UPRS Sodba III U 71/2016-21

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran, št. 351-197/2015-43 z dne 11. 12. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva družbe A. d.o.o., Portorož, za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

1Z odločbo, št. 351-197/2015-43 z dne 11. 12. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba ali izpodbijano gradbeno dovoljenje), je Upravna enota Piran (v nadaljevanju prvostopenjski organ) družbi A. d.o.o., ..., Portorož (v nadaljevanju investitorka), izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječe depandanse B. v Portorožu v obsegu in pod pogoji, navedenimi v I. točki izreka izpodbijane odločbe, kjer so opredeljeni vrsta, zahtevnost in lokacija gradnje, klasifikacija objekta, značilnosti gradnje, vključno z vertikalnimi gabariti, pridobljena soglasja ter podatki o projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), ki je po II. točki izreka sestavni del izdanega gradbenega dovoljenja. V III. točki izreka izpodbijane odločbe je odločeno, da lahko investitorka prične z gradnjo po pravnomočnosti, na lastno odgovornost pa tudi po dokončnosti tega gradbenega dovoljenja. Iz IV. točke izreka izhaja, da mora investitorka v določenem roku po končani gradnji vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, ki je pogoj za začetek uporabe objekta; skladno s V. točko izreka gradbeno dovoljenje neha veljati, če investitorka ne začne z gradnjo v treh letih po njegovi pravnomočnosti. Iz VI. točke izreka pa izhaja, da stroškov postopka ni bilo.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je 19. 8. 2015 prejel investitorkino vlogo, ki je bila nato večkrat popravljena oziroma dopolnjena ter se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo depandanse B. na parcelah št. ..., ... in ... k.o. Portorož. V postopku je bilo ugotovljeno, da je zahteva opremljena skladno s 54. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz prvega odstavka 66. člena tega zakona. Območje nameravane gradnje se ureja s Prostorskimi ureditvenimi pogoji za turistično stanovanjsko območje A. planske celote T 5/19 v Portorožu (Uradne objave 13/1989, v nadaljevanju Odlok o PUP, 24/1994 in 17/2006). Prvostopenjski organ citira določbo 7. člena Odloka o PUP, po kateri se s PUP območje dokončno ureja in se za stavbni fond turističnih in stanovanjskih objektov dovoljujejo rekonstrukcije in adaptacije objektov, s katerimi se objekti funkcionalno dopolnjujejo in zboljšujejo bivalni in delovni pogoji za pridobivanje nove bivalne in delovne površine. Nato citira še posamezne določbe 10. in 15. člena Odloka o PUP ter 7. in 9. člena Odloka o spremembi in dopolnitvi Odloka o PUP. Navaja, da je predvidena rekonstrukcija obstoječe depandanse B. hotela A. v Portorožu za dosego kategorije 4*, da vertikalni in horizontalni gabarit, odmiki, etažnost in komunalni priključki ostajajo nespremenjeni ter da se bosta tlorisna in zazidana površina objekta povečali na račun izvedbe izolacijskega ovoja in pritličnih teras suit. Gradbena dela se bodo izvedla zaradi ureditve objekta skladno z današnjimi standardi v turizmu. Z rekonstrukcijo iz 111 sob nastane 71 sob in 25 suit, te se uredijo kot hotelski apartmaji brez kuhinje. Mirujoči promet bo urejen po obstoječih rešitvah v podzemni garaži hotela A., kjer je za depandanso zagotovljenih 97 parkirnimi mesti in še 1 parkirno mesto za tri zaposlene. Pravica graditi na zemljišču je izkazana z vknjiženo lastninsko pravico v zemljiški knjigi. Iz PGD izhaja, da bo z obstoječimi komunalnimi priključki zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta.

3Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je nadalje razvidno, da se na povabilo k prvostopenjskemu organu zaradi predstavitve gradnje in zavarovanja svoji pravnih koristi, Občina Piran ni odzvala in se tako po 63. členu ZGO-1 šteje, da glede obravnavane gradnje nima pripomb. Odzvala pa sta se C.C. (to je tožnik) in D.D. iz Portoroža, ..., ki jima je, kot solastnikoma sosednjih zemljišč s parc. št. ... in ... k.o. Portorož, prvostopenjski organ priznal status stranskih udeležencev. V dopisu, ki ga je prejel 26. 10. 2015, sta podala veliko pripomb, pri čemer je prvostopenjski organ, kot navaja, obravnaval le tiste, za katere meni, da lahko vplivajo na njun pravni interes. Prvostopenjski organ povzame posamezne pripombe ter pojasnjuje, da parcele s parcelacijo dobijo novo označbo, lastninsko stanje pa ostane nespremenjeno, kar pomeni, da parcelacija ne predstavlja ovire v postopku vrnitve premoženja, zato predmetne zemljiške parcele niso sporne za obravnavo. Zahteva se nanaša na rekonstrukcijo legalno zgrajenega objekta z uporabnim dovoljenjem, št. 351-327/68-73 z dne 6. 3. 1973 (ter odločbo, št. 351-4/95 z dne 7. 2. 1005 za izvedbo del vzdrževalnega značaja), s katero bodo ostali odmiki obodnih zidov od mej sosednjih zemljišč nespremenjeni, odmiki novih teras v pritličju pa večji od 3 m. Glede pripomb o povzročanju hrupa na odprtih terasah meni, da gre za hrup ob uporabi in je to stvar upoštevanja pravil reda in miru.

4Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je drugostopenjski organ zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe povzema podatke PGD o nameravani rekonstrukciji, s katero bi, kot navaja, do sedaj samostojni Hotel B. postal depandansa Hotela A. kategorije 4*. Meni, da so izpolnjeni pogoji točke 7.2. prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 66. člena ZGO-1, saj je predvidena rekonstrukcija Hotela B. za dosego višje kategorije, pri čemer se prostornina poveča, a manj od predpisane meje 10 % (po PGD znaša bruto prostornina obstoječega objekta 20.277,52 m3, novega pa 20.451,87 m3; neto prostornina obstoječega objekta znaša 13.657,70 m3, novega pa 13.735,04 m3). V postopku na prvi stopnji so bila pridobljena upravna dovoljenja, izdana glede predmetnega objekta. Tako je bila za objekt izdana odločba, št. 351-327/68-69 z dne 27. 1. 1969, s katero je bila odobrena lokacija. Dne 7. 9. 1970 je bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-327/68-70 za depandanso ob Hotelu E.. Dne 6. 3. 1973 je bilo izdano uporabno dovoljenje, št. 351-327/68-73, s katerim je bila dovoljena uporaba novozgrajene depandanse "hotel B." v Luciji, Portorož. Z odločbo, št. 351-4/95 z dne 7. 2. 1995 so bila dovoljena gradbena dela vzdrževalnega značaja v Hotelu B. v Portorožu po predloženi dokumentaciji s popisom del z dne 28. 12. 1994. Določba tretjega odstavka 54. člena ZGO-1 pomeni, da mora biti objekt v skladu z izdanimi dovoljenji tudi zgrajen. Leta 1973 je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, s katerim se je po takratni ureditvi preverjalo, da je objekt grajen v skladu z veljavnimi gradbenimi in tehničnimi predpisi, standardi in normativi ter pod strokovnim vodstvom, tako, da je zagotovljena trdnost in varnost objekta pred požarom, kakor tudi življenje in zdravje ljudi (Temeljni zakon o gradnji investicijskih objektov, Uradni list SRS, št. 20/67, 34. člen). Glede na opisano takratno ureditev in dejstvo, da je bilo za objekt uporabno dovoljenje izdano, je v zadostni meri izkazano, da je objekt legalno zgrajen.

5Drugostopenjski organ ugotavlja, da je po PGD predvideno, da vhod ostane s pešpoti na južni strani stavbe s tem, da se zamakne za en konstrukcijski raster v levo. Izvedejo se odprte zunanje terase na vzhodnem in zahodnem delu za potrebe suit v pritličju, njihova ločitev proti dostopni poti se izvede z živo mejo. Prometna povezava do objekta je obstoječa, preko podzemne garaže Hotela A., ki je z B. povezana z notranjimi dvigali in stopniščem. Kamionski in ostali dovoz za potrebe (izvedbe) gradnje je v PGD prikazan po glavni cesti na južni in zahodni strani Hotela B., tovornjak se bo ustavil ob podpornem zidu ob B., za vertikalni transport je predvideno kransko dvigalo na zahodni strani objekta. Za dovoz na gradbišče ne bo uporabljena pot E. na vzhodni strani objekta, ki poteka po parc. št. ... k.o. Portorož. To zemljišče je sicer označeno kot javno dobro - cesta v lasti občine, ki jo je kot tako investitorka upravičena uporabljati. Pri tem ne sme povzročati škode drugim, npr. lastnikom sosednjih zemljišč (prvi odstavek 73. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), če bi do tega prišlo, pa se problematika rešuje po določilih civilnega oziroma odškodninskega prava in ne more biti stvar tega postopka. Stranska udeleženca bi lahko uspela le z izkazom, da bodo zaradi gradnje njima oziroma njunim nepremičninam nastali neki nedovoljeni vplivi, ki presegajo predpisano mero. Odgovor prvostopenjskega organa na pripombe stranskih udeležencev je res kratek, a je odločbo po mnenju drugostopenjskega organa kljub temu mogoče preizkusiti.

6Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu. Toži zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačnega sklepa o dejanskem stanju, glede na vsebino tožbenih navedb pa uveljavlja tudi tožbeni razlog bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Kot navaja v tožbi, sta s sedaj že pokojno D.D. v postopku izdaje izpodbijane odločbe zaradi zavarovanja svojih pravnih koristi, kot mejaša oziroma lastnika obravnavani gradnji sosednje nepremičnine, v kateri tožnik tudi stalno prebiva, podala več pripomb, do katerih se je prvostopenjski organ opredelil le formalno, brez vsebinske obrazložitve. Do pripomb glede pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ki neposredno vplivajo na tožnikovo pravno korist, se ni ustrezno opredelil niti drugostopenjski organ. Že v pripombah je tožnik opozoril, da obstoječi objekt ni zgrajen skladno z izdano lokacijsko in gradbeno dokumentacijo, saj vsaj za dve etaži (višine) presega dovoljeno mejo. V primeru zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo mora upravni organ preveriti vsebino gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, sicer bi določba tretjega odstavka 54. člena ZGO-1 pomenila le golo formalnost. ZGO-1 ne določa, da mora upravni organ preveriti, ali ima stavba uporabno dovoljenje, ampak je vezan na predhodno gradbeno dovoljenje in zato dolžan preveriti, ali je PGD za rekonstrukcijo v njegovih okvirih. Gradbeno dovoljenje z dne 9 7. 1970 za gradnjo depandanse ob hotelu E. (sedaj depandansa B.) določa, da morata pri izvajanju gradbenih del investitor in izvajalec upoštevati vse gradbeno tehnične predpise, pogoje v odločbi o lokaciji, odobrene načrte in pogoje v soglasjih. Z odločbo o lokaciji z dne 27. 1. 1969, ki jo je treba upoštevati po gradbenem dovoljenju, se dovoljuje gradnja depandanse z največjo višino nad terenom do venca 16 m, z največjo dolžino 32 m in največjo širino 32 m. Medtem ko iz izpodbijane odločbe izhajajo vertikalni gabariti depandanse: kota venca 1 je 22,23 m in kota venca 2 je 25,51 m. Že ta primerjava oziroma sedanji PGD kaže, da depandansa ni skladna z gradbenim dovoljenjem. Gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo tako ne more biti izdano.

8Tožnik navaja, da je že v pripombah izpostavil pomanjkljivosti PGD glede dostopa do B. in opozoril, da navedbe o obstoječi prometni povezavi ne držijo. Prometna ureditev depandanse se spreminja. Iz načrta tlorisa pritličja izhaja nov dovoz na vzhodni strani, t.i. vhod za osebje, dovolj širok, da dopušča tudi dovoz z vozili preko ozke poti E., ki poteka tik ob tožnikovi nepremičnini in je že sedaj popolnoma preobremenjena. Med drugim zato, ker B. nima več urejenega dostopa z zahodne strani, ki je obstajal nekje do leta 1990, ko ga je tedanji lastnik B. namerno zasul in je zato sedaj tudi potreben v drugostopenjski odločbi omenjeni transport z žerjavom. Tako se ves transport, tudi z vozili, ki presegajo dovoljeno težo 3,5 ton, preusmerja na pot E., s čimer se tožnik kot lastnik sosednje nepremičnine ne strinja. Pot E. je namenjena zgolj stanovalcem te ulice (kot izhaja tudi iz občinskega Odloka o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v Občini Piran, 41. točka 7. člena), zaključi se pri tožnikovi hišni številki ... ter ni namenjena uporabi s strani lastnika in gostov B.. Za razliko od stanovalcev namreč depandansa nima manevrskega prostora za obračanje, zato se vozila ustavljajo na poti oziroma vozijo vzvratno, kar ovira stanovalce pri uporabi svojih nepremičnin (nemotenem vhodu in izhodu z dvorišča). Na nepravilnost oziroma pomanjkljivost ugotovitev drugostopenjskega organa oziroma vsebine PGD glede dostopa kažejo tudi navedbe investitorke v odgovoru na pritožbo, da pot E. že od leta 1971 uporablja za dostavo hrane in posteljnine, pa tudi njene navedbe, da se pot E. in podzemna garaža uporabljata za dostop z vozili do višine 2 m. Torej za višja vozila B. nima dostopa, čeprav kot gospodarski objekt potrebuje tudi dostavo z večjimi vozili, za kar bi v PGD morala biti predvidena rešitev. Glede na vrsto objekta in njegov namen bi moral upravni organ preveriti, ali opisani dostop sploh pomeni zagotovljeno minimalno komunalno oskrbo kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu PGD. Dejansko minimalna komunalna oskrba vse od leta 1990, ko je tedanji lastnik zaprl povezavo na javno cesto z zahodne strani, ni več zagotovljena. To vpliva na izvrševanje tožnikove lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. ... k.o. Portorož, ki ima dostop preko poti E., ki pa je zaradi nedopustne in preobširne uporabe s strani investitorke pretežno blokirana. Tožnik se sklicuje na načela oziroma pravila SPZ in še navaja, da rekonstrukcija predvideva izgradnjo dodatnih teras, kar bo tudi vplivalo na uporabo njegove nepremičnine, zlasti z vidika večjega hrupa.

