UPRS Sodba in sklep I U 2247/2018-16

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2418/2018/4 (1312-20) z dne 26. 10. 2018, se odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožeče stranke v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A.A. roj. ... v kraju Kamishli, državljan Sirske Arabske republike, pridržala za namen predaje, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 26. 10. 2018 od 13:50 ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A. vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Uvodoma je povzela okoliščine prihoda tožnika v Slovenijo ter razloge tožnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz baze EURODAC izhaja, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer v Grčiji 13. 6. 2017 in 15. 1. 2018 ter na Hrvaškem 16. 10. 2018. Tožnik je zatrdil, da v Grčiji ni nikoli zaprosil za azil, da pa mu je policija Hrvaškem vzela prstne odtise in ga namestila v sobo, da bi z njim začela azilni postopek, na katerega tožnik ni počakal. Za mednarodno zaščito v Grčiji ni zaprosil, ker ima ženo v Nemčiji, kjer je žena podala prošnjo za združitev družine, pa je bila njena prošnja zavrnjena. V Grčiji pa je tožnik dobil nek dokument, s katerim se je lahko gibal znotraj Grčije, ni pa zaprosil za zaščito, niti ne za združitev družine. Na Hrvaškem so ga prisilili, da je dal prstne odtise, ga odpeljali v azilni dom, kjer naj bi mu prevajalec pojasnil, kako poteka postopek, vendar je azilni dom prej zapustil. V Sloveniji pa je prošnjo podal, ker je manjša država in je boljše ter dobiš zaščito za dlje časa. Izkaznico prosilca za mednarodno zaščito in potrdilo o registraciji na Hrvaškem pa je tožnik dobil v azilnem domu v Zagrebu za vstop v azilni dom. Povedal je še, da se v Grčijo ne želi vrniti, ker ljudje tam spijo na cesti, od Grčije ni prejemal nobene pomoči, prav tako se ne želi vrniti na Hrvaško. Toženka je nato citirala 3. in 28. člen Dublinske uredbe, se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in v nadaljevanju presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen. Kot že navedeno, je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito dvakrat v Grčiji in enkrat na Hrvaškem. Ne drži, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, temveč, da je dal le prstne odtise. V bazi EURODAC je tožnik označen pod številko 1 - tj. kot prosilec in ne pod številko 2, kar bi pomenilo, da je zaveden kot tujec. Če ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, ne bi dobil nobenega dokumenta. Prav tako je v Grčiji zaprosil za združevanje z družino v Nemčiji, kar nakazuje, da je bil v azilantskem postopku. Enako velja tudi glede Hrvaške, saj če tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, ne bi prejel izkaznice prosilca za azil in potrdila o registraciji s strani hrvaških organov. Ker je tožnik zapustil Grčijo in Hrvaško, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, je toženka mnenja, da bo to enako storil v Sloveniji. Toženka je prepričana, da je tožnik v vseh državah zaprosil za azil zato, ker ga je prijela policija, nato pa postopek zapustil, ker si želi priti v Veliko Britanijo, kar je glede na njegovo prošnjo njegova ciljna država. Toženka se je zato odločila, da bo tožnika pridržala. Od prosilca za azil se pričakuje, da bo zanj zaprosil v prvi varni državi in v tej tudi počakal na odločitev, česar pa tožnik ni storil, temveč odšel in naprej nedovoljeno prehajal državne meje. To dejstvo ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2). Z nezakonitim prehajanjem državnih mej, v Sloveniji pa tudi nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Če pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, pa bi tudi Slovenijo lahko zapustil pred končanjem postopka in ponovno ilegalno prehajal državne meje. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar tožnik počne. S tem pa onemogoča katerikoli državi vsebinsko odločanje o njegovih težavah v njegovi izvorni državi. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje za nadaljevanje postopka. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Toženka se je oprla še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Izrečeni ukrep je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive. Ker so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot tudi v skladu z drugim odstavkom istega člena razlogi za omejitev gibanja na območju Centra za tujce, je toženka odločila, kot navedeno.

