33. člen ZFPPIPP

Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.

ZFPPIPP v 35. do 39. členu določa nekatere obveznosti poslovodstva v primeru nastanka insolventnosti, predvsem obveznost pripraviti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in obveznost začeti stečajni postopek v določenih primerih (38. člena ZFPPIPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo kršitve obveznosti, določene v 35. do 39. členu ZFPPIPP. Pridružuje se stališču sodišča prve stopnje, da je trditveno breme v zvezi z navedenimi kršitvami na strani tožeče stranke, ki je navedenemu zadostila že s trditvami, da tožena stranka v skladu s 35. členom ZFPPIPP ni pripravila poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Da bi se tožena stranka odgovornosti lahko razbremenila, bi morala trditi (in dokazati), da je navedeno poročilo sprejela oziroma navesti, točno katere ukrepe je glede na obveznosti po 35. do 39. členu ZFPPIPP sprejela, česar pa ni storila. Navajala je zgolj, da si je prizadevala za uspešno poslovanje družbe, med drugim tako, da je skupaj z družinskimi člani tožeči družbi posodila znatna finančna sredstva, hkrati pa niso prejemali plač. V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa n

Po določbi prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP in njegove 2. točke je posamezen član poslovodstva ali nadzornega sveta odgovoren upnikom za škodo iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ali prvega odstavka 43. člena tega zakona, vendar pri članih poslovodstva srednje družbe ne manj kot 50.000 EUR. Glede na to, da tožbeni zahtevek znaša 50.000,00 EUR, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, točno kolikšna škoda je nastala upnikom tožeče stranke, pač pa zgolj, da stanje ob zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje kaže, da škoda dosega oz. presega 50.000,00 EUR. O tožbenem zahtevku za povrnitev škode na tej podlagi pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, mogoče odločiti še preden je v stečajnem postopku znana točna višina poplačila terjatev stečajnih upnikov iz stečajne mase, saj ima poslovodja oz. član nadzornega sveta v primeru višjega poplačila upnikom v stečajnem postopku regresno terjatev do družbe (šes

Posamezen član poslovodstva se razbremeni odgovornosti za škodo zaradi zamude z opravo dejanj iz 35. do 39. člena ZFPPIPP, če dokaže, da teh dejanj ni mogel opraviti samostojno in če dodatno dokaže enega od teh položajev: a) da je na seji poslovodstva predlagal, da se dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali (1. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP) ali b) da član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani poslovodstva odgovoren za finančno poslovanje družbe, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag (2. alineja 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP). Dodatna pogoja za razbremenitev iz 1. oziroma 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP sta torej predpisana alternativno, zato tožencu, ki je zatrjeval in dokazoval dodatni pogoj iz 2. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP, ni bilo potrebno zatrjevati in dokazovati dejstev, ki predstavljajo zakonski dejanski stan pogoja iz 1. alineje 1. točke petega odstavka 42. člena ZFPPIPP Tožeča stranka bi morala navesti konkretne posle, sklenjene v času mandata tretjega toženca, ki naj bi predstavljali neenako obravnava