4. člen ZMZ-1

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami.

Glede na navedeno procesno stanje zadeve, zakonska izhodišča in stališča sodne prakse, po oceni sodišča ni sporno, da je tožena stranka ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Ker tako v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni izkazan eden od dveh kumulativno določenih pogojev iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo.

Po presoji sodišča ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja. Ker mu je tožena stranka kljub temu omejila gibanje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je toženka pridržala na prostore centra za tujce, s tem pa, glede na to, da ni izkazano, da je bil v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, nezakonito posegla v njegovo svobodo.

Komunikacija s tožnikom potekala v urdu jeziku, za katerega je tožnik pri teh dejanjih izjavil, da je njegov materni jezik. Da je njegov materni jezik panjabi, je tožnik prvič navedel šele na glavni obravnavi, pri čemer je kot jezik, ki ga razume, navedel urdu. Ob povedanem je tako zaključiti, da absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (po kateri se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku) ni podana. Tožnik je prostore azilnega doma očitno uspešno zapustil dvakrat. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi navedenega odstavka 73. člena ZUS-1 pritožba dovoljena. Sodišče prve stopnje ni samo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, prav tako pa ni (na tej podlagi) spremenilo izpodbijanega upravnega akta, temveč je tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1.