VSK Sodba II Kp 44211/2014

I. Pritožba zagovornika obtoženega M. M. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR (tar. štev. 7222 ZST-1).

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega M.M. spoznalo za krivega, da je storil pod točko 1 krivdoreka kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 in pod točko 2 izreka kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1. Sodišče je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 krivdoreka določilo kazen 11 (enajst) mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko 2 kazen 6 (šest) mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, za katero pa je odločilo, da ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Z isto sodbo je sodišče obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo vse zasežene sprožilne naprave. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca G. B. s svojim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obtožencu pa na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Višja državna tožilka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo vidi v tem, da naj sodba ne bi vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma naj ne bi vsebovala zapisa dokazne ocene vseh dokazov in ne vseh dokazov v celoti, prav tako pa tudi ne dokazne ocene protislovnih dokazov. Po pregledu spisovnega gradiva in izpodbijane sodne odločbe, prizivno sodišče ugotavlja, da je zagovornikova pritožba v tem delu neutemeljena. Sodišče prve stopnje je napravilo ustrezno dokazno oceno in svoje zaključke, tudi kar se tiče nasprotovanj med obtoženčevim zagovorom in temu nasprotnimi dokazi izčrpno opravilo in obrazložilo, zlasti na listovnih številkah od 13 do 24 sodbe, pri čemer pa sodišče ni dolžno ocenjevati in razlogovati o vseh na glavni obravnavi izvedenih dokazih, temveč zgolj o tistih, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Ker je iz vsebine obrazložitve videti, da je sodišče prve stopnje tako tudi ravnalo, se izkaže zagovornikova pritožba v tem delu kot neutemeljena.

6Pritožnik nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo kršitev kazenskega zakona. Očitno ima pri tem v mislih zaključek prvostopenjskega sodišča, da izdelane in pozneje nameščene sprožilne naprave sodijo pod kategorijo kratkocevnega strelnega orožja, ki je opredeljena v 3. členu Zakona o orožju in kot taka razvrščena v kategorijo A 10. Pritožnik v zvezi s tem zatrjuje, da je šlo pri zaseženih sprožilnih napravah zgolj za naprave, namenjene plašenju živali, ki so ogrožale obtoženčeve čebelnjake. Dokazni postopek pa je pokazal, da temu ni bilo tako. Obtoženec je namreč v eno od naprav vstavil naboj z votlo konico 9x19 mm, ki je ob dotiku oškodovanca G. B. tudi detoniral. Sicer pa je iz zapisnika o ogledu, opravljenem dne 13.5.2014 razvidno, da so policisti ob ogledu našli tudi zrno naboja neznanega kalibra. Nenazadnje pa je iz tega istega zapisnika o ogledu razvidno tudi to, da sta bili ob čebelnjaku št. SI 221357 razstavljeni dve napravi, povezani z jekleno vrvico, ki je bila speljana okrog in okrog čebelnjaka na višini 40 centimetrov od tal, napravi pa sta bili pritrjeni na lesen kol. Iz poročila nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 6.11.2014 in tistega z dne 22.5.2015 je razvidno, da gre pri vseh strašilnih napravah, ki so bila obtožencu zasežene za praktično identične mehanizme, iz katerih je mogoče streljati s štartnimi in plinskimi naboji v kalibru 9 mm, s krogelnimi naboji kalibra 9 x 17 mm K in z drugim strelivom na centralni vžig. Ob takih ugotovitvah forenzikov pa je pač nemogoče trditi, da v konkretnem primeru pri zaseženih napravah ne gre za orožje oz. da gre zgolj za naprave, namenjene plašenju živali. Kakor hitro je z zaseženimi napravami mogoče aktivirati tudi krogelne naboje, je na dlani, da gre za orožje, ne pa samo za priprave, namenjene plašenju živali. V kolikor bi obtoženčev zagovor res držal, potem zrno, najdeno ob ogledu dne 13.5.2014, tam ne bi imelo kaj iskati.

