VSL Sklep IV Cp 2361/2018

Pritožbe se zavrnejo in se sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

1Postopek z začasno odredbo iz razmerja med starši in otroki, v katerem se v skladu z določbo 3. odstavka 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sicer tudi uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je specifičen (in s pravdnim postopkom povezan) postopek, zato tudi pritožbeno sodišče (tako kot že sodišče prve stopnje) za predlagateljico začasne odredbe oziroma upnico uporablja izraz tožeča stranka, za dolžnika pa tožena stranka.

2Postopek v tej zadevi se je začel s tožničinim predlogom za izdajo začasne odredbe, ki jo je okrožno sodišče izdalo 25. 3. 2016 s sklepom Z 5/2016. Tožnica je 22. 4. 2016 vložila še tožbo za zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev stikov in preživnine, s katero je opravičila izdano začasno odredbo. Spisa formalno nista bila združena, a ju sodišče od vložitve tožbe obravnava skupaj, kar je iz vabil in poteka narokov jasno razvidno.

3S sklepom P 921/2016-IV-211 z 2. 7. 2018 je sodišče prve stopnje: I. zavrnilo toženčev ugovor zoper začasno odredbo, izdano s sklepom Z 5/2016 s 25. 3. 2016; II. zavrnilo toženčev predlog za izdajo začasne odredbe z 18. 2. 2018 in III. po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo o stikih otrok z očetom.

4S sklepom P 921/2016-IV-213 s 16. 7. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor po izteku roka in predlog za ustavitev postopka s 5. 9. 2017.

5S sklepom P 921/2016-IV-214 s 16. 7. 2018 je sodišče prve stopnje zavrglo ugovor tretjega s 5. 9. 2017.

6S sklepom P 921/2016-IV-234 z 28. 9. 2018 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper III. točko sklepa z 2. 7. 2018, s katerim je po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je spremenilo način izvajanja stikov med mladoletnima A. in B. ter tožencem.

7Zoper vse štiri sklepe se (v treh pritožbah) pravočasno in brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki smiselno predlaga spremembo sklepov.

8V pritožbi, ki jo je okrožno sodišče prejelo 16. 7. 2018, navaja, da je sodnica zanemarila koristi otrok in se osredotočila na to, da bo všečna društvu za nenasilno komunikacijo (v nadaljevanju DNK). Sklep se mu zdi nerazumljiv; navaja, da ima relativno velike probleme s tem, kaj je sodišče zavrnilo, saj je zoper sklep Z 5/2016 vložil tri ugovore in na nobenega ni bilo ustreznega odgovora. Ni opredeljeno, kateri ugovor je bil zavrnjen, pravni pouk je pomanjkljiv. Problem je nastal, ker sodnica ugovorov ni obravnavala v razumnem roku in zagotovila obravnave ugovorov na naroku. A to je le lažna fasada, sodnica načrtno onemogoča kontradiktornost. Tožnica na ugovor s 7. 4. 2016 sploh ni odgovorila. Pritožnik predlaga, da sodišče izvede vse s strani dolžnika predlagane dokaze, da ugovoru ugodi in otroka zaupa v vzgojo in varstvo pritožniku. Dodaja, da so bile trditve tožnice in DNK o nasilju lažne, ker se je izkazalo s sklepom tožilca K 39133/2016, odločbo N 284/2016 in sklepom II Ks 39133/2016. Vse trditve o nasilju so bile ovržene.

Sodišče ne bi smelo opreti odločitve na izpoved priče R., saj se je zavezala, da terapevtskih zapažanj ne bo uporabila na sodišču. Izvedensko mnenje pa je pristransko in je bilo zahtevano, da se izvedenka razreši.

