932. člen OZ

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti. Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.

Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo glede obveznosti tožene stranke za izplačilo zavarovalnine tožeči stranki, ki je ob sklepanju zavarovalne pogodbe zavarovalnici zamolčala svoje zdravstveno stanje in ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, saj je toženo stranko spravila v zmoto, tako da ni mogla pravilno in dejansko oceniti rizikov in sprejeti pravilne poslovne odločitve glede pričakovane nevarnosti? 2. Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo s tem, ko sta z izvedencem medicinske stroke ugotavljali, ali je dejansko zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju zavarovalne pogodbe imelo pomemben vpliv na nastanek zavarovalnega primera?

Predlog se zavrne.

Toženec je trdil, da je tožnica za gorsko kolesarjenje vedela že od sklenitve pogodbe dalje, ker je zavarovalni agent poznal toženca in je vedel, da se ukvarja s tem športom. Izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da zavarovalni agent ni vedel, da se toženec ukvarja s športom, in je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica šele s prejemom detektivskega poročila izvedela, da se je toženec že več let pred sklenitvijo pogodbe ukvarjal z gorskim kolesarjenjem. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo prvo vprašanje, na katerega je toženec odgovoril nikalno, postavljeno enostavno in zelo na splošno: "Ali se ukvarjate s športom na zemlji, v vodi ali v zraku? In če da, s katerim". Izkustveno nelogično bi bilo takšno vprašanje razumeti, kot da je treba nanj odgovoriti pritrdilno le, če se stranka ukvarja z nevarnim športom. Še posebej, ker temu sledi vprašanje o rizičnih športih, na katerega je toženec prav tako odgovoril nikalno. Detektivska pogodba ima naravo pogodbe o naročilu (mandatna pogodba). Vendar pooblastilo stranke dano detektivski agenciji nima enake narave kot pooblastilo pooblaščencu

Predlog se zavrne.

Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi: "Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine". Ta dejstva se podrejajo določbi 922. člena OZ, ki je umeščena med "Splošne določbe" in "Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja" ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:"(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal."

Smrt pogodbene stranke lahko vpliva na obstoj obveznosti iz pogodbe (334. člen OZ), ne pa na obstoj pogodbe. Nenazadnje v nasprotnem primeru beneficiar ne bi imel pravice zahtevati njene izpolnitve. Pogodba o življenjskem zavarovanju se od drugih razlikuje v tem, da ima po smrti sklenitelja zavarovanja zahtevke do zavarovalnice le beneficiar (drugi odstavek 984. člena OZ). Zavarovalna vsota tudi ni predmet dedovanja (prvi odstavek 984. člena OZ). V primeru negotovosti, ali bo beneficiar kljub zavarovalčevi kršitvi sodelovalne dolžnosti iz 932. člena OZ uveljavil zahtevo za izpolnitev pogodbe, mora biti zavarovalnici dana možnost, da zavaruje svoj pravni položaj. Upoštevaje določbe 932. člena OZ lahko to stori le s tožbo za razveljavitev pogodbe. Ker je priča izpovedala o dejstvih, ki jih je zaznala iz osebnega stika s pokojno, ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o molčečnosti izvedenca. Tudi njena predhodna seznanitev s procesnim gradivom ni ovira, da ne bi o pomembnih dejstvih izpovedal kot priča.

Zamuda ne more nastati pred zapadlostjo odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu nastane škoda, to je praviloma z zaključkom zdravljenja.

Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

Odločilni vzrok za nastalo škodo so bile napake samega ostrešja, ki so bile posledica njegove nepravilne izdelave, ne pa teža snega. Če bi bilo ostrešje pravilno izdelano, do obravnavane škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji prezrlo 945. člen OZ, po katerem zavarovalnica ne odgovarja za škodo na zavarovani stvari, ki izvira iz njenih napak, razen če je bilo drugače dogovorjeno. Škoda, ki izvira iz stvari same, se namreč ne šteje za zavarovalni primer. To pomeni, da toženka tožniku ne dolguje zahtevanega plačila, saj njena pogodbena obveznost ni nastala. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek toženki, da se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni dovolj skrbno prepričala o stanju zavarovane stvari. Tožnik svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz napak njegove stvari, ne more prevaliti na toženko, ker slednja v zavarovalni pogodbi te obveznosti ni prevzela nase.

Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnik in med tem, kar navaja zavarovanka toženke v prijavi zavarovalnega primera (priloga B12 spisovnega gradiva), zatrjevanega nastanka škodnega dogodka ne podpirajo. Zato ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke, da način trka, kot ga zatrjuje tožnik, ne ustreza ugotovljenim in vidnim poškodbam vozil oziroma, da poškodbe na obeh vozilih v obsegu, obliki in intenziteti ne sovpadajo, zgolj dodatno potrjuje pravilnost ocene izvedenega dokaznega postopka, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik.

Namen prijavne dolžnosti je v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje oziroma se odloči, da pogodbe sploh ne bo sklenila. Zavarovalec je okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem namenoma zamolčal. Zavarovalnica življenjskega zavarovanja za primer smrti z njim ne bi sklenila, če bi te podatke razkril. Zavarovalnica je na podlagi pogodbenih določil zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalec umrl, predno je izvedela za zamolčanje okoliščin, zaradi katerih pogodbe ne bi sklenila, če bi zanje vedela, odklonila plačilo zavarovalnine, ne da bi zahtevala razveljavitev pogodbe. Njeno postopanje je skladno s pogodbeno voljo strank.

Toženec tožeči stranki kot zavarovalnemu zastopniku ni povedal resničnih podatkov o preteklih prijavljenih škodah iz prejšnjega zavarovalnega obdobja. V takšnem primeru bi po prvem odstavku 932. člena OZ zavarovalnica lahko celo zahtevala razveljavitev pogodbe, kar bi imelo za posledico, da bi bilo vozilo nezavarovano. Pravna podlaga za izterjavo manjkajoče zavarovalne premije je zato v določbi 936. člena OZ, ki ureja dolžnost plačevanja zavarovalne premije.

Za začetek trimesečnega roka za razveljavitev zavarovalne pogodbe iz tretjega odstavka 932. člena OZ je treba šteti trenutek, ko je zavarovalnica kot profesionalna oseba v zavarovalnem razmerju izvedela za okoliščine, ki kažejo na to, da je zavarovanec ob sklepanju pogodbe kršil svojo prijavno dolžnost, četudi v tem trenutku z gotovostjo še ne ve, ali je bilo v resnici tako. Preverjanju njenega suma o zamolčanju podatkov pa je namenjen trimesečni rok, ki je dovolj dolg, da se zavarovalnica lahko prepriča o kršitvi in tudi ustrezno ukrepa. Pravilno je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je v konkretnem primeru trimesečni rok začel teči dne 21.7.2010, ko je tožnica izvedela za bolezen toženca. Ker v roku treh mesecev ni ustrezno preverila podatkov in se prepričala, ali je bolezen obstajala že v trenutku sklepanja pogodb, kar bi utemeljevalo razveljavitev pogodbe, je pravilna odločitev, da je na podlagi 932. člena v povezavi z 935. členom OZ izgubila pravico zahtevati razveljavitev pogodbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev materialnopravno in procesnopravno pravilna.

Pri pojmu lažja, srednja oziroma težja omejenost gibanja gre za pravni standard, za konkretizacijo katerega je potrebno znanje s področja medicine. Brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, ni mogoče zaključiti, kakšno stopnjo omejenosti predstavlja gibljivost komolca 0-20-130 stopinj, ki izhaja iz zdravstvene dokumentacije, s tem pa tudi ne odstotka invalidnosti.

V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke, to je plačilo prave premije kot bistvene sestavine zavarovalne pogodbe. Zato bi sodišče lahko tudi oprlo pravno podlago za ta tožbeni zahtevek na določbo 239. člena OZ. Predvsem pa je pravna podlaga v pogodbeni volji pravdnih strank v izjavi o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja. Zavarovalnica je v korist toženca zavarovalno pogodbo dopolnila tako, da se višina premije določi v korist zavarovanca in v primeru, da njegovi podatki niso točni, se višina korigira glede na škodni rezultat, kot je predvideno v zavarovalnih pogojih in on se je s tem strinjal.

Sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti (931. do 933. člen OZ) lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).

Razveljavitev zavarovalne pogodbe ex tunc učinkuje. Zavarovalna pogodba, ki je bila razveljavljena, nima pravnega učinka. V določbi 932. člena OZ se ureditev posledic razlikuje od določb splošnega dela. Ta določba ne posega v splošno pravilo o vračanju tistega, kar je bilo izpolnjeno, ko gre za izpolnitev zavarovalnice.