VSL Sodba V Cpg 571/2018

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem drugem odstavku III. točke izreka in v IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

III. Pritožbi pravdnih strank se zavrneta in se prvostopenjska sodba potrdi v izpodbijani V. točki izreka.

IV. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov z radiodifuznim oddajanjem. V tem sporu je od tožene stranke - radiodifuzne organizacije - zahtevala:

- nadomestilo za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje za obdobje od aprila do junija 2013 in

- nadomestilo za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu za obdobje od januarja 2013 do junija 2013.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno sodbo in sklepom):

- sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149870/2013 z dne 24. 9. 2013 v I. in III. odstavku izreka razveljavilo in postopek nadaljevalo kot po tožbi (I. točka izreka),

- tožbo v delu, kjer tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo 175,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2013, zavrglo (II. točka izreka),

- toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni plačati 412,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 137,57 EUR od 31. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 137,57 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila in od zneska 137,57 EUR od 31. 7. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 15,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila (III. točka izreka),

- v presežku (glede glavnice v višini 2.047,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in

- tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 514,83 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

3Zoper III. točko izreka v delu, ki se nanaša na dosojene izvršilne stroške (t.j. drugi odstavek III. točke izreka), IV. in zoper V. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4Zoper III. in V. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vložila je tudi pravočasno dopolnitev pritožbe (r. št. 46). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

5Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Sodišče bo zaradi večje preglednosti na obe pritožbi odgovarjalo hkrati.

Materialnopravna podlaga za izračun nadomestil za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje in za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu

9Pravni temelj glede obveznosti plačila nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov je 130. člen ZASP. V prvem odstavku tega člena je določeno, da je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve.

10Tožeča stranka (kolektivna organizacija) je upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov že na podlagi zakona (prvi odstavek 146. člena ZASP). Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.¹ Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. V naprej določljivo primerno nadomestilo je bilo v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

11Novela ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B). Te tarife veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 157. člena ZASP-B). Zakon je torej sam omejil časovno veljavnost enostransko določenih tarif do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tožeča stranka pa je po uveljavitvi te novele enostransko sprejela Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju: T 2005; Ur. l. RS, št. 53/2005). Sprejela je tudi Tarifo Zavoda IPF za uporabo glasbenih posnetkov na internetu (Ur. l. RS, št. 4/2005; v nadaljevanju T-INT). V drugem odstavku 1. člena T 2005 in v drugem odstavku 1. člena T-INT je tožeča stranka v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost skupnega sporazuma.

12Glede na to, da je bil skupni sporazum kasneje sprejet, so lahko enostransko določene tarife veljale le do sprejema tega sporazuma. Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju: SS 2006; Ur. l. RS, št. 83/2006). Bistveno je, ali je SS 2006 vključeval tudi nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu.

13SS 2006 je v VI. členu določal, da se šteje, da s plačilom zneska iz III. člena tega sporazuma člani združenja plačujejo nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo.

14Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom; prvi odstavek 30. člena ZASP). Zakon torej šteje za radiodifuzno oddajanje vsako priobčitev radiodifuznih signalov javnosti, ne glede na sam tehnični postopek.² Radiodifuzno oddajanje radijskega programa po internetu pa se od „prizemeljskega“ razlikuje le glede na tehnično sredstvo, s katerim se varovana dela dajejo na voljo javnosti. Radiodifuzno oddajanje je torej enoten pojem, ki v celoti zajema oddajanje radijskih programov ne glede na tehnično sredstvo, preko katerega se ti programi priobčijo javnosti. Zato s plačilom obveznosti v skladu s VI. členom SS 2006 radiodifuzna organizacija poravna obveznosti iz naslova radiodifuznega oddajanja in radiodifuzne retransmisije komercialno izdanih fonogramov za vsa tehnična sredstva, preko katerih varovana dela dajejo na voljo javnosti.

15Pravilnost te razlage potrjuje tudi v III. členu SS 2006 predpisana metoda izračuna primernega nadomestila. V skladu s III. členom SS 2006 se primerno nadomestilo izračuna kot zmnožek prihodkov radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in deleža glasbe v radijskem programu. Iz 1. točke III. člena SS 2006 izhaja, da dohodkovno osnovo za izračun nadomestila predstavljajo prihodki iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida. Višina nadomestila po SS 2006 je vezana na vse prihodke iz radijske dejavnosti, torej tudi na prihodke, ki jih radiodifuzna organizacija ustvari s predvajanjem internetnega radia.

16SS 2006 je torej vključeval nadomestilo za vse oblike radiodifuznega oddajanja, vključno z oddajanjem po internetu. Ker enostransko sprejete tarife veljajo le do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 157. člena ZASP-B), je T-INT prenehala veljati zaradi sprejema SS 2006. Tudi SS 2006 je že prenehal veljati, in sicer 31. 12. 2011 (gl. SS 2006, št. IX).