9Toženka - v tem upravnem sporu je to po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za okolje in prostor - je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

10Družba Hoteli A. d.o.o., ki ji je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje in je tako v sodnem postopku sodelovala na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1, v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam in predlaga, da sodišče tožbo zavrže, oziroma podredno zavrne. Zahteva, da ji tožnik povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11Investitorka meni, da tožnik nima pravnega interesa za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu. Ob sklicevanju na sodno prakso tega sodišča navaja, da ima položaj stranskega udeleženca lahko samo oseba, ki ji materialni predpis izrecno priznava tak status. Tožnik uveljavlja dejanski in javni interes, ki nista pravno upoštevna. Domnevno poslabšanje bivalnih pogojev ne predstavlja pravnega interesa. Tega tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na SPZ. Pri navedbah glede višine depandanse B. in prometne ureditve gre za splošni javni interes, katerega varstvo je v pristojnosti oblastnih organov, oba upravna organa pa sta zavrnila ugovore tožnika. Ta zatrjuje še hipotetične kršitve v prihodnosti, npr. da bo pot E. uporabljena tudi ob rekonstrukciji in da bo zaradi ureditve teras nastal večji hrup. Vlaganje očitno neutemeljenih pravnih sredstev, kljub jasnim argumentom obeh upravnih organov, pomeni zlorabo procesnih pravic. Navedbe o večjem hrupu s teras po rekonstrukciji je zavrnil že prvostopenjski organ, investitorka k temu dodaja, da rekonstrukcija ustreza vsem zahtevam zakonodaje o hrupu v okolju, kar med drugim izhaja iz Elaborata zaščite pred hrupom v stavbah, št. 13/15 GF z dne 30. 3. 2015, Inštituta za varnost F. d.o.o. Noben predpis posamezniku ne zagotavlja, da ceste mimo njegovega doma ne bodo uporabljali tudi drugi. Investitorka je vedno priznavala, da že ves čas obratovanja depandanse B. uporablja pot E., in sicer v sezoni za dostavo posteljnine dvakrat tedensko in potrebnih artiklov za čajno kuhinjo enkrat mesečno z manjšimi kombiji. Pojasnila je tudi, da poti E. za izvedbo same rekonstrukcije ne bo uporabljala. Tudi če bi jo, pa ne bi kršila predpisov, saj lahko javno pot s statusom javnega dobra v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih uporablja vsakdo; če tožnika moti način uporabe, pa ima na voljo druga pravna sredstva. Odlok o kategorizaciji občinskih javnih cest in kolesarskih poti v občini Piran ne določa omejitev, kot jih navaja tožnik. Prav tako ne drži navedba, da se prometna ureditev B. spreminja. Povezava ostaja enaka, skozi garažno hišo A., v katero lahko pripeljejo dostavna vozila do višine 2 m, višja pa tja za potrebe oskrbe depandanse B. ne bodo vozila. Vhod za osebje je namenjen peš vstopu zaposlenih v depandansi. Višina stavb spada na področje javnega prava in okoljskih predpisov. Poleg tega obravnavana rekonstrukcija višine depandanse B. ne spreminja. Predmet tega postopka ni prvotno gradbeno dovoljenje iz leta 1970. Če je tožnik menil, da je objekt zgrajen nezakonito, bi to moral uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku izdaje prvotnega gradbenega dovoljenja. Sicer pa sta oba upravna organa ugotovila, da je depandansa B. zakonito zgrajena. Investitorka je izpolnila formalne pogoje za izdajo 54. člena ZGO, ki terja le, da se v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo navede tudi številko in datum prvotnega gradbenega dovoljenja, ne vsebuje pa obveznosti za preverbo le-tega. V upravnem postopku se kot dokazno sredstvo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari, zato sta upravna organa ravnala pravilno, ko sta zakonitost objekta ugotavljala na temelju uporabnega dovoljenja. Tožnik je vrednost spora v tožbi ocenil na 3.000,00 EUR, očitno prenizko glede na to, da je vrednost nameravanih del po gradbenem dovoljenju okrog 3 mio EUR. Zato naj sodišče, ob upoštevanju 31. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in smiselni uporabi tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, določi pravilno vrednost spora in pred nadaljevanjem postopka tožniku naloži (do)plačilo sodne takse, saj je to procesna predpostavka za izvedbo postopka.

