VSL Sodba I Cpg 178/2018

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v tč. I.1. tako, da se ugotovi, da je vknjižba izbrisa hipoteke, ki jo je opravilo Okrajno sodišče v Ljubljani v zemljiškoknjižnem postopku pod opr. št. Dn 918/2005 dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Dn 918/2005 z dne 30. 9. 2010, ki je bil izdan na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne 13. 12. 2004 in 30. 1. 2008, pri zemljiškoknjižnih parcelah št.:

- parcela številka 730/5 z ID znakom X 730/5,

- parcela številka 730/8 z ID znakom X 730/8,

- parcela številka 848/2 z ID znakom X 848/2,

- parcela številka 848/3 z ID znakom X 848/3,

- parcela številka 848/4 z ID znakom X 848/4,

- parcela številka 848/6 z ID znakom X 848/6,

- parcela številka 848/7 z ID znakom X 848/7,

- parcela številka 848/9 z ID znakom X 848/9,

- parcela številka 848/10 z ID znakom X 848/10,

- parcela številka 848/11 z ID znakom X 848/11,

- parcela številka 1194/3 z ID znakom X 1193/4, in

- parcela številka 1993/7 z ID znakom X 1193/7

(prej vpisane v vložku 1823: parcela številka 848/11 z ID znakom X 848/11, in vložku 1899: parcela številka 730/5 z ID znakom X 730/5, parcela številka730/8 z ID znakom X 730/8, parcela številka 848/2 z ID znakom X 848/2, parcela številka 848/3 z ID znakom X 848/3, parcela številka 848/4 z ID znakom X 848/4, parcela številka 848/6 z ID znakom X 848/6, parcela številka 848/7 z ID znakom X 848/7, parcela številka 848/9 z ID znakom X 848/9, parcela številka 848/10 z ID znakom X 848/10, parcela številka 1193/4 z ID znakom X 1193/4 in parcela številka 1193/7 z ID znakom X 1193/7), vse k. o. ..., vpisano pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, in se nanaša na hipoteko v vrednosti 6.000.000,00 DEM vpisano pod zap. št. 1 v korist tožeče stranke, vknjiženo na podlagi sporazuma, sklenjenega med tožečo stranko kot upnico, družbo P., d. o. o. kot kreditojemalko oziroma dolžnico in zastaviteljico, ter toženo stranko in družbo I. d. o. o. kot zastaviteljicama, ki je bil sklenjen v obliki notarskega zapisa notarke M. R. T., opr. št. SV 315/01/00 z dne 15. 3. 2001, in s katerim je bila zavarovana terjatev tožeče stranke do družbe P., d. o. o., neveljavna;

- v tč. I.2 tako, da se izbriše zemljiškoknjižno stanje nastalo na podlagi izbrisa hipoteke, ki jo je opravilo Okrajno sodišče v Ljubljani v zemljiškoknjižnem postopku pod opr. št. Dn 918/2005, dovoljeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Dn 918/2005 z dne 30. 9. 2010, ki je bil izdan na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne 13. 12. 2004 in 30. 1. 2008, pri zemljiškoknjižnih parcelah št.:

