20. člen ZZZDR-UPB1

Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.

Premoženje, ki ga je imel zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR, ki je veljal v relevantnem obdobju, ostalo njegova last, premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je bilo njuno skupno premoženje. Dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, je imela zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna (drugi odstavek 12. člena ZZZDR). Po 20. členu ZZZDR nihče ni mogel skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. ZZZDR je v 64. členu uredil prenehanje zakonske zveze z razvezo zakonske zveze. Odločitev o razvezi je bila pridržana sodišču. Ker zakonska zveza med tožencem in njegovo tedanjo ženo ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe v aprilu 2008 še ni bila razvezana, je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu, da ni verjetno izkazano, da bi bile nepremičnine, ki so bile predmet prenosa, skupno premoženje pravdnih strank. Za obstoj zakonskega zadržka ni odločilno, ali je tedaj še obstajala življenjska sk

Zakonska zveza med pravdnima strankama je glede na določbo 20. člena ZZZDR neveljavna, saj zakonska zveza, ki jo je tožnica v ZDA sklenila z D. D., še ni prenehala. Pravilna je odločitev o zaupanju mld. A. v varstvo in vzgojo obema staršema. Res sodna praksa o vprašanju začetka uporabe materialnopravnih določb DZ ni enotna. Vendar pa je bilo že v več odločitvah pritožbenih sodišč zavzeto stališče, da mora sodišče od uveljavitve DZ uporabljati materialnopravne določbe DZ, prvi odstavek 290. člena DZ pa se nanaša na vprašanje pristojnosti. Deklica bo z vsakim od staršev preživela približno enako časa, izmenjave pa bodo pretežno potekale v vrtcu oz. v šoli, kar bo zmanjšalo možnosti za nastanek konfliktnih situacij med staršema v dekličini prisotnosti. Odločitev, da toženec prevzema večji delež preživninskega bremena, je pravilna.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je pokojni umrl 28. 1. 2018.

Skladno z 20. členom ZZZDR poročena oseba ne more skleniti nove zakonske zveze. Ker je tožnica še poročena, se njena zveza z ... ne more šteti za zunajzakonsko skupnost. To izhaja tudi iz petega odstavka 10. člena ZUPJS, ki v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev uzakonja domnevo obstoja zunajzakonske skupnosti le za primere, ko ni razlogov zaradi katerih bi bila zakonska skupnost neveljavna. Torej ... pri odločanju o tožničinem predlogu za taksno oprostitev ni mogoče šteti kot družinskega člana.

Trditveno breme glede neobstoja ovir za obstoj zunajzakonske skupnosti, ki ima za posledico nastajanje skupnega premoženja partnerjev, je bilo na tožnici. Ne glede na to, da tožnica ni izrecno zatrjevala, da ne obstajajo zakonski zadržki za obstoj zunajzakonske skupnosti, ji je sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 7. člena ZPP smelo postaviti vprašanje o njihovem obstoju. Tožnica je v zaslišanju povedala, da je bila v maju 2005 še v zakonski zvezi z drugo osebo. O tem se je kasneje v postopku tudi imela možnost izreči. Sodišče je zato smelo (in moralo) upoštevati to dejstvo. Eden od razlogov za neveljavnost zakonske zveze je obstoj zakonske zveze z drugo osebo. Tožnica bi morala podati navedbe, iz katerih bi izhajal zaključek, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti in da je bilo (vsaj v nezanemarljivem obsegu) kupljeno z denarnimi sredstvi, ki so predstavljali skupno premoženje partnerjev. Z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vloženo posebno premoženje izgubi naravo posebnega premoženja (in se odrazi le v večjem deležu enega zakonca oziroma partnerja na skupnem premoženju), vendar pa mora biti vložek sk

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.

Zahtevke iz naslova skupnega premoženja lahko zunajzakonska partnerja uspešno uveljavljata šele tedaj, ko se je njuna življenjska skupnost razvila v pravno priznano zunajzakonsko skupnost, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Odločbe, ki jih citira revizija, z obravnavano zadevo niso primerljive. Na dednopravnem področju zakon namreč izrecno določa, da zakonec izgubi dedno pravico, če je (med drugim) njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Tudi pri razlagi določbe četrtega odstavka 180. člena OZ je v ospredju čustvena vsebina odnosov, ki jo mora dosegati trajna življenjska skupnost, in mnogo manj ostale prvine takšne življenjske skupnosti. Razlogov za primerljivo rahljanje pogojev za obstoj zunajzakonske zveze pri vprašanju nastajanja skupnega premoženja ni.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik vse do 21. 8. 2009 poročen. Zakonski zadržek je razlog za zaključek, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank v tem obdobju ni obstajala. Zato tudi skupno premoženje v tem obdobju ni moglo nastajati. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je razmerje med strankama imelo vse elemente, potrebne za priznanje zunajzakonske skupnosti. Predmet skupnega premoženja ne morejo biti plače oziroma nadomestila plač (dohodki), ki so bila v času trajanja skupnosti porabljena in jih v premoženjski sferi strank ni več.

Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konk

Toženka je bila v obdobju (od leta 2007 do 2009), ko naj bi bila v zunajzakonski zvezi s tožnikom, poročena z drugim moškim in je živela na istem naslovu kot on. Kakšne odnose je imela v tistem času z možem, je za odločitev nerelevantno. Pomembno je, da s tožnikom nikoli nista živela skupaj in nista imela skupnega gospodinjstva. Tudi če toženka v tistem času ne bi bila poročena, bi bil ob takem stanju stvari zaključek o neobstoju zunajzakonske zveze enak. Ker je obstoj zunajzakonske zveze pogoj za nastanek skupnega premoženja, zatrjevana podlaga po ZZZDR ne pride v poštev.

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR). Naknadna odprava ovire (razveza tožnika) ne more učinkovati za nazaj. Neobstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb ZZZDR pa ne more imeti pravnih posledic v smislu navedenega zakona, ki veljajo za nastanek skupnega premoženja. Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi.

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Ker je toženec pridobil lastninsko pravico na stanovanju pred trenutkom, ko je življenjska skupnost med njim in tožnico mogla imeti učinke na premoženjskem področju, ni verjetno izkazana utemeljenost zahtevka, da stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank.

Partner zapustnice, s katero sta več kot 20 let živela v zunajzakonski skupnosti in imela skupne otroke, ima dedno pravico po zapustnici, kljub temu, da je bila zapustnica ob smrti še vedno poročena z bivšim partnerjem, pri čemer je zakonska zveza dejansko prenehala že leta 1984, a do formalne razveze ni prišlo.

Glede na pravnomočno odločitev o nezakonitosti sklepa tožene stranke, s katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi težje kršitve vojaške discipline, in reintegraciji tožnice, je tožnica upravičena tudi do reparacije. Do popolne reparacije bi bila upravičena le do zaposlitve pri drugem delodajalcu, v času nove zaposlitve pa le do morebitne razlike v plači in regresu za letni dopust, ob upoštevanju njene zadnje dokončne odločbe o razporeditvi.

Tožena stranka je tožnici v izrečenem disciplinskem ukrepu neutemeljeno očitala, da je neupravičeno prejemala dodatek za ločeno življenje, ker zaradi razveze zakonske zveze do njega ni bila upravičena. Tožnica nadomestila po razvezi zakonske zveze namreč ni več prejemala. Okoliščina, da je v spornem času živela skupaj z novim partnerjem, ni pravnoodločilna, ker njuna skupnost, ob dejstvu, da je bila tožnica še poročena, ni mogla biti veljavna zunajzakonska skupnost.

Stališče izpodbijane sodbe, po katerem ob dejstvu, da tožnica ni dokazala, koliko časa je poteklo od pravnomočne razveze zakonske zveze do partnerjeve smrti, najdaljše sploh možno obdobje pa je štiri mesece, ne gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost, ki bi bila podlaga za nastanek dedne pravice, je pravilno.

Ker med tožnico in pokojnim zavarovancem zunajzakonska skupnost ni obstajala, saj je bil pokojni zavarovanec ves čas skupnega bivanja s tožnico in tudi ob smrti poročen z drugo žensko, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.