3Tožnik je tožbo vložil iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Predlagal je odpravo sklepa. V tožbi je uvodoma opozoril, da toženka zmotno sklepa, da lahko v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar ne drži, saj mora ugotoviti, ali so podani z Dublinsko uredbo predpisani pogoji. Tožniku namreč grozi, da mu bo za več mesecev odvzeta prostost. In ker je to primerljivo z odvzemom svobode, mora biti argumentacija toženka vsaj na ravni argumentacije iz kazenskega prava. Tožnik je nastanjen v Centru za tujce, skupaj z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito. Je v manjši sobi zgornjega nadstropja, v prostor je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje le na oddelku, kjer je nastanjen, ki je prostorsko zelo omejen in nadzorovan z video kamerami. Med oddelki ni prostega prehajanja, temveč le ob spremstvu policistov. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti po Pravilniku. Na dan ima le dve uri rekreacije na prostem, vse ob nadzoru policistov. Izhod iz centra ni dovoljen, ni mu dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, za brivski pribor mora zaprositi in ga mora po uporabi vrniti. Obiski so časovno omejeni na 30 minut. Toženka tudi ni upoštevala stališča Vrhovnega sodišča RS v I Up 26/2016, da so lahko za uporabo člena 28 v povezavi s točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe uporabljeni le tisti kriteriji, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Ni sicer navedeno, kateri kriteriji naj bi to bili. V tem primeru toženka sploh ni ugotovila izjemne begosumnosti, temveč govori o izraziti begosumnosti. Sicer pa glede na okoliščine, ki jih je toženka uporabila za utemeljitev ukrepa, ni mogoče govoriti o izjemni begosumnosti, temveč o neki milejši obliki okoliščin, s čimer pa niso izpolnjeni pogoji po Dublinski uredbi. Toženka dejansko navaja le en argument za izrazito begosumnost in sicer, da ker je tožnik zapustil Grčijo in Hrvaško, še preden bi lahko odločili o njegovi prošnji, to ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ni pa jasno, kako je toženka upoštevala pojasnila tožnika glede ne-vložitve prošenj, glede razmer v teh državah, ipd. Sicer je pa sklicevanje na peto alinejo napačno. Prvič je to zato, ker se nesodelovanje ne nanaša na nesodelovanje v tem postopku, ampak v postopkih v Grčiji in na Hrvaškem, pa še to iz utemeljenih razlogov, kar pa ne more predstavljati izrazite begosumnosti. Zapiranje prosilcev za azil je namenjeno zgolj najbolj izrazito begosumnim prosilcem. Več je tudi takih, ki imajo po EURODAC bazi 3, 4 ali več zadetkov. Toženka se tudi ni opredelila do trditev tožnika. Opredelila se tudi ni o delu izjave tožnika, da si želi iti v Veliko Britanijo, vendar da ve, da to ni mogoče, temveč je ta del izjave prezrla. Upoštevala pa tudi ni izredno pomembne okoliščine in sicer, da je bil tožnik na poti pod nadzorom tihotapcev, torej ni bil povsem svoboden pri odločanju na poti. Spremljali so ga kriminalci, ki tihotapijo ljudi za denar in jim je v interesu, da ljudi pospremijo čim dlje v Evropo, saj je tako njihovo plačilo višje. Nima dokumentov, s katerimi bi lahko vstopil v katerokoli državo na svetu, še manj v državo EU, zato mu ni možno očitati nedovoljenega prehajanja državnih mej. Ker pa je moral zbežati pred preganjanjem (pred odhodom iz Sirije je dezertiral iz PKK vojske in bil zato 5 dni zaprt, izpustitev iz zapora pa je izkoristil za pobeg iz države), si dokumentov ni mogel urediti. Da pa v Sloveniji ne bi imel možnosti bivanja, pa ne drži, saj so vsi prosilci nastanjeni in je za osnovno preskrbljeno. Tožnik se je skliceval še na sodbo, I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Prav tako pa je utemeljitev toženke glede izreka ukrepa pavšalna in pomanjkljiva, ob tem, da njen argument ni primeren, ker gre za pomanjkljivost na njeni strani, ukrep pa je tudi nesorazmeren in nepotreben.

4Na glavni obravnavi pa je tožnik vložil v spis še pripravljalni spis, v katerem se je skliceval sodbe ESČP in SEU. Navedel je, da Vrhovno sodišče RS v sodbi, I Up 26/2016, ni upoštevalo sodbe ESČP Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey, kjer je ESČP povedalo, da se je vlada sicer sklicevala na določbe o odvzemu prostosti, ki pa se niso nanašale na konkreten postopek odstranitve, zato se nanje vlada ne more sklicevali. To pa pomeni, da ker v RS ni pravne podlage za ugotavljanje begosumnosti, ni podlage za izrečen ukrep. Iz sodbe Al Chodor pa izhaja, da morajo države članice določiti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, glede na naravo izrečenega ukrepa. Vrhovno sodišče je s sodbo, I Up 26/2016, samo določilo objektivna merila in ne zakon. ZTuj-2 pa se v teh primerih ne sme uporabiti. Navedel je še, da je dal prstne odtise v Italiji 14. 2. 2018, pri podaji prošnje pa povedal, da so mu vzeli prstne odtise in pustili na ulici. Hotel je k družini v Nemčijo. Očitek, da je že dal prstne odtise, ne more biti razlog za pridržanje.

