VSL Sodba in sklep I Cp 1142/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v IV. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. in III./2. točka izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), ustavilo postopek glede primarnega tožbenega zahtevka zaradi delnega umika tožbe (II. točka izreka) ter v pretežnem delu ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica solastnica parcele št. 8/15, k. o. X, ki je sedaj deljena v parcele št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X, do deleža, ki je enak njenemu sorazmernemu deležu v razmerju do vrednosti celotne stavbe na parceli št. 8/16, k. o. X, vse naštete nepremičnine pa so v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na parceli št. 8/16, k. o. X (III./2. točka izreka). V III./1. točki izreka je zavrglo tožbo v delu podrednega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice tožeče stranke na posameznem delu stavbe na parceli št. 8/16, k. o. X, ter na ugotovitev solastništva sorazmernega dela skupnih delov navedene stavbe, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov posameznih delov stavbe. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 8.517,09 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev v I., III./2. in IV. točki izreka odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP¹ pritožuje toženka. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev odločbe v izpodbijanem delu. Navaja, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, saj je v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2015 izrecno nasprotovala podrednemu tožbenemu zahtevku. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, kar je pripeljalo do zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da tožnica ob sami izvedbi parcelacije ni zahtevala lastninske pravice na določenih nepremičninah, še manj pa zatrjevala, da naj bi te nepremičnine predstavljale funkcionalno zemljišče. S parcelacijo se je strinjala in je zaradi tega prekludirana pri uveljavljanju svojega (podrednega) zahtevka. Toženka je zato tudi predlagala zaslišanje geodeta A. A., ki je izvajal postopek parcelacije in vpisa stavbe v kataster stavb, ter nekdanjega direktorja tožene stranke B. B., ki bi vedel izpovedati, da je bil predmet prodajne pogodbe in aneksa zgolj stanovanje, ne pa tudi kakršenkoli drug del (funkcionalnega) zemljišča okrog stavbe. Slednji bi vedel izpovedati tudi v zvezi z večkratnim pozivanjem tožnice na odstranitev ograje, s katero je določene dele zemljišča dejansko uzurpirala, za kar ni imela nobenega pravnega naslova. V pritožbi vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije tožnice in navaja, da so vsi solastniki posameznih delov stavbe nujni in enotni sosporniki. Meni, da bi bilo treba obseg funkcionalnega zemljišča ugotoviti v posebnem nepravdnem postopku. Zmoten je zaključek sodišča, da predmetne nepremičnine predstavljajo funkcionalno zemljišče k stavbi. Ker tožnica v stečajnem postopku izločitvene pravice ni prijavila tudi za parcele št. 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X, je zaradi zamude prekluzivnega roka za prijavo terjatev njena izločitvena pravica na navedenih nepremičninah prenehala. Nadalje poudarja, da zemljišča, ki presegajo stavbišče, ne predstavljajo avtomatično funkcionalnega zemljišča. Zgolj zatrjevanje etažnih lastnikov, da imajo določeno časovno obdobje zemljiško parcelo v izključni uporabi, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je takšno zemljišče v celoti potrebno za redno rabo stvari. Opozarja, da že površina parcele 8/15, ki je bila kasneje razdeljena v več parcel, nakazuje na to, da ne gre zgolj za tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno in nujno potrebno za samo uporabo stavbe. To dokazujejo tudi ravnanja tožnice, ki je dele parcel št. 8/17, 8/18 in 8/19 samovoljno ogradila in s tem od uporabe izključila ostale etažne lastnike predmetne stavbe. Ob parcelaciji, ki ji tožnica, kot že rečeno, ni nasprotovala, se je s toženo stranko celo dogovarjala za odkup določenih novo nastalih parcel. Vse novonastale parcele nikakor niso nujno potrebne vsem etažnim lastnikom za uporabo njihovih delov stavbe, saj so dovozne poti ločene za vsak posamezni del stavbe in iz tega razloga tudi v tem delu ni mogoče govoriti o funkcionalnem zemljišču v solastnini vseh etažnih lastnikov. Nadalje navaja, da tožnica prihaja sama s seboj v nasprotje. V primarnem zahtevku je trdila, da je določen del zemljišča izključno njen, v nadaljevanju in v podrednem zahtevku pa je zatrjevala, da ta del zemljišča predstavlja funkcionalno zemljišče, ki pa po sami definiciji pripada vsem solastnikom stavbe. Sprašuje se, katera zemljišča predstavljajo funkcionalno zemljišče stavb z identifikacijskima št. 1 in 2, k. o. X, če vse nepremičnine s parc. št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22 predstavljajo funkcionalno zemljišče stavbe z ident. št. 3, v kateri ima stanovanje tožnica. Navedeni stavbi sta tako ostali brez funkcionalnega zemljišča, saj je sodišče vse parcele avtomatično določilo kot funkcionalno zemljišče k stavbi tožnice. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je prezrlo, da je tožnica glede primarnega tožbenega zahtevka tožbo umaknila, zato bi morala stroške, ki so nastali v zvezi s tem zahtevkom, povrniti toženki. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pa je sodišče pri izračunu višine stroškov nepravilno upoštevalo vsoto višine primarnega in podrednega zahtevka, ko bi moralo upoštevati le višino podrednega zahtevka, zaradi česar so odmerjeni stroški bistveno previsoki.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena (glede odločitve o stroških postopka), v preostalem delu pa ni utemeljena.

