VSM Sklep I Cp 680/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje znova ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnice), da tožena stranka (toženec) plača 36.876,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2016 do plačila, vse v stečajno maso dobavitelja stanovanja. Dobavitelj L.I., d.o.o., - sedaj v stečaju, za stanovanje ni izročil uporabnega dovoljenja, ker novogradnja ne ustreza gradbenemu dovoljenju. Toženec je bil edini družbenik in direktor dobavitelja L.I., d.o.o., za katerega ni pravočasno opravil dejanj iz 35. do 39. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - (v nadaljevanju ZFPPIPP), posledica česar je odškodninska odgovornost poslovodje upnikom po določbah 42. in 44. člena ZFPPIPP. Škodo predstavlja zakonsko določena pogodbena kazen dobavitelja po določbah Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je toženec pritožil iz "vseh pritožbenih razlogov". Vztraja pri stališču, da družba L.I., d.o.o., vse do predloga upnika E.B. za stečaj ni bila insolventna. Nikoli prej ni bil seznanjen z dejstvom, da bodo kupci stanovanj od prodajalca uveljavljali kakšen zahtevek v zvezi z izročitvijo stanovanj. Ker ni bilo zapadlih terjatev, toženec ni imel razloga predlagati stečaja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo razlogov iz 14. člena ZFPPIPP za insolventnost. Stroški izdaje uporabnega dovoljenja niso bili ugotovljeni, niti ni nujno, da bi nastali. Znova poudarja, da ni vzročne zveze med nevložitvijo predloga za začetek stečaja in škodo, ki bi naj zaradi te opustitve nastala upnikom, ki v stečaju niso bili poplačani. V času, ko bi pritožnik naj bil dolžan opraviti dejanja po 35. do 34. členu ZFPPIPP, pa do časa, ko je stečaj predlagal E.B, ni nastala nobena dodatna izguba, niti ni mogla nastati, saj niso bila opravljena nobena plačila, ki bi bila v škodo upnikom. Na poslovnem računu so se nabirali zgolj stroški vodenja računa, zaradi česar je bil poslovni račun tudi zaprt. Pritožnik nasprotuje tudi neomejeni odškodnini, ker ni ravnal hudo malomarno. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje pojasnilo, da z uveljavljanjem plačila 36.876,80 EUR pogodbene kazni tožnica ni uspela v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru III P 407/2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 826/2017 z dne 23. 1. 2018. V navedeni pravdni zadevi je uveljavljala druge temelje za odgovornost toženca za obveznosti družbe L.I., d.o.o. V sedanji pravdi uveljavlja temelj odgovornosti člana poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP, ki ga v prej navedeni zadevi ni uveljavljala, zato o tožbenem zahtevku še ni pravnomočno odločeno. Drugih dejstev in pravnih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu I Cp 940/2017 z dne 3. 1. 2018, sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma na pravna vprašanja odgovorilo. To zlasti velja za elemente insolventnosti in za vprašanje vzročne zveze med toženčevo morebitno kršitvijo določb iz 35. do 39. člena ZFPPIPP in tožničino škodo, ki jo po začetku stečaja družbe uveljavlja za račun stečajne mase.

6Po določbi prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP je poslovodstvo družbe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo ti imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (kršitve v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena ZFPPIPP tožencu niso bile očitane). Pravočasno ravnanje je podano, če poslovodstvo v enem mesecu po nastanku insolventnosti nadzornemu svetu predloži poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (prvi odstavek 35. člena ZFPPIPP) in, če ni vsaj 50% verjetnosti, da bo s temi ukrepi družba znova postala plačilno sposobna, poslovodstvo v nadaljnjih treh delovnih dneh vloži popoln predlog za začetek stečajnega postopka (1. točka prvega odstavka 38. člena ZFPPIPP). Prva predpostavka za takšno dolžno ravnanje poslovodstva je insolvenčnost družbe, kot je definirana v določbah 14. člena ZFPPIPP.

7Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z dejstvom, da je družba L.I., d.o.o. sedaj v stečaju, ki temelji na predpostavki insolventnosti. Vendar ni ugotovilo, od kdaj teče stečajni postopek, oziroma kdaj je bil podan predlog za stečaj in ali je bil toženec že mesec in tri dni pred tem sam dolžan predlagati začetek stečajnega postopka. Odgovor na to vprašanje je seveda odvisen od tega, kdaj je nastopila insolvenčnost družbe. Ugotovitev insolvenčnosti mora temeljiti na konkretno ugotovljenih zapadlih terjatvah, ki jih družba ni bila sposobna poravnati oziroma na konkretnih dejstvih, subsumiranih pod abstraktno določbo 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je navedlo določbo 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, vendar brez navedb sklepa o izvršbi ali izvršnice, za poplačilo katerih sredstva na računu družbe ne bi zadoščala in brez navedb trajanja takšnega stanja, ki bi trajalo še dan po vložitvi predloga za stečaj. Na stališče, da je breme dokazovanja, da dolžnik ni insolventen, prav na tem dolžniku, pritožbeno sodišče ponavlja svoje stališče iz sklepa I Cp 940/2017, da morajo biti dolžniku najprej predočene konkretne terjatve, da je dolžan dokazovati sposobnost njihove poravnave. Abstrakten očitek insolventnosti ne zadošča.

8Konkretni primeri terjatev so zahteve kupcev stanovanj družbi L.I., d.o.o. za plačilo zakonskih pogodbenih kazni, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih kupci vse od leta 2011, do predloga za stečaj družbe v letu 2015 niso zahtevali. Toženec do vročitve tožbe (vložene 20. 5. 2015) ni bil nikoli seznanjen, da bodo kupci od prodajalca zahtevali kakšen zahtevek v zvezi z izročitvijo stanovanj. Po določbi 289. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bi plačilo lahko takoj zahtevali, vendar dokler te zahteve niso podali, pogodbena kazen ni zapadla in toženec, kljub morebitni nesposobnosti družbe poravnati dolg, ni bil dolžan predlagati njenega stečaja, čeprav se je zavedal, da družba še ni izpolnila vseh obveznosti. Trajnejša nelikvidnost je po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP daljša nesposobnost poravnave zapadlih obveznosti.

9Sodišče prve stopnje je v 16. odstavku svoje obrazložitve zaključke o insolventnosti družbe L.I., d.o.o. vezalo na dejstva, ki po 14. členu ZFPPIPP niso znaki insolventnosti. Za to vprašanje ni pomembno, da se je toženec zavedal obveznosti družbe pridobiti uporabna dovoljenja za stanovanja, ali da je bilo zadnje stanovanje prodano decembra 2013, kupnina pa nakazana hipotekarnemu upniku, kot tudi ne, kdaj je družba izdala zadnji račun in prevzela zadnjo obveznost. Po 14. členu ZFPPIPP znak insolventnosti prav tako ni dejstvo, da toženec do konca marca 2014 ni pripravil letnega poročila poslovanja družbe in da je bil zaradi tega v prekršku po 688. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter po drugih določbah ZGD-1, ker je hotel dati družbo v mirovanje, česar zakon ne pozna. Blokada računa družbe, ki je nastopila 14. 4. 2014 in je trajala do zaprtja računa v aprilu 2015, sama po sebi še ni pomenila insolventnosti družbe (podobno Vrhovno sodišče RS v III Ips 67/2014). Insolventnost zaradi neobstoja bančnega računa je po 3. alineji prvega odstavka 2. člena ZFPPIPP podana ob kumulativnem pogoju, če dolžnik po poteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ne poravna izterjevane obveznosti. Takšnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Zaključek, da je konec junija 2014 nastopila insolventnost družbe L.I., d.o.o. je v celoti nepreverljivo sklepanje, ker ne temelji na ugotovitvah pravnorelevantnih dejstev, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob sicer pravilnem stališču, da se po 33. členu ZFPPIPP šteje, da družba postane insolventna takrat, ko bi tak položaj družbe lahko ugotovilo poslovodstvo, če bi člani poslovodstva ravnali s profesionalno skrbnostjo, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnih dejstev, ki bi jih poslovodstvo ugotovilo, torej konkretne zapadle obveznosti.