17Očitno je, da torej po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt neposredno na 1. odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo. Pri tem mora upoštevati, da so v skladu s pravom EU nekatere razlike v višini nadomestil kolektivnih organizacij nedopustne. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila kolektivnih organizacij se je opredeljevalo tudi Sodišče EU in pojasnilo, da so razlike v višini nadomestila možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike.³ Kot pa izhaja iz stališča SEU v zadevi Hewlett Packard/Reprobel (C-572/13 z dne 12. 11. 2015), pa okoliščina (ne)sodelovanja kršitelja varovane pravice ni tista, na podlagi katere bi bilo dopustno razlikovati uporabnike. V relevantnem delu 79. in 80. točke obrazložitve je tako zapisalo: „namen pravičnega nadomestila (je) povrniti škodo, povzročeno imetnikom pravic. Škoda, povzročena avtorju, pa je enaka ne glede na to, ali dolžnik pri pobiranju take dajatve sodeluje ali ne“. Stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča je torej skladno tudi sodbo SEU, ki se sicer nanaša na avtorsko pravico. Nacionalna sodišča so namreč tudi nacionalno zakonodajo, ki je primerljiva evropski pravni ureditvi, zavezana tolmačiti v skladu z načelom lojalne razlage.⁴ Ker je varstvo iz avtorskih in sorodnih pravic izenačeno (prim. drugi odstavek 4. člena ZASP), velja povzeto stališče SEU tudi za avtorski sorodne pravice.

18Mogoče si je predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini SS, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006.

19Smiselna uporaba sicer že ne več veljavnega skupnega sporazuma ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. To velja še toliko bolj, ker je določitev odmene za uporabo fonogramov že v ZASP mišljena kot zgolj začasen ukrep. Kolektivna organizacija lahko namreč zahteva določitev primerne tarife (1. odstavek 157a. člena ZASP) pri Svetu za avtorsko pravo in tako prilagoditev predpostavk za plačilo odmene za predvajanje fonogramov okoliščinam. Drugače kot sodišče je Svet strokovni organ. Je tudi neodvisen in nepristranski, sestavljen je paritetno iz predstavnikov kolektivnih organizacij in združenj uporabnikov, in ima poleg tega tudi od obeh neodvisnega predsednika (157e. in 157f. člen ZASP).

20Iz obrazloženega izhaja, da plačilo nadomestil za radiodifuzno oddajanje ob smiselni uporabi meril SS 2006 vključuje plačilo nadomestil za oddajanje radijskega programa po kateremkoli sredstvu oziroma tehničnem postopku. Iz zgoraj obrazložene računske metode za izračun nadomestil (tj. prihodki radiodifuzne organizacije x delež glasbe) je povsem jasno, da so v tako izračunanem nadomestilu zajeti vsi prihodki iz naslova morebitnega oddajanja več radijskih kanalov - ti se namreč "kumulirajo" v celotnem deležu prihodkov radiodifuzne organizacije.

21Na podlagi obrazloženega se izkaže, da je sodišče prve stopnje, ko je pri izračunu nadomestila tako za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje kot tudi za uporabo glasbenih posnetkov na internetu smiselno uporabilo le kriterije SS 2006, materialno pravo pravilno uporabilo (341. člen ZPP).

Glede izpodbijanega dejanskega stanja in procesnih kršitev

22Kot rečeno, je treba nadomestila za radiodifuzno oddajanje ob smiselni uporabi meril SS 2006 izračunati kot zmnožek prihodkov radiodifuzne organizacije in deleža glasbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so prihodki tožene stranke v letu 2013 znašali 129.262 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da je znašal delež glasbe v programih tožene stranke med 61 % in 70 %. Ob takem deležu glasbe pa znaša nadomestilo 2,1 % od prihodkov radiodifuzne organizacije.

Glede prihodkov

23Tožena stranka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je celoten navedeni znesek prihodkov pripisalo radiodifuzni dejavnosti tožene stranke. V pritožbi trdi, da je del teh prihodkov ustvarila z montažo in servisom igralnih avtomatov in servisom avdio aparatov in računalnikov.

