84. člen ZMZ-1

Tožnik je vložil prošnjo oziroma zahtevek za uvedbo ponovnega postopka dne 21. 7. 2026, kar je po 12. 6. 2026. Zato je treba v obravnavani zadevi tudi z vidika materialno pravne podlage za odvzem prostosti uporabiti Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. maja 2024 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Po interpretaciji Sodišča EU se namreč Procesna uredba 2024/1348 uporablja za postopke za priznanje mednarodne zaščite v zvezi s prošnjami, vloženimi od 12 junija 2026 dalje. Po mnenju Upravnega sodišča isto velja tudi za določbi člena 10(4)(c) in 10(2) Direktive o sprejemu 2024/1346, ki je tudi sestavni del Pakta. Če v zadevah, ko gre za pridržanje celo iz razloga nacionalne varnosti ali javnega reda velja, da mora biti ukrep pridržanja strogo omejen, da mora biti tak ukrep izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno in da gre na splošno za skrajno sredstvo, potem je jasno, da gre za strogo omejen in skrajen ukrep tudi, ko gre za pridržanje po členu 10(4)(c) Direktive o sprejemu 2024/1346 oziroma po tretji ali

Tožnik je storil kazniva dejanja, se v času prestajanja kazni ni podrejal redu v zaporu ter bil zato premeščen na strožji oddelek. Tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja, saj ta potencialna nevarnost za javni red lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji. Pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Pri tem je potrebno upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca.

Tožnik ni prerekal, da je imel zgolj v obdobju od marca do omejitve gibanja 26. 5. 2026 zabeleženih več kršitev Hišnega reda. Prav tako tudi ni zanikal, da je bil po vsaki kršitvi opozorjen na ustrezno ravnanje in prenehanje kršitev. Opozorila očitno niso zalegla, saj je ponavljal kršitve oziroma jih celo stopnjeval, zato tožnikova dejanja terjajo najstrožji ukrep toženke, in sicer omejitev gibanja na na prostore Centra za tujce. To je nujno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu.

Slovenski zakonodajalec (še) ni ustrezno prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da je tožena stranka v obravnavani zadevi izhajala iz presoje, ali mogoče sprejeti kakšen drug ukrep, ki bi ga bilo glede na vsebino kršitev mogoče izreči po ZMZ-1 (npr. 82.b člen), in sprejela sklep, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa od izrečenega, neučinkovita. Pritožnik pa ne navaja nobenih konkretnih okoliščin oziroma dokazov, ki bi kazali nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa utemeljen oziroma učinkovit.

Pritožbene navedbe so nerazumljive do te mere, da ni mogoče nedvoumno razbrati, čemu pritožnik sploh oporeka. Edini upoštevni očitek, ki iz navedenega (lahko) izhaja, je ugovor procesne kršitve, da izrek nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kljub v obrazložitvi sprejetemu stališču, da je s strani toženke sprejeti ukrep brez zakonske podlage oziroma da je ta protiustavna. Taka kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Odločilen element nezakonitosti izpodbijanega je v tem, da tožena stranka ni uporabila materialno-pravnega pojma "javnega reda" v smislu interpretacij, ki jih je razvilo Sodišče EU v navezavi na druge direktive, ki se uporabljajo tudi za pridržanje na podlagi Direktive o sprejemu 2013/33, ampak se tožena stranka sklicuje - v tem primeru celo izključno - na 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu Azilnega doma. Tožena stranka v konkretnem primeru materialno-pravnega pojma zaščita javnega reda, kot ga razlaga Sodišče EU in kot ta standard izvira iz sekundarnega prava EU, sploh ni uporabila, zaradi česar je kršila materialno pravo. S pridržanjem zaradi zaščite javnega reda preprečuje "nevarnost", da bi prišlo na primer do kršitve pravice do varnosti drugih ljudi. Tovrstni ukrepi pridržanja torej ne morejo oziroma ne smejo imeti izključno narave sankcije za preteklo dejanje tožnika, ampak mora nujno pomeniti skrajno sredstvo, nujen in sorazmeren način odvračanja nevarnosti v prihodnosti, da ne bi prišlo do kršitev pravice do varnosti drugih ljudi, če seveda ni mogoče učinkovito uporabiti drugega manj prisilnega uk

Glede na hujše kršitve hišnega reda tožnika, ponekod z elementi nasilništva in napada na varnostnika, preprečevanje opravljanja dela zaposlenih, uživanje alkohola v azilnem domu, kraje tujega premoženja, kršitev Zakona o tujcih, so po mnenju tožene stranke izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prvega, drugega in četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Milejši ukrepi, ki bi omogočali nadaljevanje bivanja na območju azilnega doma, pa so neprimerni in neučinkoviti, saj je nesporno, da gre v primeru tožnika za agresivno osebo, ki je občasno pod vplivom alkohola, ki neprestano krši hišni red kljub večkratnim izrečenim opozorilom po prenehanju kršitev, ki ovira delo zaposlenih, ki krade znotraj in zunaj azilnega doma in ki je hkrati storilec kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1.

Samo poimenovanje ukrepa v zakonu ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja. Tudi, če ukrep zakonodajalec in upravni organ poimenujeta kot omejitev gibanja, gre lahko za odvzem prostosti, ker je bistveno, v kakšnem režimu se ta ukrep izvaja. Pravna podlaga za odvzem prostosti mora biti opredeljena v splošnem predpisu, ureditev pridržanja mora biti jasna in predvidljiva, da se prepreči nevarnost arbitrarnega odločanja. V konkretnem primeru gre za odvzem prostosti. Temeljni pogoj za obdelavo osebnega podatka tožnika s strani tožene stranke je izpolnjen, to je, da se prepreči neposredna in resna grožnja za javni red in varnost, ki temelji na resnih razlogih, povezanih z državno varnostjo, ali da se preprečijo huda kazniva dejanja. Pravna podlaga za izrek predmetnega ukrepa je zakonito izkazana, in to je določilo četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ocena (ne)verodostojnosti tožnikovih navedb na zaslišanju je bila v fazi izdaje izpodbijanega akta dovolj prepričljiva glede na stopnjo nevarnosti, ki bi lahko izhajala iz omenjenega p

Toženka je pravilno in zakonito sklenila, da je treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z zobobolom. Splošno znano dejstvo je, da je treba zobobol zdraviti z analgetiki in obiskom zobozdravnika, tožnik pa ni izkazal, da bi takšno pomoč v azilnem domu dejansko skušal poiskati.

Tožniku je bilo pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Mogoče je tudi utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji. Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Izpodbijani sklep je bil tožniku vročen 10. 11. 2025. V konkretni zadevi je torej tridnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu pričel teči 11. 11. 2025, iztekel se je z dnem 14. 11. 2025. Tožnik je tožbo vložil 17. 11. 2025, t.j. prepozno.

Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.

Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).

Ključno pri presojanih kršitvah po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška. Dejstva (in okoliščine) morajo biti (le) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).