoljenost pritožbe je pravni interes stranke, ki se pritožuje. Za pritožbo proti II. točki izreka, s katero je tožena stranka uspela (glej 2. točko te obrazložitve), nima pravnega interesa. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 352. člen ZPP).

Obrazložitev odločitve iz II. točke izreka (zavrnitev pritožbe proti I. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe)

Posebnosti spora majhne vrednosti

7V tej zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo pa je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) tožeča stranka je za toženo stranko izvedla storitev priklopa CNC stroja in ji za opravljeno storitev izdala vtoževani račun v višini 2.187,02 EUR, (2) tožena stranka računa ni plačala, (3) tožena stranka ni dokazala: (i) da ji je tožeča stranka naročila izdelavo načrtov za njen kozolec in (ii) da plačilo načrtov ni bilo vezano na izvedbo storitev na kozolcu in (4) med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o drugačnem načinu plačil vtoževane terjatve, in sicer da bi se terjatev tožeče stranke za priklop CNC stroja poplačala z nasprotno terjatvijo tožene stranke za izdelavo načrtov za kozolec tožeče stranke.

9Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot podjemnik, tožena stranka pa kot naročnik sklenili podjemno pogodbo, predmet katere je bil priklop CNC stroja. Ugotovilo je, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je terjatev tožeče stranke prenehala zaradi izvenpravdnega pobota. Zato je toženi stranki naložilo plačilo vtoževane terjatve.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP

10Sodišče prve stopnje je na naroku dne 11. 10. 2018 v zvezi s strani tožene stranke zatrjevanim dogovorom o drugačnem načinu plačila vtoževane terjatve zaslišalo pričo B. G. (nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke). Zakonitega zastopnika tožene stranke M. L. pa ni zaslišalo, ker se naroka, na katerega je bil vabljen na zaslišanje, ni udeležil, svojega izostanka pa ni opravičil. V 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da je bilo vabilo na zaslišanje zakonitemu zastopniku tožene stranke vročeno preko tožene stranke. Ugotovilo je, (1) da je bila prošnja za vročitev vabila (l. št. 56) na zaslišanje M. L. toženi stranki vročena dne 13. 9. 2018 in (2) da je tožena stranka dne 18. 9. 2018 sodišču vrnila podpisano vročilnico (pripeta k r. št. 20 spisa), iz katere je razvidno, da je M. L. vabilo na zaslišanje prejel 14. 9. 2018.

11Tožena stranka v pritožbi ni izpodbijala ugotovitve sodišča prve stopnje, da je M. L. vabilo na zaslišanje prejel. Njen glavni pritožbeni očitek je, da M. L. vabilo na zaslišanje ni bilo vročeno pravilno. Zato se (kot stranka) naroka ni udeležil. Po pritožbenem stališču bi moralo sodišče prve stopnje vabilo na zaslišanje direktorju tožene stranke vročiti skladno s prvim odstavkom 137. člena ZPP, ne pa preko tožene stranke. Ker ni ravnalo tako, je kršilo načelo kontradiktornosti pravdnega postopka in pravico do izjavljanja tožene stranke. Zato je menila, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišču prve stopnje očitala tudi kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

12Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče napačno vabilo direktorja tožene stranke na zaslišanje, ker ga ni vabilo skladno s prvim odstavka 137. člena ZPP.¹ Pravila o vročitvi vabila stranki na zaslišanje so določena v 261. členu ZPP. Po prvem odstavku tega člena je treba vabilo na narok, na katerem se izvede dokaz z zaslišanjem strank, vročiti osebno stranki oziroma osebi, ki se zasliši za stranko. Skladno z drugim odstavkom istega člena pa se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo na zaslišanje (tudi) vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.

