VSRS Sodba I Ips 6043/2012

I. Zahtevama za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da se obsojencu upoštevaje kazen, določeno v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017 dvajset let in pet mesecev zapora in kazen določeno z izpodbijano pravnomočno sodbo eno leto in tri mesece zapora, na podlagi določbe prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B), v zvezi z določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) izreče

enotna kazen

20 (dvajset) let in 5 (pet) mesecev zapora.

II. V skladu z določbo prvega odstavka 55. člena in 56. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) se obsojencu v izrečeno enotno kazen všteje prestana kazen po sodbi II Ks 11622/2012 z dne 13. 7. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11. 11. 2015, prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016 in prestana kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016.

III. V preostalem se zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 6043/2012 z dne 14. 9. 2016 obsojenega S. C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ki je opravljala naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen sedem mesecev zapora, nato pa mu v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ob upoštevanju enotne kazni dvaindvajset let in pet mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, izreklo enotno kazen dvaindvajset let in enajst mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas že prestanih zapornih kazni. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 6043/2012 z dne 7. 12. 2016 pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje zvišalo kazen na eno leto in tri mesece zapora, nato pa mu je ob upoštevanju enotne kazni dvaindvajset let in pet mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi z določbo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen triindvajset let in štiri mesece zapora. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegov zagovornik. Vložnika v zahtevah trdita, da je izrek enotne kazni v obravnavani zadevi nezakonit, ter da pritožbeno sodišče ni imelo utemeljenih razlogov za zvišanje zaporne kazni. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi še, da mu je bila v obravnavanem postopku kršena pravica do obrambe, njegov zagovornik pa v zahtevi uveljavlja tudi, da obsojencu ni mogoče očitati, da je bila njegova grožnja resna.

3Odgovora na zahtevi za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podal vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. V odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, je predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da sodišče pri izreku enotne kazni ni kršilo načela zakonitosti iz 7. člena KZ-1 in 28. člena Ustave Republike Slovenije, da obsojenec v zahtevi izraža nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, iz tega razloga pa po določbi 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, ter da v zahtevi ne konkretizira vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe in zakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe. V odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi ugodi, ugotovi uveljavljano kršitev kazenskega zakona in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o enotni kazni spremeni tako, da obsojencu izreče kazen dvajset let in pet mesecev zapora. Predlog je utemeljil z navedbo, da je Vrhovno sodišče z odločbo I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017 sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016 v odločbi o enotni kazni, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, spremenilo in obsojencu izreklo enotno kazen dvajset let in pet mesecev zapora. Ker sta v obravnavani zadevi sodišči pri izreku enotne kazni upoštevali kot določeno enotno kazen iz sedaj spremenjene sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, je tudi sodna odločba v tej zadevi obremenjena s kršitvijo materialnega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

4Z odgovoroma Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. Obsojenec je v izjavah na odgovora Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da je za izrek enotne kazni ključen čas storitve kaznivega dejanja, zato bi moralo sodišče pri izreku enotne kazni uporabiti določbe KZ-1A, ter mu izreči „nič več kot dvajset let zapora“. Poudaril je še, da v konkretni kazenski zadevi zagovorniku ni dal pooblastila za zastopanje, ter da niti ni vedel, da je njegov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

5Bistvo vloženih zahtev za varstvo zakonitosti je v trditvi, da je v konkretnem primeru nezakonit izrek enotne kazni obsojencu. Obsojenčev zagovornik, delno pa tudi obsojenec, kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP utemeljujeta z navedbami, da sta sodišči prve in druge stopnje pri izreku enotne kazni izhajali iz napačne predpostavke, da je bila obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016 pravilno določena enotna kazen dvaindvajset let in pet mesecev zapora. Obsojenčev zagovornik v zahtevi opozarja, da je zoper to sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal, da sta se sodišči zmotno postavili na stališče, da je treba enotno kazen izreči na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja, ki je vključeno v izrek enotne kazni, ter poudaril, da enotne kazni za nobeno kaznivo dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma da je enotno kazen mogoče izreči po veljavnem ali kasnejšem zakonu, ne pa po „prejšnjem zakonu“.

6Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obsojencu za kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora in ob upoštevanju enotne kazni iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016 izreklo enotno kazen dvaindvajset let in enajst mesecev zapora. Pritožbeno sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilstva ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za obravnavano kaznivo dejanje določeno kazen zvišalo na eno leto in tri mesece zapora, nato pa mu ob upoštevanju enotne kazni iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016 izreklo enotno kazen triindvajset let in štiri mesece zapora.

7Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah¹ sledilo stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up-200/2013 z dne 23. 10. 2014 v kateri je Ustavno sodišče presodilo, da je tudi enotno kazen, ne le kazen za posamezno kaznivo dejanje, treba v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu izreči le na podlagi zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja oziroma na podlagi kasnejšega zakona, če je ta za storilca milejši. Glede časovne uporabe kazenskega zakona v postopku neprave obnove je ključen trenutek, ko so se stekli pogoji za izrek enotne kazni, ne glede na to, kdaj se je odločalo o nepravi obnovi. V odločbi I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015 je Vrhovno sodišče presodilo, da je po drugi strani izključeno, da bi se enotna kazen izrekla po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni torej za nobeno kaznivo dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči le po veljavnem ali kasnejšem zakonu. Povedano drugače: če se v nepravi obnovi odloča o izreku enotne kazni za kazniva dejanja, ki so bila storjena v času veljavnosti različnih zakonov, se za izrek enotne kazni upošteva zakon, ki je veljal v času storitve zadnjega kaznivega dejanja.