- parcela številka 730/5 z ID znakom X 730/5,

- parcela številka 730/8 z ID znakom X 730/8,

- parcela številka 848/2 z ID znakom X 848/2,

- parcela številka 848/3 z ID znakom X 848/3,

- parcela številka 848/4 z ID znakom X 848/4,

- parcela številka 848/6 z ID znakom X 848/6,

- parcela številka 848/7 z ID znakom X 848/7,

- parcela številka 848/9 z ID znakom X 848/9,

- parcela številka 848/10 z ID znakom X 848/10,

- parcela številka 848/11 z ID znakom X 848/11,

- parcela številka 1194/3 z ID znakom X 1193/4, in

- parcela številka 1993/7 z ID znakom X 1193/7

(prej vpisane v vložku 1823: parcela številka 848/11 z ID znakom X 848/11, in vložku 1899: parcela številka 730/5 z ID znakom X 730/5, parcela številka730/8 z ID znakom X 730/8, parcela številka 848/2 z ID znakom X 848/2, parcela številka 848/3 z ID znakom X 848/3, parcela številka 848/4 z ID znakom X 848/4, parcela številka 848/6 z ID znakom X 848/6, parcela številka 848/7 z ID znakom X 848/7, parcela številka 848/9 z ID znakom X 848/9, parcela številka 848/10 z ID znakom X 848/10, parcela številka 1193/4 z ID znakom X 1193/4 in parcela številka 1193/7 z ID znakom X 1193/7), vse k. o. ..., kot opisano v 1. točki te sodbe. Zemljiškoknjižno stanje se izbriše tako, da se izbriše vknjižba izbrisa hipoteke v vrednosti 6.000.000,00 DEM vpisano pod zap. št. 1 v korist tožeče stranke, in se vzpostavi prejšnje stanje, kakršno je bilo preden je bil opravljen izpodbijani vpis izbrisa hipoteke v zemljiškoknjižnem postopku pod opr. št Dn 918/2005. Obstoječe zemljiškoknjižno stanje se izbriše in se vzpostavi prejšnje stanje tako, da se pod zap. št. 1 vknjiži hipoteka v vrednosti 3.067.751,29 EUR spp, vpisano pod zap. št. 1 v korist tožeče stranke, enolična identifikacijska številka 001, ATU: 002

- v II. točki izreka se spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov zavrne, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

II. V ostalem (v I.3. točki izreka) se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 6.064,30 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

1da se ugotovi, da je vknjižba izbrisa hipoteke (vpisane pod zap. št. 1 v korist tožeče stranke, za zavarovanje terjatve v višini 6.000.000,00 DEM na podlagi sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa SV 315/01/00), ki jo je opravilo Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Dn 918/2005 z dne 30. 9. 2010 pri v izreku sodbe določenih nepremičninah, neveljavna;

2da se izbriše zemljiškoknjižno stanje, nastalo na podlagi vknjižbe izbrisa hipoteke iz 1. točke tega izreka in vzpostavi prejšnje stanje tako, da se pri navedenih nepremičninah pod zap. št. 1 vknjiži hipoteka v vrednosti 3.067.751,29 EUR s pp v korist tožeče stranke:

3da se je tožeča stranka upravičena kot prva poplačati v stečajnem postopku družbe M. d. o. o. - v stečaju, iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin, iz katerih je bila izbrisana hipoteka.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

4Za odločitev o zahtevku so bila pomembna naslednja v postopku na prvi stopnji ugotovljena nesporna dejstva:

- tožeča stranka je imela na nepremičninah, navedenih v tožbenem (sodbenem) izreku, na prvem mestu vknjiženo hipoteko za vrednost 6.000.000,00 DEM na podlagi sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 315/01/00 z dne 15. 3. 2001, v zavarovanje svoje terjatve iz kreditne pogodbe s kreditojemalcem družbo P. d. o. o. (v nadaljevanju: hipoteka); zastaviteljica in lastnica nepremičnin je bila ob sklenitvi sporazuma družba A. d. o. o.;

- družba A. d. o. o. je predmetne nepremičnine, obremenjene s hipoteko, s pogodbo z dne 14. 11. 2002 prodala toženi stranki, ki se je kot nova lastnica vknjižila v zemljiško knjigo;

- 30. 9. 2010 je Okrajno sodišče v Ljubljani v zemljiškoknjižnem postopku Dn 918/2005 izbrisalo hipoteko iz predmetnih nepremičnin, na podlagi sklepov sodišča, izdanih v stečajnem postopku zoper dolžnika P. d.o.o, ki se je začel 29. 3. 2004;

- tožeča stranka je istega leta (2010) vložila zoper toženo stranko to (izbrisno) tožbo zaradi nezakonitega izbrisa hipoteke (do katerega naj bi prišlo zaradi napake Okrajnega sodišča v zemljiškoknjižnem postopku Dn 918/2005 - sodni odločbi stečajnega sodišča, na kateri se je sklep o izbrisu skliceval, se nista nanašali na predmetne nepremičnine, iz katerih je bila hipoteka izbrisana); tudi tožena stranka je v l. 2010 zoper tožečo stranko vložila tožbo, s katero je zahtevala izdajo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke (ker naj bi bila zavarovana terjatev že plačana), spor se je vodil pod opr. št. VII Pg 3199/2010, v katerem je sodišče postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v tej pravdi;