5Tožnik je še predlagal, da sodišče izda začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožniku bo z izvajanjem ukrepa prizadejana nepopravljiva škoda. Tožnik se počuti slabo. Kršena mu je pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo samo po sebi, sodišče pa mu mora zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki je brez izdaje začasne odredbe ne bi imel.

6Toženka je poslala upravne spise, na glavni obravnavi pa je prerekala tožbene navedbe, sklicujoč se na obrazložitev sklepa in predlagala zavrnitev tožbe.

7Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Sirske Arabske republike, postavilo sodnega tolmača za arabski jezik B.B. Na glavni obravnavi dne 8. 11. 2018 je tožnik povedal, da tolmača in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

8Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 11. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami, ostale listine v spisu in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Glavne obravnave se je udeležila tudi toženka.

K točki I izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

11Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka izdajo ukrepa obveznega zadrževanja na območju Centra za tujce oprla na obstoj okoliščin, ki naj bi izkazovale begosumnost tožnika. Le-te po mnenju toženke so: - da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito dvakrat v Grčiji (13. 6. 2017 in 15. 1. 2018) ter na Hrvaškem (16. 10. 2018), ne v Grčiji in ne na Hrvaškem pa ni počakal na zaključek postopka; - da tožnik trdi, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, kar pa ne drži glede na označbo v sistemu EURODAC pod št. 1 - kot prosilec, in ne pod št. 2 - kot tujec; - da je sam povedal, da je prejel v Grčiji dokument, s katerim se je lahko gibal, tega dokumenta pa ne bi prejel, če za zaščito ne bi zaprosil, to pa dodatno potrjuje še navedba, da je zaprosil za združitev družine v Nemčiji; - da je tudi na Hrvaškem prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito in potrdilo o registraciji, kar tudi potrjuje, da je vložil prošnjo; - da je kot ciljno državo navedel Veliko Britanijo, torej, da je Slovenija za tožnika tranzitna država, s čimer vsem je tožnik po oceni toženke tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da je nezakonito prehajal meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, s čimer pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da če mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

12Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Dublinske uredbe pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

13Sodišče se uvodoma strinja s tožbenim naziranjem, da gre v obravnavanem primeru za odvzem osebne svobode tožnika, zaradi česar mora biti po ustaljeni sodni praksi v vsakem konkretnem primeru izkazana znatna nevarnost pobega, kar mora biti obrazloženo s prepričljivimi razlogi, ki morajo temeljiti na zakonu.

14Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2.¹ Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016² navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik tako nima prav, da iz stališč Vrhovnega sodišča ni možno razbrati, kateri kriteriji so v takih primerih uporabljivi. Neskladnosti razlogov s stališči iz precedenčne sodbe Sodišča EU C-528/2015 z dne 15. 3. 2015 (Al Chodor), po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom, sodišče zato ne ugotavlja. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu namreč po oceni sodišča zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev iz ZTuj-2, ne pa za kriterije, ki bi jih izoblikovala sodna praksa. Enako oziroma podobno tudi že naslovno sodišče v sodbi, I U 861/2018 z dne 23. 4. 2018. ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Sodišče pa se tudi ne strinja, da kriterija iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku) ni mogoče uporabiti, ker se predpostavlja nesodelovanje v postopkih v drugih državah in ne v Sloveniji, kar pa ni logično in ne vzdrži pravne presoje, saj gre za presojo postopanja pridržane osebe po Uredbi Dublin III, kar predpostavlja predhodne postopke v drugih državah EU.

15Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah, I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016, in, I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 (in na to se je sklicevalo naslovno sodišče tudi že v nadaljnjih zadevah), že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, medtem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.³ Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika. Tako tudi sodna praksa sodišča EU in ESČP. Sodišče se zato ne strinja s tožbenim naziranjem, da mora biti izkazana izjemna begosumnost, saj to iz predhodnega razlogovanja sodišča ne izhaja.

16Na drugačno presojo obstoja zakonite pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa pa tudi ne vpliva sklicevanje na sodbi ESČP v zadevah Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji ter Keshmiri proti Turčiji. V navedenih zadevah namreč ne gre za primerljivo pravno in dejansko stanje, saj je turška vlada v navedenih judikatih pridržanje opirala na pravne norme, ki se niso nanašale na pridržanje v zvezi z odstranitvijo iz države, temveč zgolj na regulacijo prebivališč za določene skupine tujcev, take norme (ki torej sploh ne urejajo pridržanja) pa že zato ne zagotavljajo ustreznih standardov za odločanje o pridržanju v zvezi s predvideno odstranitvijo tujca iz države ter s tem povezano zahtevo varstva pred arbitrarnostjo (prim. tč. 33 v zadevi Keshmiri proti Turčiji št. 2 oziroma tč. 133 - 135 v zadevi Abdolkhani in Karimnia proti Turčiji).

17Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje, ali je v tem primeru odločitev toženke glede obstoja znatne nevarnosti pobega prepričljiva oziroma ali so razlogi, ki jih navaja toženka kot razloge za izkazano begosumnost, podani.

18Sodišče najprej sodi, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ne glede na to, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele potem, ko so ga pri prehodu državne meje s Hrvaško prijeli policisti. Ta razlog se nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega je ta kriterij v tej zadevi neskladen z značilnostmi in cilji Dublinske uredbe.

19Enako velja za razlog, ki ga je toženka tudi navedla kot enega izmed razlogov za izkaz begosumnosti, in sicer, da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Gre namreč (tudi) za t.i. milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in ki tudi veljajo za večino prosilcev za mednarodno zaščito, zaradi česar je tudi ta kriterij v tej zadevi neskladen z značilnostmi in cilji Dublinske uredbe. Sodišču se zato ni sicer treba vsebinsko opredeljevati do navedb v tožbi, da ta kriterij ne velja iz razloga, ker je za osnovno namestitev prosilcev poskrbljeno, vendar pa dodaja, da pri tem kriteriju (četudi bi ga veljalo uporabiti) oziroma pri njegovi izpolnitvi ne more priti v poštev dejstvo, da država poskrbi za namestitev in osnovne življenjske pogoje prosilcev, temveč se ta kriterij nanaša na možnost bivanja v RS, ki izhaja iz prosilčeve oziroma pridržančeve sfere.

20Nadalje je nezadostna podlaga za pridržanje tožnika tudi dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah (Grčija, Hrvaška). Že glede na ureditev po Dublinski uredbi je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Dublinski uredbi prične, kot že povedano, pa se osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, ne sme pridržati.

21Toženka nadalje tožniku neutemeljeno očita, da že zgolj dejstvo, da je zapustil Grčijo in Hrvaško, kjer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, preden je bilo o njima odločeno, pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Republiko Slovenijo.