9V pritožbi zoper sklepa s 16. 7. 2018, ki jo je sodišče prejelo 25. 7. 2018, pojasnjuje, da je ugovor tretjega in ugovor po izteku roka vložil, ker sodnica ni hotela obravnavati ugovora s 7. 4. 2016. Opozarja, da je sodnica še dodatno zakomplicirala situacijo, ko je spreminjala obseg stikov. Prepiše vsebino ugovora. Po točkah obrazložitve izpodbija obrazložitev sklepa P 921/2016-IV-213. Meni, da imata otroka „pozitivno legitimacijo, da vstopata v izvršbo kot tretja, saj sta tista, ki sta predmet začasne odredbe.“

Ker nihče ni podal odgovora na ugovor izven roka, bi moralo sodišče ustaviti postopek po 58. členu ZIZ. Vsebinsko pa pritožnik meni, da tudi, če bi obstajalo nasilje, takoj ko je tožnica svojevoljno zapustila stanovanje in odšla v varno hišo, do nasilja nič več moglo prihajati, zato ni razlogov za tako rigorozen ukrep, kot je začasna odredba. Ker pa se je do sedaj izkazalo, da nasilja ni bilo, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 3. odstavkom 278. člena ZIZ in 3. točko 1. odstavka 264. člena ZIZ postopek ustaviti in razveljaviti opravljena dejanja. Začasna odredba temelji na krivi izpovedbi upnice in DNK.

10V pritožbi, ki jo je sodišče prejelo 11. 10. 2018, toženec navaja, da sodnica ni izdala nove začasne odredbe, ampak spremenila začasno odredbo Z 5/2016, zato je vse sklicevanje na izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti zavajanje. Ključno je, da začasna odredba Z 5/2016 sloni na kriminalnem dejanju domnevne upnice in DNK. Ker upnica ni odgovorila na ugovor, bi moralo sodišče pri odločanju o njem šteti, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (58. člen ZIZ).

Dopolnjeno mnenje izvedenke s 16. 4. 2018 je bilo izsiljeno in nezakonito s strani sodnice. Proti nadaljevanju dela s pristransko izvedenko je teklo več postopkov, ki jih sodnica ni sprocesirala.

11Tožeča stranka na vročene pritožbe ni odgovorila.

12Pritožbe niso utemeljene.

13Višje sodišče najprej skupaj odgovarja na nekatere pritožbene navedbe, ki se ponavljajo v pritožbah zoper vse štiri sklepe.

14Pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje očitajo dolgotrajnost postopka (predvsem odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo Z 5/2016), so, četudi v kakšnem delu utemeljene, nerelevantne za vsebinski preizkus izpodbijanih sklepov.

15Nobeden od izpodbijanih sklepov nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale preizkus, izreki so jasni in razumljivi, povsem jasno je, o katerem od ugovorov je s katerim od sklepov odločeno (čeprav pritožnik meni drugače); razlogi sklepov so popolni, si ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo izpodbijanim odločitvam. V pritožbah smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej niso bile storjene.

16O predlagani izločitvi izvedenke je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom P 921/2016-IV-215 s 16. 7. 2018. Očitki, da o predlogu ni bilo odločeno, torej niso utemeljeni.

17Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze. Sodišče je (ob hkratnem obravnavanju tožb za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo in ureditev stikov ter ugovora zoper izdano začasno odredbo) večji del predlaganih dokazov tudi že izvedlo. Tožnik v pritožbah sicer posplošeno predlaga, naj sodišče dopusti in izvede vse dokaze, ki jih je predlagal, a predloga ne konkretizira. Pritožbeno sodišče pa v izvedenem dokaznem postopku ne najde nobene od tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

18Na očitke o tem, da je terapevtka otrok, priča R., z izpovedovanjem kršila etični kodeks, je izčrpno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve sklepa P 921/2016-IV-234 z 28. 9. 2018.

Posebej o pritožbi zoper sklep P 921/2016-IV-211 z 2. 7. 2018

19Z regulacijskimi začasnimi odredbami v družinskih postopkih lahko sodišče začasno uredi le izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe¹.