10Družba L.I., d.o.o. je v stečaju, vendar domneva insolventnosti iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP velja samo za čas vloženega predloga za izvršbo, ne za sporni čas pred tem, ko bi naj predlog za stečaj bil dolžan podati toženec. Za v stečajnem postopku priznane terjatve 920.125,21 EUR ni ugotovljena njihova zapadlost, kar bi bilo nujno, da bi na njihovi podlagi lahko ugotavljali čas nastanka insolventnosti in toženčeve dolžnosti. Upniki so v stečaju morali priglasiti tudi nezapadle terjatve (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP).

11Poleg pomanjkljivosti pri ugotavljanju časa nastanka insolventnosti družbe in nastopa toženčeve dolžnosti sprejeti ukrepe po 35. členu ZFPPIPP oziroma predlagati stečaj, v izpodbijani sodbi ni jasnih razlogov o vzročni zvezi med toženčevimi opustitvami in škodo, ki je tožnici nastala, ker v stečajnem postopku ni bila poplačana. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je škoda v tem, da ni nobene stečajne mase. Takoj se postavi vprašanje, ali bi stečajna masa bila, če bi toženec pravočasno predlagal stečaj (ob predpostavki, da je pravilna ugotovitev, da je insolvenčnost družbe nastopila konec junija 2014, bi moral stečaj predlagati najkasneje prve tri delovne dni v avgustu 2014). Pomemben je toženčev ugovor, da kljub očitani kršitvi, družbi ni nastala škoda oziroma se ni zmanjševalo njeno premoženje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da družba po blokadi računa ni več izvrševala plačil, vendar se ni izreklo o ugovoru toženca, da ni več nastajala nobena dodatna izguba. Uporaba domneve vzročne zveze iz drugega odstavka 42. člena ZFPPIPP nasprotuje takšnim ugotovitvam in ne omogoča tožencu, da jo izpodbija. Toženec obstoja negativnih dejstev, da se plačila niso opravljala, premoženje pa ne zniževalo, ne more dokazovati, zato mora biti za zavrnitev njegovega ugovora ugotovljeno vsaj kakšno dejstvo proti njegovim navedbam (dejanje, ki znižuje premoženje ali razlika v premoženju).

12Sodišče prve stopnje je zaradi pozitivnega poslovanja družbe v letu 2013 sklepalo, da bi ob pravočasni sprožitvi stečaja v letu 2014, v stečajni masi lahko obstajalo kakšno premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali upniki. Vendar je tudi to samo sklepanje, ki ne temelji na dejstvih in ga ni mogoče preizkusiti. Ni pomembno, zakaj je prišlo do insolventnosti družbe (opustitev poslovanja, neoddajanje letnih poročil, "mirovanje družbe" ipd.), kar bi lahko bilo aktualno pri obravnavanju tožbenega zahtevka v pravdi III P 407/2015, pač pa samo ravnanje poslovodstva po nastopu insolventnosti, oziroma nedopustna opustitev dejanj za finančno prestrukturiranje in končna nedopustna opustitev predlaganja stečaja, ki mora biti vzrok škode upnikov. V vzročni zvezi mora biti vsa višina tožničine škode.

13Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu I Cp 940/2017 z dne 3. 1. 2018 naložilo sodišče prve stopnje, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava in popolne ugotovitve dejanskega stanja, za odgovor na vprašanje časa nastopa insolventnosti družbe L.I., d.o.o. ugotovi konkretne elemente insolventnosti po 14. členu ZFPPIPP (v kolikor so bili podani več kot mesec in tri delovne dni pred vloženim predlogom za izvršbo). Sodišče prve stopnje tega ni storilo, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 362. člena ZPP. Sprejeti zaključek, da je insolventnost nastopila konec junija 2014, je hipotetičen in nepreverljiv. Podobno velja za drugo, neodvisno vprašanje izpodbijanja vzročne zveze. Zaradi zmotne uporabe 14. člena ZFPPIPP je dejansko stanje še vedno nepopolno ugotovljeno, dodatno pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podani so razlogi iz drugega stavka 355. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena ZPP za ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje na prvi stopnji ne bo povzročilo hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj sojenje poteka hitro, ker so bile v šestnajstih mesecih izdane štiri sodne odločbe (dve sodbi sodišča prve stopnje in dva sklepa pritožbenega sodišča). Podani so isti razlogi za novo sojenje na prvi stopnji, kot ob izdaji pritožbenega sklepa 3. 1. 2018.

14Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

1Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču.

2Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

3Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).