38. člen ZDR-1

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan tudi razlog po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da torej nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Gre namreč za dolgotrajne kršitve, od katerih je vsaka izmed njih tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico ni možno. Z vsako izmed njih je bila toženka oškodovana.

Tožnik je delal pretežno od doma (4 dni v tednu), en dan pa bi moral delo opravljati v prostorih toženke, kar je ustrezno organizirano delo, glede na zdravstveno dokumentacijo. Ker se tožnik teh sestankov ni udeležil, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ravnal je v nasprotju s petim odstavkom 2. člena Pogodbe o zaposlitvi, ker svojega dela ni vestno opravljal, saj ni upošteval delodajalčevih zahtev in navodil, s tem pa je oviral tudi potek dela pri toženki. Tožnik za odsotnost z dela ni imel podlage, saj dokumentacije, ki bi opravičevala njegovo odsotnost, ni predložil.

Tožnik s svojim ravnanjem ni kršil dolžnosti varovanja osebnih podatkov. Sporni listini (predloga za izplačilo nagrad/bonusov za oktober in november 2023) ne predstavljata poslovne skrivnosti toženke, saj ne izpolnjujeta zahtev, ki jih za opredelitev pojma poslovne skrivnosti določa prvi odstavek 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS).

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da splošna klavzula iz Sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi o tem, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti iz delovnega razmerja in da ni odprtih zadev na strani delodajalca, velja tudi za konkurenčno klavzulo za čas po prenehanju delovnega razmerja. Dogovor o konkurenčni klavzuli je poseben pogodbeni dogovor z učinki po prenehanju delovnega razmerja, ki je vključen v pogodbo o zaposlitvi kot pogodbo delovnega prava. Čeprav tožeča stranka v pritožbi navaja, da je ob sklenitvi Sporazuma toženca opozorila na obveznost obveščanja, če se bo zaposlil pri drugi konkurenčni družbi, to ne vpliva na prenehanje veljavnosti konkurenčne klavzule oziroma sporazumno odpoved zahtevkom iz tega naslova. Tožeča stranka se je s Sporazumom o ureditvi medsebojnih razmerij ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi veljavno odpovedala uveljavljanju denarnim zahtevkom v bodoče, kar vključuje tudi plačilo pogodbeni kazni zaradi kršitve varovanja poslovne skrivnosti in osebnih podatkov. Pogodbena kazen, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem sporu, je primer stranske pogodbene obveznosti. Zato toženec v pritožbi utemeljeno

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavce

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožnice, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2020 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožnica pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delodajalec delavcu ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja z njim zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožnici, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v tovornem pristanišču B. te dejavnosti ne sme več opravljati. Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti zavarovani kot poslovna skrivnost, varovanje katere bi delavcem preprečilo opravljanje njihovega poklica po prenehanju delovnega razmerja.

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del niti sprejemanje drugih zadolžitev ali nalog, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od določenega dne dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena URS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Toženec ni kršil dogovorjene konkurenčne klavzule, saj njegova nova delodajalka ne konkurira tožeči stranki, ki zaradi s predpisi uvedenega monopola nad opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže v B. tovornem pristanišču te dejavnosti ne sme več opravljati. Toženčeva uporaba znanj s področja pomorske pilotaže pri opravljanju dela za novo delodajalko po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule, s katero je tožeča stranka lahko legitimno zaščitila svoj interes za ohranitev konku

Sklepanje pogodbe o zaposlitvi z novo delodajalko ni sklepanje poslov ali opravljanje del, ki sodijo v dejavnost tožeče stranke, ne glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela pomorskega pilota sklenjena z družbo, ki je od 10. 5. 2023 dalje edina opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka pred tem datumom. Že zaradi spoštovanja ustavnih pravic iz 49. člena (svoboda dela in prepoved prisilnega dela) in 74. člena Ustave RS (svobodne gospodarske pobude) delavcu delodajalec ne more prepovedati, da bi se po prenehanju delovnega razmerja pri njem zaposlil pri novem delodajalcu. Glede na določbe Uredbe, po kateri se pomorska pilotaža na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča B. od njene uveljavitve dalje zagotavlja z gospodarsko javno službo pomorske pilotaže v obliki javnega podjetja, ki je edini izvajalec pomorske pilotaže v navedenem pristanišču, družba A. d. o. o. edina zakonito izvaja pomorsko pilotažo na tem področju. Tožeča stranka je na podlagi navedene Uredbe od začetka njene uporabe na podlagi veljavnega predpisa izključena iz opravljanja te dejavnosti, zato ne gre za konkurenčni družbi v tej dejavnosti v času po prenehanju delovnega

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje natančneje ugotavljati, kaj konkretno je pomenila vsaka od njegovih 341 "akcij" v aplikaciji. Za zaključek o obstoju hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zadostujejo ugotovitve o tem, da je iz izključno osebnih namenov in pretežno v času, ko je bil z dela odsoten (po ugotovitvi sodišča je v spornem obdobju od 1. 12. 2020 do 21. 1. 2021 delo opravljal le sedem delovnih dni) izvajal neupravičene in nepooblaščene dostope do aplikacije za vodenje javnega razpisa, pri čemer izjemna številnost teh dostopov nedvomno daje dodatno težo očitanim kršitvam.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje ravnanj toženke, ki kažejo na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1. V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša

Izplačila denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in izplačila nadomestila plače v primeru ugotovitve nezakonitega prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče mešati. Gre za različni podlagi izplačil - eno ne izključuje drugega. Delavec od delodajalca v času delovnega razmerja sicer ne more uveljavljati istočasno izplačevanja plače in nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, vendar se klavzula ne nanaša na ta čas. Naknadno vzpostavljeno delovno razmerje s sodno odločbo ne spremeni in ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in prav za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Zato je tožnik lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule (ker je spoštoval konkurenčni dogovor).

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik spornega dne zaposlenim in poslovnim sodelavcem pri toženi stranki oziroma družbi E. d. o. o. poslal elektronsko sporočilo. Zavzelo pa je zmotno materialnopravno stališče, da tožnikovo ravnanje ne pomeni hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in torej ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik elektronsko pošto poslal ob 22.15 uri, potem, ko je bila istega dne opravljena skupščina tožene stranke. Na skupščini, na kateri so bili prisotni vsi štirje družbeniki ter B.B., je tožnik podal predlog za odhod iz tožene stranke, na način, da on prevzame program I., skupaj z dobavitelji in sodelavci. Ugotovilo je, da so bili prisotni na skupščini seznanjeni s tožnikovo namero, da se bo o tem posvetoval s sodelavci programa I., direktor tožene stranke pa mu je dejal, naj sodelavcem ne piše, saj gre za zadevo, o kateri se je potrebno najprej osebno pogovoriti. Družbeniki so bili že pred skupščino seznanjeni s tožnikovim nezadovoljstvom (tožnika je motilo, da j

Toženec je imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktor. ZDR-1, ki je veljal v času sklenitve sporazuma in prenehanja pogodbe o zaposlitvi s tožencem, v 73. členu določa, da lahko stranki v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da se lahko posebej in drugače dogovorita za način prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka in toženec sta navedeno uredila s spornim sporazumom. V sporazumu sta se stranki dogovorili, da ob prenehanju delovnega razmerja tožencu tožeča stranka izplača odpravnino v višini 4-kratnika njegove neto plače za mesec november 2013 (25.200,00 EUR neto) in v 6. točki sporazuma sta se dogovorili, da ob morebitni zaposlitvi toženca v drugi finančni organizaciji, tožeča stranka ne bo uveljavljala prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, toženec pa se je zavezal varovati osebne in ostale podatke, informacije, dokumente in informacijska sredstva, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke in hkrati se je zavezal, da najmanj 2 leti ob podpisu sporazuma ne bo sklepal poslov

Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je (materialno) dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, vendar pa to ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Dejstvo, da je projekt razkrit potencialnim investitorjem, ne pomeni, da izgubi status poslovne skrivnosti.

V obravnavanem primeru je tožnik zahteval nedovoljeno nagrado kot protiuslugo za opravo storitve montaže pohištva, ki so ga kupci kupili pri toženi stranki. S svojim ravnanjem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Hkrati je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega sprejemanja daril po 241. členu KZ-1. Zato sta bila podana razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v pogodbi o zaposlitvi kot sankcijo za primer kršitve konkurenčne klavzule dopustno dogovoriti pogodbeno kazen ali pa je takšno pogodbeno določilo nično; - ali je konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi zavarovalnega zastopnika v primeru, ko se ta po prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugi zavarovalnici na enakem delovnem mestu in za isto geografsko območje ter za sklepanje istovrstnih zavarovanj, materialnopravno pravilno razlagati na način, da bi moral delodajalec, da bi uspel z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni, dokazati dejansko konkuriranje delavca, ker zgolj možnost ne zadošča, in dejansko izkoriščanje poslovnih znanj in zvez ter v tem okviru prehod točno določenih strank od prejšnjega k novemu delodajalcu; - ali imetništvo licence za zavarovalnega zastopnika pred zaposlitvijo pri delodajalcu že samo po sebi pomeni, da delavec pri njem ne more pridobiti specifičnih znanj in poslovnih zvez in ali konkurenčna klavzula v takem primeru res onemogoča pridobitev primerne zaposlitve.