12Tožnik v vlogi odgovarja, da gre pri obravnavani tožbi za neocenljivo zadevo, za katero se tudi sicer plača od vrednosti spora neodvisna taksa 148,00 EUR. Zanika očitke o zlorabi pravnih sredstev, saj mu te daje pravni red prav zato, da se (tudi sodno) preizkusi izpodbijana odločba, ter pripominja, da je rekonstrukcija že končana, saj je investitorka z deli nadaljevala ne glede na tožbo. Če je že sedaj onemogočen dostop do tožnikove nepremičnine in njena raba bistveno ovirana, se poseg z izdanim gradbenim dovoljenjem potrjuje, zato s tožbo ščiti svoj pravni in ne le dejanski ali javni interes. Že obstoječe stanje je nezakonito, izdaja gradbenega dovoljenja, s katerim se spreminja prometna ureditev, saj se zagotavlja tudi nov dovoz, pa to še poslabšuje. Dostavna vozila so tudi vsaj 3 m visoki in 2 m široki tovornjaki, ki ne le ustavljajo, ampak tudi vzvratno vozijo na relaciji 50 do 60 m tožnice. Glede navedb investitorke o poti E. tožnik poudarja, da gre za dve poti: E. I se nahaja na severozahodni strani hotela investitorke, E. II pa poteka mimo tožnikove hiše in na njenem začetku je prometni znak, ki omejuje dovoz le za stanovalce in potrebe njihove dostave. Prekomerni bodo tudi vplivi na tožnikovo nepremičnino zaradi hrupa, saj postavitev novih teras pomeni večje število gostov, ki se zadržujejo zunaj, tudi v nočnih urah. Če gradnja ne bi imela vpliva na uporabo tožnikove nepremičnine (gre za bistveno poslabšanje), tožbe ne bi vlagal. Vztraja pri navedbah glede višine objekta, ki je zgrajen nelegalno, izven določenih gabaritov, pri čemer napačna uporaba materialnega prava neposredno vpliva na tožnikov položaj. Ob tem izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015. Glede na zavzeta stališča Ustavnega sodišča in ob dejstvu, da je višina objekta pomemben del gradbenega dovoljenja z vidika pravice okoliških lastnikov do svetlobe in razgleda, ima tožnik pravni interes za uveljavljanje z višino objekta povezanih ugovorov o neupoštevanju določb ZGO-1 in podzakonskih aktov. Povedano je upoštevno tudi glede ugovorov z vidika postavitve novih teras in dostopa do tožnikove nepremičnine po poti Vesna.

13Investitorka v vlogi z dne 17. 2. 2017 predlaga, naj se upošteva, da je rekonstrukcijo objekta na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja že izvršila. Glede na dejavnost turizma in hotelirstva, s katero se ukvarja, je bistveno, da lahko gostom storitve ponudi v času turistične sezone, ker bi ji sicer nastala škoda iz naslova izgubljenega dobička, okrnjen pa bi bil tudi njen ugled.

14Sodišče v zvezi s predlogom investitorke, naj se določi pravilna vrednost spora in tožniku naloži ustrezno (do)plačilo sodne takse, ki je procesna predpostavka za obravnavanje tožbe, pojasnjuje, da v zadevah izdaje gradbenega dovoljenja po ustaljeni sodni praksi (npr. sodbi tega sodišča, I U 1287/2016 z dne 15. 6. 2017 in U 1778/2008 z dne 16. 4. 2009) vrednosti spora ni mogoče enačiti z vrednostjo investicije. Pa tudi sicer se v upravnih sporih, kot je obravnavani, po določbah taksne tarife ZST-1 plačujejo sodne takse v fiksnih zneskih, ki niso odvisni od vrednosti spora. Za postopek pred sodiščem prve stopnje je tako po tar. št. 6111 predpisana sodna taksa v fiksnem znesku 148,00 EUR, ki jo je tožnik po plačilnem nalogu, št. III U 71/2016-2 z dne 4. 3. 2016, kot je razvidno iz sodnega spisa, tudi pravočasno plačal.

K I. točki izreka:

15Tožba je utemeljena.

16Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ investitorki izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo obstoječe depandanse B. v Portorožu, v obsegu in pod pogoji, navedenimi v nadaljevanju izreka izpodbijane odločbe.

17Kot materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe so v njenih razlogih navedene določbe ZGO-1 in Odloka o PUP. Po določbi točke 7.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenih potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer v stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kot 10 %. V zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je treba navesti v prvem odstavku 54. člena ZGO-1 določene podatke in ji priložiti listine iz drugega odstavka istega člena, med drugim dva izvoda PGD. Če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na, med drugim, rekonstrukcijo, je treba po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 v njej navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. Kot izhaja iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1, mora pristojni upravni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi: (1.) ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, (2.) ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta, (3.) ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, (4.) ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta, (5.) ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti, (6.) ali ima investitor pravico graditi in (7.) ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, če se gradi nov objekt ali če se objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se zato spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo. V okviru pravice graditi je treba po stališčih sodne prakse izkazati tudi pravico dostopa do nepremičnine, ki mora biti dejansko mogoč in legalen (sodba Vrhovnega sodišča, X Ips 21/2012 z dne 13. 12. 2012). V skladu z drugim odstavkom 66. člena ZGO-1 minimalna komunalna oskrba stanovanjske stavbe vključuje oskrbo s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste, minimalna komunalna oskrba drugih objektov pa se določi glede na njihov namen.