- dne 10. 6. 2013 se je začel stečajni postopek nad toženo stranko, v katerem je tožeča stranka prijavila tako terjatev kot tudi ločitveno pravico, ki jo po vsebini predstavlja izbrisana hipoteka; stečajna upraviteljica tožene stranke jo je prerekala in bila napotena na pravdo za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice, ki se je nato nadaljevala v zadevi VII Pg 3199/2010;

- dne 12. 6. 2014 je postala pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe za predmetne nepremičnine, sklenjene med družbo A. d. o. o. in toženo stranko dne 14. 11. 2002; na podlagi te sodbe se je kot lastnik nepremičnin v zemljiško knjigo vpisal M. d.o.o.- v stečaju (kot pravni naslednik družbe A. d. o. o., ki se v vmesnem času pripojila družbi M. d. o. o. - v stečaju);

- v zadevi VII Pg 3199/2010 sta pravdni stranki dne 13. aprila 2016 sklenili sodno poravnavo (B16), s katero sta ugotovili, da ne obstoji terjatev (v tem postopku) tožeče stranke do tožene stranke in da tudi ne obstoji ločitvena pravica tožeče stranke, opredeljena kot (izbrisana) hipoteka;

- tožeča stranka v stečajnem postopku M. d. o. o. ni uveljavljala ločitvene pravice, je pa v letu 2017 spremenila tožbo v tem postopku tako, da je poleg dotedanjih zahtevkov na izbris vknjižbe izbrisa in ponovnega vpisa hipoteke (I.1 in 2. točka izreka), zahtevala še ugotovitev, da se je upravičena kot prva poplačati v stečajnem postopku družbe M. d. o. o.-v stečaju, iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnin (I.3. točka izreka), saj je bil del nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, v stečaju M. že prodan.

5Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Zavzelo je stališče, da tožena stranka nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, ker je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena ničnost prodajne pogodbe, ki učinkuje ex tunc. Pasivno legitimirana v tem postopku bi lahko bila le družba M. d. o. o. - v stečaju, v stečajnem postopku katere pa tožeča stranki ni prijavila ločitvene pravice. Ločitvena pravica tožeče stranke v razmerju do tožene stranke ne obstoji tudi na podlagi v postopku VII Pg 3199/2010 sklenjene sodne poravnave, ki sta jo pravdni stranki sklenili prav iz razloga, ker so sporne nepremičnine v lasti M. d.o.o.-v stečaju. Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na poplačilo iz kupnine za nepremičnine, prodane v stečaju družbe M. d. o. o. - v stečaju, se v tem postopku ne more obravnavati, saj družba M. d. o. o. - v stečaju ni stranka tega postopka in zoper njo zato ni mogoče izdati sodbe, ki bi imela učinek nanjo.

6Pritožba utemeljeno izpodbija kot zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka zaradi učinkov naknadno ugotovljene ničnosti prodajne pogodbe, s katero je pridobila nepremičnine, nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin, na katerih je bila izbrisana hipoteka. Dejstvo, da je nična pogodba neveljavna že od njene sklenitve, na pravni položaj tožeče stranke (kot tretje osebe) nima nobenega vpliva. Pri izbrisni tožbi je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice, kar določa prvi odstavek 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Izbris hipoteke je vedno izveden v korist (zemljiškoknjižnega) lastnika nepremičnine, to pa je bila ob izbrisu hipoteke in ob vložitvi tožbe tožena stranka, kar dokazujejo tožbi priloženi zemljiškoknjižni izpiski. Tožečo stranko varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1), kar pomeni, da se je tožeča stranka smela zanesti na podatke v zemljiški knjigi in da zaradi tega, ker se je izkazalo, da niso bili pravilni, ne sme trpeti nobenih škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje je z zaključkom, da tožeča stranka ni tožila pravega lastnika, tožeči stranki naprtilo škodljivo posledico (nepravilne vknjižbe) in s tem ravnalo ne samo v nasprotju z 8. členom ZZK-1, pač pa je tožeči stranki tudi odvzelo pravico do sodnega varstva. Tožeča stranka je tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe izbrisa vknjiženih hipotek v letu 2010 povsem pravilno vložila zoper toženo stranko in je zoper drugo osebo tudi ni mogla vložiti. Dobrovernosti tožeče stranke glede dejstva, da je tožena stranka lastnica predmetnih nepremičnin, nihče ni izpodbijal, sicer pa se ta domneva, zato je bila ob vložitvi tožbe podana pasivna (stvarna in procesna) legitimacija tožene stranke.