5V tej zadevi je višje sodišče enkrat že odločalo. S sklepom I Cp 3144/2014 z dne 6. 5. 2015 je razveljavilo tedaj izpodbijano sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 287/2011-I ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovilo: da sta tožnica kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice in toženka kot lastnica dne 17. 11. 1991 sklenili kupoprodajno pogodbo (v nadaljevanju: pogodba) za stanovanje (št. 4) v stanovanjski hiši na ..., vl. št. 000, k. o. X, na parc. št. 8/8; da je iz pogodbe (priloga A12) razvidno, da lastnica dovoljuje, da se na predmetnem stanovanju vknjiži lastninska pravica na tožnico; da iz zemljiškoknjižnega izpiska za navedeno vložno št. izhaja, da je na parc. št. 8/8, k. o. X, označeno dvorišče v površini 833 m² in hiša v površini 332 m² in da je na tej parceli vpisana družbena lastnina v Upravi cest LRS v Ljubljani; da v času sklenitve pogodbe stanovanje ni bilo vpisano v zemljiški knjigi kot etažna lastnina; da je bila stavba s sklepom z dne 19. 1. 2009 vpisana v kataster stavb; da se je parcela 8/8 s parcelacijo razdelila na parceli št. 8/16, na kateri stoji stavba in št. 8/15, le-ta pa se je kasneje razdelila v parc. št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X; da sta dne 24. 5. 2010 pravdni stranki sklenili še aneks k pogodbi, in sicer, da predmet pogodbe obsega tudi del stavbe, ki v naravi predstavlja podstreho (št. 5); da je bila etažna lastnina vpisana v zemljiško knjigo s sklepom Dn 19221/2010 z dne 10. 8. 2010; da je bila na tožnico s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru z dne 11. 12. 2014 Dn 217987/2012 v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na posameznem delu št. 4 in 5 v stavbi št. 3, k. o. X, in da je v zemljiški knjigi na parcelah, ki so nastale iz parc. št. 8/15, še vedno kot lastnica vknjižena toženka. Na podlagi navedenega in upoštevajoč določbe SZ², ZTLR³ in ZLNDL⁴ je zaključilo, da se je pravica uporabe etažnih lastnikov na nekdaj celoviti parceli št. 8/8, k. o. X, raztezala preko meja stavbišča, kjer stoji stavba in da je nekdanja celotna parcela št. 8/8 od vselitve tožnice (in tudi ob sklenitvi pogodbe) ter kasneje parc. št. 8/15 oziroma po njej razdeljene parc. št. 8/17 do 8/22, predstavljala funkcionalno zemljišče stavbe na naslovu ..., v kateri se nahajata tožničina posamezna dela.

