931. člen OZ

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 935. člen OZ, saj navedena določba obravnava tako imenovana notorna dejstva. Gre za dejstva, ki so splošno znana, torej jih je v času sklepanja pogodbe poznala oziroma morala poznati tudi zavarovalnica. Pri čemer se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na očitno vidno prekomerno telesno težo, ki bi naj predstavljala večje rizike in posledično zavarovalnici naj ne bi mogle ostati neznane okoliščine pomembne za ocenitev nevarnosti. Ob takšnih zaznavanjih bi bila uporaba 935. člen OZ, ki se nanaša na splošno znana dejstva in zahteve, da bi zavarovalnica morala sklepati, da gre za prekomerno telesno težo in posledično večje rizike, prestroga in nesorazmerna.

Okoliščine primera zavarovalnega primera so bile atipične, saj je šlo za novo in nepoznano dejavnost (rudarjenje kriptovalut), ki je upravičevala daljši čas, da se je toženka seznanila z vsemi okoliščinami primera in ugotovila obstoj svoje obveznosti. Vendar je toženka za to imela dovolj časa od 19. 2. 2019, ko je prejela od tožnice dodatna pojasnila, do 4. 6. 2019, ko je drugič odklonila zahtevek. Ker je v drugi odklonitvi kot razlog navedla sporno lastništvo opreme in ne še kakšnih drugih podatkov, ki bi ji manjkali za ugotavljanje zneska njene obveznosti (kot na primer šele v tej pravdi prerekano število računalnikov, istovetnost njihovih komponent, poraba električne energije ipd.), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se je lahko z obveznostjo seznanila šele tekom pravde in zato zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe. Ker je tožnica dokaze o lastništvu opreme podala nemudoma po odklonitvi zahtevka, se toženka z vložitvijo tožbe ni seznanila s kakšnimi novimi dejstvi, ki jih ne bi vedela od prej in s katerimi je pred pričetkom postopka opravičevala svojo zavrnitev zahtevka. V obravnavanem primeru je predmet zavarovanja predstavljala celotna računalniška oprema,

Če zavarovalec ob sklepanju pogodbe na vprašanje zavarovalnice ne odgovori resnicoljubno, ta kršitev utemeljuje zanj neugodno sankcijo le, če vprašanje resnično zadeva nevarnostno okoliščino. Če se v postopku z izvedencem izkaže, da ne gre za relevantno okoliščino, sankcija, predvidena v splošnih pogojih pogodbe, ni utemeljena.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo glede obveznosti tožene stranke za izplačilo zavarovalnine tožeči stranki, ki je ob sklepanju zavarovalne pogodbe zavarovalnici zamolčala svoje zdravstveno stanje in ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja, saj je toženo stranko spravila v zmoto, tako da ni mogla pravilno in dejansko oceniti rizikov in sprejeti pravilne poslovne odločitve glede pričakovane nevarnosti? 2. Ali sta nižji sodišči v predmetni pravdni zadevi pravilno uporabili materialno pravo s tem, ko sta z izvedencem medicinske stroke ugotavljali, ali je dejansko zdravstveno stanje tožnika ob sklepanju zavarovalne pogodbe imelo pomemben vpliv na nastanek zavarovalnega primera?

Toženec je trdil, da je tožnica za gorsko kolesarjenje vedela že od sklenitve pogodbe dalje, ker je zavarovalni agent poznal toženca in je vedel, da se ukvarja s tem športom. Izvedeni dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da zavarovalni agent ni vedel, da se toženec ukvarja s športom, in je zato utemeljeno zaključilo, da je tožnica šele s prejemom detektivskega poročila izvedela, da se je toženec že več let pred sklenitvijo pogodbe ukvarjal z gorskim kolesarjenjem. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo prvo vprašanje, na katerega je toženec odgovoril nikalno, postavljeno enostavno in zelo na splošno: "Ali se ukvarjate s športom na zemlji, v vodi ali v zraku? In če da, s katerim". Izkustveno nelogično bi bilo takšno vprašanje razumeti, kot da je treba nanj odgovoriti pritrdilno le, če se stranka ukvarja z nevarnim športom. Še posebej, ker temu sledi vprašanje o rizičnih športih, na katerega je toženec prav tako odgovoril nikalno. Detektivska pogodba ima naravo pogodbe o naročilu (mandatna pogodba). Vendar pooblastilo stranke dano detektivski agenciji nima enake narave kot pooblastilo pooblaščencu

Tožnik je že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe s toženko vedel za razpoke na svojem zemljišču in z njimi povezano drsenje zemljišča, zato ni upravičen do zavarovalnine, saj je v zavarovalnih pogojih toženkina obveznost v takem primeru izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). Tožniku pri tem ne pomaga dejstvo, da naj bi bila tudi toženka ob sklepanju pogodbe premalo skrbna. Prijava okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti, je dolžnost zavarovalca (931. člen OZ). Če jih zamolči, ima to za posledico odstopno upravičenje zavarovalnice (932. in 933. člen OZ), razen če so ji bile te okoliščine ob sklepanju pogodbe znane ali ji niso mogle ostati neznane (935. člen OZ). Pravkar navedeno pa nima nobenega vpliva na obseg zavarovalnega kritja, ki je naveden v zavarovalni pogodbi.