7Nedvomno pa tožena stranka ob izdaji prvostopenjske sodbe ni bila več lastnica predmetnih nepremičnin. Njihovo lastništvo je bilo najprej prenešeno na M. d.o.o. - v stečaju, del teh nepremičnin pa je bil v stečajnem postopku M. d.o.o. že prodan do izdaje prvostopenjske sodbe (ob odločanju o pritožbi je bil po vpogledu pritožbenega sodišča v AJPES stečajni postopek nad M. d.o.o. pravnomočno končan in stečajni dolžnik izbrisan iz sodnega registra). Za pravdni stranki je torej nastopila situacija, ki jo ureja 190. člen ZPP, na katerega se utemeljeno sklicuje pritožba.

8190. člen ZPP določa, da, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Pod „odtujitvijo stvari“ gre razumeti prenos lastništva oz. zakonitega imetništva v najširšem pomenu, na kakršnikoli podlagi (ne samo pogodbeni), zato pravilo iz 190. člena ZPP zagotovo pride v poštev tudi v primeru, ko do spremembe lastnika pride zaradi izpolnitve kondikcijskih zahtevkov na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). 190. člen ZPP ureja naknadno ločitev procesne od stvarne (materialnopravne) legitimacije, in predstavlja izjemo od pravila, da se sodba izda med strankama, ki sta tudi materialnopravna nosilca pravic in obveznosti (zavezanec in upravičenec) v spornem razmerju. Kar pomeni, da izguba stvarne legitimacije (dejstvo torej, da stranka ni več materialnopravni izpolnitveni zavezanec ali upravičenec) praviloma ne sme vplivati na odločitev o zahtevku. Če vpliva, (če sodišče v takem primeru zavrne zahtevek zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije), je pravilo iz 190. člena ZPP odveč, saj bi sodišče tako ravnalo, če ga ne bi bilo. Namen 190. čl. ZPP je ravno v tem, da sodišču takšno odločitev prepreči. V sodni praksi je tudi že zavzeto jasno stališče, da v določbi 190. člena ZPP ni najti podlage za stališče relevančne teorije, da je tožnik v primeru odtujitve stvari med pravdo dolžan prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da zahteva izpolnitev od prevzemnika (glej VSRS III Ips 51/2015). S čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj relevančna teorija, ki terja prilagoditev zahtevka in s tem uskladitev procesne in stvarne legitimacije, v bistvu tudi ureja situacijo, če določila 190. člena ZPP ne bi bilo.

