7. člen ZLNDL

Predlog se zavrne.

Na podlagi ZLNDL, ki je urejal lastninjene nepremičnin na podlagi imetništva pravice uporabe, se je lastninska pravica po samem zakonu ob njegovi uveljavitvi pridobila na podlagi pravice uporabe, katere nosilca pa je potrebno določiti, upoštevajoč tedanje predpise. Narava pravice uporabe je bila namreč drugačna od klasične lastninske pravice, kakor tudi njen prenos, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, temveč deklaratoren. Poleg tega so se vknjižbe po noveli ZLNDL-A izvajale avtomatično in v primeru, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in pravica uporabe v korist določene pravne ali fizične osebe, se je avtomatično na podlagi tega zakona vpisala lastninska pravica v korist osebe, ki je bila pred tem imetnik pravice uporabe. Ta rešitev je bila enostavna, vendar ne nujno najboljša, saj je privedla do vrste materialnopravno nepravilnih vknjižb, na kar je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje. Če je bil upravičenec do lastninske pravice na podlagi specialnega predpisa drug, kot je bil v zemljiški knjigi vpisan imetnik pravice uporabe, je vknjižba lastninske pravice na podlagi ZLNDL nezakonita. Tisti, ki pravice uporabe ob uveljav

Zgolj dejstvo celotnega odvzema nepremičnin pravnemu predniku toženke (ki mu je bila plačana odškodnina za odvzeta zemljišča) še ne predstavlja podlage temu, da so tožniki s tem, ko so kupili posamezna stanovanja in postali etažni lastniki, avtomatično postali tudi lastniki na celotnem zemljišču, to je vseh odvzetih parcelah, kot to zahtevajo (po ZLNDL). Potrebno bi bilo namreč hkrati tudi ugotoviti, ali je zgoraj navedeno zemljišče bilo funkcionalno zemljišče, na katerem so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe. V zvezi s tem bi bilo treba ugotoviti, katere parcele oziroma njihovi deli so bili v času izgradnje soseske in prodaje stanovanj predvideni kot „zemljišče, potrebno za redno rabo objektov“ na spornih naslovih ter ali to zemljišče obsega sedaj še sporno parcelo. Sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.To pa je sodišče prve stopnje storilo. Ker tožniki niso dokazali, da tudi sporna parcela predstavlja funkcionalno zemljišče k spornim objektom, je sodišče prve stopnje njihov zahtevek v tem delu praviln

Ker gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, odsotnost vpisa v zemljiški knjigi ni relevantna. Ključno je, kdo je bil v trenutku uveljavitve ZLNDL dejanski imetnik pravice uporabe. Pravica uporabe se je ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico, zato je lahko z garažo prosto razpolagala in jo prodala.

V predmetnem sporu so izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev pravice uporabe: - izdana je bila odločba o izdaji gradbenega dovoljenja, ki po vsebini predstavlja akt o podelitvi pravice gradnje; - objekt je bil na tem zemljišču zgrajen ob vednosti in izrecnem dovoljenjem pravne prednice pritožnice; - graditelj je zgrajeni objekt uporabljal.

Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v številnih predhodnih istovrstnih postopkih, stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.

Predlagateljica ni izkazala, da je po samem zakonu pravna naslednica nekdanje Medobčinske zdravstvene skupnosti, zemljiškoknjižne imetnice pravice uporabe. Prav tako ni ponudila nedvoumne, jasne zakonske podlage za lastninjenje in s tem za vpis lastninske pravice v njeno korist na podlagi samega zakona.

Nepravdni postopek po ZVEtL ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z njihovo lastninsko pravico na skupnih delih, med katere sodi tudi zemljišče. Tožnica, ki je varstvo svoje pravice na zemljišču, ki pripada stavbi, zahtevala v pravdnem postopku, lahko to varstvo uspešno doseže (upoštevajoč pravila in dokazne standarde tega postopka). Lastniki stanovanj imajo pravico souporabe na zemljišču oziroma na celotni parceli, na kateri stavba stoji. Toženka z ničemer ni uspela izpodbiti, da to celotno zemljišče ni namenjeno in potrebno za redno rabo stavbe. Ker so bili na dan uveljavitve ZLNDL imetniki pravice uporabe na spornem zemljišču etažni lastniki (med njimi tožnica) posameznih delov stavbe, se je njihova pravica uporabe preoblikovala v (so)lastninsko pravico.

Presoja, ali je nekdo lastninsko pravico na nepremičnini pridobil s priposestvovanjem, pride v poštev (na vrsto) šele, če (ko) se ugotovi, da je ni pridobil na podlagi določb ZLNDL.

Pravilen je zaključek, da je s predloženo odločbo o odobritvi uporabe zemljišča, pravna prednica toženke dovolila posameznim investitorjem gradnjo garaž na spornem zemljišču v družbeni lastnini. V skladu s sodno prakso je imel takšen akt o podelitvi pravice gradnje po tedanji ureditvi vpliv tudi na premoženjsko pravna razmerja graditelja stavbe. Pravica graditi je bila istovetna s pravico uporabe zemljišča za gradnjo. Pomembno je tudi, da je investitor izpeljal gradnjo sporne garaže iz lastnih sredstev, ob vednosti in z dovoljenjem pravne prednice toženke, in da je zemljišče pod njo skupaj s svojimi pravnimi nasledniki vsa leta brez vsakega nasprotovanja upravljal in uporabljal v skladu z namenom. Zgolj zato, ker za predmetno garažo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, ni moč trditi, da s predloženo odločbo ni prišlo do prenosa pravice uporabe.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je (tudi) tožeča stranka imela pravico uporabe na sporni nepremičnini na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997). Ugotovilo je, da je kot ena od soinvestitorjev po Samoupravnem sporazumu št. 2/82 o združevanju dela in sredstev za skupno izgradnjo in koriščenje radiorelejne postaje B. iz leta 1982 imela pravico uporabe predmetne nepremičnine oz. objekta B. za opravljanje svoje dejavnosti in da je le-to tudi koristila. Solastninsko pravico je pridobila v deležu, sorazmernemu njenemu vložku sredstev, to je v obsegu 1231/10000.