20Navkljub pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče nima pomislekov v vsebinsko pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sta mladoletna otroka A. in B. tako ogrožena, da je bila (ob izdaji) in je (ob odločanju o ugovoru in pritožbi) izdaja začasne odredbe o zaupanju v vzgojo in varstvo na mestu. Bistvo tega postopka (za razliko od postopka po Zakonu o preprečevanju nasilja in kazenskega postopka) ni v vprašanjih, ali je bil toženec do tožnice nasilen ali ne, za kakšne vrste in oblike nasilja je šlo, kaj je bilo z orožjem in ali sta bila povzročitelja (ter žrtvi) psihičnega nasilja morda oba.² Ta postopek se osredotoča le na koristi otrok. Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku ugotovilo, da sta oba mladoletna otroka pravdnih strank v čustveni stiski (zaradi napetega ozračja v družini) in obremenjena s starševskimi konflikti.³ Zaradi težav sta vključena v psihoterapevtsko obravnavo pri klinični psihologinji. Otroka sta jezna na starša zaradi nastale situacije, a občutja držita v sebi in si jih ne upata izraziti, sta v konfliktu lojalnosti⁴, kar je zanju zelo obremenjujoče. A. je v šoli pred odselitvijo iz skupnega doma kazal znake vedenjskih in čustvenih težav⁵, odkar ne živi več doma, je bolj umirjen, bolj sodeluje in bolj konstruktivno rešuje konflikte z vrstniki. Tudi pri B. so v vrtcu po odselitvi poročali o izboljšanju - deklica je bolj sproščena, komunikativna in otroško razigrana. Opisanim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnik sploh ne nasprotuje.

21Sodišče prve stopnje je s pomočjo mnenja izvedenke klinične psihologije H. H. ugotovilo še, da sta otroka ob prisotnosti očeta pod pritiski njegovih negativnih stališč oziroma nastrojenosti proti materi, kar ju še dodatno bremeni, jima povzroča zmedo in negotovost⁶, mati pa je s partnerskimi konflikti manj obremenjena in otrok vanje ne vpleta. Tudi tem ugotovitvam pritožnik vsebinsko ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da je odločitev o začasnem zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi ne le utemeljena, ampak nujna.

22Ker je tako, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe z 18. 2. 2018. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da mamin delovni čas (ob vsem zgoraj izpostavljenem) ni razlog za izdajo začasne odredbe o dodelitvi otrok tožencu. Ob tem, ko tudi ni ugotovilo, da v času mamine odsotnosti za otroka ne bi bilo poskrbljeno, ali da bi bila kakorkoli ogrožena, se za spremembo začasne dodelitve otrok utemeljeno ni odločilo.

Posebej o pritožbi zoper sklep P 921/2016-IV-213 s 16. 7. 2018

23Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da pri začasnih odredbah v sporih glede izvrševanja roditeljske pravice, izdanih na podlagi 411. člena ZPP, ni mogoče nekritično uporabiti vseh določb ZIZ. Sodna praksa se je že izrekla, da gre pri 3. odstavku 411. člena ZPP, ki določa, da se začasne odredbe med postopkom iz razmerij med starši in otroki izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, po naravi stvari za smiselno uporabo ZIZ.⁷ Varovanje otrokove koristi je namreč bistveno in osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki, zato npr. določbe 1. odstavka 58. člena ZIZ sploh ni mogoče uporabiti. Kar se tiče uporabe določbe 56. člena ZIZ o ugovoru po izteku roka pa je treba pritožniku pojasniti, da sodišča začasno odredbo, izdano v postopkih iz razmerij med starši in otroki, ne glede na določbo 56. člena ZIZ, lahko kadarkoli spremenijo, tudi brez predloga strank. Pogoj pa ni takšen, kakršne določa 56. člen ZIZ za ugoditev ugovoru po izteku roka, torej da ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe⁸, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi oz. začasni odredbi⁹. Sodišče začasno odredbo spremeni ali izda novo, drugačno začasno odredbo, če to terjajo koristi otroka, torej če so izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, a nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Ker takšnih okoliščin tudi ob vložitvi ugovora po izteku roka in predloga za ustavitev postopka ni bilo, je sodišče prve stopnje ugovor po izteku roka (ki ga je pravilno vsebinsko obravnavalo) utemeljeno zavrnilo.

