VDSS Sodba Pdp 279/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2016 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

V presežku (zakonske zamudne obresti od 9. 6. 2014 do 23. 3. 2016) se zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.664,74 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 640,97 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen v skupnem znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 3.722,29 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka sama krije stroške sodnega in predsodnega postopka (II. točka izreka).

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi napačne odmere stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je dokazna ocena tako v zapisniku, kot v sodbi zapisana le s številkami A1 do A33 in B1 do B13, za katere pa tožeča stranka ne ve, katere listine so to, s čemer je sodišče storilo absolutno, kakor relativno bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Formalni okviri proste dokazne ocene v 8. členu ZPP zahtevajo, da je le-ta vestna, skrbna ter analitično sintetična. Sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene teh napotkov ni upoštevalo. Sodišče bi zaradi zahtevane skrbnosti moralo navesti argumente, dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz in jih potem primerjati med seboj, vendar to ni storilo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da sporazum z dne 24. 12. 2013 predstavlja konkurenčno klavzulo, ki pa ne izpolnjuje formalnih pogojev po ZDR-1, drugačni dogovori pa, zaradi avtonomije dogovarjanja, niso možni, zaradi česar je sodišče ugotovilo, da je zahtevek za plačilo pogodbene kazni, neutemeljen. Zaveza v sporazumu je vezana na varovanje poslovne skrivnosti, ki med drugim zahteva, da pogodbena stranka določeno obdobje ne bo poslovno sodelovala s komitenti delodajalca. Tožeča stranka je v 6. točki sporazuma izrecno navedla, da ne bo uveljavljala prepovedi uveljavljanja konkurenčne dejavnosti. Tožeča stranka se je strinjala, da se toženec lahko zaposli v drugi finančni instituciji, vendar mora v skladu s 7. členom tudi ob takšni zaposlitvi, varovati poslovne skrivnosti in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost A. in A. Podružnica B. Razlaga, ki jo podaja sodišče prve stopnje ni v skladu z načelom razlage namena pogodbenih strank ter je hkrati v nasprotju z načeli gospodarskega prava. Šesti in sedmi člen sporazuma se ne izključujeta, temveč sta v medsebojni logični povezavi. Tožeča stranka vztraja, da je prepoved opravljanja poslov s komitentni vezana na zavezo varovanja poslovnih skrivnosti in ne na preprečitev opravljanja konkurenčne dejavnosti. Izrecno je tožencu dovoljeno, da se lahko zaposli v drugi finančni organizaciji, torej lahko uporablja tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožeči stranki, zaradi varovanja poslovnih skrivnosti, pa ne sme sklepati poslov s komitenti tožeče stranke. Prepoved konkurence pa je definirana že v samem ZGD-1 za poslovodne osebe, ki v 39. in 40. členu določa pojem in varstvo poslovne skrivnosti, v 41. členu pa prepoved konkurence. Tožeča stranka smatra, da je v tem postopku pomembno dejstvo, da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za poslovodno funkcijo - direktor, za katero že sam ZDR predvideva odstopanja in da pri presoji tega delovnega mesta je potrebno upoštevati tudi določbe ZGD. Po mnenju tožeče stranke so pogodbe s poslovodnimi osebami, kar se tiče sklepanja pogodb povsem obligacijsko pravne narave in delovnopravna zakonodaja vanje ne posega. 73. člen ZDR-1 izrecno določa, da se pri pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo lahko drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, kamor spada tudi področje plačil in prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Toženec se je veljavno, v okviru obligacijskega razmerja, ki mu na podlagi poslovodne funkcije daje večjo avtonomijo pri sklepanju pogodbe, lahko zavezal, da določenih poslov ne bo sklepal in zavezo potrdil s pretnjo pogodbene kazni. Zato je navedba sodišča v 11. točki, da je bil toženec v delovnem razmerju, zaradi česar je potrebno uporabiti delovno zakonodajo, napačna. Tožena stranka kot direktor je imel dostop do vseh podatkov tožeče stranke, zato je v koliziji obeh namreč potrebno izhajati iz položaja in delovanja poslovodje v smislu njegove samostojnosti v odnosu do gospodarske družbe in pri njegovem delu. Po mnenju tožeče stranke gre za zavezo varovanja poslovnih skrivnosti (prepoved sklepanja poslov je namreč zapisana skupaj z dolžnostjo varovanja poslovnih in drugih skrivnosti v 7. členu sporazuma) in ne za prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Razlogovanje sodišča, da mora biti konkurenčna klavzula določena s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer sodišče dobesedno šteje zgolj očitno prvo pogodbo o zaposlitvi, je zgrešeno in v nasprotju z namenom zakonodajalca. Smisel konkurenčne klavzule je, da se varstvo tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj in poslovnih zvez, ki jih je delavec pridobil pri delodajalcu in bi v primeru, da bi le-te uporabil drugje, delodajalca pahnil v konkurenčno slabši položaj, zato mu lahko delodajalec za določeno obdobje prepove opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Dejstvo je, da je več verjetnosti, da bi delavec odklonil podpis konkurenčne klavzule, ko že ima zaposlitev, kot ob podpisovanju pogodbe o zaposlitvi, ko se za zaposlitev še bori. Dogovora o konkurenčni klavzuli delavec tekom delovnega razmerja ni dolžan podpisati in delodajalec ga ne more sankcionirati, medtem ko je ob sklepanju pogodbe delodajalec v tako nadrejenem položaju, da delavec skoraj mora pristati v tak dogovor. Ker je toženec sporazum podpisal je vsekakor, na prepoved sklepanja poslov s komitenti v določenem obdobju, prostovoljno pristal, podpisal ga je še v času delovnega razmerja, sporazum pa, v skladu tudi z 49. členom ZDR-1, predstavlja dejansko spremembo določb pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se postavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi in navedla, da je sodba zakonita in pravilna, saj se je tožeča stranka v sporazumu z dne 24. 12. 2013 odpovedala konkurenčni klavzuli in zato ne more tožeča stranka, potem ko je izključila konkurenčno klavzulo in zanjo ni plačevala odmere, omejevati tožene stranke pri poslovanju. Tožeča stranka tekom pravdnega postopka ni dokazala, katero izmed poslovnih skrivnosti in komu naj bi tožena stranka izdala. Ker takšne kršitve ni bilo, tega tudi ni mogla dokazati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je v sodbi zapisana dokazna ocena le s številkami A1 do A33 in B1 do B13 in da je s tem storjena absolutna in relativna bistvena kršitev postopka. Sodišče je v dokazne postopku prebralo priloge v popisu spisa od A1 do A33, ki jih je vložila tožeča stranka in vloge B1 do B13, ki jih je vložila tožena stranka, tožeči stranki pa so bile vročene v kopiji, zato se tožeča stranka nikakor ne more sklicevati na to, da ji listine niso bile znane. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne in dovolj natančno razčlenjene razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je moč preizkusiti.

7Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kazen ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva.

8V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni, ker je toženec kot direktor in zastopnik podjetja C. d. o. o. (tujina) z dne 9. 6. 2014 podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem D. d. o. o. (tujina) in s tem kršil 7. točko sporazuma z dne 24. 12. 2013.

9Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil toženec, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2007 zaposlen pri tožeči stranki in na delovnem mestu direktor Podružnice v B. za nedoločen čas. Dne 20. 12. 2012 so E. d. d., tožeča stranka ter tožena stranka sklenili dogovor o napotitvi toženca v A. (tujina) na delovno mesto direktorja, za določen čas enega leta, od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, s pravico do ponovne zaposlitve v Podružnici B. po 31. 12. 2013. A. (tujina), toženec ter E. d. d. so sklenili sporazum z dne 24. 12. 2013, v katerem so ugotovili, da v A., Podružnica B. ni na razpolago ustreznega prostega delovnega mesta za toženca, opredeljenega v dogovoru o napotitvi z dne 20. 12. 2012, zato se sporazumejo, da obveznosti A., Podružnica B., z dnem podpisov tega sporazuma prenehajo veljati in preneha obveznost A., Podružnica B. do zagotovitve zaposlitve tožencu. Dogovorili so se, da ob prenehanju delovnega razmerja toženca, A. izplača tožencu odpravnino v višini 4 kratnika njegove neto plače za mesec november 2013, kar predstavlja skupaj 25.200 EUR neto in da bo izplačana najkasneje do 31. 1. 2014. V 6. točki sporazuma so se dogovorili, da E. in A., ob morebitni zaposlitvi toženca v drugi finančni organizaciji, ne bosta uveljavljali prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, toženec pa se je zavezal varovati osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost A. (tujina) in A., Podružnica B. in hkrati se je zavezal, da najmanj 2 leti po podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov s komitentni oziroma na kakršenkoli drug način sodeloval ali svetoval obstoječim komitentom A. (tujina) in A., Podružnica B. (7. točka sporazuma). V primeru kršitev te zaveze pa se je toženec zavezal tožeči stranki oziroma njeni naslednici plačati pogodbeno kazen v višini 6 - kratnika njegove zadnje neto mesečne plače v A. Če bi s kršitvijo nastala večja škoda, se je toženec obvezal, po splošnih načelih odškodninskega prava, le-to povrniti.

10Med strankama ni bilo sporno, da se je toženec zaposlil v podjetju C. d. o. o. dne 9. 6. 2014, kot direktor in zastopnik podjetja, podpisal pogodbo o poslovnem sodelovanju (ugovor o poslovnoj saradnji) s podjetjem D. d. o. o. Nesporno je tudi, da je bilo podjetje D. d. o. o. eden večjih komitentov A., kar toženec ni prerekal. Toženec je glede očitkov tožeče stranke, da je sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju z družbo D. d. o. o. navajal le, da tožeča stranka ni dokazala škode, ki bi ji naj nastala s sklenitvijo te pogodbe. Toženec se je skliceval, da je podpisal pogodbo za najem nepremičnin in premičnin družbe D. d. o. o. in da iz pogodbe ne izhaja, da bi toženec kakorkoli svetovala družbi D. d. o. o. na finančnem področju. Po mnenju toženca tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec izdal poslovno skrivnost tožeče stranke, zato ne more zahtevati plačila pogodbene kazni, ki je bila izključno dogovorjena za primer kršitve poslovne skrivnosti.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je toženec v 7. točki sporazuma obvezal varovati kot poslovno skrivnost osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnosti A. (tujina) in A. Podružnica B. predvsem pa, da najmanj dve leti po podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti oziroma na kakršnikoli drug način sodeloval ali svetoval obstoječim komitentom A. (tujina) in A. Podružnica B. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da takšen dogovor v sporazumu predstavlja konkurenčno klavzulo, ki pa ne izpolnjuje formalnih pogojev po ZDR oziroma ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da v delovnem razmerju niso dovoljena vsa razpolaganja strank, saj so glede specifičnosti tega razmerja, predvsem na položaj delavca nasproti delodajalcu, pravice in obveznosti obeh strank izrecno določene z zakonom in ker ZDR izrecno določa, da mora biti konkurenčna klavzula, določena s pogodbo o zaposlitvi in da mora delavec na konkurenčno klavzulo pristati ob podpisu pogodbe, zato se ne more s kasnejšim sporazumom, ki je dejansko namenjen prenehanju delovnega razmerja urediti konkurenčna klavzula.

12V prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002) in 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki sta veljala v času zaposlitve toženca, je določeno, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodnja ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula). V 38. členu ZDR-1 pa je določena obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih je kot take določil delodajalec, in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način.

13Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da sta se stranki v sporazumu z dne 24. 12. 2013 dogovorili za konkurenčno klavzulo, saj iz 6. člena sporazuma izrecno izhaja, da tožeča stranka, ob morebitni zaposlitvi toženca v drugi finančni organizaciji, ne bo uveljavljala prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti. Pravilno opozarja tožeča stranka, da je imel toženec sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor in da ZDR-1, ki je veljal v času sklenitve sporazuma in prenehanja pogodbe o zaposlitvi s tožencem, v 73. členu določa, da lahko stranki v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da se lahko posebej in drugače dogovorita za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka in toženec sta navedeno uredila s sporazumom z dne 24. 12. 2013. V sporazumu sta se stranki dogovorili, da ob prenehanju delovnega razmerja tožencu tožeča stranka izplača odpravnino v višini 4-kratnika njegove neto plače za mesec november 2013 (25.200,00 EUR neto) in v 6. točki sporazuma sta se dogovorili, da ob morebitni zaposlitvi toženca v drugi finančni organizaciji, tožeča stranka ne bo uveljavljala prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, toženec pa se je zavezal varovati osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in hkrati se je zavezal, da najmanj 2 leti ob podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti tožeče stranke oziroma na kakršnikoli drug način sodeloval in svetoval obstoječim komitentom tožeče stranke. V primeru kršitve te zaveze, se je toženec zavezal plačati pogodbeno kazen v višini 6-kratnika njegove zadnje neto plače v A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je s sporazumom toženec v okviru obligacijskega razmerja, ki mu na podlagi poslovodne funkcije daje večjo avtonomijo pri sklepanju pogodbe, veljavno zavezal, da določenih poslov ne bo sklepal pod pretnjo pogodbene kazni. S tem, ko pa je toženec v obdobju dveh let, kot direktor podjetja C. d. o. o., sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem D. d. o. o., pa je kršil 7. točko sporazuma z dne 24. 12. 2013 in posledično je nastala tudi obveza plačila pogodbene kazni. Toženec se je obvezal, da najmanj dve leti po podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov s komitenti oziroma na kakršnikoli drug način sodeloval ali svetoval obstoječim komitentom A. (tujina) in A. podružnica B. S sklenitvijo pogodbe z dne 9. 6. 2014 s komitentom tožeče stranke je toženec vsekakor kršil podpisan sporazum.

