6. člen ZMZ-1

Pritožbeni razlog o uporabi jezika v postopku je neutemeljen že zato, ker je Upravno sodišče, tudi če bi bila zatrjevana procesna kršitev podana, to v svojem postopku odpravilo s tem, ko je pritožniku na naroku za glavno obravnavo, ob pomoči tolmača za kirundski jezik, omogočilo, da pove, kaj je na osebnem razgovoru še želel navesti, pa ni, ker mu je bil tam zagotovljen zgolj tolmač za angleški jezik. Pravilnost odločitev švicarskih organov glede zavrnitve pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito pa ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku. Prav tako ne nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji, če sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

Glavna obravnava ni namenjena pridobivanju strankinih stališč oziroma konkretizaciji njenih tožbenih navedb, ampak dokazovanju zatrjevanih dejstev. Prosilec je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Ker pritožnik ne pove, katera dejstva ali okoliščine, pomembne za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, bi sploh bile predmet dokazovanja z njegovim zaslišanjem, pritožbeni očitek kršitve postopka upravnega spora oziroma kršitve pravice do kontradiktornosti ni utemeljen.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Pravilno je ugotovila, da tožnik drugo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami.

Komunikacija s tožnikom potekala v urdu jeziku, za katerega je tožnik pri teh dejanjih izjavil, da je njegov materni jezik. Da je njegov materni jezik panjabi, je tožnik prvič navedel šele na glavni obravnavi, pri čemer je kot jezik, ki ga razume, navedel urdu. Ob povedanem je tako zaključiti, da absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (po kateri se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku) ni podana. Tožnik je prostore azilnega doma očitno uspešno zapustil dvakrat. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume, seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.

ZMZ-1 ne določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, temveč v jezik, ki ga razume. Tožena stranka je s tem, ko pooblaščencu tožnika ob sprejemu prošnje ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj, prekršila 14. člen Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, vendar ta kršitev ni absolutna bistvena kršitev postopka, ki bi sama po sebi terjala odpravo izpodbijane odločbe. Toženi stranki je bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati absolutno bistveno kršitev določb postopka, če razgovora takšne kvalitete, kot jo predpisuje Procesna direktiva II, s prosilcem ne bi opravila niti enkrat, ne pa tudi, če ga je v nasprotju z ZMZ-1 in Pravilnikom o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito opravila samo enkrat in ne dvakrat. Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanj

Uradni jezik Alžirije je arabščina in berberščina, iz zapisnika ob podaji prošnje z dne 30. 7. 2019 pa je razvidno, da je tožnik kot svoj materni jezik navedel berberski, kot jezik pa je sam navedel arabski jezik. Prav tako tožnik, kateremu je celoten upravni postopek ustrezno pravno pomoč nudil svetovalec za begunce, na nobenem mestu ni podal pripomb v zvezi s tolmačenjem postopka. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se po zatrjevanih okoliščinah dovolj približalo zakonskim pogojem preganjanja.

Tožnikove navedbe v postopku v zvezi s samimi razlogi preganjanja, povzete v sodbi, so pavšalne. Dejanja preganjanja bi namreč moral bolj konkretizirano navesti. Glede na takšne njegove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru se sodišče strinja z zaključkom toženke v izpodbijani odločbi, da razlogi, ki jih je navedel za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo razlogov za resno ogroženost in da tudi ni izkazal vzročne zveze.

Sojenje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno, v korist senatnega sojenja. Kriterij "enostavnega dejanskega in pravnega stanja", ki ga ZUS-1 določa kot možen razlog za izjemo od senatnega sojenja predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti (ustrezno obrazložiti) glede na konkretni primer. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo svoje odločitve o sojenju po sodniku posamezniku, prav tako pa je glede obseg obrazložitev sodbe, v sodbo povzetega ugotovljenega dejanskega stanja in dokaznih predlogov evidentno, da v zadevi ne gre za enostavno dejansko in pravno stanje.

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, jasno razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke je protispisna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev.

Prosilec mora predložiti nove dokaze oziroma nova dejstva, ki pa se lahko nanašajo na isto preganjanje ali resno škodo, kot je bila že zatrjevana v že zavrnjeni tožnikovi prošnji. Četudi sodišče šteje, da gre za novo dejstvo, ker ga toženka prej o tem ni povprašala, tožnik ni navedel, kako naj bi navedeno dejstvo navedbe stalnega alžirskega prebivališča tožnika povečalo verjetnost izpolnjevanja pogojev mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel ne novih dejstev ne novih dokazov, ki bi povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče tožniku ne sledi, da mu v postopku pred toženko ni bilo zagotovljeno prevajanje v/iz arabskega jezika. Pooblaščenka tožnika je šele z dopisom oz. z mailom z dne 18. 3. 2019, nato pa še z dne 20. 3. 2019, prispelim k toženki 21. 3. 2019, po že izdanem izpodbijanem sklepu z dne 13. 3. 2019 (ki je bil vročen 15. 3. 2019, kot razvidno iz upravnega spisa), zahtevala od toženke zagotovitev tolmača v medsebojnem komuniciranju s tožnikom, ne pa prej. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bil tolmač v postopku pred toženko prisoten tako pri podaji prošnje tožnika za uvedbo ponovnega postopka kot zaslišanju tožnika

Če so dokazi v tujem jeziku, je pravno relevantne dokaze treba najprej prevesti, da se lahko dokazi izvajajo. Dokazovanje se po ZUP izvaja pred izdajo odločbe in ne šele z izdajo odločbe. V predmetni zadevi se dokaz s tolmačenjem pomembnega dela predloženih listin ni izvajal ob ustnem razgovoru. Ti dokazi se torej sploh niso izvajali. Nobenega dvoma ne more biti, da so v konkretnem primeru predloženi listinski dokazi in prevodi teh listin vplivali na odločitev v konkretni zadevi in da so dejstva v zvezi s tem sporna, a kljub temu uradna oseba ni odločila, da bi se prevodi listinskih dokazov, ki jih je ocenila tožena stranka, "izvajali kot dokaz" na osebnem razgovoru. Ker je tožnik v konkretnem primeru predložil listinske dokaze oziroma določene elemente v zvezi s svojo prošnjo v tujem jeziku, bi za "ugotavljanje razlogov in vseh drugih dejstev in okoliščin, ki so lahko pomembna za odločitev" (2. in 3. alineja 2. odstavka 46. člena ZMZ-1) ter za ustrezno komunikacijo med uradno osebo in prosilcem na osebnem razgovoru moral biti angažiran tolmač zaradi izvajanja dokaza s prevodom predloženih listinskih dokazov (elementov). To se v postopku ni zgodilo. Listi

Prosilcu za mednarodno zaščito je treba za vložitev tožbe v upravnem sporu zagotoviti pomoč tolmača, če to zahteva in če bi bilo sporazumevanje s pooblaščencem sicer onemogočeno.

Na podlagi ugotovljenih neskladij je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedenih virov sodišče ne more upoštevati, ker gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Tožnik je sicer navedel, da je domnevno vabilo na zaslišanje v Iranu prejel po elektronski pošti po končanem postopku na prvi stopnji, vendar tega ni tudi izkazal. Ni pa navedel, zakaj v postopku izdaje upravnega akta ni mogel predložiti domnevnih kopij iz Facebooka, niti ne, zakaj mu v postopku do izdaje odločbe njegova sestra ni mogla poslati domnevnega originalnega vabila, skupaj s knjigo. 6. člen ZMZ-1 zagotavlja tolmačenje in prevajanje (samo) prosilcu, ne pa tudi prosilčevemu pooblaščencu.