Posebej o pritožbi zoper sklep P 921/2016-IV-214 s 16. 7. 2018

24V sporih o varstvu in vzgoji (kakršen je ta) je med staršema spor glede izvrševanja roditeljske pravice. Starši v teh sporih zato ne morejo zastopati otrok in v njihovem imenu vlagati tožb in pravnih sredstev¹⁰. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 105. in 106. členu prav zato daje samim staršem procesno legitimacijo, da tožbo (in pravna sredstva) za uveljavljanje pravic otrok vložijo v svojem imenu. To je storil tudi toženec. Otrok je osrednji subjekt (ne predmet) roditeljske pravice (in tudi sam stvarno ter procesno legitimiran), a mu to (vsaj ne do tedaj, ko je star 15 let in sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj) ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Odgovornost za odločanje o tem je dana staršem, sodišče pa ob tem na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti. Do tedaj, ko otrok dopolni 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj (1. odstavek 409. člena ZPP), lahko v njegovem imenu njegove pravice proti staršem uveljavlja za ta primer postavljeni kolizijski skrbnik (4. odstavek 409. člena ZPP).

25Zaradi opisanega je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju ugovora, ki ga je v imenu otrok vložil njun oče, pravilna. Okoliščina, da sodišče o toženčevem ugovoru ni (dovolj hitro) odločilo, ne more utemeljiti dopustnosti vložitve pravnega sredstva v imenu otrok.

Posebej o pritožbi zoper sklep P 921/2016-IV-234 z 28. septembra 2018

26S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev ugovor zoper III. točko sklepa z 2. 7. 2018, s katerim je po uradni dolžnosti spremenilo ureditev stikov otrok s tožencem tako, da zdaj začasno potekajo vsak drugi vikend od 10.00 ure v soboto do 19.00 ure v nedeljo. Stiki so torej zdaj redkejši, a daljši¹¹, možna je torej tudi nočitev. Vsebinskih razlogov zoper takšno odločitev pritožnik niti ne navede.

27Pomembno je, da so stiki otrok s tistim od staršev, s katerim ne živijo, redni in dovolj pogosti, da do izdaje končne odločbe ne pride do odtujitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je otrokoma postopna širitev stikov v korist in je nujna; takšna ugotovitev pa izpodbijano odločitev vsekakor utemeljuje. Namen postopka z začasno odredbo pa, kot je to sodišče že večkrat poudarilo¹², ni in ne more biti natančno ugotavljanje življenjskega ustroja otrok in pravdnih strank ter iskanje optimalnega načina stikovanja - to bo predmet končne odločitve v obravnavani zadevi. Bistvo je, da so stiki (začasno) urejeni tako, da otrokom ne škodijo. Izpodbijana začasna odredba tej zahtevi nedvomno ustreza.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo

28Pritožbe torej niso utemeljene; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo, zato je pritožbe v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbah zoper izpodbijane sklepe niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

¹ Za izdajo takšne začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, a nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-232/99.
² Pritožbeno sodišče vendarle pojasnjuje, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom ali živi v okolju, kjer se nasilje izvaja.
³ Prim. 17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa (A. je v šoli poročal o neprestanih prepirih med staršema...) in 20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa (sodna izvedenka klinične psihologije je zaznala, da sta bila otroka pri pogovorih o družini napeta, nesproščena in v čustveni stiski).
⁴ Več o tem v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁵ Obrazložitev v 17. točki sklepa sodišča prve stopnje.
⁶ Primer očetovega ravnanja, ki v otrocih zbuja stisko je opisan v 19. točki obrazložitve na 9. strani izpodbijanega sklepa.
⁷ Prim. sklepi VSL IV Cp 3507/2011, IV Cp 2458/2013 in drugi.
⁸ V primeru začasne odredbe, izdane med postopkom, te sploh še ni.
⁹ Ker sodišče na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti, niti ni bistveno, ali bi stranka nekaj lahko uveljavljala v ugovoru ali ne.
¹⁰ Tako odločba VS II Ips 536/2009.
¹¹ Od izdaje začasne odredbe dalje sta imela otroka s tožencem sprva en štiriurni stik tedensko, ki je bil nato podaljšan na devet ur.
¹² Prim. npr. VSL sklep IV Cp 659/2016.