18Tožniku je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) utemeljeno priznan položaj stranskega udeleženca, in sicer kot (so)lastniku sosednjih nepremičnin s parc. št. 1816 in 1832 k.o. Portorož. V postopku je podal več pripomb oziroma ugovorov v zvezi z obravnavano gradnjo.

19Ker investitorka oporeka pravnemu interesu tožnika za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja oziroma za vložitev tožbe v upravnem sporu, sodišče pojasnjuje, da stranski udeleženec v smislu določb 43. člena ZUP v tovrstnem upravnem postopku sodeluje zaradi varstva svojih pravnih koristi, in sicer tistih, ki izhajajo iz materialnih predpisov, ki jih mora pri odločanju uporabiti upravni organ. V konkretnem primeru so to določbe ZGO-1 in Odloka o PUP. Pri tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče z odločbo, št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 69/2015), razširilo pred tem oblikovana stališča sodne prakse (na katero se sklicuje prizadeta stranka) glede položaja stranskega udeleženca oziroma upoštevnih ugovorov, ki jih ta lahko uveljavlja v postopku (presoje) izdaje gradbenega dovoljenja. Ustavno sodišče je odločalo v zadevi, v kateri je Upravno sodišče pred tem zavzelo stališče, da ugotovljena nezakonitost gradbenega dovoljenja za ugoditev tožbi ne zadostuje, ker se navedbe (pri)tožnikov nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se zagotavlja v zaščito javne koristi. Takšno argumentacijo je Ustavno sodišče odklonilo. Navedlo je, da je pravno upošteven interes, ki ga mora varovati upravni organ (ter sodišče v upravnem sporu) podan, če se nanaša na določen omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih, če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet ter če obstaja pravna norma, na katero se lahko oprejo ti subjekti in ki jo mora upravni organ upoštevati pri svojem odločanju v konkretni zadevi. Določena pravna norma lahko namreč sočasno varuje več interesov, tako javni, kot tudi več različnih zasebnih interesov. Presoja, ali ima oseba pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je odvisna od ugotovitve, ali je določena norma namenjena tudi zaščiti zasebnega interesa in ga kot takega pravo varuje kot upravičenje nasproti državi. Ustavno sodišče je poudarilo, da ni mogoče trditi, da prostorski izvedbeni pogoji ne varujejo tudi pravnih interesov oseb, katerih uživanje lastninske pravice (33. člen v zvezi s 67. členom Ustave) bi bilo lahko neutemeljeno prizadeto z gradnjo, ki bi posegla v določeno zaključeno prostorsko in bivanjsko celoto. Pri prostorskem načrtovanju morajo biti upoštevani tako javni kot zasebni interesi, posege v prostor je treba načrtovati tudi z namenom ustvarjanja kakovostnih bivalnih razmer, kar mora biti upoštevano tudi pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja, s katerim se s pravnim učinkom za posamezni primer preverja skladnost nameravane gradnje s predpisanimi pogoji.

20Iz navedenih stališč izhaja, da tožnik sicer pravnega interesa za upravni spor zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje s splošnim sklicevanjem na določbe SPZ ne more utemeljiti. Lahko pa - ob neprerekani okoliščini, razvidni iz izpodbijane odločbe, predloženih spisov zadeve in vlog v tem sporu - da je lastnik obravnavani gradnji sosednje nepremičnine, na kateri ima stanovanjsko hišo, v kateri stalno prebiva - uveljavlja ugovore, ki se navezujejo na tiste določbe materialnopravnih predpisov, ki jih mora uporabiti upravni organ v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja in ki poleg javnega varujejo tudi tožnikov zasebni interes. Takšni so po presoji sodišča v konkretnem primeru ugovori, da gre za nelegalno zgrajen objekt, ker so bistveno preseženi predhodno dovoljeni višinski gabariti, in zato ne gre za (dopustno) rekonstrukcijo v smislu določb ZGO-1 in Odloka o PUP; pa tudi ugovori, da ni zagotovljen ustrezen dostop do objekta oziroma njegova minimalna komunalna oskrba, in zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po prvem odstavku 66. člena ZGO-1.

21Sodišče, drugače kot drugostopenjski organ, sodi, da se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe do tožnikovih pripomb pomanjkljivo opredelil. Katere in zakaj ocenjuje kot nepomembne, ni niti na kratko obrazložil. Tudi do tistih pripomb, ki jih je štel kot relevantne, se je zelo skopo izrekel. Opredelil se ni niti do vsebine oziroma pomena listinskih dokazov, na katere se je tožnik skliceval v pripombah oziroma ki jih je tem priložil. Drugostopenjski organ je razloge odločitve sicer dopolnil, vendar pa tudi njegova obrazložitev za preizkus ter potrditev odločbe kot v celoti pravilne in zakonite ne zadošča.