8Navedeno stališče je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi v sodbi I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017, s katero je zahtevi zagovornika obsojenega S. C. ugodilo in ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, zaradi česar je izpodbijano sodbo v odločbi o enotni kazni spremenilo in obsojencu izreklo enotno kazen dvajset let in pet mesecev zapora. Iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da je šlo v obravnavani zadevi za procesni položaj, ko je sodišče združilo kazni zapora po pravnomočnih sodbah, v katerih je bila obsojenemu S. C. za kazniva dejanja na podlagi določb 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1A s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 11. 11. 2015, že izrečena kazen dvajset let zapora, s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 60342/2010 z dne 6. 10. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 60342/2010 z dne 16. 3. 2016, za kateri mu je za kaznivi dejanji storjeni dne 2. 6. in 29. 10. 2010, torej v času veljavnosti KZ-1A, izrečena enotna kazen dve leti zapora, in s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 44726/2014 z dne 13. 7. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 44726/2014 z dne 10. 3. 2016, za kaznivo dejanje storjeno dne 19. 3. 2014, torej že v času veljavnosti KZ-1B, izrečena kazen šest mesecev zapora. Sodišči sta se v izpodbijani pravnomočni sodbi postavili na stališče, da okoliščina, da je zadnje kaznivo dejanje obsojenec storil 19. 3. 2014, ko je veljal KZ-1B, utemeljuje razlago, da je treba združitev kazni zapora po vseh sodbah in izrek enotne kazni opreti na določbe KZ-1B. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da bi moralo sodišče, upoštevaje stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-200/13 z dne 23. 10. 2014, ko je odločalo, da bo obsojencu v postopku neprave obnove združilo po citiranih sodbah izrečene zaporne kazni, da bi se izognilo kršitvi kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v škodo obsojenca, izpeljati združevanje kazni stopnjevito, v dveh fazah. V prvi fazi odločanja bi moralo obsojencu združiti zaporne kazni, izrečene s sodbama Okrožnega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Novem mestu in mu, ob upoštevanju pravila o časovni veljavnosti zakonov določiti kazen v skladu z ureditvijo v noveli KZ-1A (v konkretnem primeru bi to po načelu absorpcije pomenilo dvajset let zapora) in mu nato v naslednji fazi, z uporabo določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena, v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1B, ob upoštevanju kazni izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem za kaznivo dejanje, storjeno že v času veljavnosti KZ-1B, izreči enotno kazen. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prvo fazo preskočilo, zato je ugotovljeno kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP odpravilo na način, da je izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o enotni kazni spremenilo tako, da je obsojenemu S. C. izreklo kazen dvajset let in pet mesecev zapora.

9Pritrditi je treba vložnikoma zahtev, da sta sodišči prve in druge stopnje pri izreku enotne kazni v obravnavani zadevi upoštevali kot določeno enotno kazen iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, za katero je bilo kasneje, s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017, ugotovljeno, da je v odločbi o kazenski sankciji obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Glede na navedeno je tudi v izpodbijani sodbi v odločbi o kazenski sankciji podana kršitev materialnega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

10Obsojenec je kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena, v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 storil dne 19. 4. 2011, to je v času veljavnosti KZ-1A, ki je v 2. točki drugega odstavka 53. člena določal, da enotna kazen ne sme preseči dvajset let zapora. Sodišče je z izrekom enotne kazni triindvajsetih let in štirih mesecev zapora, v kateri je upoštevalo določeno enotno kazen dvaindvajset let in pet mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, ki je bila kasneje spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato zahtevama obsojenca in njegovega zagovornika v tem delu ugodilo ter obsojencu na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B, ob upoštevanju enotne kazni dvajset let in pet mesecev zapora izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 11622/2012 z dne 1. 7. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 11622/2012 z dne 25. 8. 2016, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017 in kazni eno leto in tri mesece zapora, določene z izpodbijano sodbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 300. člena KZ-1A, izreklo enotno kazen dvajset let in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas že prestanih zapornih kazni.

11Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri je preizkušanje pravnomočne sodne odločbe in odločanje o njej v dispoziciji strank, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je tako pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitve, zaradi katere je zahteva vložena, če se vložnik nanjo določno sklicuje oziroma jo utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Trditvi v obsojenčevi zahtevi, da je v konkretnem primeru podana kršitev pravice do obrambe, ker niso bili izvedeni vsi dokazi v obsojenčevo korist, ter da mu po „modifikaciji obtožbe“ ni bilo omogočeno, da bi pripravil svojo obrambo, sta nekonkretizirani do te mere, da ju ni mogoče preizkusiti, iz njiju pa tudi ni razvidno, kako naj bi vplivali na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

12Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da pritožbeno sodišče ni imelo utemeljenih razlogov za „drastično zvišanje kazni“, ter da, upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca, obsojencu ni mogoče očitati, da je bila njegova grožnja resna. Po vsebini ti trditvi v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenita izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti utemeljeni v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona v zvezi z odločbo o kazenski sankciji. Vrhovno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevama obsojenega S. C. in njegovega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji, kot je razvidno iz izreka.

14Sicer pa pri presoji zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ni ugotovilo drugih zatrjevanih kršitev, zahteva obsojenčevega zagovornika pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v tem delu, v skladu z določbo 425. člena ZKP, zavrnilo.

¹ Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 21381/2011 z dne 28. 5. 2015, Ips 11622/2012 z dne 9. 3. 2017 in I Ips 21381/2011 z dne 12. 4. 2018.