22Iz upravnega postopka, natančneje iz razgovora, vodenega pred upravnim organom 26. 10. 2018 v zvezi z njegovim pridržanjem (enako oziroma smiselno podobno pa je tožnik izjavil tudi na zaslišanju pred sodiščem) namreč izhaja, da tožnik navaja, da v Grčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, potem pa, da je zaprosil za združitev družine, ker so mu tako svetovale nevladne organizacije oziroma da je njegova žena v Nemčiji, kjer se nahaja z njegovim sinom, zaprosila za združitev družine, vendar pa je bila njena prošnja zavrnjena, kar za tožnika smiselno tudi pomeni, da je bila zavrnjena njegova prošnja. Ob tem, ko tožnik vztraja, da v Grčiji za mednarodno zaščito ni zaprosil oziroma, da je zaprosil za združitev družine, kar pa je bilo potem zavrnjeno, da je sicer prejel nek dokument, s katerim mu je bilo omogočeno prosto gibanje v Grčiji, da je oddal prstne odtise v Atenah le za potrebe policije, ne pa zaradi prošnje za mednarodno zaščito, ter da v Grčiji ni prebival v azilnem domu oziroma podobnem nastanitvenem centru (tožnik je navedel, da je prebival v nekem kampu, za katerega je moral plačati 200 EUR), se tudi sodišče strinja s tožbenim naziranjem, da teh okoliščin ni mogoče opredeliti kot takih, ki bi izkazovale tožnikovo nesodelovanje v postopku. V zvezi z zapustitvijo Hrvaške pred odločitvijo o prošnji pa je tožnik smiselno enako zatrjeval tako v upravnem postopku, kot tudi na sodišču, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi, da so ga policisti skupaj s še drugimi prijeli, jih, ker se je med njimi nahajal tihotapec, odpeljali v zapor, kjer so jim vsem odvzeli prstne odtise, nato pa jih odpeljali v azilni dom, kjer so jih seznanili, da se bo postopek začel. Drži, da je tožnik od hrvaških organov prejel izkaznico prosilca za mednarodno zaščito, kot tudi potrdilo o registraciji, ter - kot že povedano -, da mu je bilo pojasnjeno, da se bo naslednji dan začel azilni postopek, zaradi česar se je tožnik moral zavedati, da je v postopku, vendar pa je tožnik prepričljivo tudi izpovedal, zakaj se je odločil za nadaljevanje poti in sicer zaradi slabih razmer na Hrvaškem, ki jih je tudi opisal (grdo ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito, slabi življenjski pogoji). Iz tožbe (enako pa je tožnik izpovedal tudi pred sodiščem) pa še izhaja, da na Hrvaškem ni dobil tolmača, tudi ne odvetnika, prav tako pa ni prejel ustreznih informacij o postopku, kar bi tudi kazalo na neizkazanost okoliščine nesodelovanja v postopku. Toženka se je v obrazložitvi sklepa sklicevala sicer tudi na izjavo tožnika, da je njegova ciljna država Velika Britanija, vendar pa, kot pravilno opozarja tožba, je tožnik že na razgovoru pred toženko povedal, da se zaveda, da to ni možno, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tudi povedal, da je Veliko Britanijo kot ciljno državo navedel kar tako, ker je bil o tem tolikokrat vprašan, sicer pa, da je njegova ciljna država katerakoli varna država v EU. Sodišče pa kot prepričljivo ocenjuje tudi tožnikovo izjavo, da je pripravljen sodelovati z organi v Republiki Sloveniji in počakati na zaključek postopka v Sloveniji, predvsem ob upoštevanju dejstva, da sta tožnikova žena in sin v Nemčiji, saj bi s pridobitvijo statusa lahko tožnik tja tudi odšel, kamor si želi. V tožbi je tožnik še navedel, da toženka pri presoji ni upoštevala dejstva, da je bil na poti pod nadzorom tihotapcev, da torej ni bil svoboden pri odločanju, bolj konkretno, da ni mogel kar iti na policijo in zaprositi za azil, vendar pa iz zaslišanja pred toženko, kot tudi na glavni obravnavi ne izhaja, da je to poglavitni razlog za opisano postopanje tožnika. V pripravljalnem spisu tožnika, vloženem na glavni obravnavi, pa tudi izhaja, da naj bi tožniku odvzeli prstne odtise v Italiji 14. 2. 2018 ter ga pustili na ulici, česar pa podatki spisa ne potrjujejo (npr. baza EURODAC, ostale navedbe tožnika).

23Ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Hrvaško (torej zaradi osebnih razlogov), pa to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo pred koncem azilnega postopka, zlasti če se upošteva njegov poglavitni motiv za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Na zaslišanju pa je tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji. Opis dogodkov oziroma njihov razplet torej po oceni sodišča ne kaže na tožnikovo begosumnost, še manj pa, da je ta begosumnost ''znatna''. Iz izjave tožnika pa izhaja tudi njegova pripravljenost, da bo počakal na konec postopka v Sloveniji, zato tudi ni mogoče šteti, da je podana objektivna okoliščina ''nesodelovanja v postopku'' (smiselno po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2).

24Sodišče je glede na vse obrazloženo presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, predvsem tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka, pri tožniku ni podana, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

25Toženka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje oziroma iz ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep, prav tako je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K točki II izreka:

26Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi je sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovilo dejansko stanje kot toženka in spremenilo odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. To pomeni, da je zoper odločitev sodišča možna pritožba, kar pa tudi pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo o zadevi. Tožnik ima zato pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tožnik je predlagal, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik torej predlaga prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja.

27Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na povedano tožnik torej vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 in kot tako jo sodišče tudi obravnava.

28Sodišče ugotavlja, da je treba glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 9.člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu), v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti Ker slovenski zakonodajalec te določbe kljub poteku roka za implementacijo ni prenesel v veljavni pravni red, je izdaja ureditvene začasne odredbe nujna, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III).

29Ureditveno začasno odredbo je treba izdati tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje, nezakonit odvzem prostosti pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, ki se bo z vsakim dnem le še povečevala, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja nedvomno odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist podana v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

30Sodišče je zato zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe.

-------------------------------

¹ ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).
² Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.
³ Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).