24Dokazno breme glede prihodkov iz naslova radijske dejavnosti in deleža glasbe v radijskem programu je na tožeči stranki. Iz 1. točke III. člena SS 2006 izhaja, da dohodkovno osnovo za izračun nadomestila predstavljajo prihodki iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida. Isto določilo članu združenja (radijski postaji) nalaga, da mora, v kolikor izvaja več dejavnosti, podati pisno poročilo o tem, koliko prihodkov je bilo ustvarjenih iz naslova radijske dejavnosti. Trditveno in dokazno breme je torej razporejeno že s 1. točko III. člena SS 2006. Tožeča stranka zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, če zatrjuje prihodke iz izkaza poslovnega izida, ki so javno dostopni med drugim tudi preko portala AJPES. V kolikor pa tožena stranka meni, da le del objavljenih prihodkov predstavljajo prihodki iz radijske dejavnosti, ostali prihodki pa so bili pa je bili ustvarjeni kako drugače, mora to zatrjevati in dokazati. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je podatek o prihodkih iz radijske dejavnosti, ki naj bi izhajal iz izjave toženca z dne 10. 2. 2016 (v prilogi B27), pavšalen. Tožena stranka je tista, ki razpolaga s svojimi poslovnimi listinami. Skupni prihodki so seštevek prihodkov, ustvarjenih po posamezni dejavnosti. Kot dokaz ustvarjenih prihodkov iz drugih dejavnosti bi lahko tožena stranka predložila podatke, ki navedeno dokazujejo (računi, izpiski iz poslovnih knjig, ipd.). Razlika med temi prihodki in podatki, ki izhajajo iz izkaza poslovnega izida, pa bi bila relevantna osnova za izračun nadomestila po kriterijih SS 2006. Tožena stranka pa bi se dokazovanja lahko lotila tudi tako, da bi predložila neposredne podatke o ustvarjenih prihodkih z radijsko dejavnostjo. Niti enega niti drugega v tem sporu ni storila. Zato se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je v tem smislu izjava toženca, ki jo je napisal šele v tem sporu, premalo. Prvostopenjsko sodišče se je tako utemeljeno oprlo zgolj na bilančne podatke tožene stranke o višini prihodkov.

25Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke iz postopka P 1106/2015, saj sama navaja, da se podatki o prihodkih iz tega mnenja ne nanašajo na vtoževano obdobje.

26Pritožbeni očitek, s katerim tožena stranka smiselno uveljavlja kršitev procesnih jamstev izjavljanja v dokaznem postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ni utemeljen. Iz podatkov spisa izhaja:

- da je tožeča stranka predlagala izvedenca za ugotavljanje prihodkov tožene stranke v vlogi z dne 11. 11. 2015 (r. št. 18),

- da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 15. 2. 2016 (r. št. 25),

- da je tožeča stranka ta dokazni predlog umaknila na naroku za glavno obravnavo 3. 7. 2017 (r. št. 36), ki ga je sodišče prve stopnje razpisalo v ponovljenem sojenju⁵ in

- da je na istem naroku tožena stranka dokazni predlog za izvedenca ekonomske stroke "povzela", s čimer je mišljeno, da je odtlej sama zahtevala izvedbo dokaza z izvedencem.

27Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (prvi odstavek 286. člena ZPP). Na kasnejših narokih za glavno obravnavo je dopustno navajati dejstva in predlagati dokaze le pod pogojem nekrivde (četrti in peti odstavek 286. člena ZPP), sicer se dejstva in dokazi ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP). Zaradi načela enotnosti glavne obravnave (302. člen ZPP), kjer stranke s prvim narokom za glavno obravnavo izčrpajo svojo pravico do navajanja novih dejstev in dokazov (kasneje jih lahko navajajo le pod predpostavko nekrivde), velja prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov tudi v primeru, če je vmes izdana sodba, ki je v postopku s pravnimi sredstvi razveljavljena.⁶ To pomeni, da prekluzija nastopi s prvim narokom za glavno obravnavo v prvem sojenju ne glede na to, kolikokrat je kasneje odločba prvostopenjskega sodišča s pravnimi sredstvi razveljavljena.

28Stranka lahko kadarkoli umakne dokazni predlog, saj glede tega ZPP nima nobenih omejitev. Enak dokazni predlog lahko poda nasprotna stranka, vendar mora upoštevati pravila 286. člena ZPP o pravočasnem in pravilnem (substanciranem) predlaganju dokazov, vključno s pogojem nekrivde. ZPP instituta "povzemanja" dokaznih predlogov, ko ena stranka umakne dokazni predlog, druga stranka pa nato sama predlaga izvedbo istega dokaza, ne pozna. Zato je takšno procesno postopanje podvrženo presoji po merilih nekrivde.⁷ Ta merila pa v konkretnem primeru niso izpolnjena. Toženo stranko zastopa kvalificiran pooblaščenec - odvetnik, ki mora pravo poznati in upoštevati pravila o pravočasnem in pravilnem predlaganju dokazov. Dokazno breme glede manjšega deleža prihodkov iz radijske dejavnosti od vseh prihodkov, ki so razvidni iz bilančnih izkazov, je na toženi stranki, kar izhaja že iz zgoraj povzetih meril SS 2006, kot tudi iz splošnih pravil. Iz slednjih zato, ker so podatki o deležu prihodkov iz naslova radijske dejavnosti lahko poznani le subjektu, ki se s to dejavnostjo ukvarja, torej toženi stranki. Dostop do tega dokaza ima le ona, zato na njej leži tudi dokazno breme.⁸ Ker je dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke tožena stranka podala šele na naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju (3. 7. 2017), kar je več kot eno leto po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo (15. 2. 2016), je bil njen dokazni predlog prepozen. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko dokaza z izvedencem ni izvedlo.

29Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo priznati 47 % popust na odmerjeno nadomestilo. Tak popust naj bi dogovorili pravdni stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki in na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (priloga B25), veljala le do 31. 12. 2011 (VII. člen). Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi priznalo tak popust.

Glede deleža glasbe

30Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o deležu glasbe v programih tožene stranke (med 61 % in 70 %). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje iz predloženih dokaznih listin samo izvajati preračune in ugotoviti višji delež glasbe v programih tožene stranke.

31Slednje pa ne drži. V skladu z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Podatki o radiodifuznem oddajanju so dejstva, prav tako so dejstva podatki o številu dni posameznega meseca, za katerega tožeča stranka vtožuje nadomestilo. Tudi vsi iz tega izvedeni podatki, torej različni preračuni, so dejstva, ki jih mora v skladu z 212. členom ZPP navesti pravdna stranka. Sodišče dejstev, razen kadar bi šlo za nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom (tretji odstavek 3. člena ZPP), za kar pa v konkretnem primeru ne gre, ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Zato so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati (preračunavati) oddajni čas v programih tožene stranke, neutemeljene. 212. člen ZPP je temeljno postopkovno določilo kar zadeva navajanje dejstev in predlaganje dokazov. Tožečo stranko zastopa kvalificiran pooblaščenec - odvetnik, ki je dolžan to pravilo poznati in upoštevati, kaj je dejstvo in kaj pravno sklepanje; navajanje slednjega, saj gre za uporabo materialnega prava,⁹ namreč ni potrebno. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o sodbi presenečenja.

Glede zahtevka na plačilo DDV

32Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi v delu, ko na prisojeno nadomestilo za uporabo fonogramov ni prištelo DDV.

33Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV-1 (Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami). Povsem enak je pravni položaj, če tožeča stranka uveljavlja zahtevek kot zahtevek iz neupravičene obogatitve.

34Tako odškodninske kot tudi terjatve iz neupravičene obogatitve so terjatve iz neposlovnih obveznosti. Neposlovne obveznosti nastanejo neposredno na podlagi zakona in niso posledica dobave blaga ali opravljene storitve, ki ju kot predmet obdavčitve med drugim določa 3. člen ZDDV-1.

Prisojeni izvršilni stroški in nadaljnji pravdni stroški

35Prvostopenjski postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine in se je po ugovoru nadaljeval kot gospodarski spor, predstavlja celoto. Zato je treba tudi o izvršilnih stroških odločiti na podlagi uspeha strank v postopku (154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

36Zato je pritožbeno stališče tožeče stranke, da postane s prehodom postopka iz izvršilnega v gospodarski spor, ko dolžnik sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ugovarja, terjatev na plačilo izvršilnih stroškov, kot so bili določeni s sklepom o izvršbi, samostojna terjatev, neutemeljeno. Sodišče v izreku odločbe odloči le o priznanih stroških pravdnih strank. Ostali pravdni stroški so neutemeljeni, pri čemer se od sodišča prve stopnje ne zahteva, da jih v izreku posebej zavrne.

37Ker pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Odločitev o pritožbah in stroški pritožbenega postopka

38Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

39Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pravdni stranki prav tako sami nosita stroške v zvezi z odgovor na pritožbe, ker ti niso doprinesli k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.
² Prim. M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 106.
³ Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (Ministère public & Jean-Louis Tournier C-395/87 z dne 13. 7. 1989).
⁴ Prim. VS RS III Ips 179/2007.
⁵ Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in je s sodbo in sklepom V Cpg 638/2016 z dne 30. 11. 2016 prvostopenjskemu sodišču vrnilo zadevo v ponovno odločanje v obsegu, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo.
⁶ J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 502.
⁷ Gl. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 352 (odst. 14). Smiselno enako sodba in sklep VSL I Cpg 450/2012 (tč. 9), sklep VSRS II DoR 224/2013 (tč. 6), sodba VSL I Cp 230/2009 in sklep VSL II Cp 1750/2009.
⁸ Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 346 (odst. 8).
⁹ Prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 330.