9Pravna teorija pravi, da je učinek 190. člena ZPP v tem, da bo sodba, izdana med »prvotnima« strankama, neposredno, z učinkom pravnomočnosti, učinkovala tudi proti osebi, ki je stvar pridobila med pravdo in da bo tožnik lahko na podlagi sodbe, ki se glasi na ime toženca, zahteval izvršbo proti tretji osebi - tisti, ki ji je toženec sporno stvar odsvojil med pravdo. Pravnomočnost sodbe med prvotnima strankama naj bi se torej avtomatično raztezala tudi na njune singularne pravne naslednike. V sodni praksi se teorija o širitvi mej pravnomočnosti sodbe, izdane med prvotnima strankama, na osebe, ki v postopku niso sodelovale, ni izkazala za tako enostavno uporabljivo. Vrhovno sodišče RS je že v zadevi opr. št III Ips 51/2015, (v kateri je prišlo do odstopa terjatve med pravdo), zapisalo, „da toženec pri nespremenjenem tožbenem zahtevku ne bo mogel uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo samega odstopa terjatve, ali ugovorov proti prevzemniku terjatev. Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec tovrstne ugovore lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ. “ Glede stvarnih pravic na nepremičninah pa velja, kot že rečeno, načelo zaupanja v zemljiško knjigo in v primeru, ko se pridobitelj v dobri veri zanese na zemljiškoknjižno stanje, bo od osebe, ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnik, veljavno pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, čeprav je v teku pravda zoper osebo, na katero je vknjižena lastninska pravica glede stvarne pravice na tej nepremičnini. Za učinkovito varstvo svojega položaja pred nevarnostjo, da toženec med pravdo prenese stvarno pravico na nepremičnini, se tožnik pri tožbah glede stvarnih pravic na nepremičnini ne more zanesti na 190. člen ZPP. Lahko pa se učinkovito zavaruje z institutom zaznambe spora po 79. členu in naslednjih Zakona o zemljiški knjigi (dr. Aleš Galič: Praktični primeri glede razmerja med obligacijsko in stvarnopravno naravo zahtevka,: Pravni letopis, 2013). Ko gre za stvarne pravice na nepremičninah, 190. člen ZPP učinkuje v smislu razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti le v primeru zaznambe spora v zemljiški knjigi. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v odločbah II Ips 1156/2008 in II Ips 326/2017, ko je zapisalo tudi, da „zemljiškoknjižno sodišče ne more iti tako daleč, da bi pri odločanju o dovolitvi predlaganega vpisa ugotavljalo dobro vero kot predpostavko pridobitve stvarne pravice, temveč vpis dovoli, če predlagatelj predloži listino, ki je podlaga za vpis njegove pravice. V tem se zemljiškoknjižni postopek tudi bistveno razlikuje od postopka izvršbe, v katerem sodišče po vložitvi ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi vsaj v omejenem obsegu odloča tudi o med strankama spornih dejstvih - tistih, ki jih objektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe kot izvršilnega naslova ne zajemajo. V zemljiškoknjižnem postopku pa imata načelo zaupanja v zemljiško knjigo in načelo formalnosti postopka prednost pred nevarnostjo morebitnega materialnopravno napačnega vpisa, do katerega lahko pride v primeru odtujitve stvari (nepremičnine), o kateri teče pravda“.

10Ker gre v konkretnem primeru za stvarno pravico (hipoteko) na nepremičninah, do razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti ne bi prišlo (tožeča stranka ni izkazala zaznambe spora v z.k.) in se morebitna ugodilna sodba, izdana med prvotnima strankama, ne bi raztezala na singularnega naslednika tožene stranke, M. d.o.o.-v stečaju. Še manj bi se raztezala na kupce teh nepremičnin v stečajnem postopku M., ki so te nepremičnine pridobili bremen proste na originaren način in se sploh ne štejejo za singularne naslednike (342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju -ZFPPIPP). Dejstvo, da tožeča stranka učinkovanja in v posledici izvršitve svojega zahtevka, če bi mu bilo ugodeno, ne more doseči v razmerju do tretjega, da ne more več doseči vpisa hipoteke na predmetnih nepremičninah, med strankama skorajda ni več sporno, saj ga smiselno priznava tudi pritožnica (v zemljiškoknjižnem postopku bi izvršbo onemogočilo že samo načelo knjižnega pravnega prednika iz 9. in 150. člena ZZK-1).

11Vendar pa pravilo iz 190. člena ZPP (katerega pomen je v tem, da se izguba stvarne legitimacije stranke zaradi odtujitve stvari po vložitvi tožbe pri odločanju ne upošteva) prav nič ne omenja, da bi bil pogoj za njegovo uporabo, predhodni preizkus razširitve subjektivnih mej pravnomočnosti na singularnega naslednika oz. možnosti izvršitve sodbe, izdane proti osebi, ki ni več nosilec materialnopravne obveznosti in zahtevka sama ne more več izpolniti. Sodna praksa je glede tega vprašanja neenotna. V zadevi VSRS II Ips 326/2017 se je kot neizvršljiva izkazala pravnomočna sodba (II Cp 3415/2015), s katero je bil ugotovljen obstoj stvarne služnosti, ki je bila izdana zoper prvotnega lastnika služečega zemljišča, ki je lastninsko pravico med postopkom na prvi stopnji prenesel na drugo osebo (smiselno enako tudi I Cp 2722/2017). Nasprotno stališče je zavzeto v sodbah III Ips 348/2006, II Cp 2618/2012, I Cp 2616/2017, v katerih so se sodišča ukvarjala z vprašanjem razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti in o zahtevku odločala v odvisnosti od tega, ali bo sodbo mogoče uveljaviti zoper tretjo osebo, ki je med postopkom pridobila stvar, o kateri je tekla pravda, oz. ali jo bo mogoče izvršiti. S tem je po mnenju pritožbenega sodišča sicer tesno povezano vprašanje pravnega interesa, ki ga praviloma ne more imeti stranka, ki postavi neizvršljiv zahtevek oz. zahtevek, od katerega si ne more obetati nikakršne koristi. Vendar pritožbeno sodišče meni, da pravni interes prvotnim strankam, da se postopek med njima nadaljuje in konča, daje prav 190. člen ZPP, neodvisno od tega, ali bo sodbo mogoče izvršiti in ali bo učinkovala zoper pridobitelja stvari (kot je bilo zgoraj že predstavljeno, bo razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti sodbe na tretje osebe, ki v postopku niso sodelovale, prej izjema kot pravilo). Pomen in domet 190. člena ZPP je le v tem, da se stranki zaradi odtujitve stvari med pravdo ne odreče pravno varstvo, če bi bila do njega upravičena po stanju ob vložitvi tožbe oz. po stanju pred odtujitvijo (in se je poleg tega kaznuje še s plačilom pravdnih stroškov). Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ki je zahtevek zavrnilo, ne da bi ga po vsebini (v smeri, ali je prišlo do nezakonitega izbrisa vknjižbe hipoteke) sploh obravnavalo.