22Bistveno pomanjkljivi so predvsem razlogi, ki se nanašajo na ugovor, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, ker ne gre za legalno zgrajen objekt, in s tega vidika dovolj konkretno podane tožnikove navedbe (razvidne tudi iz tožbe), da višinski gabariti po izpodbijanem gradbenem dovoljenju pomembno presegajo tiste, ki so bili predhodno dovoljeni.

23Glede na predhodno citirane določbe ZGO-1 ter na njihovi podlagi oblikovano sodno prakso (prim. sodbi tega sodišča, U 406/2008 z dne 2. 9. 2010 in I U 1880/2014 z dne 4. 6. 2015), je mogoče gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo izdati le, ko gre za rekonstrukcijo legalno zgrajenega objekta. Ali je objekt legalno zgrajen, se, kot jasno izhaja že iz določbe tretjega odstavka 54. člena ZGO-1 (pa tudi iz siceršnje zakonske ureditve gradbenega dovoljenja), presoja glede na gradbeno dovoljenje, na podlagi katerega je bil objekt, ki naj bi se rekonstruiral, zgrajen. Zato je v zahtevi tudi treba navesti številko in datum tega gradbenega dovoljenja. Razlaga, po kateri bi za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo zadoščala že samo navedba številke in datuma gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil zgrajen objekt, in po kateri vsebina tega dovoljenja ne bi bila pomembna, je očitno zmotna. Povedano drugače, za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in ali sploh gre za rekonstrukcijo, ni pravno relevantno, kakšen objekt je (bil) dejansko zgrajen, ampak kakšna gradnja je bila predhodno dovoljena. O tem, kakšna je vsebina gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je zgrajen obravnavani objekt, se niti prvo- niti drugostopenjski organ nista konkretno opredelila, čeprav bi to morala storiti vsaj v delu, ki je relevanten za presojo ugovora, da višinski gabariti objekta, za katerega se izdaja gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, bistveno presegajo predhodno dovoljene in zato ne gre za rekonstrukcijo. Niti prvo- niti drugostopenjski organ nista obrazložila, ali je predloženi PGD v smislu povedanega skladen z vsebino gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, ampak sta navajala zgolj številke in datume izdanih dovoljenj. Glede sklicevanja, da je bilo v letu 1973 izdano uporabno dovoljenje, sodišče dodaja, da je v sodbi, I U 1636/2016 z dne 3. 11. 2015, pojasnilo, da je po določbah ZGO-1 dovoljenost gradnje predmet gradbenega in ne uporabnega dovoljenja; razlogi, ki jih je o ureditvi, veljavni v času pridobitve konkretnega uporabnega dovoljenja, navedel drugostopenjski organ, pa ne dajejo podlage za sklep, da je bila takratna ureditev s tega vidika bistveno drugačna. V nadaljnjo argumentacijo o tem se sodišče ne spušča, ker tudi sicer v obravnavani zadevi ni obrazloženo, za objekt kakšnih dimenzij je bilo izdano uporabno dovoljenje in kakšna je primerjava teh dimenzij s tistimi iz sedaj predloženega PGD.

24Za odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja pa so lahko pomembni tudi ugovori glede dostopa do depandanse B., vendar le, kolikor pomenijo oporekanje ugotovitvi, da je zagotovljen dejansko mogoč in legalen dostop do nepremičnine ter da je zagotovljena ustrezna minimalna komunalna oskrba objekta, oziroma ugovori, da to v upravnem postopku glede na dokumentacijo ni bilo v zadostni meri presojeno oziroma obrazloženo. Pri tem gre namreč za pogoje iz prvega odstavka 66. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZGO-1, ki morajo biti izpolnjeni in jih mora upravni organ preveriti pred izdajo gradbenega dovoljenja. Pri čemer je pogoj iz določbe 7. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 „če se objekt rekonstruira tako, da se zato spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo“, ob upoštevanju predhodno navedenih razlogov, treba presoditi glede na stanje po predhodnem gradbenem dovoljenju (ne pa morebiti drugačno stanje v naravi).