Čeprav je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 382/2008 zavzelo stališče, da je z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda tega premoženja v državno last ni bila potrebna, se konkretni dejanski stan v bistvenem razlikuje od dejanskega stanu v zadevi II Ips 382/2008. Bistveno razlikovalno okoliščino predstavlja ugotovitev, da tožnikom posest nad spornimi nepremičninami nikoli ni bila odvzeta in da delna odločba ni bila izvršena niti z vpisom splošnega ljudskega premoženja v zemljiško knjigo niti z odvzemom posesti. To pomeni, da sporne nepremičnine na podlagi delne odločbe niso prešle v splošno ljudsko premoženje in da tožnikom in njihovim pravnim prednikom v obdobju prejšnjega režima v SFRJ lastninskopravna upravičenja nad spornimi nepremičninami niso bila odvzeta. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, da so si pravni predniki tožnikov že pred drugo svetovno vojno (torej pred 6. aprilom 1941) sporne nepremičnine med seboj razdelili na oddelila, da so tožniki s pravnimi predniki izvrševali dejansko oblast na p

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da razpolaganje s pravico uporabe na sporni parceli ni bilo v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi zato, ker sta po sklenitvi pogodbe pravna prednika zgradila na zemljišču objekt še preden je bila pravice uporabe vknjižena na pravno prednico toženke. Za veljaven prenos pravice uporabe glede na določbo 6. in 7. člena Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja bi šlo le v primeru, v kolikor bi prejšnji imetnik pravice uporabe J. B. s pogodbo z dne 20. 5. 1970 na pravno prednico prve tožnice to pravico prenesel skupaj s stavbo ali z drugim na tem zemljišču zgrajenim objektom. Tako pa je na prednike prenesel v nasprotju s tedaj veljavnim zakonom le pravico uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, na katerem sta sama kasneje zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja.

Predmetna nepremičnina zaradi neizpolnitve zakonskih znakov oziroma pogojev ne sodi v domet ZSpo, zato je na podlagi 3. in 7. člena ZLNDL tožnik, imetnik pravice uporabe, na dan uveljavitve ZLNDL, 25. 7. 1997, na originaren način pridobil lastninsko pravico.

Kadar lastnik z gradnjo soglaša, govorimo o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastnine graditeljev. Iz vsebine 5. člena darilne pogodbe izhaja, da je šlo za dogovorjeno skupno gradnjo, zaradi česar določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne pridejo v poštev.

Pritožnik s pritožbo ne izpodbija dejstva, da je bilo opravljeno lastninjenje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Na podlagi takšnega dejstva, ki ga pritožnica s pritožbo ne izpodbija, pa je v skladu z določbo 7. člena ZLNDL prešla lastninska pravica v skladu s 3. členom na toženo stranko z dnem uveljavitve tega zakona, to je s 25. 7. 1997. S tem dnem se je torej družbena lastnina transformirala v klasično lastninsko pravico in od tega datuma dalje je lahko teklo priposestvovanje. Desetletna priposestvovalna doba je tako iztekla na dan 25. 7. 2007, torej pred vložitvijo te tožbe, ki je bila vložena 2. 10. 2007. Glede na to je odločitev sodišča o tem, da je tožeča stranka na originaren način pridobila lastninsko pravico, pravilna.

Za ugotovitev, da je pravni prednik tožeče stranke na zemljišču pridobil pravico uporabe, je bistveno, da je garažo zgradil ob vednosti in izrecnem dovoljenju prve tožene stranke in da je garažo z njenim dovoljenjem tudi uporabljal. Za obogatitev ni pomembno, ali je pridobitelj stvari s stvarjo neposredno okoriščen, temveč zadostuje, da bi korist lahko pridobil, pa jo je iz kateregakoli razloga opustil.

Posledica lastninjenja po ZLNDL je bila originaren način pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Zato je tožeča stranka pravilno postavila ugotovitveni tožbeni zahtevek. Dediči umrle tožnice so pravdna stranka že od njene smrti dalje, čeprav so še neznani, na njih se pravilno glasi tudi izrek izpodbijane sodbe. Dediči torej niso pravdna stranka šele od formalnega vstopa v pravdo.

Predmetne nepremičnine so prešle iz družbene lastnine v klasično lastnino, torej iz sfere neznanega v sfero znanega lastništva, s trenutkom lastninskega preoblikovanja tožeče stranke, ko je njeno premoženje pridobilo znanega lastnika. Kljub takemu načinu pridobitve lastninske pravice pa tožeči stranki ne gre oporekati pridobitve lastninske pravice tudi po kriterijih priposestvovanja, če so ti izpolnjeni.

Odločilnega pomena za odločitev o zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnih poslov je presoja, ali zemljišča, s katerimi so toženci razpolagali, predstavljajo funkcionalno zemljišče. Od tega vprašanja je namreč odvisno, ali so bile nepremičnine v samostojnem pravnem prometu ali ne. Čeprav funkcionalnega zemljišča v današnjih (drugačnih) družbenoekonomskih odnosih prava zakonodaja sploh ne pozna več, je bil v preteklosti ta pojem bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini. Zato je ta pojem v okviru pravil, ki so veljala v času družbene lastnine, pomemben v postopku lastninjenja in prevedbo pravic v sedanji lastninski sistem.