254. člen OZ

Pridobitev doktorata ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo med drugim prevzela odgovornost, da bo pravočasno doktoriral. Sodišče je tožbeni zahtevek pravilno obravnavalo kot pogodbeno kazen. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral. Gre za s pogodbo dogovorjeno posledico toženčeve zamude z izpolnitvijo. Gospodarska pogodba je zgolj tista pogodba, pri kateri imata položaj gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V konkretnem primeru pa tožnica ni gospodarska družba, ne glede na to, da med njene dejavnosti sodi tudi dejavnost izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja.

V 247. členu OZ je glede pogodbene kazni določeno, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Taka klasična pogodbena kazen je kot izraz avtonomije strank stvar dvostranskega dogovora med strankama v medsebojni pogodbi, skladno s prakso Vrhovnega sodišča tudi v pogodbi o zaposlitvi. Stranki se torej lahko dogovorita za to, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti ali zamude z izpolnitvijo obvezo plačilo pogodbene kazni in za njeno višino. Pri pogodbeni kazni iz 125. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa pa ne gre za ta pravni institut, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je to pogodbena kazen sui generis. Odločilna je pravna narava določb normativnega dela kolektivne pogodbe, ki zavezuje njene naslovnike na enak način kot zakon ali drug splošni pravni akt. Stranki pogodbe o zaposlitvi (delavec in delodajalec) nista isti kot so stranke kolektivne pogodbe (delodajalci oziroma delodajalske organizacije na eni strani in reprezentativni sindikati na drugi strani), zat

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je za priznanje pogodbene kazni odločilno, katera kolektivna pogodba je veljala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v času prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Toženec je imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor. ZDR-1, ki je veljal v času sklenitve sporazuma in prenehanja pogodbe o zaposlitvi s tožencem, v 73. členu določa, da lahko stranki v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da se lahko posebej in drugače dogovorita za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka in toženec sta navedeno uredila s spornim sporazumom. V sporazumu sta se stranki dogovorili, da ob prenehanju delovnega razmerja tožencu tožeča stranka izplača odpravnino v višini 4-kratnika njegove neto plače za mesec november 2013 (25.200,00 EUR neto) in v 6. točki sporazuma sta se dogovorili, da ob morebitni zaposlitvi toženca v drugi finančni organizaciji, tožeča stranka ne bo uveljavljala prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, toženec pa se je zavezal varovati osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in hkrati se je zavezal, da najmanj 2 leti ob podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov

Stališče vrhovnega sodišča, da je inštitut pogodbene kazni zakonit tudi v delovnih razmerjih za utrjevanje pogodbenih obveznosti v zvezi s konkurenčno klavzulo, je od sodbe VIII Ips 211/2009 z dne 22. 3. 2011 enotno. Ob ugotovitvi sodišča, ki je tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da se je toženec v času trajanja konkurenčne klavzule zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici na delovnem mestu, na katerem je tržil podobna zavarovanja na istem teritorialnem območju kot prej pri tožeči stranki, je utemeljen zaključek, da je kršil določbe konkurenčne klavzule in je zato nastopil pogoj za plačilo dogovorjene pogodbene kazni. Za plačilo pogodbene kazni pa ni pomembno, kakšna je nastala škoda oziroma ali je ta sploh nastala. Utemeljen je zahtevek tožene stranke za zmanjšanje pogodbene kazni na enako višino, kot bi jo bila dolžna v bruto znesku plačati tožeča stranka v primeru toženčevega spoštovanja konkurenčne klavzule. Tudi pri določanju pogodbene kazni v pogodbi o zaposlitvi je potrebno upoštevati ekvivalentnost dajatev. Za utrjevanje obveznosti v delovnem pravu s pogodbeno kaznijo, ki ima odvračalni namen in ima svoj temelj v OZ za utrjevanje civilnih obveznosti, je nu

Odškodnina in pogodbena kazen se v konkretnem primeru ne izključujeta, saj nimata istega namena. Odškodnina na podlagi 118. člena ZDR, ki je bila prisojena toženki, nadomešča reintegracijo in pokriva del škode, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ima pogodbena kazen iz 25. člena tedaj veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi. Čeprav tedaj veljavni ZDR ni izrecno določal roka za izplačilo odpravnine, bi bilo pritožbeno stališče, da bi toženka morala počakati na njeno izplačilo do odločitve sodišča o (ne)zakonitosti odpovedi oziroma do izteka 30-dnevnega roka za sodno varstvo, v nasprotju s temeljnim namenom odpravnine v položaju odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki je v tem, da se presežnemu delavcu zagotovi minimalna socialna varnost oziroma dohodek zaradi izgube zaposlitve. Delavec je torej upravičen do plačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja, delodajalec pa mu jo je dolžan od tega trenutka dalje izplačati.

Sodišče prve stopnje ni obravnavalo ugovora znižanja plačila po 640. čl. OZ, saj predmet tožbenega zahtevka niso bila dela, opravljena po specifikaciji k aneksu št. 3, ampak so bili predmet računi iz poslovanja v obdobju pred sklenitvijo aneksa št. 3 in le v zvezi z njimi bi bilo mogoče uveljavljati ugovor znižanja plačila zaradi napak izvršenega posla.

Namen sodnih penalov je brez izvršbe takoj doseči dolžnikovo izpolnitev. Upnik se lahko prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, ali pa bo dolžnika prej poskušal prisiliti k izpolnitvi obveznosti še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še za izterjavo) sodnih penalov. Glede na to, da se za pogodbeno kazen ni dopustno dogovoriti za primer zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, sodni penali pa so glede na svoj namen povsem primerljivi s pogodbeno kaznijo, ki je dogovorjena za primer zamude, in se zaradi tega z njo izključujejo, je očitno, da se medsebojno izključujeta tudi upnikova zahteva po plačilu zamudnih obresti in zahteva za plačilo sodnih penalov. Višine sodnih penalov ni mogoče omejiti s sklicevanjem na analogno uporabo četrtega odstavka 226. člena ZIZ, saj gre v konkretnem primeru za določitev sodnih penalov zaradi dolžnikovega nespoštovanja naložene opustitve. Postopek za naložitev plačila sodnih penalov po svoji naravi ni izvršilni postopek (sklep o plačilu sodnih penalov tudi ni sklep o izvršbi), saj upnik v tem postopku šele pridobi izvršilni naslov za izterjavo sodnih penalov (t.j. pravnomočen skl