32. člen ZZZDR-UPB1

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze, torej tudi za nastanek pravno priznane zunajzakonske skupnosti. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena (20. člen ZZZDR). Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, je neveljavna (32. člen ZZZDR). Dejstvo, da je bila toženka v času, ko naj bi s tožnikom živela v skupnosti, poročena, je torej pravno relevantno. Glede na določila 20. in 51. člena ZZZDR pravdni stranki, v primeru obstoja zakonskega zadržka za veljavno sklenitev zakonske zveze, ne moreta pridobivati skupnega premoženja. Takšna odločitev bi bila v nasprotju s kogentnimi določbami ZZZDR, ki urejajo predpostavke instituta skupnega premoženja, in kot taka materialnopravno napačna.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik vse do 21. 8. 2009 poročen. Zakonski zadržek je razlog za zaključek, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank v tem obdobju ni obstajala. Zato tudi skupno premoženje v tem obdobju ni moglo nastajati. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, ali je razmerje med strankama imelo vse elemente, potrebne za priznanje zunajzakonske skupnosti. Predmet skupnega premoženja ne morejo biti plače oziroma nadomestila plač (dohodki), ki so bila v času trajanja skupnosti porabljena in jih v premoženjski sferi strank ni več.

Zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu navaja, da se E. E., ki izpodbija dedno pravico zapustnikovi vdovi, smiselno sklicuje na 22. člen ZD. Ta v tretji točki drugega odstavka določa, da zakonec nima dedne pravice, če je njegova življenjska skupnost po njegovi krivdi ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Zapuščinsko sodišče se pravno zmotno sklicuje na navedeno materialno pravno podlago. Izguba dedne pravice zakonca zaradi trajnega prenehanja zakonske skupnosti po tem določilu ne pomeni vzpostavitve dedne pravice zunajzakonskega partnerja zapustnika po drugem odstavku 10. člena ZD, sedaj po 4.a členu ZD. Med navedenima določbama ZD ni povezave, ker urejata povsem različni situaciji. Ta določba na odločitev v obravnavani zapuščinski zadevi ne more imeti nikakršnega vpliva. Citirana določba bi prišla v poštev le, če bi zakonita dediča, torej otroka zapustnika, oporekala njegovi zakoniti ženi dedno pravico. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da zapustnikova žena nima dedne pravice, to ne pomeni, da bi se s tem vzpostavila dedna pravica zunajzakonske partnerice zapustnika. Dodatni argument za takšno pravno tolmačenje pritožbenega sodišča je ta, da tudi če bi bilo v konk

Toženka je bila v obdobju (od leta 2007 do 2009), ko naj bi bila v zunajzakonski zvezi s tožnikom, poročena z drugim moškim in je živela na istem naslovu kot on. Kakšne odnose je imela v tistem času z možem, je za odločitev nerelevantno. Pomembno je, da s tožnikom nikoli nista živela skupaj in nista imela skupnega gospodinjstva. Tudi če toženka v tistem času ne bi bila poročena, bi bil ob takem stanju stvari zaključek o neobstoju zunajzakonske zveze enak. Ker je obstoj zunajzakonske zveze pogoj za nastanek skupnega premoženja, zatrjevana podlaga po ZZZDR ne pride v poštev.

Prej sklenjena in obstoječa zakonska zveza je zakonska ovira za sklenitev nove zakonske zveze. Nove zakonske zveze ni dovoljeno skleniti, dokler prejšnja zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Zakonska zveza, sklenjena v nasprotju z 20. členom ZZZDR, pa je neveljavna (32. člen ZZZDR). Naknadna odprava ovire (razveza tožnika) ne more učinkovati za nazaj. Neobstoj izvenzakonske skupnosti v smislu določb ZZZDR pa ne more imeti pravnih posledic v smislu navedenega zakona, ki veljajo za nastanek skupnega premoženja. Tako stališče je uveljavljeno v sodni praksi.

Sporno stanovanje zaradi obstoja zakonskega zadržka za veljavno zunajzakonsko zvezo (12. člen v zvezi s 20. členom in 32. členom ZZZDR) ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. V obravnavanem primeru sodišče ne more izdati sodbe na podlagi pripoznave (316. člen ZPP), ker gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Toženec namreč v konkretnih okoliščinah tožnici iz naslova skupnega premoženja ne more priznati solastninske pravice, ker gre za nasprotovanje navedenim kogentnim določbam ZZZDR. Enaka omejitev pa velja tudi za priznanje dejstev po prvem odstavku 214. člena ZPP, pri uporabi katerega mora sodišče prav tako paziti, da ne gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Osebe, ki imajo neposredni pravni interes na tem, da se zakonska zveza razveljavi, lahko vložijo tožbo na razveljavitev tudi po prenehanju zakonske zveze, torej tudi po smrti enega zakonca. Določba 41. člena ZZZDR, da pravica do tožbe ne preide na dediče, pomeni le to, da ta pravica ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe, ne pa da upravičenci, če so dediči uumrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi mogli več vložiti tožbe.