25Razen v smislu povedanega tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na dostop do depandanse B., kot tudi njegovih navedb o hrupu kot posledici izgradnje teras, in z njimi povezanih dokazov, sodišče ne vidi kot takšnih, da bi lahko vplivali na odločitev. Kot je tožniku pojasnil že drugostopenjski organ, morajo lastniki sosednjih oziroma prostorsko povezanih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena SPZ). Če bi do tega prišlo, imajo sodno varstvo v predpisanih civilnopravnih postopkih. Lastnik nepremičnine v soseščini nameravane gradnje je dolžan trpeti dopustne vplive, ki ne presegajo običajne mere. Tudi sicer pa je treba upoštevati, da je po prvem odstavku 65. člena ZGO-1 oseba, ki nasprotuje nameravani gradnji, tista, ki mora za svoje trditve predložiti dokaze. In takšne (to je praviloma listinske) dokaze, ki ustrezajo naravi postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, v katerem se dopustnost gradnje presoja predvsem glede na predloženo dokumentacijo in relevantne predpise (sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 164/2012 z dne 14. 6. 2012). Tega bremena ne more preložiti na organ ali drugo stranko postopka (investitorja). Glede na povedano tožnik svojega dokaznega bremena ne more izpolniti zgolj s predlogom za dokazovanje s postavitvijo izvedenca urbanista in izvedenca s področja ekologije, podpodročja za hrup in vibracije. Pa tudi ne s pavšalno podanim predlogom za svoje zaslišanje, pri čemer ni obrazloženo, katera konkretna dejstva, pravno pomembna v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, naj bi se tako dokazovala in zakaj tega ne bi bilo mogoče storiti z listinskimi dokazi. Tožnikove navedbe o hrupu so tudi sicer podane zgolj pavšalno in na hipotetični ravni ter zato s tega vidika tožnik niti svojega trditvenega bremena ni izpolnil. Zato s strani investitorke predlagano dokazovanje nasprotnega (z Elaboratom zaščite pred hrupom, ki je sicer že del upravnih spisov) niti ni potrebno.

26Ker zaradi predhodno navedenih pomanjkljivosti v razlogih izpodbijane odločbe, ki jih ni odpravil niti drugostopenjski organ, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti (kar pomeni absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP) ter potrditi zaključka upravnih organov, da so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da ponovno odloči v zadevi in sprejeto odločitev obrazloži ob upoštevanju stališč iz te sodbe.

27V zvezi z navedbo investitorke, naj se upošteva, da je gradnjo po izpodbijanem gradbenem dovoljenju že izvedla, sodišče dodaja, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila gradnja izvedena na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja in bi odprava odločbe posegla v pravnomočno pridobljene pravice stranke, in tudi ne za situacijo, ko bi bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano na podlagi pred ZGO-1 veljavnega Zakona o graditvi objektov, to je ZGO. Izpodbijano gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi ZGO-1, ki je v prvem odstavku 3. člena določal, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, v drugem odstavku 3. člena pa, da ne glede na določbe prejšnjega odstavka investitor lahko začne z gradnjo iz prejšnjega odstavka tudi po dokončnosti gradbenega dovoljenja, pri čemer pa je izrecno navedeno, da to lahko stori na lastno odgovornost. Tako je bilo odločeno tudi v III. točki izreka izpodbijanega dovoljenja. Ob upoštevanju opisane zakonske ureditve po ZGO-1 in izreka izpodbijane odločbe po presoji sodišča ni podlage, da bi v tem sporu uporabilo drugi odstavek 64. člena ZUS-1 in zgolj ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, kot tudi ne podlage, da bi izpodbijano odločbo razveljavilo (kot v sodbi tega sodišča, I U 1334/2015 z dne 12. 5. 2016, ko je šlo za gradnjo po že pravnomočnem gradbenem dovoljenju, ali kot v zadevah, obravnavanih v sodbah Vrhovnega sodišča, I Up 314/2001 z dne 12. 2. 2002, I Up 688/2001 z dne 7. 4. 2005 in X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010, ko je šlo za vprašanje odprave dovoljenj - izdanih po s tega vidika drugačni ureditvi iz ZGO - na podlagi izrednega pravnega sredstva obnove postopka). Pri čemer sodišče pripominja, da se s to sodbo zadeva vrača v ponovni upravni postopek, v katerem torej o stvari še ni dokončno odločeno.

28Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker ta za sprejeto odločitev o tožbi ni bila potrebna. Tožnik, kot obrazloženo, v upravnem sporu ni navajal takšnih novih dejstev oziroma novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Takšnih novih dejstev in novih dokazov nista navajali oziroma predlagali niti toženka ali investitorka.

K II. točki izreka:

29Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnik, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena ne seji in da je tožnika v upravnem sporu kot pooblaščenka zastopala odvetniška družba, se tožniku na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika prizna pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR. Navedeni pavšalni znesek, ki zajema stroške postopka na prvi stopnji, vključno z materialnimi, se skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča glede na to, da je tožnikova pooblaščenka zavezanka za plačilo DDV, poveča za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Toženka mora tako tožniku povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka. Od poteka paricijskega roka (določenega v skladu s 313. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

30Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen ZST-1 ter opomba 6.1.c taksne tarife omenjenega zakona).

K III. točki izreka:

31Odločitev o zavrnitvi zahteve družbe A. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka temelji na določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (glej sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je tožnikovi tožbi ugodilo, kar pomeni, da družba A. d.o.o., ki je v sodnem postopku zagovarjala odločitev toženke, s tem ni uspela in zato do povrnitve stroškov tega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena.