VSK Sodba I Cp 896/2015

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.759,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja- posamezni del stavbe št. 129 v stavbi št. 4106 k.o. do ½, ter da mu je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis te pravice (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 58.731,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2009 dalje (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 2.269,20 EUR njenih pravdnih stroškov v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (točka III izreka).

2Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in zaradi kršitve 22. člena Ustave RS pritožuje tožnik po pooblaščencu. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo primarnemu oz. podrejenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zapisalo, da bi moral tožnik, v kolikor je svoj zahtevek utemeljeval na določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o nastanku skupnega premoženja, postaviti zahtevek na ugotovitev, da je stanovanje, skupno premoženje ter na določitev deležev na njem. Po njegovem mnenju je lahko vprašanje, ali stanovanje spada v skupno premoženje in kolikšen delež ima na njem, predhodno vprašanje postavljenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik do ½. Kot materialnopravno zmotno napada tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da zatrjevana izvenzakonska skupnost med pritožnikom in toženko ni obstajala, ker je bila toženka do leta 2011 poročena z E. G.. Formalni obstoj zakonske zveze toženke z drugim moškim ni ovira, da bi toženka vzpostavila novo izvenzakonsko skupnost. Sklicuje se na sklep VSL II Cp 2179/2013. Sodišču očita tudi, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je toženka do septembra 2009 živela z E. G.. Sklicuje se na elektronska sporočila (ki so povzeta v drugem odstavku na strani 4 pritožbe) in zaključuje, da je bila toženka že v letu 2007 in 2008 v zvezi z njim in da je za to zvezo E. G. vedel, kar pomeni, da je zveza med njo in E. G. že prenehala, vzpostavljena pa je bila skupnost med pritožnikom in toženko. Razveza toženke in E. G. nič ne pomeni, E. G. je imel konec leta 2010 otroka z drugo žensko, zato stanovanja toženka ni kupovala skupaj z njim. Da leta 2007 toženka ni več živela z E. G., kaže tudi njena izpovedba. Znesek 25.000,00 EUR, ki naj bi ga E. G. izročil toženki za nakup stanovanja, predstavlja njegove izplačilo toženki ob razpadu njune skupnosti. Pritožnik meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je zaključilo, da razlogi, zakaj pravdni stranki nista vzpostavili življenjske skupnosti, niso relevantni. Res je, da skupaj v skupnem gospodinjstvu nista živela, vendar to skladno s sodbo prakso ne predstavlja bistvene okoliščine v zvezi z vprašanjem, ali ima neka zveza značaj izvenzakonske skupnosti ali ne. Stanovanje se je še urejalo, zato možnosti za skupno gospodinjstvo tedaj še ni bilo.

Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zapisom, da pritožnik ni vedel, da je toženki mož dal 25.000,00 EUR. Iz pripisa zvočnega zapisa ne izhaja, da bi pritožnik to povedal. Bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena pa mu očita v zvezi z zaključkom, da izpoved pritožnika ni prepričljiva. Zatrjuje, da sodba o tem nima razlogov. Zatrjuje tudi, da iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče glede poteka nakupa sledilo toženki in zakaj ji je verjelo, da je bil znesek 10.000,00 EUR, ki ga je dal pritožnik, posojilo in mu v zvezi s tem očita isto kršitev. Ta kršitev pa naj bi bila podana tudi v zvezi z zaključkom, da prvi izračuni kredita, ki jih je toženka pri bankah pridobila 29.5.2009, potrjujejo, da je bila sama edini akter pri nakupu. Glede na to, da je bilo stanovanje kupljeno 1.7.2008, ne more potrjevati, da je toženka sama sodelovala pri nakupu. Trdi, da gre nasprotje v razlogih sodbe.

Sodišču očita tudi, da je zmotno presodilo elektronsko sporočilo z dne 7.9.2006, v katerem toženka pritožnika sprašuje, ali je že pregledal ponudbo stanovanj. Da bi se pravdni stranki dogovorili za nakup stanovanja z namenom skupnega bivanja, bi lahko bilo tudi pred formalno vzpostavitvijo izvenzakonske skupnosti. Glede na trditev pritožnika, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta solastnika vsak do ½, je vprašanje o tem, kdaj naj bi bila vzpostavljena izvenzakonska skupnost, irelevantno. Če bi toženka stanovanje kupovala skupaj z možem, bi sporočilo poslala njemu in ne pritožniku.

Argument, da ni logično, da se pravdni stranki, če bi sklenili dogovor o solastništvu stanovanja vsak do ½, ne bi vpisali kot solastnika, ne more biti argument za dokazovanje, da dogovora o solastništvu ni bilo. Enako nelogično je, da se E. G. ni vpisal kot solastnik, ko pa je zanj prispeval precejšnji znesek. V zvezi z ugotovitvijo, da je znesek 10.000,00 EUR predstavljal posojilo, očita sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. O tem govori le toženka, ki ni ponudila nobenega dokaza. V tem primeru sodišče verjame toženki, pritožniku, ki trdi, da je plačal določene denarne zneske za obnovo stanovanja pa ne verjame, češ da nima listinskega dokaza. Če je šlo res za posojilo, ni videti razloga, zakaj bi pritožnik znesek, ki mu je bil nakazan 30.6.2009 vrnil, saj je šlo za nakazilo le nekaj tednov po SMS sporočilu z dne 9.6.2009. V zvezi z zaključkom, da je šlo za posojilo, izpodbija tudi verodostojnost priče A. K..

V zvezi s podrejenim zahtevkom očita sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ne drži, da lahko tisti, ki vlaga, od lastnika zahteva le tisto, za kar je lastnik obogaten. Če bi bilo tako, vlagatelj do povračila vlaganj, ki niso privedla do več vrednosti nepremičnin, ne bi bil upravičen, tako stališče pa je pravno zgrešeno. Trdi, da je dokazal, da je po nakupu stanovanja razpolagal z denarnimi sredstvi, potrebnimi za obnovo stanovanja. Izpostavlja svoje trditve, da je sredstva porabil za obnovo stanovanja, na način, da je nabavljal material, denar izročal toženki, plačeval delavce, da je v stanovanju delal tudi sam. Jasno mu je, da popis del J. P. ne more predstavljati izvedenskega mnenja, zato je predlagal izvedenca. Popis del predstavlja grobo oceno vrednosti del, pri čemer pa bi izvedenec, ki bi ga imenovalo sodišče, lahko ugotovil, koliko so vredna opravljena dela v času prenove stanovanja in koliko je stanovanje sedaj več vredno glede na to, da se je njegova površina povečala. Z zavrnitvijo dokaznega predloga je sodišče kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Sklicuje se na priče A. P., A. J., D. K., M. J., M. K.. Graja dokazno oceno priče K., sodišču očita, da ni imelo enakih meril za priče, ki so potrjevale izpoved toženke, npr. P. Š., čigar izjava se ujema z izpovedjo toženke. Nelogičen je zaključek sodbe, da je toženka plačala D. K.i 2.315,00 EUR in da tožnik delavcev ni plačeval. K. je v postopku glede motenja posesti povedal, da mu je nekaj denarja za material dal pritožnik. Tudi priča K. je povedal, da mu je pritožnik dal za opravljena dela, znesek vrednosti opravljenih del z njegove strani pa bi lahko ugotovil izvedenec gradbene stroke. Izvedenec bi lahko ugotovil, ali se je vrednost nepremičnine zaradi rušitvenih del, gradnje predelnih sten itd. povečala, enako bi lahko ugotovil, koliko so vredna dela polaganja laminata. Graja dokazno oceno prej omenjenih prič in v zvezi s tem podaja svojo oceno dokazov. Prvostopenjskemu sodišču očita, da pritožniku kljub izkazanim odlivom iz računa in ujemanjem zneskov po predračunih M. d.d. ter ujemanjem z datumi plačil in dvigov, ni verjelo. Verjelo pa je toženki, da je sama pritožniku izročila denar za M. J., pa čeprav tega ni z ničemer izkazala. Gre za izrazito pristransko odločitev in za kršitev enakega varstva pravic. Zatrjuje, da v nasprotju z njim ni dokazala, da je v času obnove razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi. V zvezi s tem omenja z njene strani predložene plačilne liste in dejstvo, da je imela kreditne obveznosti, ter da je morala preživljati otroka. Tudi z dodatnim delom obnove ni mogla financirati, saj ni razpolagala s tako visokimi denarnimi sredstvi, pri čemer je sama povedala, da je obnova stala 10.000,00 oz. 11.000,00 EUR. Toženka v postopku ni dokazala, da je imela zadostna denarna sredstva. Sodišče je v točki 15 sodbe ugotovilo, da je pritožnik v stanovanju opravil določena dela, o katerih je izpovedal (odnašal material, nosil nov material v stanovanje, sodeloval pri polaganju laminata, napravil nekaj kanalov za položitev cevi za vodovod, čistil je po opravljenih delih), da je toženki pomagal pri obnovi in ji tudi uredil kontakte za delavce itd. Vso to pomoč in delo pa je zmotno opredelilo kot običajno prijateljsko pomoč nekomu, s katerim je bil tožnik v nekoliko drugačnem prijateljskem odnosu. Tudi, če bi temu bilo tako, je pravna podlaga za tako pomoč odpadla, ko sta se pravdni stranki razšli. Sicer pa je zmotno stališče, da delo tožnika ni presegalo običajne prijateljske pomoči. Dokazni postopek je pokazal, da je pritožnik določene finančne vložke v obnovo stanovanja toženke imel (zato mu je toženka vrnila 13.000,00 EUR in ne zgolj 10.000,00 EUR, kolikor je znašalo posojilo), ravno tako je opravil več osebnega dela. S temi vložki se je stanovanje povečalo, zato je pridobilo na vrednosti. Vsega tega sodišče ni upoštevalo in ni izvedlo dokaza z izvedencem.

3Toženka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo. V odgovoru argumentirano oporeka pritožbenim očitkom. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem postopku je bilo spornih več dejanskih in pravnih vprašanj, na katera je prvostopenjsko sodišče dalo izčrpne odgovore. Pretreslo je številne navedbe in dokazne predloge strank, izvedlo številne dokaze in se do vseh tistih dejstev in dokazov, ki so relevantni za ta spor tudi ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče se je seznanilo z obsežno pritožbo tožnika, a ga njeni razlogi niso prepričali. Zavrača očitke o procesnih kršitvah, saj meni, da niso podane, neutemeljeni so tudi očitki na račun dejanskega stanja. V sodbi so pravilno ugotovljena vsa ključna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je skrbno analiziralo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj in napravilo končno oceno, pri kateri je upoštevalo celoto procesnega dogajanja. Dokazni zaključki sodbe so tako plod celovite dokazne ocene, podprti so z logičnimi in življenjskimi argumenti, ki jih tožnik ni uspel izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Glede odločitve o primarnem zahtevku:

6Pomembno je, kako je tožnik zastavil tožbo. Postavil je dva primarna zahtevka: zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na spornem stanovanju (do deleža ½) in zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, oba pa je utemeljeval na trditvah, da sta bila s toženko v zunajzakonski zvezi od leta 2007 do leta 2009, da sta skupaj prispevala za nakup stanovanja, da sta začela s popolno prenovo stanovanja in je nastalo novo stanovanje, ter da sta se dogovorila, da bosta solastnika stanovanja vsak do ½. Zatrjeval je dve podlagi, dogovor in določbe ZZZDR o skupnem premoženju. Po mnenju pritožbenega sodišča tožba v tem delu ni pravilno zastavljena, saj se primarna zahtevka glede na zatrjevano podlago izključujeta, a tudi če bi bila, to ne igra nobene vloge. Prvostopenjsko sodišče, je ne glede na svoje stališče o nesklepčnosti ugotovitvenega zahtevka, oba zahtevka vsebinsko obravnavalo in ju zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da med strankama ni bilo zunajzakonske skupnosti, zato ni bilo skupnega premoženja in ker tožnik ni dokazal dogovora o skupnem nakupu in solastništvu. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v pravilnost te odločitve, razlogi sodbe so prepričljivi in jih tožnik ni izpodbil.

7Ni sporno, da je bila toženka v obdobju (od leta 2007 do 2009), ko naj bi bila v zunajzakonski zvezi s tožnikom, poročena z drugim moškim in je živela na istem naslovu kot on. Kakšne odnose je imela v tistem času z možem, je za odločitev nerelevantno. Pomembno pa je, da s tožnikom nikoli nista živela skupaj in nista imela skupnega gospodinjstva. Tudi če toženka v tistem času ne bi bila poročena, bi bil ob takem stanju stvari zaključek o neobstoju zunajzakonske zveze enak. Ker je obstoj zunajzakonske zveze pogoj za nastanek skupnega premoženja, zatrjevana podlaga po ZZZDR ne pride v poštev. Odveč je tudi pritožbeno sklicevanje na sklep VSL II Cp 2179/2013, ki niti v pravnem, niti v dejanskem smislu ni primerljiv z obravnavano zadevo.

8Neutemeljen je očitek o nasprotju v razlogih sodbe. Gre za nebistveno kršitev. Da gre za očitno napako pri navedbi datuma, mora biti jasno tudi pritožniku, saj se je prvostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da si je toženka prve izračune za kredit pri bankah pridobila že 29.5.2009, sklicevalo na priloge pod B/35, med katerimi je informativni izračun B. K. z dne 29.5.2008. Neutemeljeni so tudi očitki na račun neobrazloženosti dokazne ocene. Prvostopenjsko sodišče je navedlo zadostne argumente dokazne vrednosti za vse v pritožbi izpostavljene dokaze. V točki 7 je navedlo, zakaj je glede nakupa stanovanja verjelo toženki in ne tožniku. Ugotovitev, ki jo pritožba označuje za protispisno (da je tožnik povedal, da ni vedel, da je mož E. G. toženki dal 25.000,00 EUR), je sodišče navedlo le kot dodatni razlog pri utemeljevanju dokazne ocene in po mnenju pritožbenega sodišča nima posebne teže. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je prvostopenjsko sodišče verjelo toženki, da je bil znesek 10.000,00 EUR dan kot posojilo, zato je nasprotna trditev pritožbe neosnovana.

9Ne drži, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo elektronsko sporočilo z dne 7.9.2006. Nasprotnim argumentom pritožbe, in sicer, da bi se pravdni stranki lahko dogovorili za nakup stanovanja z namenom skupnega bivanja tudi pred formalno vzpostavitvijo zunajzakonske skupnosti, pritožbeno sodišče ni sledilo. Pritožba ponovno zanemarja tožbene trditve (navedbe iz prvega odstavka točke I tožbe). Tožnik je trdil, da sta bili pravdni stranki zunajzakonska partnerja in sta pričeli načrtovati skupno življenje, zato sta iskala stanovanje, v katerega bi se nato skupaj preselila, to pa je v nasprotju s tem, kar želi prikazati v pritožbi.

10Prepričljiv je tudi sodbeni zaključek, da predstavlja znesek 10.000,00 EUR, ki ga je tožnik dal toženki za plačilo are, posojilo toženki. Toženki ni bilo potrebno ponuditi dokaza, da je imela v tistem času svoja denarna sredstva vezana, saj tožnik tega dejstva ni prerekal. Pritožbeni očitki v zvezi s tem zato niso utemeljeni. Priča A. K., ki je povedal, da si je imela toženka namen sposoditi denar za aro pri njemu, ne igra pomembne vloge pri zaključku, da je šlo za posojilo, zato tožniku izpodbijanje njegove verodostojnosti ne more prinesti uspeha. Da je tudi ostala sredstva za nakup prispevala toženka in ne tožnik, pa za tožnika ni sporno. Dokazno breme za dokazovanje dejstva, da je bil med strankama sklenjen dogovor o skupnem nakupu stanovanja in solastnini, nosi tožnik, ta dokaz pa mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspel.

Glede podrejenega zahtevka:

11Tudi v zvezi s tem zahtevkom je pomembno, kako je tožnik zastavil tožbo. Podrejeni zahtevek je utemeljeval na trditvah, da zahteva povračilo tistega, kar je sam vložil v sporno stanovanje in sicer 10.000,00 EUR kot aro in 48.731,49 EUR za obnovo stanovanja, pri čemer se je skliceval na popis del, ki ga je pripravil J. P. s.p.. Ta dva zneska je seštel in trdil, da se je najmanj za 58.731,69 EUR povečala vrednost stanovanja. Trdil je tudi, da je sam financiral obnovo. Predlagal je izvedenca, da ugotovi vrednost vlaganj in vrednost stanovanja. Kasneje je zatrjeval še, da je prenova pričela julija 2008, da toženka ni imela denarja za obnovo, da je poleg are vložil najmanj 30.115,17 EUR, prispeval pa je še svoje delo. Trdil je tudi, da se je z obnovo stanovanja slednje bistveno povečalo, razširilo se je še v skupne prostore, pridobilo dodatno površino in pridobilo na vrednosti. Vrednost se je povečala zaradi njegovih vlaganj in njegovega prispevka pri obnovi, kar bo lahko ocenil izvedenec gradbene stroke. Na prvem naroku za glavno obravnavo je vtoževani znesek zmanjšal za 10.000 EUR z navedbo, da mu je ta znesek toženka vrnila.

12Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik dejansko zahteva povračilo opravljenih investicij, čeprav v isti sapi zatrjuje, da naj bi se za ta znesek povečala vrednost toženkinega stanovanja. Hoče plačilo celotne vrednosti obnove. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je lastnik nepremičnine zaradi vlaganj drugega obogaten zgolj za morebitno povečano vrednost nepremičnine in drugačno razlogovanje pritožbe ni pravilno. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izhajalo iz določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni obogatitvi. Iz zakonske dikcije 190. člena OZ izhaja obogatitveni pristop, pri katerem ni bistveno, koliko je prikrajšanec vložil, ampak za koliko je okoriščenec z vlaganjem okoriščen.

13Tožnikove trditve o dogovoru med strankama, da bo toženka plačala kupnino za stanovanje, on pa bo vlagal v obnovo, se niso izkazale za resnične, tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazal, da je bil on investitor obnove. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je stanovanje obnavljala toženka. Sodbeni zaključki so prepričljivi in jih tožnik ni ovrgel. Ker je zastavil tožbo na trditvah, da je bil on investitor obnove, ni podal ustreznih trditev, ki bi omogočale ugotavljanje njegovega prispevka k obnovi. Prvostopenjskemu sodišču zato ni bilo potrebno izvesti dokaza z izvedencem. V tem primeru bi šlo za informativni dokaz, ki ni dovoljen. Tudi pritožba, ki v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS, ni dovolj konkretna. Tožnik namreč ne pove niti tega, katera dela so bila v stanovanju opravljena in se še vedno sklicuje na popis del J. P., ki ni verodostojen, saj nedvomno vsebuje tudi dela, ki niso bila opravljena. Tudi če je stanovanje po obnovi več vredno, kot je bilo pred njo, to ni dovolj za ugoditev tožbenemu zahtevku tožnika. Ker ne gre za zakonca, niti za zunajzakonska partnerja in ne velja domneva, da sta k obnovi prispevala enako, bi moral tožnik, ki ni dokazal, da je bil (edini) vlagatelj, navesti ustrezna dejstva, pomembna za presojo njegovega prispevka k obnovi. Njegove pritožbene trditve, da je dokazni postopek pokazal, da je določene finančne vložke v obnovo imel in opravil tudi več osebnega dela, so preveč pavšalne, zato v pritožbenem postopku ne more uspeti.

14Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo, ali je tožnik res financiral obnovo in v zvezi s tem ugotavljalo tudi, kako je potekala obnova, kdo je plačeval delavce in material...) V ta namen je izvedlo in ocenilo številne dokaze in svojo dokazno oceno ter dokazne zaključke tudi v tem delu izčrpno obrazložilo. Tudi pritožbeno sodišče šteje tožnikovo izpoved za manj verodostojno od toženkine. V postopku je navajal številna dejstva, ki so se izkazala za neresnična. Zatrjeval je zunajzakonsko zvezo s toženko, ki je ni bilo, zatrjeval je dogovor o skupnem stanovanju z njo, čeprav je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da takega dogovora stranki nista sklenili. Trdil je, da je po dogovoru s tožnico on financiral obnovo, kar se ni izkazalo za resnično. Njegove navedbe, ki so se nanašale na nakup stanovanja, so bile neživljenjske in nelogične in niso bile podkrepljene z dokazi. V tožbi, ki jo je vložil 27.3.2012, je zahteval tudi povrnitev are v višini 10.000,00 EUR, čeprav mu je toženka ta denar nakazala že 30.6.2009 in ga takrat ni hotel sprejeti. Vse to vpliva na oceno njegove verodostojnosti. Njegova ocena dokazov je manj prepričljiva od dokazne ocene sodbe. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno opredelilo do izpovedbe njegove priče M. K.. Razlogi, iz katerih mu je odreklo verodostojnost, so prepričljivi. To ni bilo le zato, ker je njegova izpovedba in pisna izjava o podrobnostih enaka tožnikovi, podalo je še druge razloge, ki jih pritožba zanemarja (prvi in drugi odstavek na strani 17 sodbe). Sicer pa pritožba ne razloži, kako bi lahko izpovedba te priče vplivala na odločitev o podrejenem zahtevku. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je rušitvena dela v stanovanju opravil M. K.. Njuni izpovedbi o tem, kako je bilo opravljeno plačilo in kdo mu je plačal, pa se razlikujeta. Toženka je izpovedala, da je M. vzel za plačilo en bojler in pralni stroj, nekaj pa mu je dala tudi v gotovini, tožnik pa je izpovedal, da mu je plačal več zneskov po 50,00 ali 100,00 EUR in mu dal za gorivo. Da mu je toženka za plačilo res izročila neke stvari, je na vprašanje pooblaščenca toženke priznal tudi M. K., ki je sicer glede plačil povedal, da je tja hodil pomagat kot kolega in da mu je tožnik vsakič dal nekaj denarja za plačilo. V zvezi s tem se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo tudi do izpovedbe tožnika. Sprejelo jo je, ko je povedal, da je pomagal delati v stanovanju in pojasnilo, da na njeni podlagi ni mogoče ugotoviti, koliko denarja je tožnik izročil K.. Tudi ob predpostavki, da je izpovedba tožnika glede opravljenih plačil verodostojna, je premalo konkretna, da bi dala podlago za ugotovitev prispevka k povečanju toženkinega stanovanja. Tudi ostali dokazi so pravilno ocenjeni. V pritožbi izpostavljena priča D. K. v tem postopku ni bil zaslišan. V postopku zaradi motenja posesti je povedal, da je na začetku nekaj denarja dobil od tožnika za material, kasnejša plačila pa je dobil od toženke. Pritožba ni izpodbila sodbene ugotovitve, da je toženka plačala D. K. 2.315,00 EUR za delo in material. Na to pričo se pritožba sklicuje le pri izpodbijanju zaključka, da tožnik delavcev ni plačeval. Tudi, če bi tožnik K. na začetku dal nekaj denarja za material, bi to vodilo le do zaključka, da je tudi on nekaj prispeval, ne pa tudi koliko je prispeval oziroma v kakšnem razmerju je prispeval k povečanju vrednosti stanovanja. Podobno velja za pritožbene trditve, da bi znesek vrednosti opravljenih del K. in A. P. ugotovil izvedenec gradbene stroke. Tudi ta ugotovitev ne bi zadoščala za odločitev o tem, v kakšnem razmerju je prispeval. Tudi glede materiala, ki se je nabavljal v M., pritožba ne pove nič takega, kar bi lahko vplivalo na končni izid postopka. Znesek 1.300,00 EUR, ki naj bi ga toženki izročil za plačilo predračuna 276/800045 in za katerega toženka trdi, da ji ga je tožnik izročil zato, da bi šla z njim v N., mu je toženka vrnila. Ni sporno, da mu ni vrnila le 10.000,00 EUR, temveč še 3.000,00 EUR več, kar priznava v pritožbi. Toženka je izpovedala, da mu je vrnila več tudi na račun tega zneska, česar tožnik ni prerekal. Možno je, da je tožnik izročil toženki znesek, s katerim je bilo opravljeno plačilo računa M. z dne 27.11.2008 po družbi P. E. d.o.o., ni pa tega prepričljivo dokazal. Prav tako ni prepričljivo dokazal, da je bil z denarjem, ki ga je dvignil 10.11.2008 in 29.12.2008 plačan račun v višini 1.037,23 EUR. Dejstvo, da je tožnik v času obnove razpolagal z zadostnimi sredstvi za obnovo, ob ostalih neizpodbitih ugotovitvah, nima nobene teže. Samo dejstvo, da je določene finančne vložke imel, ob takem stanju svari ne zadošča za uspeh v tem pritožbenem postopku.

15Pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mu stroški pritožbenega postopka ne gredo, mora pa povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče skladno s prej veljavno odvetniško tarifo¹ odmerilo na 1.759,24 EUR (nagrada za postopek 1.422,00 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 22% DDV 317,24 EUR).

¹ tarifo, ki je veljala v času vložitve tožbe