14Po 34. členu OZ je pogodbena obveznost lahko tudi v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Opustitve spadajo v skupino pasivnih izpolnitvenih ravnanj (negativnih obveznosti), za katere je značilno, da dolžnik prevzame obveznost, da nečesa ne bo storil oziroma dal, torej da bo opustil določeno aktivno ravnanje. Opustitev obveznosti seveda predstavlja tudi zaveza delavca, da določen čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne bo sklepal poslov s komitenti oziroma na kakršnikoli drug način sodeloval ali svetoval obstoječim komitentom tožeče stranke. Zato se tudi v takšnem primeru skladno z določbo 247. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ), stranki delovnega razmerja lahko dogovorita za pogodbeno kazen.

15Sporazum o prenehanju delovnega razmerja z dne 24. 12. 2013 predstavlja dvostransko pogodbo, ki stranki seveda obvezuje. Skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 je avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja omejena z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR-1), sicer pa se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanje in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni, v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

16Pogodbena kazen je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Institut pogodbene kazni varuje izgubo stranke pred pogodbeno nezvestobo druge stranke s tem, da dobi stranka pravico zahtevati določene koristi, če pogodba ne bo izpolnjena, ali ne bo izpolnjena pravilno. Ta premoženjska korist varuje pogodbenikovo odškodninsko terjatev, obenem pa ta korist, kolikor presega morebitno odškodninsko terjatev, varuje tudi pogodbeno disciplino, kar mora pogodbena stranka plačati nekaj tudi zato, ker ni pogodbi zvesta, pa če nastane iz njenega ravnanja kakšna škoda ali ne (tako je odločilo VS RS v sklepu opr. št. II Ips 341/2014 z dne 28. 10. 2014). Tudi pogodbena kazen, ki je dogovorjena za primer kršitve prepovedi sklepanja poslov s komitenti tožeče stranke, ima dvojen namen - po eni strani sama grožnja s pogodbeno kaznijo delavca odvračala od kršitve, po drugi strani pa tudi za primer kršitve olajšuje položaj delodajalca (ni mu namreč treba dokazovati obstoja in višine škode).

17Zato je napačno tolmačenje toženca, da je treba zavrniti zahtevek za plačilo pogodbene kazni že zato, ker tožeča stranka škode, ki bi naj nastala zaradi podpisa pogodbe o poslovnem sodelovanju s podjetjem D. d. o. o., ni dokazala. V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za pogodbeno kazen v primeru kršitev 7. člena sporazuma z dne 24. 12. 2013. To pa pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom ni bila dolžna dokazati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Ni mogoče enačiti pojmov odškodnine in pogodbenih kazni, saj gre za dva različna instituta, ki izvirata iz različnih pravnih temeljev. Na podlagi 223. člena OZ ima upnik namreč pravico zahtevati pogodbeno kazen tudi če presega škodo, ki mu je nastala in celo če ta sploh ni nastala.

18Ker med strankama postopka ni bilo sporno, da predstavlja 6 - kratnik toženčeve zadnje neto mesečne plače znesek 37.800,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožencu naložilo plačilo pogodbene kazni v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, saj tožeča stranka ni dokazala, da je toženca pozivala na plačilo pogodbene kazni pred vložitvijo tožbe. Posledično pa je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 9. 6. 2014 do 24. 3. 2016.

19Tožeča stranka je v sporu uspela, zato je tožena stranka dolžna skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti potrebne stroške postopka. Sodišče je tožeči stranki kot potrebne stroške za postopek skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) priznalo naslednje stroške: 900 točk za tožbo, 675 točk za prvo pripravljalno vlogo, 900 točk za narok ter 450 točk za narok. Skupaj je sodišče tožeči stranki priznalo 2925 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,459 EUR) znaša 1.342,57 EUR, skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV pa znašajo stroški postopka 1.664,74 EUR.

20Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

22Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP upravičena do pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skupni višini 640,97 EUR in sicer 1125 točk za pritožbo, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 516,37 EUR in ob priznanju 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV skupaj znašajo 640,97 EUR.