7Obtoženčev zagovornik v svoji pritožbi oporeka tudi verodostojnosti priče G. B., v konkretni zadevi oškodovanca. To oceno gradi predvsem na podlagi dejstva, da je oškodovanec zanikal dejstvo, da naj bi delal v skupini D. V., ki se je ukvarjala z odpravo posledic žledoloma. V dokaz, da temu ni bilo tako pritožbi prilaga tudi pisno izjavo D. V., iz katere je razvidno, da je oškodovanec sodeloval pri delih odpravljanja posledic žleda in sicer v času od 5. do 10. maja 2014. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 krivdoreka prišlo po navedenem obdobju, in sicer dne 12.5.2014, tako, da je povsem irelevantno, ali je oškodovanec v V. ekipi delal ali ne.

8Povsem napačno je pritožbeno razlogovanje, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 z utemeljitvijo, da bi brez poseganja v napravo le-ta bila povsem nenevarna. Splošnost nevarnosti je ravno v tem, da je naprava bila vsakomur dostopna, pri čemer od običajnega človeka pač ni mogoče pričakovati, da ve, čemu naj bi bila naprava namenjena. V taki situaciji, ko je do nje imel dostop vsakdo, saj je tudi bila postavljena na vsakomur dostopnem kraju, bi bil obtoženec pač dolžan pričakovati, da lahko do naprave pride vsakdo, kar se je v končni fazi tudi zgodilo. Pri tem pa je povsem brez pomena, ali je bilo ob napravi pripeto kakršnokoli opozorilo ali ne oziroma je ta okoliščina lahko relevantna le pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni. Nenazadnje se je obtoženec očitno protipravnosti svojega početja zavedal tudi sam, saj je skušal svoj položaj olajšati tudi s tem, da je sodišču na glavni obravnavi dne 30.10.2015 predložil cev, ki naj bi pripadala napravi, ki se je dne 12.5.2014 sprožila in poškodovala G. B., pri čemer pa je bila ta cev blindirana in že zaradi narave stvari same ni mogla pripadati napravi, ki je bila obtožencu dne 13.5.2014 tudi zasežena.

9Obtoženčev zagovornik pritožbi prilaga tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca za balistiko mag. V. M. z dne 18.8.2016. Iz vsebine tega mnenja je videti, da je izvedenstvo bilo opravljeno na podlagi zgolj listinskega gradiva, ki ga izvedenec M. v svojem mnenju tudi navede. Sicer pa je obramba pomisleke glede delcev, najdenih na oškodovančevi majic izražala že tekom postopka na prvi stopnji, ki jih je sodišče v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo zavrnilo in jih pritožbena izvajanja, vključno s priloženim izvedenskim mnenjem omajati ne morejo. Sicer pa je teza, ki jo v svoji pritožbi navaja obtoženčev zagovornik, da naj bi oškodovanec B. sam najprej aktiviral plašilni naboj in šele nato pravega, katerega krogla je bila najdena ob ogledu, docela neživljenjska, saj bi lahko pomenila edinole to, da bi pravi naboj v napravo vložil lahko le oškodovanec sam. Povsem nerazumljivo in nelogično je, da bi oškodovanec pri raziskovanju terena za vožnjo z gorskim kolesom s seboj nosil naboje cal. 9 x 19 mm, tako kakor to skuša prikazati obtoženec, saj je dokazni postopek postregel z gotovim zaključkom, da oškodovanec za napravo, ki ga je pozneje ob sprožitvi poškodovala, sploh ni vedel.

10Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče ob tem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da glede tega nikakršnih pomislekov nima.

11Ker tudi preizkus grajane odločbe, ki ga je prizivno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno na podlagi 391. člena ZKP pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka v obliki sodne takse v znesku 360,00 EUR (tar. štev. 7222 ZST-1).