12Zaradi pravnomočne sodbe sodišča, s katero je bila ugotovljena ničnost prodajne pogodbe, sklenjene med toženo stranko kot kupcem in družbo A. d. o. o. kot prodajalcem in posledičnim prenosom lastninske pravice na M. d.o.o., ni prišlo do prenehanja pasivne legitimacije tožene stranke v tej pravdi. Na pasivno legitimacijo tožene stranke tudi ne vpliva dejstvo, da so bile predmetne nepremičnine prodane v stečaju M. d.o.o. in da so jih morda odtujili že novi lastniki. Dejstvo, da si tožeča stranka z zaznambo spora v zemljiški knjigi, ali prijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku M. d.o.o. ni zagotovila učinkovanja morebitne ugodilne sodbe v tem postopku na M., je nerelevantno za odločanje o zahtevku, glede katerega je bila ob vložitvi tožbe podana stvarna in procesna legitimacija pravdnih strank. Tudi okoliščina, da sta pravdni stranki v zadevi XII Pg 3199/2010 sklenili sodno poravnavo, v kateri sta ugotovili, da ne obstoji ločitvena pravica tožeče stranke na nepremičninah tožene stranke, ki jo predstavlja (izbrisana) hipoteka, ker so sporne nepremičnine prešle v last druge osebe, ni pomembna. Sodna poravnava samo dokazuje, kar je že brez dokazovanja očitno, da je nastopil dejanski stan, ki ga ureja 190. člen ZPP, t.j. da so nepremičnine, o katerih teče spor, dobile novega lastnika.

