933. člen OZ

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti. Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Zavarovalnica je v tem postopku toženka in njen bistven ugovor je strnjen v povedi: "Glede na dejstvo, da so bila zamolčana bistvena dejstva o zdravstvenem stanju zavarovanca, zaradi katerih tožena stranka ne bi sklenila zavarovalne pogodbe, tožena stranka meni, da so podani pogoji iz splošnih pogojev, na podlagi katerih ni dolžna izplačati zavarovalnine". Ta dejstva se podrejajo določbi 922. člena OZ, ki je umeščena med "Splošne določbe" in "Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja" ter vsebuje kogentno (prisilno) določbo, ki glasi:"(2) Zavarovalna pogodba je nična, če je tedaj, ko je bila sklenjena, zavarovalni primer že nastal, če je bil že v nastajanju ali je bilo gotovo, da bo nastal, ali če je tedaj že prenehala možnost, da bi nastal."

Sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo zavarovalnine v višini stroškov sanacije, temveč ji je, ker tožnica hiše ni obnovila (tudi ugotavlja, da to ni nameravano), prisodilo zavarovalnino v višini dejanske vrednosti stavbe pred požarom, to je 55.653,00 EUR, kar je precej manj od stroškov sanacije. Tožnici je bila z odločbo št. Bpp 1424/2021 z dne 11. 11. 2021 odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave in vložitve pritožbe in odgovora na pritožbo. Na podlagi 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu je tožnica upravičena do nagrade v višini polovice zneska, ki bi ji pripadala po OT.

Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

Odločilni vzrok za nastalo škodo so bile napake samega ostrešja, ki so bile posledica njegove nepravilne izdelave, ne pa teža snega. Če bi bilo ostrešje pravilno izdelano, do obravnavane škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji prezrlo 945. člen OZ, po katerem zavarovalnica ne odgovarja za škodo na zavarovani stvari, ki izvira iz njenih napak, razen če je bilo drugače dogovorjeno. Škoda, ki izvira iz stvari same, se namreč ne šteje za zavarovalni primer. To pomeni, da toženka tožniku ne dolguje zahtevanega plačila, saj njena pogodbena obveznost ni nastala. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek toženki, da se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni dovolj skrbno prepričala o stanju zavarovane stvari. Tožnik svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz napak njegove stvari, ne more prevaliti na toženko, ker slednja v zavarovalni pogodbi te obveznosti ni prevzela nase.

Že sama neskladja med tem, kar trdi in izpoveduje tožnik in med tem, kar navaja zavarovanka toženke v prijavi zavarovalnega primera (priloga B12 spisovnega gradiva), zatrjevanega nastanka škodnega dogodka ne podpirajo. Zato ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca prometne stroke, da način trka, kot ga zatrjuje tožnik, ne ustreza ugotovljenim in vidnim poškodbam vozil oziroma, da poškodbe na obeh vozilih v obsegu, obliki in intenziteti ne sovpadajo, zgolj dodatno potrjuje pravilnost ocene izvedenega dokaznega postopka, da do prometne nesreče ni prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev materialnopravno in procesnopravno pravilna.

Določba 935. člena OZ obravnava t. i. notorna dejstva, torej dejstva, ki so splošno znana. Če je takšna dejstva zavarovalec zamolčal, bi ga morala zavarovalnica na to takoj opozoriti. Če tega ne stori, se kasneje na napake ne more več sklicevati. Tožnikovo zamolčanje pogina ne more pomeniti takšnih notornih dejstev. Enomesečni rok iz prvega odstavka 933. člena OZ je prekluziven rok.

Pri pojmu lažja, srednja oziroma težja omejenost gibanja gre za pravni standard, za konkretizacijo katerega je potrebno znanje s področja medicine. Brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik, ni mogoče zaključiti, kakšno stopnjo omejenosti predstavlja gibljivost komolca 0-20-130 stopinj, ki izhaja iz zdravstvene dokumentacije, s tem pa tudi ne odstotka invalidnosti.

V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke, to je plačilo prave premije kot bistvene sestavine zavarovalne pogodbe. Zato bi sodišče lahko tudi oprlo pravno podlago za ta tožbeni zahtevek na določbo 239. člena OZ. Predvsem pa je pravna podlaga v pogodbeni volji pravdnih strank v izjavi o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja. Zavarovalnica je v korist toženca zavarovalno pogodbo dopolnila tako, da se višina premije določi v korist zavarovanca in v primeru, da njegovi podatki niso točni, se višina korigira glede na škodni rezultat, kot je predvideno v zavarovalnih pogojih in on se je s tem strinjal.

Sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti (931. do 933. člen OZ) lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).

Določbe OZ o zavarovalni pogodbi so v načelu kogentnega značaja, dispozitivne so samo tiste, ki so kot takšne določene. Tudi določbe 934. člena OZ o razširitvi uporabe določb o posledicah neresnične prijave ali zamolčanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), je kogentne narave in je pogodbeni stranki z zavarovalno pogodbo ali splošnimi pogoji ne moreta omejiti ali izključiti.