13Določba drugega odstavka 261. člena ZPP je bila v zakon vnesena z novelo ZPP-D iz razloga, ker osebna vročitev stranki (z vabilom na zaslišanje) pogosto ni bila izkazana, čeprav je bila stranka sicer pravilno vabljena na narok v skladu s prvim odstavkom 137. člena ZPP, to pa je povzročalo zastoje v postopkih.² Drugi odstavek 261. člena ZPP je torej namenjen le lažjemu izkazovanju osebne vročitve vabila stranki na zaslišanje.³ V primeru, ko je zakoniti zastopnik vabilo na zaslišanje prejel, naroka pa se ni udeležil, ne gre za kršitev pravil o vročanju. V tem primeru torej ne gre za isto situacijo kot takrat, ko se stranki, ki ima pooblaščenca, vabilo na narok za glavno obravnavo (in ne za zaslišanje) vroča neposredno in ne preko pooblaščenca^.4 Treba je namreč ločiti položaj stranke kot glavnega procesnega subjekta od položaja, ko stranka „nastopa kot dokazno sredstvo“. V prvem primeru je pooblaščenec upravičen, da v imenu in za račun stranke (v mejah pooblastila) opravlja procesna dejanja, v drugem primeru pa pooblaščenec ne more biti zaslišan namesto stranke. Zato tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na VSL sklep II Cp 1267/2013 in VSL sklep II Cp 1712/2012. Iz obrazložitve teh dveh odločb izhaja, da se odločitvi nanašata na primer, ko je šlo za neposredno vročitev stranki (kot glavnemu procesnemu subjektu), čeprav je ta imela pooblaščenca.

14H gornji obrazložitvi pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi sama predlagala, da se njenega zakonitega zastopnika (na zaslišanje) vabi na naslov tožene stranke. Iz vročilnice v spisu (pripete k list. št. 57) pa je razvidno, da je vabilo na zaslišanje podpisal direktor tožene stranke osebno.

15Na podlagi 258. člena ZPP sodišče ni dolžno zaslišati stranke postopka, če se stranka ne odzove sodnemu vabilu. Ker zakoniti zastopnik tožene stranke na narok ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati. Glede na navedeno pritožbena očitka o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS nista podana.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je zaradi očitanih kršitev določb pravdnega postopka, prišlo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja

16Tožena stranka je trdila, da je opustitev zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke vodila v nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kot rečeno, pa sodišče prve stopnje njenega zakonitega zastopnika ni bilo dolžno zaslišati na podlagi 258. člena ZPP. Zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

17Na pritožbene navedbe iz prvega odstavka 2. točke pritožbe pritožbeno sodišče odgovarja, da s ponavljanjem svojih trditev, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje, pritožnica ne izpodbija prvostopenjske sodbe. Že zato s temi navedbami ne more doseči drugačne odločitve.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo določbo 451. člena ZPP

18Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je priča B. G. šele na zaslišanju prvič navedel, da je od tožene stranke prejel zgolj računalniške fotografije glede kozolca, načrtov pa ni nikoli prejel. Menila, je da sodišče prve stopnje teh navedb ne bi smelo upoštevati, saj so bile prepozne. Smiselno je zatrjevala kršitev 451. člen ZPP.

19Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijanje sodbe povzelo izpovedbo priče, (med drugim) tudi v delu, ki ga je izpostavila pritožba. Vendar pa tožena stranka zmotno meni, da upoštevanje (povzemanje) izpovedbe priče, pomeni kršitev določbe 451. člena ZPP. Treba je namreč ločiti navedbe strank, ki predstavljajo trditveno podlago in za katere veljajo omejitve iz 451. - 453. člena ZPP in izpovedbe prič, ki služijo dokazovanju resničnosti zatrjevanih dejstev. V kolikor pa tožena stranka s tem izpodbija dokazno oceno sodišča, pa s tem ne more uspeti. Izpodbijane dokazne ocene (ki pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Glede odločitve o pravdnih stroških

20Tožena stranka se je na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, tudi s pritožbo proti odločitvi o pravdnih stroških ne more uspeti.

Sklepno

21Glede na zgornje razloge pritožba proti I. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje v tem delu tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

22Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Prvi odstavek 137. člena ZPP določa: Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno.
² Prim. N. Betteto v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 190-191.
³ Utemeljeno je namreč pričakovati, da bo pooblaščenec, ki ima oseben stik s stranko, stranko obvestil o razpisanem naroku, na katerem bo zaslišana.
⁴ V tej zadevi je sodišče prve stopnje vabilo na narok za glavno obravnavo pravilno vročalo pooblaščencu tožene stranke, ki se je naroka tudi udeležil.