7Toženka v pritožbi navedene ugotovitve izpodbija z izpostavljanjem okoliščin, ki jih je v pretežni meri navajala že v postopku na prvi stopnji in do katerih se je v izpodbijani odločbi izčrpno in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.

8Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je s spremembo tožbe dne 30. 6. 2011 tožnica poleg primarnega, za primer neutemeljenosti slednjega, postavila še podredni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno dopustilo spremembo tožbe, saj toženka spremembi, preden se je spustila v obravnavanje podrednega tožbenega zahtevka, kot v izpodbijani odločbi ugotavlja sodišče prve stopnje, ni (izrecno) nasprotovala. Kot njenega nasprotovanja tudi ni mogoče razumeti njenih trditev v vlogi, ki jo omenja v pritožbi, saj se je z nasprotovanjem podrednemu tožbenemu zahtevku že spustila v obravnavanje glavne stvari.

9Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zgrešen pritožbeni očitek o nasprotju med primarnim in podrednim tožbenim zahtevkom. Podredni zahtevek (v delu, ki je izpodbijan s pritožbo), ki ga je tožnica oblikovala na ugotovitev, da je solastnica parcele št. 8/15 oziroma parcel št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X, ki so v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov stavbe na parc. št. 8/16, do deleža, ki je enak njenemu sorazmernemu deležu v razmerju do vrednosti celotne stavbe, je namreč postavila za primer, če s primarnim (ki ga je umaknila), s katerim je vtoževala, da določen del tega zemljišča predstavlja njeno izključno lastnino, ne bo uspela. Gre za posebno vrsto objektivne kumulacije zahtevkov, ko je podredni zahtevek postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen in ko tožnik ne more z gotovostjo oceniti, do česa je upravičen po materialnem pravu (tretji odstavek 182. člen ZPP).

10Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnica (sama) stvarno legitimirana za (podredni) zahtevek za ugotovitev solastnine na zemljišču, za katerega trdi, da je funkcionalno zemljišče k stavbi, ki ga je postavila v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot stavbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom, podanim v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer se je prvostopenjsko sodišče pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2011, in ki jim ni kaj dodati. Pojasnilo je tudi, da sodba, na katero se sklicuje tudi še v pritožbi, ne obravnava nujnega sosporništva na aktivni strani in zato ne podpira toženkinega pritožbenega stališča.⁵

11Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi bilo treba obseg funkcionalnega zemljišča ugotoviti v posebnem nepravdnem postopku. Cilj tega pravdnega postopka je ugotovitev (so)lastninske pravice (etažnih lastnikov) na stavbi pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma zemljiščih. Podoben cilj bi bilo sicer mogoče doseči v nepravdnem postopku po ZVEtL⁶ (oziroma kasneje ZVEtL-1⁷) z določitvijo pripadajočega zemljišča k stavbi. Vendar pa postopek po ZVEtL ne izključuje varstva lastninske pravice v pravdnem postopku in predstavlja le (dodatno) možnost. Izbira pravnega varstva ostaja tožnici, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Nepravdni postopek po ZVEtL tako ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z njihovo lastninsko pravico na skupnih delih, med katere sodi tudi zemljišče. Tožnica, ki je varstvo svoje pravice na zemljišču, ki pripada stavbi, zahtevala v pravdnem postopku, lahko to varstvo uspešno doseže (upoštevajoč pravila in dokazne standarde tega postopka).⁸

12Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve toženkinih dokaznih predlogov za zaslišanje priče A. A. in B. B. Prvega je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je bil predlagan v zvezi z vključenostjo tožnice v postopek vzpostavitve etažne lastnine, tožnica pa je tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev akta za vzpostavitev etažne lastnine, umaknila. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe zavzelo pravilno stališče, da parcelacija ne vpliva na solastnino etažnih lastnikov stavbe. Tudi iz tega razloga je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje geodeta A. A. utemeljena, saj dejstvo, da je bila parcela 8/15, k. o. X, kasneje razdeljena v več parcel, ne spreminja lastninskega stanja tožnice (in drugih etažnih lastnikov), zato je tudi dokaz z zaslišanjem navedene priče o tem, da tožnica parcelaciji ni nasprotovala, nerelevanten, dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, pa za odločitev pravno nepomembno. Sodišče je ustrezno obrazložilo tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje nekdanjega direktorja toženke, B. B., saj dejstva, o katerih naj bi navedena priča izpovedala, med strankama niso (bila) sporna (predmet prodajne pogodbe)⁹ oziroma za obravnavano zadevo relevantna (dejstvo, da je tožnica ogradila del spornega zemljišča).¹⁰ Očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti prav vse predlagane dokaze, s čimer pritožnica smiselno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in možnosti obravnavanja pred sodiščem, je tako neutemeljen.

13Pritožbeno sodišče je že ob prejšnjem odločanju v zadevi obširno obrazložilo, da zaradi neprijave lastninske (izločitvene) pravice v stečajnem postopku ta ne preneha (četrti odstavek 299. člena ZFPPIPP¹¹), temveč preneha šele s prodajo premoženja (peti odstavek 299. člena ZFPPIPP). Temu stališču je ob ponovnem odločanju sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi. Pritožbene navedbe, da je zaradi zamude prekluzivnega roka za prijavo terjatev tožničina izločitvena pravica na nepremičninah s parc. št. 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X, prenehala, se tako kljub vztrajanju toženke, izkažejo za neutemeljene.

14Sicer pa pritožnica kot pravno zmoten izpodbija zaključek sodišča, da sporni del zemljišča, tj. parcela št. 8/15 oziroma iz nje nastale parcele št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X, (v celoti) predstavlja(jo) funkcionalno zemljišče stavbe na naslovu ..., v kateri je tožnica kupila stanovanje (posamezni del št. 4 in 5).

15Očitke, da zemljišča, ki presegajo stavbišče, ne predstavljajo avtomatično funkcionalnega zemljišča; da zgolj zatrjevanje etažnih lastnikov o izključni uporabi spornega zemljišča v določenem obdobju samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da je takšno zemljišče (v celoti) potrebno za redno rabo stavbe; da že sama površina zemljišča presega velikost tistega zemljišča, ki je neposredno namenjeno in nujno potrebno za uporabo stavbe; da so dovozne poti za vsak posamezni del stavbe ločene; in da ravnanje tožnice, ki je dele parcel št. 8/17, 8/18 in 8/19 samovoljno ogradila, kaže na to, da te parcele ne predstavljajo funkcionalnega zemljišča stavbe, je v točkah 28 do 31 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno, izčrpno in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Glede ugotavljanja in obstoja pravno odločilnih dejstev je navedlo obširne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pri tem se je opredelilo tudi do v pritožbi izpostavljene sodne prakse. V obrazložitvi se je med drugim sklicevalo na potrdilo o namenski rabi zemljišča za nekdaj celotno parcelo 8/8, ki je bila opredeljena kot stavbno zemljišče, na podlagi česar je, upoštevajoč vse druge v odločbi ugotovljene okoliščine, ki jih pritožba, kot rečeno, z ničemer ne uspe izpodbiti, pravilno zaključilo, da je bila (in je še) celotna nekdanja parcela namenjena uporabi predmetne stavbe. Dvoma v pravilnost odločitve pritožba ne uspe izpodbiti niti s trditvami o strinjanju tožnice z opravljeno parcelacijo, na kar je bilo v tej odločbi že odgovorjeno, in s tem povezanimi domnevnimi dogovarjanji za odkup določenih novo nastalih parcel. Glede slednjega je prvostopenjsko sodišče v 31. točki obrazložitve pravilno opozorilo, da bi bila vsakršna pogodba, ki bi bila sklenjena le glede skupnih delov stavbe oziroma funkcionalnega zemljišča, nična, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. V zvezi z obsegom funkcionalnega zemljišča pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke, da ob odločitvi, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani odločbi, stavbi na parcelah št. 8/17, 8/21 in 8/22 nimata funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te trditve, ki jih je toženka podala že v postopku na prvi stopnji, povsem pavšalne, saj ni navedla niti za kakšna objekta gre in/ali sploh gre za objekta oziroma stavbi, katerima je mogoče določiti funkcionalno (pripadajoče) zemljišče. Kot izhaja že iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, toženka ni zatrjevala nobenih spornih razmejitev med več funkcionalnimi zemljišči več stavb, med funkcionalnim zemljiščem in javno površino ali med funkcionalnim zemljiščem in preostalim delom parcele, ki (naj bi) presegal obseg funkcionalnega zemljišča. Tudi sicer pa je sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, saj je predmet odločanja v konkretni zadevi (le) funkcionalno zemljišče stavbe št. 3 na ...

16Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da toženka s pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo zgolj ponavljanje navedb iz postopka na prvi stopnji, ne more uspešno izpodbiti dokazno podprtega in pravilnega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti podrednega tožbenega zahtevka v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev solastnine na skupnih delih (funkcionalnem zemljišču) stavbe na naslovu ... Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, toženka ni izkazala nobenih utemeljenih razlogov za odstop od uporabljenega pravnega izhodišča, po katerem so imeli oziroma imajo lastniki stanovanj pravico souporabe na zemljišču oziroma na celotni parceli, na kateri stavba stoji, ki je ob nakupu tožničinega stanovanja predstavljala nekdanjo celotno parcelo št. 8/8, k. o. X. Toženka z ničemer ni uspela izpodbiti, da to celotno zemljišče ni oziroma ne bi bilo namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe. Ker so bili na dan uveljavitve ZLNDL imetniki pravice uporabe na spornem zemljišču (kasneje razdeljenem na parceli št. 8/16 in 8/15, ta pa na parcele št. 8/17, 8/18, 8/19, 8/20, 8/21 in 8/22, k. o. X) etažni lastniki (med njimi tožnica) posameznih delov stavbe, se je njihova pravica uporabe preoblikovala v (so)lastninsko pravico. Navedeno kaže na pravilno materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu.

17Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbeni graji stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer zapisalo, da je upoštevalo delen umik tožbe, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče slediti stališču sodišča, da je tožnica kljub umiku tožbe v delu, ki se nanaša na celoten primarni tožbeni zahtevek (kot ga je postavila v vlogi 4. 4. 2012 in ocenila s skupnim zneskom 180.000,00 EUR), propadla le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (ter s tem skoraj v celoti uspela), s katerim niso nastali posebni stroški, in zato toženki naložilo plačilo celotnih stroškov tožnice. Do delnega umika tožbe je namreč prišlo šele na prvem naroku nove glavne obravnave (17. 11. 2017), zato je glede na prvi odstavek 158. člena ZPP tožnica dolžna kriti stroške, ki se nanašajo na ta del zahtevka. Upoštevaje navedeno ter s strani tožnice ocenjeno vrednost primarnega in podrednega tožbenega zahtevka (150.000,00 EUR), ob dejstvu, da je tožnica v pretežni meri uspela s podrednim tožbenim zahtevkom, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podan položaj, ki je v bistvenem enak delnemu uspehu, zato je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

18Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških postopka, vsebovano v IV. točki izreka izpodbijane odločbe spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (3. točka 365. člena ZPP).

19V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep (2. točka 365. člena ZPP) in sodbo (353. člen ZPP) sodišča prve stopnje.

20Ker je toženka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar le glede pravdnih stroškov, glede glavnega zahtevka pa ni bila uspešna, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Stanovanjski zakon, Uradni list RS, št. 18/1991 s spremembami, v nadaljevanju SZ.
³ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami, v nadaljevanju ZTLR.
⁴ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997 s spremembami, v nadaljevanju ZLNDL.
⁵ Prim. sodbo VS RS II Ips 13/2012.
⁶ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, Uradni list RS, št. 45/2008 s spremembami, v nadaljevanju ZVEtL.
⁷ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1.
⁸ Prim. že navedeno odločbo VS RS II Ips 1372012.
⁹ Glej 14. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
¹⁰ Glej 30. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
¹¹ Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPIPP.