VSL Sodba II Cp 762/2018

I. Pritožba tožnice se zavrne in sodba v točki IV izreka (izrek o stroških) potrdi.

II. Pritožbi prve toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in III izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh, in ji povrniti pravdne stroške."

III. Tožnica je dolžna prvi toženki povrniti 2.889,86 pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 3.110,11 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem druge stopnje, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi sama.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka); kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je prva toženka dolžna tožnici povrniti 3.349,11 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka); odločilo, da je tožnica dolžna drugi in tretji toženki skupno povrniti 3.141,48 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sta tožnica in prva toženka vložili pravočasni pritožbi.

3Tožnica se pritožuje zoper IV. točko izreka sodbe¹ iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odloči, da sta druga in tretja toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške. Izpostavlja, da ni bila seznanjena s pravnimi razmerji med toženkami. Tudi iz njene zavarovalne police ni bila razvidna agencija, ki naj bi po pooblastilu prve toženke sklepala zavarovalne pogodbe. Za naziv druge toženke je tožnica izvedela šele po vpogledu v spis pri prvi toženki. Tožnica tako ni mogla vedeti na podlagi kakšne pogodbe in s tem tudi odgovornosti, sodelujejo toženke in je bila tožbo primorana vložiti zoper vse tri. Kot je razvidno tudi iz sodbe je do zapleta prišlo zaradi ravnanja tretje in druge toženke, zato sta onidve dolžni tožnici povrniti pravdne stroške in ne obratno.

4Toženke na pritožbo niso odgovorile.

5Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve enakega varstva in pravic in pravice do sodnega varstva in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je šele ob nastopu zavarovalnega primera, to je ob smrti A. A.², izvedela, da tožnica razpolaga z drugačno ponudbo in da se je A. A. že v času pred podpisom ponudbe zdravil za rakom. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da četudi zastopnica pred njim ni izpolnila dela, ki se nanaša na njegovo zdravstveno zavarovanje, je A. A. namerno zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju. Z zaslišanjem A. R. in H. S. je tudi dokazala, da če bi pritožnica za to vedela, pogodbe ne bi sklenila, kar je tudi ves čas postopka trdila. Sodišče se z vprašanjem, ali bi pritožnica, če bi vedela za bolezen A. A., sklenila zavarovalno pogodbo, sploh ni ukvarjalo. Sicer pa je zmotno uporabilo določbo 932. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Štelo je, da je pritožnica dolžna tožnici (kot upravičenki) izplačati zavarovalno vsoto, ker v roku treh mesecev od kar je izvedela za zamolčanje ali neresničnost prijave, ni zahtevala razveljavitve pogodbe. Sodišče bi pri tem moralo upoštevati tudi določbe zavarovalnih pogojev in zavarovalne pogodbe. Sodišče ni upoštevalo šestega odstavka 5. člena zavarovalnih pogojev, kjer je določeno, da zavarovanje preneha veljati ob 00.00 uri tistega dne, ki je na polici naveden kot dan prenehanja zavarovanja ali ob smrti zavarovanca. V konkretnem primeru je zavarovanje prenehalo veljati s smrtjo A. A. in že iz tega razloga pritožnica pogodbe ni mogla več razveljaviti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na sklep VS RS II Ips 22/2010 z dne 14. 4. 2011, pri čemer pa je spregledalo točko 12 tega sklepa, v kateri je vrhovno sodišče navedlo, da so zakonskim določbam o kršitvi prijavne dolžnosti analogna pogodbena določila o odklonitvi plačila (brez potrebe po razveljavitvi pogodbe). V konkretnem primeru je bilo določeno, da ima prikrivanje bolezni ali zdravstvenih težav lahko za posledica zavrnitev zahtevkov za plačilo zavarovalnine. Tudi v pogodbi je bilo določeno, da lahko zavarovalnica v primeru prikrivanja bolezni ali zdravstvenih težav, plačilo zavarovalnine odkloni. Tako pogodbeno določilo ni v nasprotju z določbami OZ, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Določba 932. člena OZ ne ureja situacije, ko zavarovalnica izve za okoliščino, ki je taka, da pogodbe ne bi sklenila, če bi za to okoliščino vedela ob sklenitvi, šele po nastanku zavarovalnega primera. Zato so navedena pogodbena določila povsem veljavna in niso v nasprotju z določbami OZ. Določba 932. člena OZ tudi ni kogentne narave, saj kaj takega iz nje ne izhaja. Podrejeno še navaja, da je sodišče prve stopnje tudi sicer napačno uporabilo določbo 932. člena OZ. Pravica zavarovalnice, da zahteva razveljavitev zavarovalne pogodbe preneha, če v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za neresničnost prijave ali za zamolčanje, ne izjavi zavarovalcu, da jo namerava uporabiti. Pritožnica je v dopisu z dne 17. 6. 2016, s katerim je izplačilo zavarovalnine odklonila, tožnici izjavila, da si pridržuje pravico zahtevati razveljavitev pogodbe. Ker določba navedenega člena ne določa, da je zavarovalnica v roku treh mesecev dolžna zahtevati razveljavitev pogodbe, temveč da mora v roku treh mesecev izjaviti, da namerava to pravico uporabiti, navedeno zadostuje in je povsem skladno z določbo 932. člena OZ. Sicer pa tožnica sploh ni ugovarjala, da pritožnica ni zahtevala razveljavitve pogodbe, kljub temu je sodišče na to dejstvo oprlo sodno odločbo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da zavarovalni primer v času sklenitve zavarovalne pogodbe še ni bil v nastajanju. Pritožnica je predlagala, da sodišče pridobi celotno medicinsko dokumentacijo A. A. in da imenuje izvedenca medicinske stroke. Šele tako bi sodišče lahko ugotavljalo njegovo zdravstveno stanje.

6Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožbe prve toženke je utemeljena.

K pritožbi tožnice:

8Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugo in tretje toženko zavrnilo. Zoper takšno odločitev se tožnica ni pritožila. V posledici zavrnitve zahtevka je še odločilo, da je tožnica dolžna drugi in tretji toženki povrniti njune pravdne stroške. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki pravi, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Pritožbene trditve pravilnosti takšne odločitve ne morejo izpodbiti.

K pritožbi prve toženke:

9Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica od zavarovalnice zahtevala plačilo zavarovalnine (120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) v zvezi s pogodbo o življenjskem zavarovanju, ki jo je sklenil njen (sedaj pokojni) mož. Za primer zavarovalčeve smrti je bila namreč kot upravičenka za izplačilo zavarovalne vsote določena tožnica. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je tožničin mož namerno zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju, ni sledilo pogodbenemu določilu iz zavarovalne pogodbe, ki v takšnem primeru (če zavarovalna oseba umre, preden je zavarovalnica izvedela za zamolčanje oziroma neresnično prijavo okoliščine take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari) zavarovalnici omogoča odklonitev plačila. Menilo je, da gre za tako očiten odmik od kogentne določbe 932. člena OZ, ki tudi v takšnem primeru predvideva izpodbijanja zavarovalne pogodbe³, da je takšno pogodbeno določilo samo po sebi neveljavno, torej nično (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ). Ker prva toženka v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za neresničnost prijave oziroma za zamolčanje, ni zahtevala razveljavitev pogodbe, je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločitev je materialnopravno napačna.

10Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožničin mož kot zavarovalec, kljub temu, da ga zavarovalna agentka morebiti o njegovem zdravstvenem stanju res ni izrecno spraševala (zato naj bi ponudba v tem delu ostala neizpolnjena in naj bi jo naknadno izpolnila zavarovalna agentka sama), temveč mu je pojasnila, da bo potrebne podatke pridobila od njegovega lečečega zdravnika, dolžan ob sklenitvi pogodbe sam prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane in mu niso mogle ostati neznane. To dolžnost mu je nalagal že zakon (931. člena OZ⁴), enako pa tudi splošni pogoji za življenjsko zavarovanje za primer smrti v prvem odstavku 3. člena (priloga B5), ki so bili sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe. Poleg tega je tudi ponudba za sklenitev zavarovanja vsebovala izjavo, da je zavarovalec seznanjen s tem, da prikrivanje bolezni ali zdravstvenih težav, ki so mu v trenutku podpisa znane oziroma mu bodo postale znane do sklenitve pogodbe, lahko privedejo do zavrnitve zahtevkov za izplačilo zavarovalnine. Tudi sicer bi se moral že po splošnem vedenju zavedati, da mora v ponudbi za sklenitev življenjskega zavarovanja sam zavarovalnici razkriti podatke o svojem zdravstvenem stanju, saj ti podatki odločilno vplivajo na odločitev zavarovalnice ali bo takšno zavarovanje sploh sklenila. Svojega zdravstvenega stanja v ponudbi ni razkril, niti ga ni razkril zavarovalni agentki. Zamolčal je okoliščino, da se je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe oziroma pred podpisom ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja dne 19. 8. 2013, v letu 2008 zdravil za rakom, bil operiran zaradi malignega melanoma (po ugotovitvah sodišča sicer po letu 2008 pri njem ni bilo zaznavnih znakov ponovitve bolezni), pri čemer je smrt v začetku leta 2016 nastopila prav zaradi ponovitve bolezni (malignega melanoma).

11Tožničinega moža je k prijavi navedenih okoliščin torej zavezoval že zakon, s svojo obvezo je bil seznanjen tudi preko splošnih pogojev, pa tudi ponudbe, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je navedene okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem namenoma zamolčal. Zaključilo je tudi, da zavarovalnica življenjskega zavarovanja za primer smrti z njim ne bi sklenila, če bi te podatke razkril, za kar je zavarovalec zagotovo vedel, zaključilo je torej, da je šlo za zamolčane okoliščine takšne narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari (prvi odstavek 932. člena OZ), kar je zavarovalnica tudi ves čas trdila (II. in III. točka odgovora na tožbo, V. točka pripravljalne vloge z dne 3. 5. 2017, trditev na glavni obravnavi dne 14. 9. 2017, list. št. 90). Takšne trditve prve toženke tožnica ni nikoli prerekala. Ves čas je vztrajala le pri trditvi, da mož rubrike na ponudbi o zdravstvenem stanju (in drugih okoliščinah) ni izpolnil, ker mu je agentka pojasnila, da bo te podatke pridobila sama, kar pa glede na povedano, upoštevaje, da iz ponudbe za zavarovanje izhaja tudi, da zavarovalni zastopnik nima pravice dajanja ustnih izjav v imenu zavarovalnice, za odločitev ni relevantno. Dejstva, ki jih stranka ne zanika (ali jih zanika brez navajanja razlogov) se štejejo za priznana in jih tudi ni treba dokazovati (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP).⁵

12V primeru kot je opisani, lahko zavarovalnica zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 932. člena v zvezi z 934. členom OZ⁶). Prva toženka (zavarovalnica) je kot rečeno, na podlagi pogodbenih določil zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalec umrl, predno je izvedela za zamolčanje okoliščin, zaradi katerih pogodbe ne bi sklenila, če bi zanje vedela, odklonila plačilo zavarovalnine, ne da bi zahtevala razveljavitev pogodbe. Njeno postopanje je skladno s pogodbeno voljo strank. V nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ocenjuje, da določba prvega odstavka 932. člena ni kogentne narave. Udeleženci lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v Obligacijskem zakoniku, če iz posamezne določbe tega zakonika ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega (2. člen OZ). V zvezi s kršitvijo prijavne dolžnosti zakon določa različne sankcije - razveljavitev pogodbe, odstop od pogodbe, zvišanje premije. Po mnenju pritožbenega sodišča ni ovire, da se stranki za primer opisane situacije dogovorita za sankcijo neizplačila zavarovalnine (beneficiarju), brez razveljavitve pogodbe. Tudi takšno dogovorjeno sankcioniranje kršitve prijavne dolžnosti, je po mnenju pritožbenega sodišča razumno in utemeljeno, glede na to, da je namen prijavne dolžnosti ravno v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje oziroma se odloči, da pogodbe sploh ne bo sklenila. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa VSRS II Ips 22/2010 v zvezi s sodbo VSC Cp 356/2009, ki sprejema stališče sodišče druge stopnje, da pogodbena določba o pravici zavarovalnice, da odkloni izplačilo zavarovalnine, le konkretizira določbi 932. in 933. člena OZ (primerjaj predvsem 12. točko obrazložitve).

13Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo v tem obsegu napačno uporabilo. Ob nedvomno ugotovljeni kršitvi prijavne dolžnosti, upoštevaje neprerekane trditve prve toženke, da pogodbe ne bi sklenila, če bi vedela za zavarovalčevo zdravstveno stanje, bi moralo uporabiti pogodbeno določilo o odklonitvi plačila (brez potrebe po razveljavitvi pogodbe).

14Tožnica je povsem pavšalno tožbeni zahtevek zoper prvo toženko utemeljevala tudi na odškodninski podlagi (131. člen OZ). Glede na to, da ravnanje prve toženke, ki je odklonila izplačilo zavarovalnine, ni bilo protipravno ravnanje, je tožbeni zahtevek že iz tega razloga tudi na tej pravni podlagi neutemeljen.

15Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je (tudi) tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (358. člen ZPP).

16Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v postopku, je sedaj tožnica dolžna tudi prvi toženki povrniti njene pravdne stroške. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 1400 točk za odgovor na tožbo (tarifna številka 19/1 Odvetniške tarife - OT), 1400 točk za prvo pripravljalno vlogo po isti tarifni številki, 1400 točk za zastopanje na naroku dne 5. 6. 2017 (po tarifni številki 20/1 OT), 50 točk zaradi trajanja naroka dne 5. 6. 2017 nad eno uro (prvi odstavek 6. člena OT), 700 točk za zastopanje na naroku dne 14. 9. 2017 (po tarifni številki 20/2 OT), 150 točk zaradi trajanja naroka dne 14. 9. 2017 nad eno uro (prvi odstavek 6. člena OT) ter materialne stroške v višini 61 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj torej 5161 točk. Prvi toženki se prizna tudi 22 % DDV 1135 točk, skupaj gre tako prvi toženki 6296 točk oziroma 2.889,86 EUR. Pritožbeno sodišče pa prvi toženki ni priznalo dvakrat 120 točk iz naslova odsotnosti iz pisarne in tudi ne kilometrine, saj ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Sedež prve toženke je v Ljubljani, izbrala pa si je pooblaščenca iz Sežane, zato mora sama plačati vse stroške povezane z oddaljenostjo sedeža pisarne odvetnika od sedeža sodišča.

17Prva toženka je upravičena tudi do stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za sestavo pritožbe ji gre 1750 točk (po tarifni številki 21 OT) ter 27 točk iz naslova materialnih stroškov, skupaj 1777 točk, z 22 % DDV 391 točk, pa 2168 točk oziroma 995,11 EUR. Tožnica je dolžna prvi toženki povrniti tudi stroške plačane sodne takse za pritožbo v višini 2.115,00 EUR, skupaj torej 3.110,11 EUR pritožbenih pravdnih stroškov. Svoje pritožbene pravdne stroške pa nosi sama.

¹ Na podlagi katere je dolžna drugi in tretji toženki povrniti njune pravdne stroške.
² Zavarovalca in zavarovanca, sicer moža tožnice.
³ Če je zavarovanec namenoma neresnično prijavil ali namenoma zamolčal kakšno okoliščino take narave, da zavarovalnica ne bi sklenila pogodbe, če bi vedela za resnično stanje stvari, lahko zavarovalnica zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 932. člena OZ).
⁴ Zavarovalec je dolžan ob sklenitvi pogodbe prijaviti zavarovalnici vse okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in so mu znane ali mu niso mogle ostati neznane.
⁵ Pri čemer je prva toženka te svoje trditve tudi dokazovala z zaslišanjem prič A. R. in H. S., ki sta obe zatrdili, da prva toženka v konkretnem primeru življenjskega zavarovanja ne bi sklenila, če bi vedela za zgoraj opisane okoliščine.
⁶ "Določbe prejšnjih členov o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, se uporabljajo tudi pri zavarovanjih sklenjenih v imenu in na račun drugega, v korist tretjega, na tuj račun ali na račun tistega, katerega se tičejo, če se te osebe vedele za neresničnost prijave ali za zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti." Pri čemer je VSRS v sklepu II Ips 22/2010 zavzelo stališče, da sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).