Namen prijavne dolžnosti je v tem, da zavarovalnica ve, kolikšen je riziko in da lahko glede na pričakovane nevarnosti uredi pogodbeno razmerje oziroma se odloči, da pogodbe sploh ne bo sklenila. Zavarovalec je okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem namenoma zamolčal. Zavarovalnica življenjskega zavarovanja za primer smrti z njim ne bi sklenila, če bi te podatke razkril. Zavarovalnica je na podlagi pogodbenih določil zavarovalne pogodbe, glede na to, da je zavarovalec umrl, predno je izvedela za zamolčanje okoliščin, zaradi katerih pogodbe ne bi sklenila, če bi zanje vedela, odklonila plačilo zavarovalnine, ne da bi zahtevala razveljavitev pogodbe. Njeno postopanje je skladno s pogodbeno voljo strank.

Pri dobrovernem nadzavarovanju strankama zavarovalne pogodbe ni mogoče očitati nepoštenosti. Pogodba ostane kljub obstoječi zmoti o vrednosti zavarovane stvari v veljavi, zavarovalna vsota pa se zniža do resnične vrednosti zavarovane stvari ter se premije sorazmerno zmanjšajo. Poštena zavarovalnica tako obdrži prejete premije in ima pravico do nezmanjšane premije za tekočo dobo, zavarovanec pa prejme zavarovalno vsoto skladno z dejansko vrednostjo zavarovane stvari in brez ugodnosti zaradi višjega plačila premije. Zakonska določba favorizira zavarovalnico in je naperjena zoper nevestnost zavarovalca pri sklepanju zavarovalne pogodbe. Izhaja iz predpostavke, da zavarovalec najbolje pozna vrednost zavarovane stvari, poleg tega že zakon (931. člen OZ) določa njegovo dolžnost prijavljanja okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti in skladno s katerimi lahko zavarovalnica oceni svoj riziko ob nastalem zavarovalnem primeru, vključno z višino nastale škode.

Toženec tožeči stranki kot zavarovalnemu zastopniku ni povedal resničnih podatkov o preteklih prijavljenih škodah iz prejšnjega zavarovalnega obdobja. V takšnem primeru bi po prvem odstavku 932. člena OZ zavarovalnica lahko celo zahtevala razveljavitev pogodbe, kar bi imelo za posledico, da bi bilo vozilo nezavarovano. Pravna podlaga za izterjavo manjkajoče zavarovalne premije je zato v določbi 936. člena OZ, ki ureja dolžnost plačevanja zavarovalne premije.

Ker ima zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe pravico odkloniti plačilo zavarovalnine, če po nastanku zavarovalnega primera ugotovi, da je šlo za namerno netočno prijavljene okoliščine, da bi v primeru, če bi vedela za resnično stanje, odklonila sklenitev pogodbe, je zavrnitev zahtevka pravilna. Katera dejstva so pomembna pove vprašalnik, ki ga mora zavarovanec izpolniti. Pri tem ni pomembno, ali je smrt zavarovanke v vzročni zvezi z neresničnimi prijavljenimi okoliščinami.

Določba 935. člena OZ obravnava t. i. notorna dejstva, torej dejstva, ki so splošno znana. Če je takšna dejstva zavarovalec zamolčal, bi ga morala zavarovalnica na to takoj opozoriti. Če tega ne stori, se kasneje na napake ne more več sklicevati. Tožnikovo zamolčanje pogina ne more pomeniti takšnih notornih dejstev. Enomesečni rok iz prvega odstavka 933. člena OZ je prekluziven rok.

V konkretnem primeru tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti tožene stranke, to je plačilo prave premije kot bistvene sestavine zavarovalne pogodbe. Zato bi sodišče lahko tudi oprlo pravno podlago za ta tožbeni zahtevek na določbo 239. člena OZ. Predvsem pa je pravna podlaga v pogodbeni volji pravdnih strank v izjavi o škodnem dogajanju iz avtomobilskega zavarovanja. Zavarovalnica je v korist toženca zavarovalno pogodbo dopolnila tako, da se višina premije določi v korist zavarovanca in v primeru, da njegovi podatki niso točni, se višina korigira glede na škodni rezultat, kot je predvideno v zavarovalnih pogojih in on se je s tem strinjal.

Sankcije iz naslova kršitve prijavne dolžnosti (931. do 933. člen OZ) lahko zavarovalnica uveljavi tudi zoper beneficiarja, če za neresnično prijavljene oziroma zamolčane nevarnostne okoliščine ve bodisi zavarovalec (četrti odstavek 929. člena OZ) bodisi beneficiar (934. člen OZ).