13Sicer pa predmet tega postopka ni obstoj ločitvene pravice (hipoteke), pač pa zgolj dejstvo nezakonitega oz. pomotnega izbrisa hipoteke v zemljiškoknjižnem postopku Dn 918/2005. Tožeča stranka je zatrjevala, da je prišlo do pomotnega in nezakonitega izbrisa vknjižbe hipoteke na predmetnih nepremičninah zaradi napake sodišča, ker se sodne odločbe, na podlagi katerih je bil izvršen izbris hipoteke, niso nanašale na te nepremičnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka teh trditev ni prerekala. Popravi napake v zemljiškoknjižnem postopku je nasprotovala izključno iz razloga, ker naj bi terjatev, ki je bila zavarovana z izbrisano hipoteko, v celoti prenehala. Čeprav ima sodba sodišča prve stopnje v navedeni smeri le malo razlogov, je sodišče smiselno pritrdilo tožeči stranki, da je bila hipoteka po napaki sodišča nepravilno izbrisana. Zapisalo je, da bi tožeča stranka s tako postavljenim zahtevkom eventualno uspela zoper aktualnega lastnika spornih nepremičnin, v kolikor bi izkazala, da njena terjatev, ki je bila zavarovana s sporno hipoteko, obstoji in v kolikor bi pravočasno v stečajnem postopku, ki se vodi zoper slednjega, prijavila svojo ločitveno pravico. Kot že povedano, 190. člen ZPP ne terja od tožnika, da prilagodi svoj tožbeni zahtevek dejstvu, da je bila stvar, o kateri teče pravda, med postopkom prenesena na drugega lastnika (to sicer lahko stori, vendar ni nujno). Prav tako v obravnavanem sporu ni pomembno, ali terjatev tožeče stranke, ki je bila zavarovana s sporno hipoteko, obstoji. To ni predmet tega postopka, pač pa je bilo to predmet postopka pod opr. št. XII Pg 3199/2010, v katerem je v tem postopku tožena stranka zahtevala izbris hipoteke zaradi neobstoja terjatve. V postopku zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe izbrisa vknjiženih hipotek je bilo torej pravno pomembno samo dejstvo, ali so bile vknjižene hipoteke zaradi zatrjevanega nepravilnega ravnanja sodišča nezakonito izbrisane, t.j. izbrisane brez zakonite podlage. To dejstvo med strankama niti ni bilo sporno, potrjujejo pa ga tudi podatki iz zemljiškoknjižnega spisa Dn.št. 918/2015 v prilogi. Izbris hipotek je bil opravljen na podlagi sklepa Okrajnega sodišča z dne 8. 5. 2009, ki je bil izdan na podlagi sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 13.12. 2004 in z dne 30. 1. 2008- oba sklepa sta se nanašala le na nepremičnine stečajnega dolžnika P. d.o.o. in ne na nepremičnine tožene stranke. Tožbenemu zahtevku bi zato bilo treba (v pretežnem delu) ugoditi. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da dejstvo, da vpisa hipotek ne bo mogoče več izvršiti (ki je bilo znano že ob izdaji prvostopenjske sodbe), ni relevantno.

14Vse povedano seveda velja le v zvezi obravnavanjem zahtevka za izbris vknižbe izbrisa in ponoven vpis hipoteke, ki je bil ob vložitvi tožbe pravilno naperjen zoper toženo stranko. Pasivna legitimacija tožene stranke pa ni nikoli obstajala za zahtevek iz I.3. sodbenega izreka, saj bi si tožeča stranka pravico do poplačila iz zastavljenega premoženja, ki je bilo v lasti stečajnega dolžnika M. d.o.o., lahko zagotovila le s pritegnitvijo M. d.o.o v ta spor (ob pogoju predhodne prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku M. d.o.o.). Odločitev prvostopnega sodišča glede tega dela zahtevka je bila tako pravilna. Sicer pa te odločitve pritožba posebej tudi ne izpodbija.

15Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Na podlagi 154. člena ZPP bi bila tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov, saj je s tožbenim zahtevkom v pretežnem delu uspela. Vendar pa se je med postopkom zoper toženo stranko začel stečajni postopek, zato je v obravnavanem primeru treba uporabiti specialna določila ZFPPIPP. Stroški, ki so nastali tožeči stranki v pravdnem postopku do trenutka začetka stečajnega postopka nad toženo stranko in o njih sodišče še ni odločilo, so stroški, za katere 3. točka drugega odstavka v zvezi s šestim odstavkom 60. člena ZFPPIPP določa, da jih je treba prijaviti skupaj z zahtevkom za priznanje glavnice terjatve, sicer velja, da jih upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vse stroške tega postopka priglasila že ob vložitvi tožbe dne 16. 12. 2010 in prve pripravljalne vloge dne 5. 5. 2013, (kar pomeni, da so ji do takrat že nastali), da pa teh stroškov ni prijavila v stečajnem postopku tožene stranke. Dolžnost prijave že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve je pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. (glej VSRS III Ips 33/2018). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da se zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov zavrne, tožena stranka pa jih trpi sama zaradi neuspeha v pravdi.

16To pa ne velja za pritožbene stroške, ki so tožeči stranki nastali ob vložitvi pritožbe, t.j. med stečajnim postopkom zoper toženo stranko in imajo zato naravo stroškov stečajnega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki zaradi uspeha s pritožbo priznalo pritožbene stroške (164. člen ZPP), ki jih je odmerilo v skladu s priglašenimi v višini nagrade za pravno sredstvo- 2.036,80 EUR, mat.str. 20 EUR, + 22% DDV, in sodne takse za pritožbo 3.555,00 EUR).